m (41.448-41.547)

41448. odsẹ́dən, -dna, adj. kar se odseda, schnell fortschreitend, ausgiebig, M.; odsedno delo, C.; delo ni odsedno, die Arbeit geht nicht vom Fleck, Cig.
41449. odsẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) durch Sitzen abbüßen, absitzen: kazen o., Cig., DZ.; ječo o., C.; — 2) aufhören zu brüten, Cig.
41450. odsẹdẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsedeti: absitzen: o. kazen, DZ.
41451. odsedláti, -ȃm, vb. pf. absatteln: o. konja, Mur., Cig.
41452. odsedlováti, -ȗjem, vb. impf. absatteln, Cig.
41453. odsẹhdȏb, adv. = odsehmal, Z.
41454. odsəhníti, -sáhnem, vb. pf. abdorren.
41455. odsẹjáti, -sẹ̑jem, vb. pf. das Säen vollenden, M.
41456. odsẹ̀k, -sẹ́ka, m. 1) das Abhauen, das Abhacken, Cig.; — die Section ( math.), Cig. (T.); — 2) das Abgehackte: der Abschnitt, das Segment ( math.), Cig. (T.), C., Cel. (Geom.); — 3) die Section (eine Unterabtheilung eines Ausschusses), Cig., nk.; odbor je izvolil odseke, nk.
41457. odsẹ́kati, -sẹ̑kam, vb. pf. abhacken, abhauen; o. komu glavo; psu rep o.; vejo o.; kos železa o.; — o. se = odrezati se, frisch antworten, sich auszeichnen, Z.
41458. odsẹkávati, -am, vb. impf. = odsekovati.
41459. odsẹkováti, -ȗjem, vb. impf. ad odsekati; abhacken, abhauen.
41460. odsẹ́kovəc, -vca, m. das Mitglied einer Section, C.
41461. odsẹ́kovən, -vna, adj. Sections-: odsekovni kolegij, das Sectionscollegium, DZ.
41462. odséliti se, -sę́lim se, vb. pf. wegsiedeln, auswandern, C., Let.; ausziehen, Jan.
41463. odseljeváti se, -ȗjem se, vb. impf. ad odseliti se; wegsiedeln, Z.
41464. odsę̑łnik, m. der Auswanderer, Jan. (H.).
41465. odsẹnčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad odsenčiti, Jan.
41466. odsẹ́nčiti, -sẹ̑nčim, vb. pf. nuancieren, Jan.; (po rus. ottênitь).
41467. odsəsáti, -ȃm, vb. pf. wegsaugen, Cig.
41468. odsẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. absitzen, absteigen, Cig., Jan., nk.
41469. odsẹ̀v, -sẹ́va, m. der Widerschein, der Reflex, der Abglanz, Cig. (T.), C., nk.
41470. odsẹválọ, n. das Reflexionsinstrument, Cig. (T.).
41471. 1. odsẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsijati; widerstrahlen, reflectiert werden, Jan., Cig. (T.), C., Mik., nk.; od stene odseva, Kr.; (= o. se, Vrt.).
41472. 2. odsẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsejati; daran sein, das Säen zu vollenden, M.
41473. odsíčati, -ím, vb. pf. sich zischend entfernen, Cig.
41474. odsı̑j, m. der Widerschein, der Reflex, Cig., Jan., Cig. (T.), C.
41475. odsijáti, -sı̑jem, vb. pf. zu widerstrahlen anfangen, reflectiert werden, Cig. (T.).
41476. odsíkniti, -sı̑knem, vb. pf. wegspritzen, Cig.
41477. odsípati, -sı̑pam, -pljem, vb. impf. ad odsuti; wegschütten (von trockenen Dingen), Mur., Cig.; ( vb. pf. = odsuti, Št.).
41478. odsipávati, -am, vb. impf. = odsipati; wegschütten (von trockenen Dingen), Mur.
41479. odskákati, -kam, -čem, I. vb. pf. springend sich entfernen, davonspringen; — II. odskȃkati, -am, vb. impf. ad odskočiti, M.
41480. odskakávati, -am, vb. impf. = odskakovati, Jan. (H.).
41481. odskakljáti, -ȃm, vb. pf. hüpfend sich entfernen, davonhüpfen.
41482. odskakováti, -ȗjem, vb. impf. ad odskočiti; wegspringen; iskre odskakujejo, Funken sprühen, Cig.; — zurückspringen, Cig.; abprallen, žoga odskakuje od tal.
41483. odskǫ́bljiti, -im, vb. pf. weghobeln, Mur.
41484. odskǫ̑čək, -čka, m. das abgesprungene Ding, der Absprung, Cig.
41485. odskočíšče, n. mesto, od koder kdo skoči, Telov.
41486. odskóčiti, -skǫ̑čim, vb. pf. sich durch einen Sprung entfernen, wegspringen; o pravem času sem odskočil, da se ni voz na me zvrnil; udaril sem po kamenu, in velik kos je odskočil; — možje so bili uže odskočili od prvega pogovora, Jurč.; — zurückspringen, zurückfahren; zurückprallen, abprallen; žoga je visoko od tal odskočila.
41487. odskočník, m. = odpadnik: odskočniki od vere, Pohl.- Valj. (Rad).
41488. odskòk, -skǫ́ka, m. der Absprung, der Quersprung, Cig.; — der Rücksprung, das Zurückprallen, der Abprall, Cig., Jan., Valj. (Rad).
41489. odskopáriti, -ȃrim, vb. pf. abkargen, Cig.
41490. odskúbsti, -skúbem, vb. pf. wegrupfen, abzupfen.
41491. odskútiti se, -skȗtim se, vb. pf. das Nest (mit Eiern oder Jungen) verlassen (von den Alten), C.; — das Haus trotzig verlassen: žena se je odskutila, C.; — prijatelj se mi je odskutil, der Freund hat mich treulos verlassen, SlGor.- C.
41492. odslȃnjati, -am, vb. impf. ad odsloniti; weglehnen, Cig., M.; odslanjala je tiho vrata svoje izbe, Jurč.
41493. odsláti, ǫ́dšljem, vb. pf. wegsenden, absenden, Cig., Šol., C., Dalm.; — odslan, entlassen, Dict.; — o. koga, abweisen, C.
41494. odslẹ̑, adv. von nun an, hinfort, Mur.
41495. odslíšati, -slı̑šim, vb. pf. nicht erhören, abweisen, Mik.
41496. odslóniti, -slǫ́nim, vb. pf. weglehnen; o. desko od stene, Cig.; o. zapah ali pokrov, s katerim so mesteje zaslonjene, den Ofendeckel weglehnen, Dol.; vhodišče o. komu, Jurč.; duri se tiho in skrivaj majhno odslonijo, Jurč.
41497. odslovíti, -ím, vb. pf. den Abschied geben, verabschieden, Cig.; o. hlapca, deklo, Gor., Dol.; ondan je imela ženine, pa jih je odslovila, Jurč.; ausweisen: pijane ljudi iz čakalnice o., DZ.
41498. ódsluž, m. das Abdienen, vzhŠt.
41499. odslȗžək, -žka, m. das Abdienen, M.; — das ( z. B. für eine Schuld) Abgediente, C.
41500. odslúžən, -žna, adj. Abschieds-: odslȗžnọ pismo (pri vojakih), der Abschiedsbrief, der Abschied, Cig., C.
41501. odslúženəc, -nca, m. der Ausgediente, Cig.
41502. odsluževáti, -ȗjem, vb. impf. ad odslužiti; abdienen, abverdienen, Mur., Cig., Jan.
41503. odslúžiti, -im, vb. pf. 1) abdienen, Mur., Cig., Jan.; z vožnjo dolg o., Cig.; — 2) aufhören zu dienen, ausdienen, Cig., M., C.; unbrauchbar, unnütz werden, C.; konj je odslužil, Z.; — 3) o. se, durch das Dienen schwach, unnütz werden, C.
41504. odslȗžnik, m. der ausgedient hat: vojaški o., Vrt.
41505. odsnę́ti, -snámem, vb. pf. wegnehmen, abschneiden: veje z žago gladko o., Pirc.
41506. odsnováti, -snújem, vb. pf. abzetteln, Cig.; — abspulen, Z.
41507. odsǫ̑d, adv. von hier, Meg., C., Trub., Dalm.; o. iti, weggehen, Krelj, vzhŠt.
41508. odsǫ́diti, -im, vb. pf. 1) durch ein Urtheil absprechen, aberkennen, o. komu kaj, Cig.; — 2) als Antheil, Schicksal bestimmen, bescheiden, M., Z.; Bog nam ni odsodil tega veselja, Levst. (Zb. sp.); rojenice so rojenčku dobro odsodile, Glas.; — 3) aburtheilen, DZ.; entscheiden, Zora.
41509. odsòj, -sója, m. = odsij; o. zverinskega kroga, das Zodiacallicht, Jan. (H.).
41510. odsǫ́jati, -am, vb. impf. ad odsoditi; 1) durch Urtheile absprechen, aberkennen, Cig.; stvarna pravica se odsoja ali prisoja, DZ.; — 2) aburtheilen: o. hudodelstvo, DZ.
41511. odsójən, -jna, adj. den Sonnenstrahlen nicht ausgesetzt, absonnig, Jan., Mik.; — prim. osojen.
41512. odsojeváti, -ȗjem, vb. impf. = odsojati, Cig.
41513. odsǫ̑jnik, m. die Nordseite eines Berges, die Winterlehne, Ravn.- Cig.
41514. odsȏłnčje, n. die Sonnenferne (aphelium), Cig., Jan., Jes.
41515. odsòp, -sópa, m. das Ausschnaufen, Cig.
41516. odsopíhati, -am, vb. pf. 1) = sopihaje oditi; — 2) ausschnaufen: o. si od dela, C.; (= o. se, Cig.); — o. si, seinen Zorn mäßigen, C.
41517. odsópsti, -sópem, vb. pf. ausschnaufen, zu Athem kommen, Mur., V.-Cig.; — o. si, sich erholen: o. si od strahu, od strmenja, Ravn.; = o. se, Cig.
41518. odsǫ́tən, -tna, adj. = nenavzočen, nk.; — prim. hs. odsutan po rus. otsutstvennyj.
41519. odsǫ́tnost, f. = nenavzočnost, nk.; — prim. odsoten.
41520. odsǫ̑tstvọ, n. = odsotnost, Šol.; — prim. odsoten.
41521. odspǫ̑dək, -dka, m. der untere Theil, Mur.
41522. odsr̀d, -sŕda, m. die Rache, Mur.
41523. odsrdíti se, -ím se, vb. pf. sich rächen: o. se nad kom, Mur.; odsŕditi se, Danj. (Posv. p.).
41524. odsrdník, m. der Rächer, C.
41525. odsrẹ́bati, -bam, -bljem, vb. pf. schlürfend wegtrinken, abschlürfen.
41526. odsŕkati, -sȓkam, -čem, vb. pf. schlürfend wegtrinken, wegnippen.
41527. odsŕkniti, -sȓknem, vb. pf. mit einem Schlurf wegtrinken, wegnippen.
41528. odstȃva, f. 1) die Absetzung, Mur., Cig., Jan.; o. od službe na leto dni, die Suspension vom Amte auf ein Jahr, DZ.; — 2) das Abspenen, Cig., vzhŠt.- C.; — 3) der Absatz (wo eine gerade Linie unterbrochen wird, z. B. in der Baukunst), Mur., Cig.; stopnice z odstavami, eine gebrochene Stiege, Cig.; v tri odstave upognjena stolba, dreiarmige Stiege, Levst. (Pril.); — 4) der Abschnitt (im Buche), C.; prim. odstavek 3).
41529. odstȃvčək, -čka, m. dem. odstavek 1); ein abgespentes Kind, Dict., Cig., C., Dol.; — ein abgespentes Ferkel, C.; ein abgespentes Kalb, Gor.
41530. odstȃvčič, m. ein abgespentes Kind, Dict.
41531. odstȃvək, -vka, m. 1) ein abgespentes Kind, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) der Absatz in der Baukunst, Cig.; o. stopnic, der Treppenabsatz, Cig.; — die Terrasse, Cig., Jan.; — 3) der Absatz (als Theil einer Rede, einer Schrift, eines Gedichtes), Cig., Jan., C., nk.; (po nem.).
41532. odstáviti, -stȃvim, vb. pf. 1) wegstellen, Cig.; poslopje o. od ceste, mit dem Bau von der Straße wegrücken, Svet. (Rok.), Kr.; — o. (kar je pristavljeno): o. lonec, den Topf vom Feuer wegrücken; — puško o., das Gewehr absetzen, Cig.; — 2) absetzen; o. koga od službe; — praznik o., C.; — 3) abspenen: otroka, tele o.; krava je odstavila, die Kuh hat keine Milch mehr, Cig.; — 4) = odložiti, verschieben, C.; — 5) abwendig machen, Cig., C.; — o. se česa, sich von einer Sache trennen, ablassen, Cig., C., M.
41533. odstávljanje, n. das Weg-, Absetzen; — das Abspenen; prim. odstavljati.
41534. odstávljati, -am, vb. impf. ad odstaviti; 1) wegstellen, abstellen; lonce o.; — 2) absetzen, des Dienstes entlassen; — 3) abspenen; — krava odstavlja, die Kuh hat keine Milch mehr, Cig.; — 4) abwendig zu machen suchen: o. koga od ženitve, C.
41535. odstȃvljenčək, -čka, m. dem. odstavljenec, Mur., Cig.
41536. odstȃvljenčič, m. = odstavljenčək, vzhŠt.- C.
41537. odstȃvljenəc, -nca, m. das abgespente Kind, Mur., Jan.
41538. odstȃvljenik, m. = odstavljenec, C.
41539. odstòj, -stója, m. der Abstand, die Entfernung, DZ., Žnid.; osnovni o., der Fundamentalabstand, Cig. (T.).
41540. odstǫ́kati, -stǫ̑kam, -čem, vb. pf. 1) ächzend sich entfernen, Cig.; — 2) o. se, einen tiefen Seufzer thun: pil je eden požir, odstokal se, Jurč.
41541. odstòp, -stǫ́pa, m. 1) der Wegtritt, das Abtreten, Cig., Jan.; — die Ebbe, V.-Cig., Jan.; morski nastop in odstop, C.; — die Abweichung, die Declination, Cig.; — die Abschweifung: o. od glavne reči, Cig.; — der Abfall: o. od vere, Mur., Cig., Jan.; — der Rücktritt, die Resignation, Cig., Jan., nk.; — die Abstehung, die Entsagung, Cig., Jan.; o. od pravice, Cig.; — 2) die Abtretung, die Cession, Cig., Jan., DZ.; o. pravice, Cig.
41542. odstǫ́pati, -am, vb. impf. ad odstopiti; 1) wegtreten; — sich ablösen: kruhu skorja odstopa; — morje odstopa, es ist Ebbe, Cig.; — abschweifen, abweichen, Cig., Jan.; — abfallen, Cig., Jan.; — zurücktreten, Cig.; — 2) abtreten, cedieren: o. komu kaj.
41543. odstǫ̑pək, -pka, m. das Abtreten, Cig., Jan.; — die Abweichung, C.; — der Abfall, Jan., C.
41544. odstǫ́pən, -pna, adj. 1) Abtretungs-, Cessions-, Cig., Jan.; odstǫ̑pnọ pismo, Cig., DZ.; — 2) abtretbar, cessibel, Cig.
41545. odstǫ́piti, -stǫ̑pim, vb. pf. 1) wegtreten, beiseite treten, Cig., Jan.; — kruhu je skorja odstopila, die Brotrinde hat sich beim Backen von der Krume losgelöst; deska je odstopila, das Brett hat sich abgelöst, Z.; skala je odstopila, der Fels hat sich losgelöst, Cig.; — abschweifen, abweichen, Cig., Jan.; o. od poglavitne reči, od prave poti, od resnice, Cig.; — abfallen: o. od vere, od stranke, Mur., Cig., Jan.; — abstehen, zurücktreten, ablassen: o. od svojega namena, od tožbe, od svoje pravice; ne o. od česa, auf etwas bestehen, beharren, Cig.; — zurücktreten, abtreten (aus einem Dienste): ministri so odstopili, Cig., nk.; — 2) abtreten, cedieren; pravico, dolg komu o., Cig., Jan., nk.
41546. odstǫ̑pljenəc, -nca, m. der Abgetretene (cessus), Cig.
41547. odstǫ̑pnica, f. 1) die Abtrünnige, Cig.; — 2) = odstopno pismo, die Cession, DZ.; — 3) die Abtreterin, Jan. (H.).

   40.948 41.048 41.148 41.248 41.348 41.448 41.548 41.648 41.748 41.848  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani