Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (46.301-46.400)

pẹvoljȗbje, n. die Liebe zum Gesange, Jan.
pẹvovǫ́dja, m. der Gesangsleiter, der Chorregent, nk.
pẹ́vski, adj. Sänger-, Gesangs-: pevsko društvo, pevska umetelnost, nk.; — dichterisch, Mur., Cig., nk.; pevska žila, die Dichterader, Cig.
pę́za, f. 1) das Gewicht, die Last, Meg., Jan., BlKr.; Nosil bom življenja pezo, Preš.; — 2) die Folter, Guts., Mur.- Jan.; na pezo dejati, ZgD.; (pẹ́za), Dict.; — prim. it. pesa, peso, die Last, das Gewicht.
pezȃn, -znà, adj. schwer, Z.; pezan križ, Cv.; pezna zemlja, Pirc.
pę́zanje, n. das Foltern, Dict., Mur., Pohl.- Valj. (Rad).
1. pę́zati, -am, vb. impf. foltern, martern, quälen, Meg., Guts., Mur., Jan., Trub.- Mik., Hip. (Orb.), Jap. (Sv. p.); — prim. peza 2).
2. pę́zati, -am, vb. impf. beizen, ätzen, Guts., Mur., Cig., Jan.
pę̑zavt, m. der Peiniger, Guts., Mik.
pəzdə̀c, -zdəcà, m. 1) leise entweichende Blähung, der Fist; tudi: pȇzdec, Št.; — 2) neka riba, der Bitterling (rhodeus amarus), Ljub.- Erj. (Torb.), Frey. (F.); — 3) neka goba: der gemeine Flockenstäubling (lycoperdon bovista), vzhŠt.- C., Polj., BlKr.; zelen kakor p., (ker je p. izprva znotraj zelen), Polj.; — die Kornblume (centaurea cyanus), C., Josch; — babji p., die Bocks-, Saumelde, das Wühlkraut (chenopodium vulvaria), Cig., Medv. (Rok.).
pəzdə̀k, -zdkà, m. = pezdec 3), der Flockenstäubling (bovista), Cig., Tuš. (B.).
pezdę̑r, m., pogl. pazder.
pəzdẹ́ti, -ím, vb. impf. Blähungen still abgehen lassen, fisten.
pezdı̑r, -rja, m., pogl. pazdir.
pə̀zdlja, f. eine Art Zwetschke, Mariborska ok.- C.
pəzdljìv, -íva, adj. oft fistend, Mur.
pəzdljı̑vəc, -vca, m. der Fister, Mur., Cig.
pəzdljı̑vka, f. die Fisterin, Mur.
pəzdnjáča, f. das Luftloch im Zimmer, das Rauchloch, C.
pəzdnják, m. = pezdnjača, C.
pəzdǫ́vnik, m. das Rauchloch, SlGor.- C.
pəzdúh, m. 1) der Fister, Z.; — 2) das Luftloch im Zimmer, C.
pə̀zəlj, -zlja, m. = pezdlja, C.
pę̑znica, f. die Folterkammer, Cig., C.
pə̀žək, -žka, m. = peček, nosec (cicer arietinum), Goriška ok.- Erj. (Torb.).
pẹ́žica, f. dem. pega; das Fleckchen, Cv.
pəžína, f. kožica okrog pečkov (pri sadju), Gor.; — prim. pužina, bužina.
pəžíniti, -ı̑nim, vb. impf. = drobiti, Gor.
pháč, m. der Pocher, der Stampfer, Cig.
phȃj, m. = pehaj, der Stampfstößel, vzhŠt.- C.; die Reibkeule, Cig.
pháłən, -łna, adj. zum Stampfen gehörig, Stampf-, Jan. (H.).
phȃłnik, m. = pehalnik, der Stampfstößel, C.; die Reibkeule, Cig.
phȃnje, n. = 1. pehanje; 1) das Stoßen, das Stampfen, das Pochen; — 2) das Gestampfte, Mur.; die Graupe, Jan.; ajdovo, ječmenovo p., die Heiden-, Gerstengraupe, Cig.; prineso kralju boba, leče, phanja, medu, Ravn.
pháti, phȃm, pšèm, vb. impf. = 1. pehati; 1) stoßen: vol pha, Dol.- Z.; — stechen: pha me v trebuhu, Cig.; — p. se, aufstoßen: jed se mi pha, die Speisen stoßen mir auf, Cig.; — 2) plagen: kašelj me pše, C.; trešljika me pše, vzhŠt.- C.; — 3) stampfen: proso, ječmen p., die Hirse, die Gerste zu Grütze, zu Graupen stampfen; olje p., Öl schlagen (= durch Stampfen gewinnen), Cig.; rudo p., Erz pochen, Cig.; — 4) stopfen, vzhŠt.; S kocmovjem ladjo pšem, Danj. (Posv. p.); praes. tudi: phèm, Cig., Štrek.
phȃvəc, -vca, m. der Stampfer, der Pocher, Cig., Jan.
phȃvka, f. die Stampferin, die Pocherin, Cig., Jan.
piarīst, m. neki redovnik, der Piarist.
pībere, f. pl. die Steinbibernell (pimpinella saxifraga), Josch; — iz nem. "Bibernell".
píc, m. das männliche Glied, SlGor.- C.; ( nam. pijc (pijəc), kakor stric nam. strijc (strijəc); prim. češ. pyj v istem pomenu, C.)
1. píca, f. die weibliche Scham, Fr.- C.; — tudi: die männliche Scham (v otročjem govoru), Lašče- Levst. [Rok.]; — prim. pic.
2. pı̑ca, f. die Henne (v otročjem gov.), Dol.
pícati, pı̑cam, vb. impf. = pikati, Blc.-C.
1. pícək, -cka, m. dem. pic; das männliche Glied, SlGor.- C.
2. pı̑cək, -cka, m. das männliche Hühnchen, BlKr.- M., Št.
pı̑ckati, -am, vb. impf. po malem pikati, Trst. (Let.).
pícniti, pı̑cnem, vb. pf. = pikniti, Blc.-C.
pı̑č, m. kotič pri peči, der Sorgenstuhl, Koboridski kot, Ben.- Erj. (Torb.).
píča, f. die Nahrung, Meg., Cig., Mur., Kor.- Dalm. (Reg.); Kristus je sam sebe nam za pičo dal, Škrb.; bes. das Viehfutter, Mur., Cig., Jan., C., Ravn. (Abc.), Rib.- Mik.; živinska, zajčja, kurja p., Cig.; črna p., = seno in otava (nasproti slami), Gor.; — na pičo dati kravo = v rejo dati, Tolm.
pı̑čar, -rja, m. der Futterer, Cig.
píčati, -am, vb. impf. füttern, Cig.
píčati, -ím, vb. impf. p. v čem, in etwas stecken, SlN.- C.; p. iz česa, aus einer Sache herausragen, Pohl., C., Kor.- Z.; (pičeti) hervorragen, Cig. (T.); — p. v čem, sich (in einem Punkte) vereinigen, concentrieren, Cig. (T.); — hervorsickern: kri iz mesa, voda iz zemlje piči, Z.
pı̑čək, -čka, m. 1) der Stachel (der Biene), V.-Cig.; — 2) der Stich: kačji p., der Schlangenbiss, C.
píčəł, -čla, adj. gering, kärglich, knapp; pičla mera, schlechtes Maß; tehta pičlo dva funta, es wiegt schwache zwei Pfund; — prim. it. picciolo, klein; tirol.-nem. bitzl a pfund = pičlo en funt, Levst. (Rok.).
1. píčən, -čna, adj. Futter-, Jan.; pı̑čna repa, die Futterrübe, Slov.; pična pristojbina, DZ.; — prim. piča.
2. píčən, -čna, adj. pünktlich, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; — prim. pika.
3. píčən, -čna, adj. sparsam, knapp, M.; — gemessen ( stil.), Cig. (T.); — prim. pičel.
píčevnik, m. das Futtergras, C.
píčica, f. dem. pika; das Pünktchen, das Tüpfelchen; pičice delati, tüpfeln, Cig.; do pičice, bis zum letzten Tüpfelchen = vollständig; vse je do pičice res; vse se je do pičice izpolnilo.
píčiti, pı̑čim, vb. pf. stechen; čebela, muha me je pičila; z iglo koga p.; kača me je pičila, die Schlange hat mich gebissen; kogar kača piči, ta se zvite vrvi boji, = Erfahrung macht klug, Mur.; muha, katera prileti, hujše piči, = ein gäh kommendes Unglück ist desto schlimmer, Met.
1. pı̑čka, f. = pečka, peček, der Obstkern, der Traubenkern, Mur., Danj.- Mik., C.; der Kürbis-, Zwetschken-, Pfirsichkern, Rez.- C.
2. pı̑čka, f. die weibliche Scham, C., Mik.
pı̑čkati, -am, vb. impf. harnen (v otročjem govoru), C.
pičlẹ́ti, -ím, vb. impf. knapp sein, nicht voll sein: vaga pičli, Polj.; — mangeln, fehlen: malo je pičlelo pri vagi, Polj.; pičli nam denarja, žita, Gor.; — prim. pičel.
pičlíti, -ím, vb. impf. schmälern, Cig.
pı̑čnik, m. 1) = rejenec, das Pflegekind, Z., Lašče- Levst. (Rok.); der Zögling, Cig.; — 2) der Futterkukuruz, Razdrto ( Kr.)- Erj. (Torb.).
pičolāt, m. ein junger Truthahn, Z., (pičolad) Cig.; — iz furl.
pigúčav, adj. = pegast, fleckig, Habd.- Mik., ogr.- Trst. (Let.).
pı̑h, m. ein durch Blasen erzeugter Luftstrom, der Hauch; — der Wind, M.
piháč, m. der Bläser; z. B. der Glasbläser, Cig.
piháča, f. das Blaszeug zum Anfachen des Feuers, Fr.- C.
pihȃłničək, -čka, m. dem. pihalnik, Cig.
pihȃłnik, m. das Blaserohr, mit welchem das Feuer angefacht wird, Notr.; der Feuerfächer, Cig.; — das Löthrohr, Cig.; die Pfeife des Glasbläsers, Cig. (T.); — die Windröhre am Blasebalg, Cig.; — der Blasebalg, Jarn., V.-Cig., Jan.; — der Schießprügel, Cig.; izprožil je svoj pihalnik za menoj, Erj. (Izb. sp.).
pihálọ, n. die Blaseröhre, C.; — der Blasebalg Pohl., Mur., Jarn., V.-Cig.; pl. pihala, das Gebläse, Jan.
píhati, -ham, -šem, vb. impf. blasen; ogenj p., das Feuer durch Blasen ansachen; vročo jed p., eine heiße Speise durch Blasen kühlen; na mrzlo pihati = etwas Unnöthiges thun, C.; kar te ne peče, ne pihaj = was dich nicht angeht, das lass stehen, Mur.; — hoffärtig sein, SlGor.- C.; — od jeze p., vor Wuth schnauben; — mačka piha, die Katze pfucht; gad piha, die Viper zischt; — wehen; veter piha od juga; veter mi v obraz piha; — p. jo, eilen, C.
pihȃvəc, -vca, m. der Bläser: z. B. der Glasbläser, Cig., Jan.
pı̑həc, -hca, m. der Blasehauch.
pı̑hljaj, m. der Blasehauch, Cig.; der Windstoß, M.
pihljáti, -ȃm, vb. impf. schwach blasen, sanft wehen; blage sapice pihljajo.
píhlji, m. pl. = lasje (v šaljivem ali prezirljivem pomenu), Podkrnci- Erj. (Torb.).
píhniti, pı̑hnem, vb. pf. 1) einen Blasehauch von sich geben, blasen; kakor bi pihnil, in einem Nu; p. v koga, v kaj, na kaj; — wehen: veter pihne, in list odpade; — 2) schnipfen: p. kaj, jvzhŠt.
pihor, -rja, m. = mehur, die Blase, C.
pihóta, f. der Hochmuth, der Eigendünkel, C.
pihtẹ́ti, -ím, vb. impf. schnauben, Z., C.
pijáč, m. 1) der Trinker, Hip.- C.; — 2) = pijačnik (neka vinska trta), Svečina ( Št.)- Erj. (Torb.).
pijáčiti, -ȃčim, vb. impf. zechen, Št., Dol.
pijȃčnik, m. neka vinska trta, C., Svečina ( Št.)- Erj. (Torb.).
pijálọ, n. = tonovščica, die Sturmmöve (larus cyanorynchus), (tudi: pijal), Frey. (F.).
pijàn, -ána, adj. 1) berauscht, betrunken; pijan kakor čep, Z., jvzhŠt.; p. kakor krava; biti pijana goba, versoffen sein, Cig.; — p. od veselja, freudetrunken, Cig.; kruha je pijan, = es geht ihm zu gut, der Hafer sticht ihn; belega kruha p., LjZv.; — 2) berauschend, Cig., Jan.; pijano pivo, ein berauschendes Getränk, Krelj; pijana pijača, Cig.; nič pijanega ne bo pil, Ravn.; vino je pijano, Levst. (Zb. sp.).
pijȃnčati, -am, vb. impf. = pijančevati, M.
pijȃnčək, -čka, m. dem. pijanec; ein kleiner Säufer; — der Zechbruder, der Säufer.
pijȃnčevanje, n. das übermäßige Zechen, das Saufen.
pijȃnčevati, -ujem, (-evam), vb. impf. im Trinken ausschweifen, saufen; dem Trunke ergeben sein.
pijančevȃvəc, -vca, m. der Säufer.
pijȃnčina, m. der Erzsäufer, Cig.
pijánčiti, -ȃnčim, vb. impf. = pijančevati, saufen, Mur., Cig.
pijančljìv, -íva, adj. dem Trunk ergeben, Cig.
pijȃnəc, -nca, m. der Säufer, der Trunkenbold; pijanec se preobrne, kadar se v jamo zvrne, = ein Trunkenbold bessert sich nie, Npreg.- M.; mlad pijanec, star ubožec, C.
pijaníga, m. ( f.) der Säufer (die Säuferin), Fr.- C., vzhŠt.
pijániti, -ȃnim, vb. impf. berauschen, Cig.; p. se, sich berauschen, nk.
pijȃnka, f. 1) die Säuferin; — 2) das Taumelkorn (lolium temulentum), C., Bolc- Erj. (Torb.).

45.801 45.901 46.001 46.101 46.201 46.301 46.401 46.501 46.601 46.701

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA