m (41.501-41.600)

41501. odslúženəc, -nca, m. der Ausgediente, Cig.
41502. odsluževáti, -ȗjem, vb. impf. ad odslužiti; abdienen, abverdienen, Mur., Cig., Jan.
41503. odslúžiti, -im, vb. pf. 1) abdienen, Mur., Cig., Jan.; z vožnjo dolg o., Cig.; — 2) aufhören zu dienen, ausdienen, Cig., M., C.; unbrauchbar, unnütz werden, C.; konj je odslužil, Z.; — 3) o. se, durch das Dienen schwach, unnütz werden, C.
41504. odslȗžnik, m. der ausgedient hat: vojaški o., Vrt.
41505. odsnę́ti, -snámem, vb. pf. wegnehmen, abschneiden: veje z žago gladko o., Pirc.
41506. odsnováti, -snújem, vb. pf. abzetteln, Cig.; — abspulen, Z.
41507. odsǫ̑d, adv. von hier, Meg., C., Trub., Dalm.; o. iti, weggehen, Krelj, vzhŠt.
41508. odsǫ́diti, -im, vb. pf. 1) durch ein Urtheil absprechen, aberkennen, o. komu kaj, Cig.; — 2) als Antheil, Schicksal bestimmen, bescheiden, M., Z.; Bog nam ni odsodil tega veselja, Levst. (Zb. sp.); rojenice so rojenčku dobro odsodile, Glas.; — 3) aburtheilen, DZ.; entscheiden, Zora.
41509. odsòj, -sója, m. = odsij; o. zverinskega kroga, das Zodiacallicht, Jan. (H.).
41510. odsǫ́jati, -am, vb. impf. ad odsoditi; 1) durch Urtheile absprechen, aberkennen, Cig.; stvarna pravica se odsoja ali prisoja, DZ.; — 2) aburtheilen: o. hudodelstvo, DZ.
41511. odsójən, -jna, adj. den Sonnenstrahlen nicht ausgesetzt, absonnig, Jan., Mik.; — prim. osojen.
41512. odsojeváti, -ȗjem, vb. impf. = odsojati, Cig.
41513. odsǫ̑jnik, m. die Nordseite eines Berges, die Winterlehne, Ravn.- Cig.
41514. odsȏłnčje, n. die Sonnenferne (aphelium), Cig., Jan., Jes.
41515. odsòp, -sópa, m. das Ausschnaufen, Cig.
41516. odsopíhati, -am, vb. pf. 1) = sopihaje oditi; — 2) ausschnaufen: o. si od dela, C.; (= o. se, Cig.); — o. si, seinen Zorn mäßigen, C.
41517. odsópsti, -sópem, vb. pf. ausschnaufen, zu Athem kommen, Mur., V.-Cig.; — o. si, sich erholen: o. si od strahu, od strmenja, Ravn.; = o. se, Cig.
41518. odsǫ́tən, -tna, adj. = nenavzočen, nk.; — prim. hs. odsutan po rus. otsutstvennyj.
41519. odsǫ́tnost, f. = nenavzočnost, nk.; — prim. odsoten.
41520. odsǫ̑tstvọ, n. = odsotnost, Šol.; — prim. odsoten.
41521. odspǫ̑dək, -dka, m. der untere Theil, Mur.
41522. odsr̀d, -sŕda, m. die Rache, Mur.
41523. odsrdíti se, -ím se, vb. pf. sich rächen: o. se nad kom, Mur.; odsŕditi se, Danj. (Posv. p.).
41524. odsrdník, m. der Rächer, C.
41525. odsrẹ́bati, -bam, -bljem, vb. pf. schlürfend wegtrinken, abschlürfen.
41526. odsŕkati, -sȓkam, -čem, vb. pf. schlürfend wegtrinken, wegnippen.
41527. odsŕkniti, -sȓknem, vb. pf. mit einem Schlurf wegtrinken, wegnippen.
41528. odstȃva, f. 1) die Absetzung, Mur., Cig., Jan.; o. od službe na leto dni, die Suspension vom Amte auf ein Jahr, DZ.; — 2) das Abspenen, Cig., vzhŠt.- C.; — 3) der Absatz (wo eine gerade Linie unterbrochen wird, z. B. in der Baukunst), Mur., Cig.; stopnice z odstavami, eine gebrochene Stiege, Cig.; v tri odstave upognjena stolba, dreiarmige Stiege, Levst. (Pril.); — 4) der Abschnitt (im Buche), C.; prim. odstavek 3).
41529. odstȃvčək, -čka, m. dem. odstavek 1); ein abgespentes Kind, Dict., Cig., C., Dol.; — ein abgespentes Ferkel, C.; ein abgespentes Kalb, Gor.
41530. odstȃvčič, m. ein abgespentes Kind, Dict.
41531. odstȃvək, -vka, m. 1) ein abgespentes Kind, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) der Absatz in der Baukunst, Cig.; o. stopnic, der Treppenabsatz, Cig.; — die Terrasse, Cig., Jan.; — 3) der Absatz (als Theil einer Rede, einer Schrift, eines Gedichtes), Cig., Jan., C., nk.; (po nem.).
41532. odstáviti, -stȃvim, vb. pf. 1) wegstellen, Cig.; poslopje o. od ceste, mit dem Bau von der Straße wegrücken, Svet. (Rok.), Kr.; — o. (kar je pristavljeno): o. lonec, den Topf vom Feuer wegrücken; — puško o., das Gewehr absetzen, Cig.; — 2) absetzen; o. koga od službe; — praznik o., C.; — 3) abspenen: otroka, tele o.; krava je odstavila, die Kuh hat keine Milch mehr, Cig.; — 4) = odložiti, verschieben, C.; — 5) abwendig machen, Cig., C.; — o. se česa, sich von einer Sache trennen, ablassen, Cig., C., M.
41533. odstávljanje, n. das Weg-, Absetzen; — das Abspenen; prim. odstavljati.
41534. odstávljati, -am, vb. impf. ad odstaviti; 1) wegstellen, abstellen; lonce o.; — 2) absetzen, des Dienstes entlassen; — 3) abspenen; — krava odstavlja, die Kuh hat keine Milch mehr, Cig.; — 4) abwendig zu machen suchen: o. koga od ženitve, C.
41535. odstȃvljenčək, -čka, m. dem. odstavljenec, Mur., Cig.
41536. odstȃvljenčič, m. = odstavljenčək, vzhŠt.- C.
41537. odstȃvljenəc, -nca, m. das abgespente Kind, Mur., Jan.
41538. odstȃvljenik, m. = odstavljenec, C.
41539. odstòj, -stója, m. der Abstand, die Entfernung, DZ., Žnid.; osnovni o., der Fundamentalabstand, Cig. (T.).
41540. odstǫ́kati, -stǫ̑kam, -čem, vb. pf. 1) ächzend sich entfernen, Cig.; — 2) o. se, einen tiefen Seufzer thun: pil je eden požir, odstokal se, Jurč.
41541. odstòp, -stǫ́pa, m. 1) der Wegtritt, das Abtreten, Cig., Jan.; — die Ebbe, V.-Cig., Jan.; morski nastop in odstop, C.; — die Abweichung, die Declination, Cig.; — die Abschweifung: o. od glavne reči, Cig.; — der Abfall: o. od vere, Mur., Cig., Jan.; — der Rücktritt, die Resignation, Cig., Jan., nk.; — die Abstehung, die Entsagung, Cig., Jan.; o. od pravice, Cig.; — 2) die Abtretung, die Cession, Cig., Jan., DZ.; o. pravice, Cig.
41542. odstǫ́pati, -am, vb. impf. ad odstopiti; 1) wegtreten; — sich ablösen: kruhu skorja odstopa; — morje odstopa, es ist Ebbe, Cig.; — abschweifen, abweichen, Cig., Jan.; — abfallen, Cig., Jan.; — zurücktreten, Cig.; — 2) abtreten, cedieren: o. komu kaj.
41543. odstǫ̑pək, -pka, m. das Abtreten, Cig., Jan.; — die Abweichung, C.; — der Abfall, Jan., C.
41544. odstǫ́pən, -pna, adj. 1) Abtretungs-, Cessions-, Cig., Jan.; odstǫ̑pnọ pismo, Cig., DZ.; — 2) abtretbar, cessibel, Cig.
41545. odstǫ́piti, -stǫ̑pim, vb. pf. 1) wegtreten, beiseite treten, Cig., Jan.; — kruhu je skorja odstopila, die Brotrinde hat sich beim Backen von der Krume losgelöst; deska je odstopila, das Brett hat sich abgelöst, Z.; skala je odstopila, der Fels hat sich losgelöst, Cig.; — abschweifen, abweichen, Cig., Jan.; o. od poglavitne reči, od prave poti, od resnice, Cig.; — abfallen: o. od vere, od stranke, Mur., Cig., Jan.; — abstehen, zurücktreten, ablassen: o. od svojega namena, od tožbe, od svoje pravice; ne o. od česa, auf etwas bestehen, beharren, Cig.; — zurücktreten, abtreten (aus einem Dienste): ministri so odstopili, Cig., nk.; — 2) abtreten, cedieren; pravico, dolg komu o., Cig., Jan., nk.
41546. odstǫ̑pljenəc, -nca, m. der Abgetretene (cessus), Cig.
41547. odstǫ̑pnica, f. 1) die Abtrünnige, Cig.; — 2) = odstopno pismo, die Cession, DZ.; — 3) die Abtreterin, Jan. (H.).
41548. odstǫ̑pnik, m. 1) der Abtrünnige, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) der Cedent, Cig., Jan., DZ.
41549. odstǫ̑tək, -tka, m. das Procent, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
41550. odstrahováti, -ȗjem, vb. pf. abschrecken: angela z grehi o., Krelj.
41551. odstrȃnək, -nka, m. die Entfernung: časni o. iz službe, die Suspension vom Amte, DZ.
41552. odstraníti, -ím, vb. pf. beiseite schaffen, beseitigen, Cig., Jan., nk.; — prim. rus. otstranítь.
41553. odstranjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad odstraniti, nk.
41554. odstránski, adj. abgelegen, entfernt, C.; abseitig, Mur.; v odstranskem zatišju, Jurč.
41555. odstraševáti, -ȗjem, vb. impf. ad odstrašiti; weg-, zurück-, abschrecken, C.; odstraševali so je od zidanja, Dalm.
41556. odstrášiti, -strȃšim, vb. pf. wegschrecken, zurückschrecken, abschrecken, Mur., Cig.
41557. odstrẹ́či, -strẹ́žem, vb. pf. 1) ausparieren: sunek o., Cig.; — o. koga, jemandes Dienste zurückweisen, ihn abweisen, C.; — 2) o. koga, jemandem nachspähen, bis er verschwindet, C.; — durch List jemanden wegbringen, wegschaffen, C.
41558. odstrẹ́gati, -am, vb. impf. ad odstreči, C.
41559. odstrẹlíti, -ím, vb. pf. wegschießen; ptiču perotnico, zajcu nogo o.
41560. odstŕgati, -stȓgam, -žem, vb. pf. weg-, abschaben, abkratzen; — wegradieren.
41561. odstríči, -strížem, vb. pf. mit der Schere wegschneiden, wegscheren; o. komu lase, o. ovci volno.
41562. odstrı̑žək, -žka, m. das mit der Schere Abgeschnittene, das Scherabschnitzel; odstrižki, die Abschnitzel (von Papier, Tuch, Blech u. dgl.), Cig.; — der Coupon, Cig., C.; izplačilni o., DZ.
41563. odstrojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad odstrojiti, Cig.
41564. odstrójiti, * -im, vb. pf. abbeizen: o. dlako s kož, Cig.
41565. odstrúgati, -gam, -žem, vb. pf. abschaben, Mur., Cig.; — weg-, abdrechseln, Cig.; weghobeln, Jan. (H.).
41566. odstrugljáti, -ȃm, vb. pf. wegschaben, radieren, Cig.
41567. odstrȗžək, -žka, m. kar se odstruga, Cig.
41568. odstrúžiti, -im, vb. pf. abdrechseln, Cig.; — abhobeln, Cig.
41569. odsúkati, -kam, -čem, vb. pf. 1) abdrehen, losdrehen, abschrauben, Mur., Cig., Jan.; — 2) (das Gedrehte) aufdrehen, zurückdrehen, Cig., Jan.
41570. odsukávati, -am, vb. impf. = odsukovati, Z.
41571. odsukováti, -ȗjem, vb. impf. ad odsukati, Cig.
41572. odsúniti, -sȗnem, vb. pf. durch einen Stoß entfernen, wegstoßen, Cig.; — durch einen Stoß öffnen, aufstoßen, Cig.; — vrata o., die Thüre entriegeln, C., Z.
41573. odsúšati, -am, vb. impf. ad odsušiti, Cig.
41574. odsušíti, -ím, vb. pf. durch Trocknen entfernen, enttrocknen, Cig.; — osepnice (koze) so se odsušile, die Blattern sind trocken geworden und abgefallen, C.
41575. odsúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. wegschütten (von trockenen Dingen), Cig., Jan.
41576. odsuváti, -súvam, -sújem, vb. pf. durch Stoßen entfernen, wegstoßen; — durch Stoßen öffnen, aufstoßen, (odsov-) Cig.
41577. 1. odsvẹ̀t, -svẹ́ta, m. das Abrathen, C.; die Gegenvorstellung, Cig.
41578. 2. odsvẹ̀t, -svẹ́ta, m. = odsvit, der Widerschein, der Reflex, Cig. (T.).
41579. odsvẹtávati, -am, vb. impf. ad odsvetovati; abrathen, Jan., Str., GBrda, Črniče ( Goriš.).
41580. odsvẹ́tən, -tna, adj. abrathend: odsvetne opombe, Jurč.
41581. odsvẹ́tovati, -ujem, vb. pf. abrathen; o. komu kaj.
41582. odsvẹtovávati, -am, vb. impf., LjZv., pogl. odsvetavati.
41583. odsvẹtovȃvəc, -vca, m. der Widerrather, Cig.
41584. odsvı̑t, m. der Widerschein, der Reflex, Cig., Jan., C.
41585. odsvítati, -svı̑tam, vb. impf. zurückstrahlen, widerstrahlen, Cig.; = o. se, Cig., C.; — sich abspiegeln ( fig.): notranji boji so se mu odsvitali na obrazu, Str.
41586. odšantáti, -ȃm, vb. pf. hinkend weggehen, davonhinken.
41587. odšávsniti, -šȃvsnem, vb. pf. durch einmaliges Schnappen lostrennen, wegschnappen, Cig.
41588. odščéniti, -ščę́nem, vb. pf. wegzwicken, abkneipen.
41589. odščipȃłnica, f. ein Werkzeug zum Abzwicken: suknarska o., das Noppeisen (um die Knoten des Gewebes abzuzwicken), Cig.
41590. odščípati, -pam, -pljem, vb. pf. durch Kneipen loslösen, wegzwicken, abzwacken, loskneipen, Cig.
41591. odščipávati, -am, vb. impf. ad odščeniti, odščipati; wegzwicken, abkneipen, Cig.
41592. odščípniti, -ščı̑pnem, vb. pf. = odščeniti; durch einmaliges Kneipen entfernen, wegzwacken.
41593. odščipováti, -ȗjem, vb. impf. ad odščipniti, odščipati.
41594. odščuváti, -ščúvam, -ščújem, vb. pf. davonhetzen, hinweghetzen, Cig.
41595. odšę́pati, -am, vb. pf. davonhinken, C.
41596. odšepetáti, * -etȃm, -ę́čem, vb. pf. ablispeln: o. molitev, Cig.
41597. odšę̑stək, -tka, m. = odhod, Habd.- Mik., kajk.- Valj. (Rad).
41598. odšíljati, -am, vb. impf. ad odslati; wegschicken, abschicken, C., Zora.
41599. odškǫ́diti, -škǫ̑dim, vb. pf. entschädigen, Mur., Cig., Jan., nk.; — po nem.
41600. odškǫ́dovanəc, -nca, m. der Entschädigte, Cig., Jan.

   41.001 41.101 41.201 41.301 41.401 41.501 41.601 41.701 41.801 41.901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani