m (41.348-41.447)

41348. odrápniti, -drȃpnem, vb. pf. aufkratzen, ritzen, jvzhŠt.
41349. odràs, -rása, m. ( nam. odrast), der Spross, die Pflanze, ogr.- Mik.
41350. odrȃsəłk, m., Rog.- Valj. (Rad) i. dr., pogl. odraslek.
41351. odrȃslək, -sləka, -səłka, m. der Spross, der Trieb, der Zweig, Meg., Dict.- Mik., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm.; od vej se manjši odrasleki na vse strani stegujejo, Pirc; kostni o., der Beinfortsatz, V.-Cig., Erj. (Som.); — der Ausläufer (eines Gebirges), Jan., Jes., Vod. (Izb. sp.); — šest poglavitnih evropskih jezikov ima vsak svoje odraselke, Vod. (Izb. sp.); — der Sprössling: vi odraselki in otroci pregrešnih ljudi, Jap. (Sv. p.).
41352. odráslost, f. die Mündigkeit, Cig.
41353. odrástati, -am, vb. impf. = odraščati, nk.
41354. odrȃstək, -stka, m. 1) der Spross, der Trieb, der Zweig, Cig., C.; novi odrastki na vinski trti, Dict.; — der Nebenast, Cig., Jan.; — der Knochenfortsatz, Cig. (T.), Erj. (Ž.); prečni o., der Querfortsatz, Erj. (Som.); jelenovi odrastki, die Zacken des Hirschgeweihes, C.; — 2) das Wachsthum, C.; der Wuchs: drevo ima lep o., der Baum hat einen schönen Wuchs, C.
41355. odrásti, -rástem, vb. pf. 1) entwachsen, Cig., Jan.; le tisti divjaki se v sklad cepijo, ki so drugemu cepljenju že odrasli, Pirc; šibi o., der Zuchtruthe entwachsen, Cig.; — 2) zur völligen Größe auswachsen, Mur., Cig., Jan.; — odrasel, erwachsen; odrasli mladenič, LjZv.; odrasel les, fähriges Holz, Cig.
41356. odrȃstlək, -təłka, m. = odraslek, Škrb.
41357. odráščati, -am, vb. impf. ad odrasti; 1) entwachsen, Cig., Jan.; — 2) allmählig groß werden, heranwachsen.
41358. odrȃščen, adj., nam. odrasəl.
41359. odrȃščenəc, -nca, m. = odrasel človek, Cig., Jan., Ravn.
41360. odràz, -ráza, m. = odboj, odsev, die Reflexion, Jan. (H.); — prim. odraziti 2).
41361. odrazíti, -ím, vb. pf. ( impf.?) 1) = zaleči (o jedilih), ausgeben: sočivje dobro odrazi, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) (po drugih slov. jezikih) vb. pf. reflectieren, Jan. (H.).
41362. odrážati, -am, vb. impf. ad odraziti 2), Jan. (H.), C.
41363. ǫ̑drc, m. dem. oder; — ein Bett ohne Füße, das Rollbett, Kr.
41364. ǫ́dre, -dər, f. pl. die Masern, Cig.; — (tudi: die Kuhpocken, C.).
41365. odréči, -réčem, vb. pf. 1) versagen, abschlagen, verweigern; nič mu ne odreče; o. si kaj, sich Abbruch thun, Cig.; s sodbo komu kaj o., gerichtlich absprechen, Cig.; o. komu pokorščino, C., Škrb.- Valj. (Rad); — 2) widersprechen, leugnen, C.; v tem mu ni mogel odreči, Pohl. (Km.); Ko bosa bi v snegu za tabo pritekla, Besedo prvo bi zopet odrekla, Levst. (Zb. sp.); vsako odreče, er widerspricht allem, Z.; abschwören: s prisego kaj o., Cig.; — 3) antworten, erwidern, Cig., C.; v zobe odreči komu, Jap.- Valj. (Rad); Odreče mu besede te, Preš.; = o. se, erwidern: Ti se jim tako odreci, Npes.-Schein.; — 4) o. se česa, auf etwas verzichten, einer Sache entsagen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); o. se volitve, Levst. (Nauk); o. se vladarstva, službe, die Regierung, ein Amt niederlegen, Cig.; tudi: o. se čemu, Cig., Jan., nk.
41366. odrèd, -rę́da, m. die Abtheilung, Glas.; službeni odredi, die Dienstesabtheilungen, DZ.; das Detachement, DZ., Nov.
41367. odrę̑dbina, f. die Taxe, DZ.; občinskim odredbinam postaviti cenovnike, für die Gemeindetaxen Tarife aufstellen, Levst. (Nauk); ostalinska o., die Verlassenschaftstaxe, Levst. (Pril.).
41368. 1. odredíti, -ím, vb. pf. aufziehen, groß ziehen.
41369. 2. odredíti, -ím, vb. pf. 1) abtheilen, C.; — 2) bestimmen, verfügen, Dol.- Cig., C., Cig. (T.), nk.
41370. 1. odrę́jati, -am, vb. impf. ad 1. odrediti; auferziehen.
41371. 2. odrę́jati, -am, vb. impf. ad 2. odrediti; verfügen: odrejajo se naslednje izpremembe, DZkr.
41372. odrejník, m. der Erzieher, SlN.
41373. odrèk, -rę́ka, m. 1) eine abschlägige Antwort, die Verweigerung, die Abweisung, Cig., Jan., M.; — 2) die Entsagung, die Verzichtleistung, Cig., Jan.
41374. odrę̑ka, f. 1) die abschlägige Antwort, die Absage, die Versagung, die Verweigerung, Mur., Cig., Jan., C., DZ.; o. prisege, die Eidesverweigerung, Cig.; — 2) die Entsagung, der Verzicht, Cig., Jan., Šol., C.
41375. odrẹ́kati, -rẹ̑kam, vb. impf. ad odreči; 1) versagen, abschlagen, verweigern, Cig., Jan., M., nk.; — 2) verneinen, Cig., Jan.; absprechen, Jan., nk.; nihče mu ne odreka učenosti, nk.; — 3) o. se česa (čemu), entsagen, verzichten, Cig., Jan., nk.
41376. odrekováti, -ȗjem, vb. impf. = odrekati; 1) versagen, abschlagen, verweigern, Mur., Cig., Jan.; — 2) verneinen, bestreiten, Cig., C.; absprechen, Cig., Jan., nk.; — 3) o. se, entsagen, verzichten, Cig., Jan., M., nk.
41377. odrẹšávati, -am, vb. impf. = odreševati, C.
41378. odrẹ́šenəc, -nca, m. der Erlöste, Cig., Jan.
41379. odrẹšeníca, f. die Erlöserin, Mur.
41380. odrẹšeník, m. der Erlöser.
41381. odrẹševáti, -ȗjem, vb. impf. ad odrešiti; losbinden, ablösen, Cig., Jan.; — erlösen.
41382. odrẹšı̑telj, m. der Erlöser, Mur., Jan.
41383. odrẹ́šiti, -im, vb. pf. 1) frei machen, losbinden: o. pse, Cig., Jan.; — o. se, frei werden ( phys.), Cig. (T.); — 2) erlösen; Gospod, odreši nas!
41384. odrẹ̑šitvọ, n. = odrešitev, Trub., Dalm.; ("odreštvo"), Jsvkr.
41385. odrẹšník, m. der Erlöser, Cig., Jan., C., Ravn.- Valj. (Rad).
41386. odrẹ́ti, odérem, vb. pf. 1) die Haut abziehen, schinden, abschinden; o. vola; o. volu kožo; na meh o.; — kožo si o., sich die Haut aufritzen, aufschinden; o. se, sich die Haut aufschinden, aufritzen; — 2) o. koga, jemanden übervortheilen, eine zu große Zahlung leisten lassen, ausziehen; — 3) o. se, sich heiser schreien, Mur.; odreno grlo, rauhe Kehle, C.; odrt (odren) glas, rauhe Stimme, C.
41387. odrẹvenẹ́ti, -ím, vb. pf. starr, steif werden; od mraza o.; noga, roka mi je odrevenela, der Fuß, die Hand ist mir eingeschlafen; (vor Schrecken) starr werden, Cig.; vsa sem odrevenela, ko sem to slišala, jvzhŠt.; odrevenel, erstarrt; ( fig.) odrevenela Likurgova ustava, Zv.
41388. odrẹ̀z, -rẹ́za, m. das Abschneiden, der Abschnitt, Cig.
41389. odrẹ̑za, f. = odrez m., M., Z.
41390. odrẹ́zanje, n. = odrez, m. das Abschneiden, Cig.; die Amputation, Cig.
41391. odrẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. 1) weg-, abschneiden; o. kos kruha; amputieren; nogo komu o.; — 2) o. se komu, kräftig erwidern, gut antworten; zna se o., er hat das Maul auf dem rechten Fleck, Cig.
41392. odrẹzávati, -am, vb. impf. = odrezovati.
41393. odrẹ̑zək, -zka, m. das Abgeschnittene, der Abschnitt, das Abschnitzel; o. kruha, eine Schnitte Brot, Cig., Jan.; papirnat o., ein Papierschnitzel, DZ.; — der Coupon, Cig., Jan.; — ein abgeschnittenes Stück: odrezki nekaterih rastlin poženo v vodi korenino, Cv.
41394. odrẹ̑zljaj, m. = odrezek, Jan., C.
41395. odrẹzljáti, -ȃm, vb. pf. abschnitzeln, Cig.
41396. odrẹzováti, -ȗjem, vb. impf. ad odrezati; 1) weg-, abschneiden; — 2) o. se, energisch erwidern, gut antworten.
41397. odŕgati, -dȓgam, vb. pf. = odrgniti, Cig.
41398. odŕgniti, -dȓgnem, vb. pf. abwetzen, abreiben; odrgnjen rokav; — durch Reiben, Streifen verwunden, aufstreifen, Cig., Jan.; o. si prste s pranjem, Cig.; — o. se, = odrgniti si kožo, Cig., jvzhŠt.
41399. odrgováti, -ȗjem, vb. impf. ad odrgniti, Jan. (H.).
41400. ǫ́drič, m. dem. oder, C.; — ein schlechtes Stallbett, ein Stallhängebett, C.
41401. ǫ́driga, f. das Hängebett, jvzhŠt.; = pl. odrige, Mik.; (odrge), SlGor.- C.; prim. oder.
41402. odrı̑nəc, -nca, m. die Pritsche, Zora; das Hängebett im Stall, C.
41403. odrı̑nək, -nka, m. kar se odrine, was weggeschoben, verworfen, abgewiesen wird, C.
41404. odríniti, -rı̑nem, vb. pf. 1) wegschieben; o. zapah; o. čoln od brega, den Kahn vom Ufer abstoßen, Cig.; Odrine barko proč, Npes.-Vraz; (brez objekta): Odrin' odrin' od kraja proč! Npes.-Vraz; wegdrängen: o. koga, Cig., Jan.; iz službe koga o., C.; dan dan odrine, leto pa leto, Npreg.- Jan. (Slovn.); dolg o., eine Schuld abstoßen, sich einer Schuld entledigen, Cig., C.; zurücklegen: toliko poti o., dolgost res odrinjene poti, DZ.; — ausgeben, erklecken, C.; to mi veliko odrine, Z.; zasadi vrte s tistim sadjem, katero pri družini in pri živini največ odrine, Pirc; — 2) absegeln, aufbrechen, abfahren, sich fortbegeben, ladje odrinejo; jutri odrinemo; (= o. se: brez obotave odrine se v Egipet, Ravn.); o. jo, sich davonmachen.
41405. odrı̑tək, -tka, m. der unterste, dickste Theil eines gefällten Baumstammes, Cig., Lašče- Levst. (M.), Notr.
41406. odrı̑tnik, m. = odritek, Z., Notr.
41407. odrìv, * -ríva, m. 1) die Abstoßung ( phys.), h. t.- Cig. (T.); — skoči z deske z desnim, levim odrivom (z desno, levo nogo odriniti), Telov.; — 2) die Abstattung, DZ.
41408. odriváč, m. der Radabweisstein, Levst. (Cest.), Gor.
41409. odrivȃłnik, m. = odrivač (tudi: odrívałnik), Črniče ( Goriš.).
41410. odrívati, -am, vb. impf. ad odriniti; 1) wegschieben; — o. (čoln) od kraja, Zv.; — omlačene snope odriva mlatič; — o. koga, wegdrängen, zu verdrängen suchen, Cig., Jan.; dolg o., eine Schuld abzustoßen suchen, Cig.; — abweisen, C.; — perhorrescieren, Jan.; — 2) im Absegeln, im Abfahren, im Aufbruch begriffen sein, Jan., M.
41411. odrivávati, -am, vb. impf. = odrivati 1), Mur.
41412. odrjavẹ́ti, -ím, vb. pf. durch Verrostung sich ablösen, abrosten, Cig.
41413. odrjúti, -rjóvem, vb. pf. brüllend erwidern, Levst. (Zb. sp.).
41414. ǫ́drka, f. neko jabolko, Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.).
41415. odrǫ̑bək, -bka, m. ein vom Baumstamme abgehacktes Stück, der Holzstummel, Z., C.
41416. odrǫ́biti, -im, vb. pf. weghacken, abhauen, Dict., Cig., M., C.; glavo o., SlN.
41417. odrobtíniti, -ı̑nim, vb. pf. mit Brosamen bestreuen, Cig.
41418. odrǫ̑čən, -čna, adj. 1) rechtsgehend: odrǫ̑čni vol, konj, Cig., Z., Št.; — 2) entlegen, unbequem gelegen, unbequem; — 3) ungeschickt, plump, Cig.; — garstig, C.; — unangenehm, C.
41419. odročíti, -ím, vb. pf. = izročiti, Mur., Cig.
41420. odrǫ́čnost, f. die Entlegenheit, die Unbequemlichkeit, Mur., Cig., Jan.
41421. odròd, -rǫ́da, m. 1) die Abkunft, Mur.; nebeškega odroda, Ravn.; — der Stamm, Mur.; Adam je grešnega odroda oče bil, Ravn.; slavni odrod ubogih žrtev, Zv.; — 2) (po nem.) die Abartung, Cig.; — die Spielart, Cig.
41422. odrǫ̑dək, -dka, m. 1) der Nachkomme: Davidov odrodek biti, von David abstammen, Cig.; — 2) (po nem.) die Abart, Cig., Jan.
41423. odrodíti, -ím, vb. pf. 1) aufhören Früchte zu tragen: drevesa so že odrodila, Pirc; — 2) o. se, entarten, abarten, Mur., Jan.; (po nem.).
41424. odrǫ̑dnik, m. der Entartete (po nem.), C.
41425. odròj, -rója, m. der Nebenschwarm, C.
41426. odrojíti, -ím, vb. pf. 1) schwärmend entfliegen, entschwärmen, Cig., Levst. (Beč.); — 2) aufhören zu schwärmen, ausschwärmen: odrojil je panj, Cig.
41427. odropotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. 1) sich polternd entfernen, wegrumpeln; — 2) aufhören zu poltern.
41428. odrožljáti, -ȃm, vb. pf. 1) klirrend, rasselnd sich entfernen; — 2) aufhören zu klirren.
41429. odȓsati, -sam, vb. pf. abwetzen, Cig.
41430. odŕsniti, -dȓsnem, vb. pf. ritzen, Jan.; o. se, sich ritzen, Z.
41431. odȓtək, -tka, m. das Abgeschundene, der Schund, Cig., Jan.
41432. odrtník, m. der Schinder ( fig.): o. ubozih ljudi, Krelj; o. ubozih sirotic, Jsvkr.; — der Wucherer.
41433. odrtnják, m. = odrtnik, Mur., C.
41434. odrúšiti, -rȗšim, vb. pf. losbrechen: kamen o. od zidu, Bes.
41435. odrváti, -rújem, vb. pf. wegreißen, Levst. (Zb. sp.).
41436. odrvenẹ́lost, f. = odrevenelost, die Erstarrung, Erj. (Som.); — der Starrkrampf, Cig. (T.).
41437. odrvenẹ́ti, -ím, vb. pf. = odreveneti, Mur., BlKr.
41438. odŕzati, -dȓzam, -žem, vb. pf. 1) bekratzen, Cig., Jan.; o. kožo, Nov.; — 2) (die Wolle) kämmen, Jan.
41439. odsadíti, -ím, vb. pf. = odstaviti (otroka ali tele od sesca), Vas Krn- Erj. (Torb.).
41440. odsȃnkati se, -am se, vb. pf. = na saneh se odpeljati, Cig.
41441. odsę́bən, -bna, adj. 1) rechts gehend; odsę̑bni konj, C.; — 2) fremd, C.; — unwillkommen, C.; prim. odročen.
41442. odsę́biti, -im, vb. pf. trennen, Jan.; o. se, sich lostrennen, sich absondern, SlN.
41443. odsẹ̑čək, -čka, m. kar se odseka, das Abhäcksel, C.; das Abschnitzel, Cig.
41444. odsẹ́čən, -čna, adj. 1) odsẹ̑čni lok, der Stichbogen, der Segmentbogen, Cig. (T.); — 2) Sections-, nk.; prim. odsek 3).
41445. odsẹ́či, -sẹ́čem, vb. pf. 1) wegmähen, Cig.; — 2) odsečen, kurz angebunden, kratkih in ujedljivih besedi, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 3) = odsekati, Jsvkr.
41446. odsẹ̑čnica, f. črta o., die Sectionslinie ( math.), Cig. (T.).
41447. odsẹ́dati, -am, vb. impf. ad odsesti; 1) vom Sitz steigen, absitzen, Cig., Jan., SlN.- C.; — 2) o. se, gut vonstatten gehen, einen guten Fortgang nehmen, Cig., Jan., M., C.; delo se odseda, Kr.; kako se ti bo to kaj odsedalo? Nov.; schnell zurückgelegt werden, pot se ji je odsedala, da je bilo kaj, LjZv.

   40.848 40.948 41.048 41.148 41.248 41.348 41.448 41.548 41.648 41.748  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani