m (42.601-42.700)

42601. okožuháti, -ȃm, vb. pf. (den Mais) abschälen, Cig., Št.
42602. ōkra, f. = ohra, der Ocker ( min.), Cig., Jan., Cig. (T.).
42603. okračeváti, -ȗjem, vb. impf. ad okratiti; 1) verkürzen, abkürzen, Jan., C.; on okračuje moje dni, Dalm.; — 2) benachtheiligen, Jan.
42604. okrȃdenəc, -nca, m. der Bestohlene, Cig., nk.
42605. okradník, m. der einen bestiehlt, der Dieb, Cig.
42606. okrádniti, -nem, vb. pf. = okrasti, ogr.- Valj. (Rad).
42607. okràj, -krája, m. 1) der Landestheil: ves okraj je vinoroden, Slovan; der Bezirk, der District; sodnji (sodnijski) o., der Gerichtsbezirk, politični o., der politische Bezirk, nk.; — 2) der Rand, das Ufer, Mur., Cig.; — der Hutrand, die Krämpe, Cig., Valj. (Rad).
42608. okrȃjčati, -am, vb. pf. mit einem Rande versehen, ausrändern, Cig.
42609. okrȃjəc, -jca, m. 1) der Rand: o. želodca, der Magenrand, Cig.; das Gebräme, das Tuchende, Jan.; — die Hutkrämpe, Cig.; — = obod, die Zarge, Jan.; — 2) okrajci = okončine, die Extremitäten, Jan.
42610. okrȃjək, -jka, m. 1) der Rand; der Randstreifen, Cig.; der mit Gras bewachsene Rand eines Ackers, Waldes, M., LjZv.; der Kleidersaum, Cig., Jan.; zlati o., die Goldborte, Cig.; ruta z okrajki, das Kantentuch, Cig.; — der Hutrand, die Krämpe, Jan.; = pl. okrajki: klobuk s širokimi okrajki, Pjk. (Črt.); — die Leiste am Tuche, die Sahlleiste, Cig.; — das Gesims, Cig., Jan.; — der Formsteg der Buchdrucker, Cig.; — o. (ladje), der Bord eines Schiffes, Šol.; — 2) okrajki, die Extremitäten eines Körpers, V.-Cig.
42611. okrajeváti, -ȗjem, vb. impf. ad okrajiti, Jan.
42612. okrájevina, f. das Gebräme, Jan.; o. rane, die Lefze der Wunde, Cig.
42613. okrájina, f. 1) der Ackerrain, Svet. (Rok.); — 2) der Grenzbezirk, Jan.; die Mark, Nov.; — 3) der District, Mur., Cig.; — die Umgegend, Vod. (Izb. sp.); — tudi: okrajína.
42614. okrajinjàn, -ána, m. prebivavec kake okrajine, der Märker, Cig.
42615. okrájiti, -krȃjim, vb. pf. verbrämen, C.; — kanten, Jan.
42616. okrȃjnik, m. 1) = okrajek, der Rand, Mur., Bas.; — das Gebräme, Mur.; — das Gesims, C.; — 2) die Thürpfoste, C.
42617. okrȃjšati, -am, vb. pf. ver-, abkürzen; okrajšano deljenje, abgekürzte Division, Cel. (Ar.).
42618. okrajšávati, -am, vb. impf. = okrajševati.
42619. okrȃjšək, -ška, m. eine abgekürzte Sache, die Abkürzung, Cig.; die Abbreviatur, Jan.; — die Synkope ( gramm.), Jan.
42620. okrajševȃnje, n. das Kürzen, das Abkürzen; o. ulomkov, Cel. (Ar.).
42621. okrajševáti, -ȗjem, vb. impf. ad okrajšati; kürzen, Abkürzungen vornehmen.
42622. 1. okrȃk, m. der Schweinsfuß, Habd.- Mik.; bes. der Vorderfuß des Schweines, C.; ókrak, BlKr.- Let.
42623. 2. okrȃk, m. 1) der Froschlaich, Jan., Rib.- Mik.; — 2) der grüne Überzug einer Pfütze, das Wassermoos, Jan., Mik., vzhŠt.; = žabji o., vzhŠt.; potočni o., der Bach-, Wasserfaden (conferva rivularis), Jan., Tuš. (R.); — prim. 2. krak.
42624. okrȃkovəc, -vca, m. der Rogenstein, C.
42625. okráljiti, -im, vb. pf. zum Könige machen, C.; o. se, sich zum Könige machen, ogr.- Nkol.
42626. okràs, -krása, m. die Verzierung, der Zierat, der Schmuck, Cig., nk.; zidni okras, das Bauornament, DZ.
42627. okrȃsa, f. der Schmuck, Jan.; die Zierde, C.
42628. okrȃsək, -ska, m. die Verzierung, der Zierat, das Ornament, DZ.; okraski pri uri, das Uhrgehänge, Cig.
42629. okrásiti, -im, vb. pf. verzieren, schmücken, Jan., Z., M., nk.
42630. okrȃsje, n. coll. der Schmuck, Jan., C.; die Decoration, Jan.
42631. okrástati, -am, vb. pf. 1) mit der Räude anstecken, Mur.; — o. se = kraste dobiti, M.; — 2) o. se, verharschen: rana se je okrastala, die Wunde bekam eine harsche Rinde, Cig.
42632. okrastávati, -am, vb. impf. ad okrastati, C.
42633. okrastavẹ́ti, -ím, vb. pf. räudig werden, Cig.
42634. okrásti, -krádem, vb. pf. bestehlen; o. koga; o. denarnico.
42635. okrástiti se, -im se, vb. pf. verharschen (o ranah), Cig., Danj.- M.
42636. okrátiti, -im, vb. pf. verkürzen, Dict., Jan., M.; dnevi ti bodo okračeni, Trub., kar je visoko, bo okratil, Dalm.; okratiš čas njegove mladosti, Dalm.; — verringern, Jsvkr.
42637. okrc, m. (okrce, n.), pogl. 2. ogrce.
42638. okŕcati, -am, vb. pf. abklopfen: o. koga, M.
42639. okŕčati, -ím, vb. pf. starr werden: meso je od mraza okrčalo, Lašče- Levst. (Rok.), Ig (Dol.); lačna in okrčala družina (o čebelah), Levst. (Beč.).
42640. 1. okŕčiti, -kȓčim, vb. pf. = skrčiti, verkürzen, Z.; — o. se, sich zusammenziehen, od mraza o. se, Z.
42641. 2. okŕčiti, -im, vb. pf. urbar machen, roden, Mur., Cig.
42642. okrẹ̑dati, -am, vb. pf. bekreiden, Cig., Jan.
42643. okrẹ̀g, -krẹ́ga, m. der Verweis, Cig.
42644. okrẹ̑gati, -am, vb. pf. o. koga, jemandem einen Verweis geben, ihn ausmachen, auszanken.
42645. okrẹ́gəł, -gla, adj. starr (vor Kälte): okregla zemlja, C.
42646. okrẹ́gniti, -nem, vb. pf. erstarren: o. od mraza, C.; — prim. češ. křehnouti, starr werden.
42647. 1. okréniti, -krę́nem, vb. pf. umwenden: o. voz, Cig., BlKr.; o. na desno, levo, rechts, links einlenken, Cig.; o. na stransko pot, LjZv.; — o. se, sich umwenden, sich umdrehen, Cig., M., DZ.; — okrenilo se je na bolje, es hat sich zum Bessern gewendet, Cig., SlN.
42648. 2. okrẹ́niti, -nem, vb. pf. hart, starr, steif werden, Cig., C., Mik.; mast okrene (gerinnt), Cig., Jan.; zemlja okrene od mraza, Z.; erstarren: od mraza okrenejo čebele, Gol.; — okrenjen, erstarrt, Jan. ( nam. okrepel).
42649. okrẹ̀p, -krẹ́pa, m. 1) die Haut, die sich über flüssigen Speisen u. dgl. bildet, Podgorjane- Štrek. (LjZv.); — o. (krvi), die Blutstockung, Cig.; — 2) die Verstärkung (eines Lautes), Zora.
42650. okrẹpčáłən, -łna, adj. stärkend, erquickend, Mur., nk.
42651. okrẹpčálọ, n. das Stärkungsmittel, die Erquickung, C., Z.
42652. okrẹpčáti, -ȃm, vb. pf. 1) steif machen, aussteifen, Cig.; — 2) stärken, erquicken, laben; o. se, sich stärken, sich erquicken; o. se z jedjo in pijačo; — 3) intr. halsstarrig werden: oni okrepčajo, so trdovratni, Krelj.
42653. okrẹpčávati, -am, vb. impf. = okrepčevati.
42654. okrẹpčevalíšče, n. ein Ort, wo man sich erquickt, die Restauration, C.
42655. okrẹpčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad okrepčati; stärken, erquicken.
42656. okrẹpčevȃvəc, -vca, m. der Erquicker.
42657. okrẹpenẹ́ti, -ím, vb. pf. erstarren, Jan. (H.).
42658. okrẹpíti, -ím, vb. pf. stärken, erquicken; o. se z vinom, Pjk. (Črt.); — o. se, an Kraft, Stärke gewinnen, Cig., Jan.
42659. okrẹ̑pljaj, m. die Stärkung, Bes.
42660. okrẹ́pljati, -am, vb. impf. ad okrepiti, stärken, C.
42661. okrẹpljeváti, -ȗjem, vb. impf. = okrepljati, Jan.
42662. okrẹpnẹ́ti, -ním, vb. pf. = okrepniti, erstarren: roka je okrepnela (= otrpnila), Dalm.
42663. okrẹ́pniti, -krẹ̑pnem, vb. pf. hart werden, erstarren, Dict., Mik.; o. od mraza, vzhŠt.- C.; kruh okrepne, das Brot wird fest, C.
42664. okresáč, m. 1) der Lichtputzer, Z., Valj. (Rad); — 2) pl. okresači, die Zitterflechten im Gesicht.
42665. okrésati, -krę́šem, vb. pf. grob behauen, Cig.; kamen o., die scharfen Ecken des Steines abstumpfen, Cig.; drevo o., den Baum abästen, Z.; — o. koga, jemanden abprügeln, M., Z., Zora; — o. se, sich durch Anschlagen verwunden, Z.
42666. okresávati, -am, vb. impf. ad okresati; grob behauen, Cig.; — o. se, mit den Füßen an einander streifen, Jan. (H.).
42667. okrę̑šljaj, m. ein Wald zwischen Gereutwiesen, Z.; — prim. okrišljaj.
42668. okrèt, -krę́ta, m. die Wendung, Cig. (T.); — die Kehre, Telov.; — der Umschwung, C.
42669. okretáč, m. ein Halswirbel: der Dreher (epistropheus), Erj. (Som.).
42670. okretálọ, n. die Drehmaschine, Jan. (H.); orglice na o., die Drehorgel, Jan. (H.).
42671. okrę́tati, -tam, -čem, vb. impf. ad 1. okreniti; umwenden, Z.; — o. se, sich drehen, Cig.
42672. 1. okrę́tən, -tna, adj. regsam, flink, gewandt, Cig., Jan., C., DZ.; — rotatorisch, h. t.- Cig. (T.).
42673. 2. okrę́tən, -tna, adj. = nemaren, gnusen, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); menda nam. ohreten; prim. 1. hretiti se.
42674. okretúlja, f. die Rotationsmaschine, h. t.- Cig. (T.).
42675. okrẹ́vati, -am, vb. pf. 1) gesunden, zu Kräften gelangen, sich erholen, Cig., Jan., C.; — 2) stärken: svojo dušo o., C.; — o. se, sich erholen, Kr., LjZv.
42676. okrẹ́vavəc, -vca, m. der Reconvalescent, Cig., Jan., Nov.
42677. okŕgati, -am, vb. pf. besudeln, beschmutzen, Cig.
42678. okŕhati, * -kȓham, vb. pf. schartig machen; kako rezilo o., ein Schneidewerkzeug abstumpfen.
42679. okȓhək, -hka, m. ein abgebrochenes Stückchen (von Stein, Holz u. dgl.), C., Z.
42680. okŕhniti, -kȓhnem, vb. pf. anbrechen.
42681. okríčati, -ím, vb. pf. o. kaj, etwas verschreien, C.
42682. okríliti, -im, vb. pf. mit Fittigen versehen, beflügeln, Cig.; — rus.
42683. okrı̑lja, f., Meg.- Mik.; pogl. okrilje 1).
42684. okrı̑lje, n. 1) die Schürze, Jan., Dalm.- M., C.; — figovo listje sta skup splela in sta si okrilje storila, Jap. (Sv. p.); — 2) der Saum (eines Kleides), M., Z., Krelj; — 3) (po hs.) der Schirm ( fig.), Cig. (T.); der Schutz, die Fittige ( fig.), Mur., Cig., Jan., C., nk.
42685. okrı̑nkati, -am, vb. pf. maskieren, ZgD.
42686. okríšəlj, -šlja, m. = okrišljaj, C.
42687. okrı̑šljaj, m. 1) der Umkreis, C.; — 2) die Heuscheibe auf Wiesen, C.; — prim. okrešljaj; iz nem. Kreis (?).
42688. okrı̑špati, -am, vb. pf. abkrispeln; — abprügeln, Z., M.
42689. okríti, -krı̑jem, vb. pf. rings bedecken, Mur., Cig.
42690. okriválọ, n. die Decke, M.
42691. okrívati, -am, vb. impf. ad okriti; rings bedecken, Z.
42692. okrivẹ́ti, -ím, vb. pf. krumm werden, Jan. (H.).
42693. okrivíčiti, -ı̑čim, vb. pf. = okriviti 2), 3), Cig., Jan., Let.
42694. okrivíti, -ím, vb. pf. 1) krumm machen, Jan. (H.); — 2) beschuldigen, inculpieren, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 3) o. se, sich schuldig machen: o. se drugih greha, C.; — sich zuschulden kommen lassen, Cig.
42695. okrı̑vljaj, m. die Beschuldigung, Jan.
42696. okrivlję́nəc, -nca, m. der Beschuldigte, Cig., Jan., DZ.; (okrívljenec) Levst. (Nauk).
42697. okrivljeník, m. = okrivljenec, DZ.
42698. okrivník, m. der Beschuldiger, der Inculpant, Cig.
42699. okrivovę́rčiti, -vę̑rčim, vb. pf. verketzern, C.
42700. okrížəlj, -žlja, m. die Heuscheibe auf Wiesen, Poh.- C.; — prim. okrišelj, okrišljaj.

   42.101 42.201 42.301 42.401 42.501 42.601 42.701 42.801 42.901 43.001  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani