m (52.648-52.747)

52648. prasketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. prasseln, knistern, krachen; ogenj je veselo prasketal v pečici, Zv.; puške prasketajo, nk.
52649. prȃsklja, f. das Kratzeisen, V.-Cig.; — prim. praskulja.
52650. 1. praskljáti, -ȃm, vb. impf. krauen: volno p., Cig.
52651. 2. praskljáti, -ȃm, vb. impf. knistern, Cig., Jan.
52652. práskniti, prȃsknem, vb. pf. = prasniti, Cig.
52653. praskòt, -kóta, m. = prasket, Cig., Jan.
52654. prȃsljaj, m. = 1. praska, Jan.
52655. práslȗz, -ı̑, f. der Urschleim, Cig. (T.).
52656. prásniti, prȃsnem, vb. pf. 1) ritzen, krallen, kratzen; — p. se, sich reißen ( z. B. an einem Nagel); — 2) stürzen: prasne črez mejo in plot, Jurč.; p. na koga, auf jemanden losstürzen, Z.; — p. jo = zbežati: zdaj-le jo pa prasni in beži na vse moči! Jurč.
52657. prástríc, m. der Uronkel, Levst. (Zb. sp.).
52658. prásvẹ̑t, -svẹtȃ, m. die Urwelt, Cig. (T.).
52659. prašȃj, m., pogl. vprašaj.
52660. prášati, -am, vb. pf. ( impf.) fragen; ( nam. vprašati, Mik. (V. Gr. IV. 307.)).
52661. práščati, -ím, vb. impf. prasseln, knistern, krachen, Mur.; grom, drevje prašči, (praši) Danj. (Posv. p.); stol prašči, der Stuhl kracht, Mur.; kosti nam prašče, kajk.- Valj. (Rad); — otrok prašči = otrok se dere, kriči, Vas Krn- Erj. (Torb.).
52662. práščič, m., pogl. prasčič.
52663. práščiti, prȃščim, vb. pf. = prasniti, stürzen: konj prašči v tek, Vrt.; kakor strela prašči vanj, Str.
52664. prȃščje, n. coll. odsekane veje, Notr. ( Nov.)- C.; das Faschinenwerk, Jan.; Reisig, Hrušica (Ist.)- Erj. (Torb.); — prim. 3. praska.
52665. prȃšəc, -šca, m. dem. prah; das Stäubchen.
52666. prȃšək, -ška, m. dem. prah; 1) das Stäubchen; — 2) das Pulver, Cig., Jan.; p. za zobe, das Zahnpulver, Cig.
52667. 1. prášən, -šna, adj. 1) Staub-: prȃšni plaz, die Staublavine, Cig. (T.); prašni cveti, Staubblüten, Cig. (T.), nk.; — 2) mit Staub bedeckt, staubig; ves sem p.; tudi: prašȃn.
52668. prášič, m. das Schwein; (tudi: préšič); — menda nam. prasčič, praščič.
52669. prašína, f. die Staubmasse, das Gestübe, Jan., Trst. (Let.); die Staubwolke, Vrt.
52670. 1. prašíti, -ím, vb. impf. 1) Staub erregen, stäuben; kaj tako prašiš? — sneg je prašil, Jurč.; — = p. se, sich wittern (o čebelah): s fafljami bodo tako naglo prašile, da jih bodeš komaj videl, Gol.; — 2) bestäuben, Cig.; lase p., die Haare pudern, Cig.; — p. se, sich bestäuben: im Staube baden, kokoši se prašijo, C.; — p. se, ausfliegen, sich wittern, sich sonnen (o čebelah), Cig.; ves dan se prašijo mladice, Levst. (Beč.); — 3) p. se, stauben, sich als Staub erheben; praši se po sobi, po cesti; vino se praši, der Wein perlt, BlKr., jvzhŠt.; (= vino praši, V.-Cig.).
52671. 2. prášiti, -im, vb. impf. 1) brachen; — 2) = drugi pot kopati vinograd, BlKr.; — prim. 2. praha.
52672. prȃška, f. der Kohlenstaub bei den Kohlenbrennern, die Lösche, Cig.; praško ogrebati, die Lösche abstechen, Cig.; — prim. bračka, braška, iz it. bracia, glühende Kohlen.
52673. 1. prašníca, f. 1) der Staubbeutel der Blüten (anthera), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.); — 2) die Zündpfanne am einstigen Schießgewehre oder am Pöller; na prašnici je pogorelo = es ist nichts daraus geworden, Levst. (Rok.); — 3) die Hemme in den Mühlen, um damit das Verstauben des Mehles zu verhüten, V.-Cig.
52674. prašníčən, -čna, adj. Staubgefäß-: prašnı̑čna nit, der Staubfaden (filamentum), Cig. (T.); prašnična metlica, Zv.
52675. 1. prašník, m. 1) das Staubgefäß (stamen), Cig. (T.), Tuš. (R.); — 2) das Pulverhorn, die Pulverbüchse, Cig., Jan.
52676. 2. prȃšnik, m. der Brachmonat (Juni), Guts., Mur.
52677. práštẹvílọ, n. die Primzahl, Cig. (T.), Cel. (Ar.); medsebojna praštevila, relative Primzahlen, Cel. (Ar.).
52678. prȃtež, f. coll. Kleider, Habd.- Mik., BlKr.- Mik.; pos. bela obleka: izgovorjeno imam kot in hrano in pratež, BlKr.; (pràtež), kajk.- Valj. (Rad); — das Gepäck, Cig., nk.
52679. prȃtež, m. das Reisegepäck, BlKr.- DSv., nk.; tudi: pratèž, -ę́ža, DZ.
52680. práti, pérem, vb. impf. 1) schlagen, Mik.; začeli so prati po njem, Dol.; prügeln: p. koga, Mur.; — 2) (die Wäsche) waschen; p. obleko, platno, prejo; kdo ti pere? wer ist deine Wäscherin? — schlämmen ( min.), Cig. (T.); rudo p., Cig. (T.); — netzen: lica s solzami p., Kast.- Valj. (Rad); — bespülen: reka bregove pere, Cig.; — 3) die monatliche Reinigung haben, menstruieren, Cig.
52681. práti, pórjem, (pǫ́rjem), vb. impf. 1) (die Naht) trennen, Jan., Goriš.; obleko porjem, Ig (Dol.); p. se, aufgehen (von der Naht), sich auftrennen, Goriš.; — 2) p. se, heftig weinen, (tako jokati se, da bi se lahko razpral): kaj se porješ? pod Čavnom, Lašče- Erj. (Torb.).
52682. prátikar, -rja, m. der Kalendermacher.
52683. prátikarstvọ, n. die Kalendermacherei.
52684. prátiti, -im, vb. impf. 1) = spremljati, begleiten, Cig., Mik.; — 2) schaffen: strani p. kaj, BlKr.; — p. se, sich auf den Weg machen: kam se pratiš? BlKr.
52685. práȗjəc, -jca, m. der Uroheim, Jan. (H.).
52686. pràv, adv. recht; p. si storil; p. je tako; p. mu je, es geschieht ihm recht; p. izračunati; prav, le idi! gut, geh nur! p. imaš, du hast recht; = genehm: če ti je prav; — p. biti, passen: suknja mi ni p.; — gehörig, tüchtig; p. natepsti koga; ali ste zopet p. razsajali? — so recht, ganz; p. pod nos pomoliti kaj; p. takšen je kakor brat njegov; p. zares, in vollem Ernste; p. sam, mutterseelenallein; p. nič, ganz und gar nichts; — gerade; p. zdaj; p. o božiču; p. ti si bil; o prav! ja freilich ( iron. = nein), Cig., Polj.; — recht, sehr; p. lep, p. dober, p. malo, p. zgodaj, p. rad; — p. za p., eigentlich, im Grunde; (= za prav, Jan.); — če prav = dasi, obwohl; — imeti svoj prav, seine Berechtigung haben.
52687. (prȃv), prȃvi, adj. recht, richtig; pravi čas; o pravem času; po pravem potu hoditi; to je prava, das ist das Richtige; pravo zadeti, den rechten Fleck treffen, Cig.; prava roka = desna r., vzhŠt.; ta ni pravi, das ist der Unrechte; po pravem zaslišati, förmlich vernehmen, DZ.; po pravem, eigentlich; = po pravi, C.; — = wahr, wahrhaft, wirklich; prava vera; pravo ime; prava cena, der wirkliche Preis; pravi davek, die directe Steuer, Levst. (Pril.); pravi čas, die wahre Zeit, pravi obzor, der wahre Horizont ( astr.), Cig. (T.); prava količina, die reelle Größe, pravi denar, reelles Geld, Cig. (T.); prava velikost, die Lebensgröße, Cig.; — echt; pravo zlato; pravo prijateljstvo; leiblich: pravi brat, prava sestra; authentisch ( hist.), Cig. (T.); pravi ulomek, ein echter Bruch ( math.), Cig. (T.); pravi kot, ein rechter Winkel ( geom.), Cig. (T.), Cel. (Geom.); vollendet: pravi korenjak je, er ist ein ganzer Mann, Cig.; pravi norec, ein ganzer Narr! to je pravi tepec, ein Erzdummkopf, Cig.; pravi slepar, ein Erzgauner, Cig.; to je prava laž, das ist eine reine Lüge; prava reč! ( iron. = eine Kleinigkeit), Z.; — ta adjektiv nima nedoločne oblike; prim. Cv. 1883, 12.
52688. právapnę́nəc, -nca, m. der Urkalk, h. t.- Cig. (T.).
52689. prȃvca, f. die Erzählung, die Sage, das Märchen, Goriš.- Štrek. (Let.); kakor sem to pravco slišal, tako jo povem, Kras- Kres; — = pregovor: stara pravca je = star pregovor je, Notr.; — pogl. pravica 2).
52690. prȃvda, f. 1) die Satzung, das Gesetz, ogr.- Valj. (Rad); v pravdah učen, Meg., Dalm.; cesarske pravde in postave, Dalm.; po mojih pravdah prav hodi, Dalm.; po rimski postavi, pravdi ali zakonu soditi, Krelj; naučim se pravd tvoje pravice, Trub.; — das Recht, Trub., Dalm., Kast.; — stara p., das alte Recht, Jarn.; deželska p., das Civilrecht, Dict.; vse mine, a pravda ostane, Dol.; po pravdi = po pravici, rokopis iz 15. stol.- Let.; — 2) das Gericht: na pravdi sedeti, zu Gericht sitzen, Dalm.; nato so ga peljali pred ves svet ali pravdo, Krelj; bes. das Berggericht (in Sachen des Weinbaues), V.-Cig.; — možje so šli v pravdo (= v sejo občinskega starejšinstva), Staro Sedlo- Erj. (Torb.); — 3) die Rechtsstreitigkeit, der Process; pravdo začeti, dobiti, izgubiti; pravdo imeti s kom; einen Process führen; p. teče, der Process ist im Gange; po pravdi, im Wege Rechtens; pravdo naprej pognati, den Rechtsweg verfolgen, Cig.; o tem se suče p., das ist der Gegenstand des Streitens, DZ.; iz pravde dejan, außer Verfolgung gesetzt, DZ.
52691. prȃvdar, -rja, m. der Processmacher, der Processsüchtige, Cig., Svet. (Rok.).
52692. prȃvdarica, f. die Processmacherin, die Processsüchtige, Cig.
52693. pravdáš, m. der Processführer, Habd.- Mik.; — der Processsüchtige, Svet. (Rok.), SlN.; rojen p., Zv.
52694. prȃvdati se, -am se, vb. impf. 1) einen Process o. Processe führen, processieren; — 2) streiten, rechten, disputieren; s teboj se ne bom pravdal.
52695. prȃvdavəc, -vca, m. der Processführer, Cig.
52696. prȃvdən, -dna, adj. 1) den Process betreffend, Process-; pravdni dan imeti, die Tagsatzung abhalten, Cig.; pravdni spis, die Processschrift, Cig. (T.); pravdno pot nastopiti, den Rechtsweg betreten, Cig.; — 2) Gerichts-: "pravdeni" stol, dan, Krelj; ("pravdani" stol, Trub.); "pravdena" hiša, Krelj, ogr.- C.; — 3) rechtmäßig, rechtlich, ogr.- C.
52697. prȃvdnik, m. der Rechtsgelehrte, Guts.; der Sachwalter, der Anwalt, Cig.; državni p., der Staatsanwalt, nk.
52698. prȃvdništvọ, n. das Sachwalteramt: državno p., die Staatsanwaltschaft, nk.
52699. pravdoskȃza, m. der Winkelschreiber, Cig.
52700. pravdoslǫ̑vəc, -vca, m. = pravoslovec, Cig.
52701. pravdosrẹ̑dnik, m. der rechtliche Beistand, der Advocat, Cig., Jan., Vrtov., Zv.
52702. pravdováti se, -ȗjem se, vb. impf. = pravdati se, Mur.
52703. pravdovȃvəc, -vca, m. der Processmacher, Bes.
52704. pravdoznȃnəc, -nca, m. = pravoznanec, der Rechtsgelehrte, der Jurist, Cig., ogr.- Valj. (Rad).
52705. 1. prȃvəc, -vca, m. 1) der Bachkrebs ( opp. koščak), V.-Cig.; — 2) die Richtschnur, C.; na pravec, in gerader Linie, Cig. (T.); — die Richtung, C., DZ.; ( hs.).
52706. 2. prȃvəc, -vca, m. der Wäscher, Cig.; — der Erzschlämmer, Cig.
52707. právẹ̑k, m. die Urzeit, Cig. (T.), C.
52708. prȃvən, -vna, adj. das Recht betreffend, Rechts-, Cig., Jan., nk.; pravna navada, der Rechtsgebrauch, Cig., Jan.; pravna akademija, die Rechtsakademie, nk.; pravna država, der Rechtsstaat, Cig., Jan., Cig. (T.); pravno ime, der Rechtstitel, Levst. (Pril.); pravni primerljaj, der Rechtsfall, DZ.; pravna zavest, das Rechtsbewusstsein, Zv.
52709. prȃvež, m. = proročišče, das Orakel, V.-Cig.
52710. prȃvhati, -am, vb. impf. 1) = govoriti, sprechen, Z.; — p. se, = pogovarjati se, Guts., Z.; pravhala sta se, SlGradec; — 2) thun, treiben: p. kaj slabega, Polj.
52711. pravíca, f. 1) das Recht; po pravici, mit Recht; po vsej pravici, mit vollem Recht; to ni po pravici, das ist ungerecht; (tudi: das geht nicht mit rechten Dingen zu); da po pravici rečem, um es beim rechten Namen zu nennen, richtig gesagt, eigentlich; — die Gerechtigkeit; kje je tu pravica? p. se trga, Unrecht reißt ein, Z.; pravica zahteva, die Gerechtigkeit erfordert es, pravico storiti komu, jemandem Gerechtigkeit widerfahren lassen; — die Befugnis; brez pravice, unbefugt, Cig.; pravico imam, ich habe das Recht; pravice iskati, sein Recht verfolgen, Cig.; kdo ti je dal pravico otroka tepsti? imeti kaj na pravici ( n. pr. vodo), das Recht auf etwas ( z. B. das Wafferrecht) haben, Jan.; ima vino na pravici, kolikor ga more piti, Levst. (Rok.); v mojo pravico se zaletuje, er geht mir ins Gehege, Mur.; v pravico hoditi komu, jemandem ins Gehege gehen, Jan.; dobiti pravico in veljavo, zur Rechtskraft gelangen, Levst. (Nauk); posilna p., das Zwangsrecht, DZ.; lastninska p., das Eigentumsrecht, Nov., nk.; vračilna p., das Wiedervergeltungsrecht, Cig.; volilna p., das active Wahlrecht, Cig.; oddajna p., das Veräußerungsrecht, Cig.; rešilna p., das Wiederkaufsrecht, Cig.; zastavna p., das Pfandrecht, DZ.; založna p., das Verlagsrecht, Cig.; domovinska p., das Heimatsrecht, Cig., nk.; skladiščna p., das Stapelrecht, Cig. (T.), DZ.; p. prvokupna, predkupna, das Vorkaufsrecht, DZ.; stovorna p., das Umschlagsrecht, DZ.; rodovinsko-utezna p., das Familieneinstandsrecht, DZ., i. t. d.; — pravica (= pravdanje) jẹ́ (= mnogo stane): poravnajva se, da ne bo pravica jedla, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — das Certificat, die Licenz, Cerkljansko ( Goriš.)- Štrek. (Let.);— 2) die Obrigkeit, das Gericht: pravica nam ni dala, Polžane (Ist.)- Erj. (Torb.); hajdi, pojdimo k pravici (na pravico)! BlKr.; pojdem k pravici = pojdem tožit, Levst. (Rok.); pritožbo vložiti do višje pravice, k višji pravici se pritožiti na kak ukaz, Levst. (Nauk); na božji pravici, vor Gottes Richterstuhl, Levst. (Zb. sp.); — na pravici ležati, auf der Bahre liegen, Poh., vzhŠt.; na pravico položiti, SlGosp.; — 3) prȃvica, die Erzählung, Rez.- Baud.; prim. pravca.
52712. pravíčati, -am, vb. impf. = opravičevati, V.-Cig.
52713. pravíčən, -čna, adj. gerecht; p. sodnik; pravična mera; — die gehörige Beschaffenheit habend, unverfälscht, recht, normal; nikjer ni več pravičnega vina dobiti; to ni pravičen človek.
52714. pravičeváti, -ȗjem, vb. impf. rechtfertigen, Krelj.
52715. pravíčiti, -ı̑čim, vb. impf. 1) rechtfertigen, Cig., Jan., Cig. (T.); — p. se, sich rechtfertigen, Pavl.; — 2) legitimieren, Cig.; — aichen, Cig.
52716. pravı̑čnik, m. der Gerechte, Jan. (H.).
52717. pravíłən, -łna, adj. regelrecht, regelmäßig, Cig., Jan., M., Cel. (Ar.), nk.; — normal, Cig., Jan.; pravı̑łna brzina, die Normalgeschwindigkeit, Cig. (T.); — correct, fehlerlos, Jan., Cig. (T.), nk.; pravilno govorjenje, die Orthoepie, Cig. (T.); pravilna pisava, nk.; — prim. pravilo.
52718. pravı̑łnik, m. eine Regeln enthaltende Schrift, das Reglement, das Regulativ, das Statut, die Norm, Cig., Jan., Cig. (T.), C., DZ.; službni p., das Dienstreglement, DZ.; kretni p. (pri železnici), das Betriebsreglement, DZ.
52719. pravíłnost, f. die Regelmäßigkeit, Cig., Jan., nk.
52720. pravílọ, n. die Regel, die Norm, Mur., Cig., Jan., nk.; pravila (kakega društva), die Statuten, nk.; pravila ustanoviti čemu, etwas regeln, Cig.; — po drugih slov. jezikih; (právilọ, Cv. III. 6.).
52721. pravı̑łski, adj. statutarisch: pravilska določila, statutarische Bestimmungen, DZ.
52722. práviti, prȃvim, vb. impf. ( ad reči); sagen; nikomur tega ne pravi! debele p., Derbheiten sagen; smešne p., Anekdoten erzählen; pravi, da ni kriv; kaj mu greš to pravit! pravijo, da je bolan, man sagt, es heißt, er sei krank, er soll krank sein; kakor pravijo, dem Vernehmen nach; kaj praviš? was meinst du? — nennen, heißen: pravijo mi, ich heiße; temu hribu pravijo Vetrnik; pravijo mu gospod, man tituliert ihn mit Herr; ime mu je Štefan, pa mu navadno pravijo Štefak; er heißt Stephan, aber gewöhnlich nennt man ihn Štefak; to se pravi piti, das heißt trinken; — kako pravi mačka? wie macht es die Katze? Z., jvzhŠt.
52723. pravljíca, f. die Sage, das Märchen, Cig., Jan., nk.; (pravilneje morebiti: právljica, Valj. (Rad)).
52724. pravljı̑čar, -rja, m. der Märchenerzähler, Cig.
52725. pravljíčən, -čna, adj. Sagen-, Märchen-; pravljı̑čni svet, die Märchenwelt, nk.
52726. pravljı̑ški, adj. märchenhaft, sagenhaft, fabelhaft, Cig.
52727. prȃvnik, m. der Rechtsgelehrte, der Jurist, Cig., Jan., nk.; — češ.
52728. právnost, f. die Rechtmäßigkeit, Z.; — der Rechtsstand, Jan.
52729. právnúk, m. der Urenkel, Z., nk.; (pre-) Meg.
52730. právnúka, f. die Urenkelin, (pre-) Meg.
52731. pravǫ̑č, f. 1) das Gerücht, Mur., Cig., Jan.; p. je, man sagt, Cig.; — die Sage, Mur., Cig., Jan.; — das Sprichwort, C., Volk.; — 2) die Sitte, vzhŠt.
52732. pravočásən, -sna, adj. rechtzeitig, Mur., Cig., nk.
52733. pravokǫ́tən, -tna, adj. rechtwinkelig, winkelrecht, Cig., Jan., Cig. (T.), Žnid., Cel. (Geom.), nk.; senkrecht, Cel. (Geom.).
52734. pravokǫ̑tnica, f. die Senkrechte, Cel. (Geom.).
52735. pravokǫ̑tnik, m. das Rechteck, Cig. (T.), C., Cel. (Geom.).
52736. pravolìk, -líka, adj. orthotyp ( min.), Cig. (T.).
52737. pravonaslẹ̑dnik, m. der Rechtsnachfolger, DZ.
52738. pravopìs, -písa, m. die Rechtschreibung, die Orthographie, Cig., Jan., nk.
52739. pravorę́dən, -dna, adj. ordnungsmäßig, Cig. (T.), DZ.
52740. pravoslávən, -vna, adj. zum orientalisch-orthodoxen Glaubensbekenntnisse gehörig; — rus., hs.
52741. pravoslȃvje, n. das orientalisch-orthodoxe Christenthum, nk.
52742. pravoslȃvnik, m. ein orientalisch-orthodoxer Christ, C.
52743. pravoslávnost, f. die Angehörigkeit zum orientalisch-orthodoxen Glaubensbekenntnisse, nk.
52744. pravoslǫ̑vəc, -vca, m. der sich mit der Rechtswissenschaft beschäftigt, der Jurist, Jan., nk.
52745. pravoslǫ̑vje, n. das Rechtsstudium, die Rechtswissenschaft, die Jurisprudenz, Jan., nk.; — die Rechtsphilosophie, Lampe (V.).
52746. pravosǫ̑dnik, m. der Justizmann, Cig.
52747. právost, f. die Richtigkeit, Cig., Jan., Cig. (T.), ogr.- C., Cel. (Ar.); p. kake posestne pole, DZ.; die Echtheit, die Authenticität, Cig. (T.); p. kakega blaga, Cig.; p. kakega pisma, DZ.; — die Bewährtheit, Rechtschaffenheit, Cig.; die Bravheit, ogr.- C.

   52.148 52.248 52.348 52.448 52.548 52.648 52.748 52.848 52.948 53.048  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani