m (41.401-41.500)

41401. ǫ́driga, f. das Hängebett, jvzhŠt.; = pl. odrige, Mik.; (odrge), SlGor.- C.; prim. oder.
41402. odrı̑nəc, -nca, m. die Pritsche, Zora; das Hängebett im Stall, C.
41403. odrı̑nək, -nka, m. kar se odrine, was weggeschoben, verworfen, abgewiesen wird, C.
41404. odríniti, -rı̑nem, vb. pf. 1) wegschieben; o. zapah; o. čoln od brega, den Kahn vom Ufer abstoßen, Cig.; Odrine barko proč, Npes.-Vraz; (brez objekta): Odrin' odrin' od kraja proč! Npes.-Vraz; wegdrängen: o. koga, Cig., Jan.; iz službe koga o., C.; dan dan odrine, leto pa leto, Npreg.- Jan. (Slovn.); dolg o., eine Schuld abstoßen, sich einer Schuld entledigen, Cig., C.; zurücklegen: toliko poti o., dolgost res odrinjene poti, DZ.; — ausgeben, erklecken, C.; to mi veliko odrine, Z.; zasadi vrte s tistim sadjem, katero pri družini in pri živini največ odrine, Pirc; — 2) absegeln, aufbrechen, abfahren, sich fortbegeben, ladje odrinejo; jutri odrinemo; (= o. se: brez obotave odrine se v Egipet, Ravn.); o. jo, sich davonmachen.
41405. odrı̑tək, -tka, m. der unterste, dickste Theil eines gefällten Baumstammes, Cig., Lašče- Levst. (M.), Notr.
41406. odrı̑tnik, m. = odritek, Z., Notr.
41407. odrìv, * -ríva, m. 1) die Abstoßung ( phys.), h. t.- Cig. (T.); — skoči z deske z desnim, levim odrivom (z desno, levo nogo odriniti), Telov.; — 2) die Abstattung, DZ.
41408. odriváč, m. der Radabweisstein, Levst. (Cest.), Gor.
41409. odrivȃłnik, m. = odrivač (tudi: odrívałnik), Črniče ( Goriš.).
41410. odrívati, -am, vb. impf. ad odriniti; 1) wegschieben; — o. (čoln) od kraja, Zv.; — omlačene snope odriva mlatič; — o. koga, wegdrängen, zu verdrängen suchen, Cig., Jan.; dolg o., eine Schuld abzustoßen suchen, Cig.; — abweisen, C.; — perhorrescieren, Jan.; — 2) im Absegeln, im Abfahren, im Aufbruch begriffen sein, Jan., M.
41411. odrivávati, -am, vb. impf. = odrivati 1), Mur.
41412. odrjavẹ́ti, -ím, vb. pf. durch Verrostung sich ablösen, abrosten, Cig.
41413. odrjúti, -rjóvem, vb. pf. brüllend erwidern, Levst. (Zb. sp.).
41414. ǫ́drka, f. neko jabolko, Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.).
41415. odrǫ̑bək, -bka, m. ein vom Baumstamme abgehacktes Stück, der Holzstummel, Z., C.
41416. odrǫ́biti, -im, vb. pf. weghacken, abhauen, Dict., Cig., M., C.; glavo o., SlN.
41417. odrobtíniti, -ı̑nim, vb. pf. mit Brosamen bestreuen, Cig.
41418. odrǫ̑čən, -čna, adj. 1) rechtsgehend: odrǫ̑čni vol, konj, Cig., Z., Št.; — 2) entlegen, unbequem gelegen, unbequem; — 3) ungeschickt, plump, Cig.; — garstig, C.; — unangenehm, C.
41419. odročíti, -ím, vb. pf. = izročiti, Mur., Cig.
41420. odrǫ́čnost, f. die Entlegenheit, die Unbequemlichkeit, Mur., Cig., Jan.
41421. odròd, -rǫ́da, m. 1) die Abkunft, Mur.; nebeškega odroda, Ravn.; — der Stamm, Mur.; Adam je grešnega odroda oče bil, Ravn.; slavni odrod ubogih žrtev, Zv.; — 2) (po nem.) die Abartung, Cig.; — die Spielart, Cig.
41422. odrǫ̑dək, -dka, m. 1) der Nachkomme: Davidov odrodek biti, von David abstammen, Cig.; — 2) (po nem.) die Abart, Cig., Jan.
41423. odrodíti, -ím, vb. pf. 1) aufhören Früchte zu tragen: drevesa so že odrodila, Pirc; — 2) o. se, entarten, abarten, Mur., Jan.; (po nem.).
41424. odrǫ̑dnik, m. der Entartete (po nem.), C.
41425. odròj, -rója, m. der Nebenschwarm, C.
41426. odrojíti, -ím, vb. pf. 1) schwärmend entfliegen, entschwärmen, Cig., Levst. (Beč.); — 2) aufhören zu schwärmen, ausschwärmen: odrojil je panj, Cig.
41427. odropotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. 1) sich polternd entfernen, wegrumpeln; — 2) aufhören zu poltern.
41428. odrožljáti, -ȃm, vb. pf. 1) klirrend, rasselnd sich entfernen; — 2) aufhören zu klirren.
41429. odȓsati, -sam, vb. pf. abwetzen, Cig.
41430. odŕsniti, -dȓsnem, vb. pf. ritzen, Jan.; o. se, sich ritzen, Z.
41431. odȓtək, -tka, m. das Abgeschundene, der Schund, Cig., Jan.
41432. odrtník, m. der Schinder ( fig.): o. ubozih ljudi, Krelj; o. ubozih sirotic, Jsvkr.; — der Wucherer.
41433. odrtnják, m. = odrtnik, Mur., C.
41434. odrúšiti, -rȗšim, vb. pf. losbrechen: kamen o. od zidu, Bes.
41435. odrváti, -rújem, vb. pf. wegreißen, Levst. (Zb. sp.).
41436. odrvenẹ́lost, f. = odrevenelost, die Erstarrung, Erj. (Som.); — der Starrkrampf, Cig. (T.).
41437. odrvenẹ́ti, -ím, vb. pf. = odreveneti, Mur., BlKr.
41438. odŕzati, -dȓzam, -žem, vb. pf. 1) bekratzen, Cig., Jan.; o. kožo, Nov.; — 2) (die Wolle) kämmen, Jan.
41439. odsadíti, -ím, vb. pf. = odstaviti (otroka ali tele od sesca), Vas Krn- Erj. (Torb.).
41440. odsȃnkati se, -am se, vb. pf. = na saneh se odpeljati, Cig.
41441. odsę́bən, -bna, adj. 1) rechts gehend; odsę̑bni konj, C.; — 2) fremd, C.; — unwillkommen, C.; prim. odročen.
41442. odsę́biti, -im, vb. pf. trennen, Jan.; o. se, sich lostrennen, sich absondern, SlN.
41443. odsẹ̑čək, -čka, m. kar se odseka, das Abhäcksel, C.; das Abschnitzel, Cig.
41444. odsẹ́čən, -čna, adj. 1) odsẹ̑čni lok, der Stichbogen, der Segmentbogen, Cig. (T.); — 2) Sections-, nk.; prim. odsek 3).
41445. odsẹ́či, -sẹ́čem, vb. pf. 1) wegmähen, Cig.; — 2) odsečen, kurz angebunden, kratkih in ujedljivih besedi, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 3) = odsekati, Jsvkr.
41446. odsẹ̑čnica, f. črta o., die Sectionslinie ( math.), Cig. (T.).
41447. odsẹ́dati, -am, vb. impf. ad odsesti; 1) vom Sitz steigen, absitzen, Cig., Jan., SlN.- C.; — 2) o. se, gut vonstatten gehen, einen guten Fortgang nehmen, Cig., Jan., M., C.; delo se odseda, Kr.; kako se ti bo to kaj odsedalo? Nov.; schnell zurückgelegt werden, pot se ji je odsedala, da je bilo kaj, LjZv.
41448. odsẹ́dən, -dna, adj. kar se odseda, schnell fortschreitend, ausgiebig, M.; odsedno delo, C.; delo ni odsedno, die Arbeit geht nicht vom Fleck, Cig.
41449. odsẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) durch Sitzen abbüßen, absitzen: kazen o., Cig., DZ.; ječo o., C.; — 2) aufhören zu brüten, Cig.
41450. odsẹdẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsedeti: absitzen: o. kazen, DZ.
41451. odsedláti, -ȃm, vb. pf. absatteln: o. konja, Mur., Cig.
41452. odsedlováti, -ȗjem, vb. impf. absatteln, Cig.
41453. odsẹhdȏb, adv. = odsehmal, Z.
41454. odsəhníti, -sáhnem, vb. pf. abdorren.
41455. odsẹjáti, -sẹ̑jem, vb. pf. das Säen vollenden, M.
41456. odsẹ̀k, -sẹ́ka, m. 1) das Abhauen, das Abhacken, Cig.; — die Section ( math.), Cig. (T.); — 2) das Abgehackte: der Abschnitt, das Segment ( math.), Cig. (T.), C., Cel. (Geom.); — 3) die Section (eine Unterabtheilung eines Ausschusses), Cig., nk.; odbor je izvolil odseke, nk.
41457. odsẹ́kati, -sẹ̑kam, vb. pf. abhacken, abhauen; o. komu glavo; psu rep o.; vejo o.; kos železa o.; — o. se = odrezati se, frisch antworten, sich auszeichnen, Z.
41458. odsẹkávati, -am, vb. impf. = odsekovati.
41459. odsẹkováti, -ȗjem, vb. impf. ad odsekati; abhacken, abhauen.
41460. odsẹ́kovəc, -vca, m. das Mitglied einer Section, C.
41461. odsẹ́kovən, -vna, adj. Sections-: odsekovni kolegij, das Sectionscollegium, DZ.
41462. odséliti se, -sę́lim se, vb. pf. wegsiedeln, auswandern, C., Let.; ausziehen, Jan.
41463. odseljeváti se, -ȗjem se, vb. impf. ad odseliti se; wegsiedeln, Z.
41464. odsę̑łnik, m. der Auswanderer, Jan. (H.).
41465. odsẹnčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad odsenčiti, Jan.
41466. odsẹ́nčiti, -sẹ̑nčim, vb. pf. nuancieren, Jan.; (po rus. ottênitь).
41467. odsəsáti, -ȃm, vb. pf. wegsaugen, Cig.
41468. odsẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. absitzen, absteigen, Cig., Jan., nk.
41469. odsẹ̀v, -sẹ́va, m. der Widerschein, der Reflex, der Abglanz, Cig. (T.), C., nk.
41470. odsẹválọ, n. das Reflexionsinstrument, Cig. (T.).
41471. 1. odsẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsijati; widerstrahlen, reflectiert werden, Jan., Cig. (T.), C., Mik., nk.; od stene odseva, Kr.; (= o. se, Vrt.).
41472. 2. odsẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsejati; daran sein, das Säen zu vollenden, M.
41473. odsíčati, -ím, vb. pf. sich zischend entfernen, Cig.
41474. odsı̑j, m. der Widerschein, der Reflex, Cig., Jan., Cig. (T.), C.
41475. odsijáti, -sı̑jem, vb. pf. zu widerstrahlen anfangen, reflectiert werden, Cig. (T.).
41476. odsíkniti, -sı̑knem, vb. pf. wegspritzen, Cig.
41477. odsípati, -sı̑pam, -pljem, vb. impf. ad odsuti; wegschütten (von trockenen Dingen), Mur., Cig.; ( vb. pf. = odsuti, Št.).
41478. odsipávati, -am, vb. impf. = odsipati; wegschütten (von trockenen Dingen), Mur.
41479. odskákati, -kam, -čem, I. vb. pf. springend sich entfernen, davonspringen; — II. odskȃkati, -am, vb. impf. ad odskočiti, M.
41480. odskakávati, -am, vb. impf. = odskakovati, Jan. (H.).
41481. odskakljáti, -ȃm, vb. pf. hüpfend sich entfernen, davonhüpfen.
41482. odskakováti, -ȗjem, vb. impf. ad odskočiti; wegspringen; iskre odskakujejo, Funken sprühen, Cig.; — zurückspringen, Cig.; abprallen, žoga odskakuje od tal.
41483. odskǫ́bljiti, -im, vb. pf. weghobeln, Mur.
41484. odskǫ̑čək, -čka, m. das abgesprungene Ding, der Absprung, Cig.
41485. odskočíšče, n. mesto, od koder kdo skoči, Telov.
41486. odskóčiti, -skǫ̑čim, vb. pf. sich durch einen Sprung entfernen, wegspringen; o pravem času sem odskočil, da se ni voz na me zvrnil; udaril sem po kamenu, in velik kos je odskočil; — možje so bili uže odskočili od prvega pogovora, Jurč.; — zurückspringen, zurückfahren; zurückprallen, abprallen; žoga je visoko od tal odskočila.
41487. odskočník, m. = odpadnik: odskočniki od vere, Pohl.- Valj. (Rad).
41488. odskòk, -skǫ́ka, m. der Absprung, der Quersprung, Cig.; — der Rücksprung, das Zurückprallen, der Abprall, Cig., Jan., Valj. (Rad).
41489. odskopáriti, -ȃrim, vb. pf. abkargen, Cig.
41490. odskúbsti, -skúbem, vb. pf. wegrupfen, abzupfen.
41491. odskútiti se, -skȗtim se, vb. pf. das Nest (mit Eiern oder Jungen) verlassen (von den Alten), C.; — das Haus trotzig verlassen: žena se je odskutila, C.; — prijatelj se mi je odskutil, der Freund hat mich treulos verlassen, SlGor.- C.
41492. odslȃnjati, -am, vb. impf. ad odsloniti; weglehnen, Cig., M.; odslanjala je tiho vrata svoje izbe, Jurč.
41493. odsláti, ǫ́dšljem, vb. pf. wegsenden, absenden, Cig., Šol., C., Dalm.; — odslan, entlassen, Dict.; — o. koga, abweisen, C.
41494. odslẹ̑, adv. von nun an, hinfort, Mur.
41495. odslíšati, -slı̑šim, vb. pf. nicht erhören, abweisen, Mik.
41496. odslóniti, -slǫ́nim, vb. pf. weglehnen; o. desko od stene, Cig.; o. zapah ali pokrov, s katerim so mesteje zaslonjene, den Ofendeckel weglehnen, Dol.; vhodišče o. komu, Jurč.; duri se tiho in skrivaj majhno odslonijo, Jurč.
41497. odslovíti, -ím, vb. pf. den Abschied geben, verabschieden, Cig.; o. hlapca, deklo, Gor., Dol.; ondan je imela ženine, pa jih je odslovila, Jurč.; ausweisen: pijane ljudi iz čakalnice o., DZ.
41498. ódsluž, m. das Abdienen, vzhŠt.
41499. odslȗžək, -žka, m. das Abdienen, M.; — das ( z. B. für eine Schuld) Abgediente, C.
41500. odslúžən, -žna, adj. Abschieds-: odslȗžnọ pismo (pri vojakih), der Abschiedsbrief, der Abschied, Cig., C.

   40.901 41.001 41.101 41.201 41.301 41.401 41.501 41.601 41.701 41.801  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani