m (41.301-41.400)

41301. odprę́dati, -am, vb. impf. ad odpresti, Cig.
41302. odprẹ̑dək, -dka, m. das Vordertheil, Jan.
41303. odprę́gati, -am, vb. impf. ad odpreči; losspannen, konje o.
41304. odprę́jiti, -im, vb. pf. aufschnallen: o. oblačilo, Rez.- C.
41305. odprę́sti, -prę́dem, vb. pf. abspinnen: dolg o., Cig.
41306. odprẹ́ti, -prèm, vb. pf. öffnen; vrata na stežaj o., die Thür angelweit öffnen; vrata so se odprla, die Thür ist aufgegangen; knjigo, usta o.; oči komu o., jemandem die Augen auswischen, öffnen, Cig.; mrliča o., einen Leichnam obducieren, Cig.; — odprt, offen; odprto morje, die offene See, Cig. (T.), Jes.; — odprt biti, Leibesöffnung haben, Cig.; — na odprto pogoditi se (mit offener Frist, mit einer Bedenkzeit), Svet. (Rok.); na odprto kupiti, auf Probe kaufen, Svet. (Rok.).
41307. odprę́zati, -am, vb. impf. = odpregati, Z.
41308. odprhnẹ́ti, -ím, vb. pf. durch Morschwerden sich loslösen, abfaulen: mizi so noge odprhnele, jvzhŠt.
41309. odpŕhniti, -pȓhnem, vb. pf. entstürzen, Cig.
41310. odprídigati, -am, vb. pf. aufhören zu predigen.
41311. odprídigovati, -ujem, vb. pf. = odpridigati.
41312. odprisę́či se, -sę́žem se, vb. pf. sich losschwören, Svet. (Rok.); mit Eidschwur verleugnen; o. se komu: Peter se mu (Kristusu) je bil trikrat odprisegel, Ravn.
41313. odprọ̑daj, m. die Veräußerung: v o. oddati, DZ.
41314. odprodáti, -dam, vb. pf. (etwas vom Ganzen) wegverkaufen, Cig., M.
41315. odprostíti, -ím, vb. pf. = odpustiti, BlKr.- Svet. (Rok.); odprosti nam grehe, ogr.- C.
41316. odpŕtati, -am, vb. pf. = odprtiti, Cig., Polj.
41317. odprtı̑ja, f. = odprtina, die Öffnung, Cig., Jan.; — der Ausweg, Jan.; — die Aufhebung der Sperre, der ungehinderte Verkehr ( opp. zaprtija): o. na morju, Z.; — die Zollfreiheit, C.
41318. odprtína, f. die Öffnung; die Mündung ( zool.), Cig. (T.).
41319. odpŕtiti, -pȓtim, vb. pf. (vom Rücken eine Last herabnehmen), C.; — entbürden, Cig.
41320. odpŕtje, n. 1) das Öffnen, die Öffnung, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — die Eröffnung, Cig.; o. železnice, DZ.; — 2) die Leibesöffnung, der ungehinderte Stuhlgang, V.-Cig.
41321. odpúhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) durch Hauchen entfernen, weghauchen, wegblasen, Z.; — 2) entstürzen, Cig.
41322. odpúhniti, -pȗhnem, vb. pf. 1) durch einen Hauch entfernen, weghauchen, wegblasen, Z.; — o. vrata, die Thüre aufreißen, Cig.; — 2) entstürzen, Cig.
41323. odpuhtẹ́ti, -ím, vb. pf. verdunstend sich entfernen, verdunsten, M.
41324. odpúkati, -kam, -čem, vb. pf. wegrupfen, abzupfen, Cig.
41325. odpúliti, -im, vb. pf. losraufen, wegzupfen.
41326. odpȗst, m. 1) die Entlassung, der Abschied, Mur., Cig., Jan.; — 2) der Urlaub, Cig., Jan., nk.; trden o., dauernde Beurlaubung, na trden o. dani vojaci, die dauernd Beurlaubten, Levst. (Nauk); — 3) die Erlassung ( z. B. einer Schuld), Cig., Jan., C.; der Nachlass ( merc.), Cig. (T.); — die Vergebung, Cig., Jan., C.
41327. odpȗstək, -stka, m. der Nachlass, Mur., Krelj- M.; die Vergebung, Cig., Jan.; za o. grehov prositi, Trub.; — der kirchliche Ablass; tudi: pl. odpustki; odpustke deliti; deležen biti odpustkov; — odpustkov komu prinesti z božje poti, jemandem ein Geschenk von einer Wallfahrt oder auch von einem Markte mitbringen; odpustki, kateri ga čakajo, rojijo mu kakor muhe po glavi, Str.
41328. odpústən, -stna, adj. 1) Entlassungs-: odpȗstnọ pismo, Cig.; — 2) den Urlaub betreffend, nk.; — 3) Ablass-: odpustno leto, Cig., C.; — 4) entlassbar, DZ.; — 5) lässlich, verzeihlich: odpustni greh, Cig.
41329. odpustı̑telj, m. der Vergeber: o. grehov, C.
41330. odpustíti, -ím, vb. pf. 1) weggehen lassen, entlassen, Cig.; rogatec odpusti pijane mušice, LjZv.; o. iz službe, DZ.; odpustili so ga s pohvalo iz cesarske vojske, Jurč.; — 2) beurlauben, Cig., nk.; — 3) nachlassen, nachsehen; dolg, kazen o.; verzeihen, vergeben; ne morem ti odpustiti, da si mi to storil; grehe o. komu; — 4) intr. nachgeben, nachlassen: vrv, veriga je odpustila, jvzhŠt.; mraz je odpustil, vzhŠt.- C.; led je odpustil, das Eis ist aufgethaut, C.
41331. odpustljìv, -iva, adj. = odpusten 5), Mur., Cig., Jan.; odpustljivi grehi, v cerkvenih knjigah.
41332. odpȗstnik, m. der Urlauber, Levst. (Nauk).
41333. odpúščanje, n. 1) das Entlassen; — 2) das Beurlauben; o. vojakov, nk.; — 3) das Nachlassen; o. zakupnin, DZ.; das Verzeihen; o. grehov; — 4) das Nachgeben, das Nachlassen, prim. odpuščati 4); pogostoma tudi: odpuščȃnje.
41334. odpúščati, -am, vb. impf. ad odpustiti; 1) entlassen, Cig., Jan.; — 2) beurlauben, Cig., nk.; — 3) nachlassen, erlassen; o. dolgove; — vergeben, verzeihen; o. grehe; — 4) intr. nachgeben: vrv, mraz odpušča, jvzhŠt., vzhŠt.
41335. odpuščȃvəc, -vca, m. der Verzeiher, Mur.
41336. odpuščȃvka, f. die Verzeiherin, Mur.
41337. odpuščę́nəc, -nca, m. der Beurlaubte, Cig., Jan.
41338. odrábiti, -im, vb. pf. (einen Theil von einem Ganzen) verbrauchen, Tuš. (R.).
41339. odrabotáti, -ȃm, vb. pf. die schuldigen Frohndienste leisten, abfrohnen, (odrob-) Cig.
41340. odračȗn, m. die Abrechnung (= Abzug), Mur.
41341. odračúniti, -čȗnim, vb. pf. beim Rechnen abziehen, abrechnen; troške o.
41342. odračúnjati, -am, vb. impf. ad odračuniti.
41343. odragljáti, -ȃm, vb. pf. aufhören zu klappern: raglja je k večernicam odragljala, Erj. (Izb. sp.).
41344. odrájati, -am, vb. pf. aufhören zu tanzen, M.
41345. odrájtati, -am, vb. pf. abliefern, abführen, entrichten; davek o.; o. pismo; — o. koga, jemanden abfertigen, ihm geben, was ihm gebürt, Z., jvzhŠt.
41346. odrajtováti, -ȗjem, vb. impf. ad odrajtati.
41347. odrápati, -pam, -pljem, vb. pf. bekratzen, zerkratzen; ali te je mačka odrapala? jvzhŠt.; obtolčeni, odrapani, bosi nogi, Bes.; o. se, zerkratzt werden: ves sem se odrapal po grmovju, jvzhŠt.
41348. odrápniti, -drȃpnem, vb. pf. aufkratzen, ritzen, jvzhŠt.
41349. odràs, -rása, m. ( nam. odrast), der Spross, die Pflanze, ogr.- Mik.
41350. odrȃsəłk, m., Rog.- Valj. (Rad) i. dr., pogl. odraslek.
41351. odrȃslək, -sləka, -səłka, m. der Spross, der Trieb, der Zweig, Meg., Dict.- Mik., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm.; od vej se manjši odrasleki na vse strani stegujejo, Pirc; kostni o., der Beinfortsatz, V.-Cig., Erj. (Som.); — der Ausläufer (eines Gebirges), Jan., Jes., Vod. (Izb. sp.); — šest poglavitnih evropskih jezikov ima vsak svoje odraselke, Vod. (Izb. sp.); — der Sprössling: vi odraselki in otroci pregrešnih ljudi, Jap. (Sv. p.).
41352. odráslost, f. die Mündigkeit, Cig.
41353. odrástati, -am, vb. impf. = odraščati, nk.
41354. odrȃstək, -stka, m. 1) der Spross, der Trieb, der Zweig, Cig., C.; novi odrastki na vinski trti, Dict.; — der Nebenast, Cig., Jan.; — der Knochenfortsatz, Cig. (T.), Erj. (Ž.); prečni o., der Querfortsatz, Erj. (Som.); jelenovi odrastki, die Zacken des Hirschgeweihes, C.; — 2) das Wachsthum, C.; der Wuchs: drevo ima lep o., der Baum hat einen schönen Wuchs, C.
41355. odrásti, -rástem, vb. pf. 1) entwachsen, Cig., Jan.; le tisti divjaki se v sklad cepijo, ki so drugemu cepljenju že odrasli, Pirc; šibi o., der Zuchtruthe entwachsen, Cig.; — 2) zur völligen Größe auswachsen, Mur., Cig., Jan.; — odrasel, erwachsen; odrasli mladenič, LjZv.; odrasel les, fähriges Holz, Cig.
41356. odrȃstlək, -təłka, m. = odraslek, Škrb.
41357. odráščati, -am, vb. impf. ad odrasti; 1) entwachsen, Cig., Jan.; — 2) allmählig groß werden, heranwachsen.
41358. odrȃščen, adj., nam. odrasəl.
41359. odrȃščenəc, -nca, m. = odrasel človek, Cig., Jan., Ravn.
41360. odràz, -ráza, m. = odboj, odsev, die Reflexion, Jan. (H.); — prim. odraziti 2).
41361. odrazíti, -ím, vb. pf. ( impf.?) 1) = zaleči (o jedilih), ausgeben: sočivje dobro odrazi, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) (po drugih slov. jezikih) vb. pf. reflectieren, Jan. (H.).
41362. odrážati, -am, vb. impf. ad odraziti 2), Jan. (H.), C.
41363. ǫ̑drc, m. dem. oder; — ein Bett ohne Füße, das Rollbett, Kr.
41364. ǫ́dre, -dər, f. pl. die Masern, Cig.; — (tudi: die Kuhpocken, C.).
41365. odréči, -réčem, vb. pf. 1) versagen, abschlagen, verweigern; nič mu ne odreče; o. si kaj, sich Abbruch thun, Cig.; s sodbo komu kaj o., gerichtlich absprechen, Cig.; o. komu pokorščino, C., Škrb.- Valj. (Rad); — 2) widersprechen, leugnen, C.; v tem mu ni mogel odreči, Pohl. (Km.); Ko bosa bi v snegu za tabo pritekla, Besedo prvo bi zopet odrekla, Levst. (Zb. sp.); vsako odreče, er widerspricht allem, Z.; abschwören: s prisego kaj o., Cig.; — 3) antworten, erwidern, Cig., C.; v zobe odreči komu, Jap.- Valj. (Rad); Odreče mu besede te, Preš.; = o. se, erwidern: Ti se jim tako odreci, Npes.-Schein.; — 4) o. se česa, auf etwas verzichten, einer Sache entsagen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); o. se volitve, Levst. (Nauk); o. se vladarstva, službe, die Regierung, ein Amt niederlegen, Cig.; tudi: o. se čemu, Cig., Jan., nk.
41366. odrèd, -rę́da, m. die Abtheilung, Glas.; službeni odredi, die Dienstesabtheilungen, DZ.; das Detachement, DZ., Nov.
41367. odrę̑dbina, f. die Taxe, DZ.; občinskim odredbinam postaviti cenovnike, für die Gemeindetaxen Tarife aufstellen, Levst. (Nauk); ostalinska o., die Verlassenschaftstaxe, Levst. (Pril.).
41368. 1. odredíti, -ím, vb. pf. aufziehen, groß ziehen.
41369. 2. odredíti, -ím, vb. pf. 1) abtheilen, C.; — 2) bestimmen, verfügen, Dol.- Cig., C., Cig. (T.), nk.
41370. 1. odrę́jati, -am, vb. impf. ad 1. odrediti; auferziehen.
41371. 2. odrę́jati, -am, vb. impf. ad 2. odrediti; verfügen: odrejajo se naslednje izpremembe, DZkr.
41372. odrejník, m. der Erzieher, SlN.
41373. odrèk, -rę́ka, m. 1) eine abschlägige Antwort, die Verweigerung, die Abweisung, Cig., Jan., M.; — 2) die Entsagung, die Verzichtleistung, Cig., Jan.
41374. odrę̑ka, f. 1) die abschlägige Antwort, die Absage, die Versagung, die Verweigerung, Mur., Cig., Jan., C., DZ.; o. prisege, die Eidesverweigerung, Cig.; — 2) die Entsagung, der Verzicht, Cig., Jan., Šol., C.
41375. odrẹ́kati, -rẹ̑kam, vb. impf. ad odreči; 1) versagen, abschlagen, verweigern, Cig., Jan., M., nk.; — 2) verneinen, Cig., Jan.; absprechen, Jan., nk.; nihče mu ne odreka učenosti, nk.; — 3) o. se česa (čemu), entsagen, verzichten, Cig., Jan., nk.
41376. odrekováti, -ȗjem, vb. impf. = odrekati; 1) versagen, abschlagen, verweigern, Mur., Cig., Jan.; — 2) verneinen, bestreiten, Cig., C.; absprechen, Cig., Jan., nk.; — 3) o. se, entsagen, verzichten, Cig., Jan., M., nk.
41377. odrẹšávati, -am, vb. impf. = odreševati, C.
41378. odrẹ́šenəc, -nca, m. der Erlöste, Cig., Jan.
41379. odrẹšeníca, f. die Erlöserin, Mur.
41380. odrẹšeník, m. der Erlöser.
41381. odrẹševáti, -ȗjem, vb. impf. ad odrešiti; losbinden, ablösen, Cig., Jan.; — erlösen.
41382. odrẹšı̑telj, m. der Erlöser, Mur., Jan.
41383. odrẹ́šiti, -im, vb. pf. 1) frei machen, losbinden: o. pse, Cig., Jan.; — o. se, frei werden ( phys.), Cig. (T.); — 2) erlösen; Gospod, odreši nas!
41384. odrẹ̑šitvọ, n. = odrešitev, Trub., Dalm.; ("odreštvo"), Jsvkr.
41385. odrẹšník, m. der Erlöser, Cig., Jan., C., Ravn.- Valj. (Rad).
41386. odrẹ́ti, odérem, vb. pf. 1) die Haut abziehen, schinden, abschinden; o. vola; o. volu kožo; na meh o.; — kožo si o., sich die Haut aufritzen, aufschinden; o. se, sich die Haut aufschinden, aufritzen; — 2) o. koga, jemanden übervortheilen, eine zu große Zahlung leisten lassen, ausziehen; — 3) o. se, sich heiser schreien, Mur.; odreno grlo, rauhe Kehle, C.; odrt (odren) glas, rauhe Stimme, C.
41387. odrẹvenẹ́ti, -ím, vb. pf. starr, steif werden; od mraza o.; noga, roka mi je odrevenela, der Fuß, die Hand ist mir eingeschlafen; (vor Schrecken) starr werden, Cig.; vsa sem odrevenela, ko sem to slišala, jvzhŠt.; odrevenel, erstarrt; ( fig.) odrevenela Likurgova ustava, Zv.
41388. odrẹ̀z, -rẹ́za, m. das Abschneiden, der Abschnitt, Cig.
41389. odrẹ̑za, f. = odrez m., M., Z.
41390. odrẹ́zanje, n. = odrez, m. das Abschneiden, Cig.; die Amputation, Cig.
41391. odrẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. 1) weg-, abschneiden; o. kos kruha; amputieren; nogo komu o.; — 2) o. se komu, kräftig erwidern, gut antworten; zna se o., er hat das Maul auf dem rechten Fleck, Cig.
41392. odrẹzávati, -am, vb. impf. = odrezovati.
41393. odrẹ̑zək, -zka, m. das Abgeschnittene, der Abschnitt, das Abschnitzel; o. kruha, eine Schnitte Brot, Cig., Jan.; papirnat o., ein Papierschnitzel, DZ.; — der Coupon, Cig., Jan.; — ein abgeschnittenes Stück: odrezki nekaterih rastlin poženo v vodi korenino, Cv.
41394. odrẹ̑zljaj, m. = odrezek, Jan., C.
41395. odrẹzljáti, -ȃm, vb. pf. abschnitzeln, Cig.
41396. odrẹzováti, -ȗjem, vb. impf. ad odrezati; 1) weg-, abschneiden; — 2) o. se, energisch erwidern, gut antworten.
41397. odŕgati, -dȓgam, vb. pf. = odrgniti, Cig.
41398. odŕgniti, -dȓgnem, vb. pf. abwetzen, abreiben; odrgnjen rokav; — durch Reiben, Streifen verwunden, aufstreifen, Cig., Jan.; o. si prste s pranjem, Cig.; — o. se, = odrgniti si kožo, Cig., jvzhŠt.
41399. odrgováti, -ȗjem, vb. impf. ad odrgniti, Jan. (H.).
41400. ǫ́drič, m. dem. oder, C.; — ein schlechtes Stallbett, ein Stallhängebett, C.

   40.801 40.901 41.001 41.101 41.201 41.301 41.401 41.501 41.601 41.701  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani