Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (40.448-40.547)

očę̑sce, n. dem. oko; 1) das Äuglein; očesca, die Nebenaugen der Insecten, Cig. (T.); — 2) das Rebenauge, Pohl. (Km.); — 3) cinovo o., der Zinntropfen, DZ.
očę́siti, -ę̑sim, vb. impf. = očiti, C.
očę̑ski, m. pl. kar pri česanju odpade, der Striegelmist ( z. B. die ausgestriegelten Pferdehaare), C.
očesnáti, -ȃm, vb. pf. mit Knoblauch würzen, Cig.
očę̑snik, m. der Augenzahn, C.
očę́tən, -tna, adj. Vater-, väterlich, V.-Cig.; očę̑tna dežela, Preš.; očetna hiša, LjZv.; v očetnem jeziku, Levst. (Zb. sp.); očetna ("očetina") ljubezen, Krelj; pod očetno ("očetino") oblastjo, Dict.; — nam. očetnji. (?)
očetnína, f. 1) das väterliche Erbe, M.; — 2) das Vaterland, M.
očetnı̑nski, adj. vaterländisch, heimatlich, Cig.
očetnjȃva, f. das Vaterland, Cig., Jan., M., Valj. (Rad).
očę̑tnji, adj. des Vaters, väterlich, (očetji) Mur.; — prim. očeten.
očetovína, f. das väterliche Gut, Z.; — = domačija, C.
očę́tovski, adj. väterlich; očetovska ljubezen; po očetovsko skrbeti za koga, sich jemandes väterlich annehmen.
očę̑tstvọ, n. 1) die Vaterschaft, (očestvo) Cig.; — 2) = domovina, (očestvo) Cig., Valj. (Rad).
očevína, f. 1) das väterliche Erbe, das Patrimonium, Cig., Jan., C., ogr.- M., Zora; — 2) die Heimat, C.
očice, n. dem. oko, pogl. očce, očesce.
očih, m. der Stiefvater, M., C.
ȏčika, m. = očka, Jan.
ǫ́čin, m. = očim, Meg., vzhŠt., ogr.- C.
óčin, adj. des Vaters, Mur., V.-Cig., Jan., Mik., Trub., Dalm., Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.), Tolm.; Prva duša očina, Npes.-Vraz; očina ljubezen, Skal.- Let.; na očine domove, Vod. (Izb. sp.); besede očine, Jurč.
očína, f. das väterliche Haus, die Heimat, C.; — das Vaterland, Cig., C., Jurč. (Tug.).
očı̑nəc, -nca, m. das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Jan.
očı̑nək, -nka, m. očinki = občinki, Dict.- Mik., Cig.
očíniti, -čı̑nim, vb. pf. 1) žito o. = občiniti, Cig.; — 2) jed o. = začiniti, C.
očínjati, -am, vb. impf. = občinjati, Cig.
očı̑nski, adj. väterlich, Habd.- Mik., Mur., Cig., ogr.- M.
očı̑nstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Alas., Cig., Jan., Dalm.- M., Svet. (Rok.); cesarsko o., die Cameralgüter, C.; — 2) = očetovstvo, die Vaterschaft, Cig., Jan., C.
očìst, -čísta, m. der Ziest (stachys recta), po kočevsko: das Lauterkraut, Mik. (V. Gr. II. 12.); — das Gliedkraut (sideritis montana), Cig., Medv. (Rok.); eine Art Ehrenpreis (veronica), Josch.
očı̑stək, -stka, m. = obračun, die Abrechnung, DZ.
očístiti, -čı̑stim, vb. pf. reinigen; o. kaj česa; madežev o., entflecken; — purgieren, laxieren, Cig.; — läutern: o. zlato, Cig.; raffinieren, Cig., Jan.; — dušo o., die Seele entsündigen, Cig.; o. od pregrehe, Ravn.- Mik.; — o. se, sich rechtfertigen, Cig., Jan.
očiščálọ, n. das Reinigungsmittel, Cig.
očíščati, -am, vb. impf. ad očistiti; reinigen, läutern, raffinieren.
očiščávanje, n. die Reinigung, M.; o. blažene device Marije, C.
očiščávati, -am, vb. impf. = očiščevati: gobavci se očiščavajo, Ravn.- Valj. (Rad).
očíščavəc, -vca, m. der Reiniger, der Läuterer, Cig.; — der Raffineur, DZ.
očíščenje, n. die Reinigung, Mur., Cig.
očiščeváłən, -łna, adj. reinigend, Reinigungs-: očiščevȃłna moč, Navr. (Let.).
očiščeválọ, n. das Reinigungsmittel, C., Ravn.
očiščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očistiti; reinigen, läutern, raffinieren.
očiščevȃvəc, -vca, m. der Reiniger, Cig., M.
očiščevȃvka, f. die Reinigerin, M.
očı̑t, adj. offenbar, Cig., Jan., Cig. (T.); kar svet ima zdaj skrito, bo enkrat vse očito, Mur.; očito izpričevati, Dalm.; — augenscheinlich, evident, deutlich, Mur., Cig., Jan.; očito pravi sv. B., Jsvkr.; — öffentlich, Mur., Cig., Jan.; nikar po noči ni skrivaje, temuč očito pri belem dnevi, Trub.; očito na znanje dati, Trub.
očitálọ, n. der gerne Vorwürfe macht, der Tadler, der Mäkler, Cig.
očı̑tar, -rja, m. der Kritikaster, Cig. (T.); der Glossenmacher, Cig., Preš.
1. očítati, * očı̑tam, vb. impf. 1) vorwerfen, vorhalten; v zobe komu kaj o., einem etwas in den Bart werfen, Cig.; — 2) očitati koga = svariti, Dalm.; — prim. ošteti.
2. očı̑tati, -am, vb. impf. offenbaren, Preš.
očítavəc, -vca, m. der Rüger, Cig.
očı̑tba, f. der Vorwurf, M.
očı̑tək, -tka, m. der Vorwurf, die Ausstellung, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Bes., Nov., Let.; storjeni očitki, die gemachten Einwendungen, Levst. (Pril.); o. izreči, bemängeln, Levst. (Nauk); očitke požirati, Vorwürfe hinnehmen müssen, Levst. (Zb. sp.).
očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očı̑tna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.
ǫ́čiti, -im, vb. impf. = z očesom (popkom) cepiti, oculieren, Tuš. (B.).
očítiti, -ı̑tim, vb. impf. 1) kund thun, Z.; — o. se, sich zeigen, prangen, V.-Cig.; — 2) versinnlichen, V.-Cig.
očı̑tljaj, m. = očitek, Cig.
očitovȃnje, n. die Äußerung, die Demonstration, Jan.
očitováti, -ȗjem, vb. impf. 1) äußern, offenbaren, Dict., C., Zora; svoje misli o., Cig.; vero o., Krelj; — demonstrieren, Jan.; — 2) bekannt machen, ogr.- C.; o. zapoved, kajk.- SlN.
očivẹ̑st, adj. 1) offenbar, Habd.- Mik.; — 2) očivesto, frei, offen, C.
očivẹ́stən, -stna, adj. 1) augenscheinlich, offenbar, zweifellos, C., ogr.- Mik., BlKr.; — 2) aufrichtig, Mur.
ǫ̑čivẹ́stiti, -vẹ̑stim, vb. impf. offenbar machen, C.; beurkunden, zeigen, C.
očivı̑dəc, -dca, m. der Augenzeuge, Cig., nk.
ọ̑čje, n. coll. die Augen (der Reben, Bäume u. dgl.), die Fruchtaugen, vzhŠt.- C.
očkà, m. das Väterchen; tudi: óčka.
ọ̑čkọ, n. 1) das Äuglein, C.; — 2) das Gänseblümchen (bellis perennis), C.
očlẹníti, -ím, vb. pf. begliedern, Cig.
očlovẹčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očlovečiti; humanisieren: odgoji je namen "očlovečevati" človeško stvar, Str.
očlovẹ́čiti, -ẹ̑čim, vb. pf. humanisieren, Z.
očníca, f. 1) die Augenhöhle, Jan., Žnid.; — 2) das Augenglas, Vrtov. (Km. k.), DZ.; pl. očnice, Augengläser, Mur., Cig., Jan., DZ.; pogl. naočniki; — 3) zelena o., das grüne Augenthierchen (euglena viridis), Erj. (Ž.); — 4) das Vergissmeinnicht (myosotis sp.), Žabče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), za Krnom- Erj. (Torb.).
ọ̑čnik, m. der Augenzahn, Jan., C.
očnják, m. 1) der Augenzahn, Cig. (T.), Erj. (Z.); — 2) die Augenkoralle (oculina), Erj. (Z.).
očofáti, -ȃm, vb. pf. besudeln: z blatom o., Cig.
očofováti, -ȗjem, vb. impf. besudeln, ZgD.
očǫ́hati, -am, vb. pf. bekratzen, Z.
očonkljáti, -ȃm, vb. pf. zustutzen, ogr.- M.; — verstümmeln, ogr.- C.
očrčkáti, -ȃm, vb. pf. umkritzeln, Cig.; — bekritzeln, Jan.
očrẹ̑vje, n. das Netz um das Gedärm, Cig., C.; loj od očrevja, Dalm.
očrljenẹ́ti, -ím, vb. pf. roth werden, erröthen, C.
očrnẹ́ti, -ím, vb. pf. schwarz werden, Cig., C.
očŕniti, -im, vb. pf. 1) schwarz machen, abschwärzen, Mur., Cig.; — 2) anschwärzen, in üblen Ruf bringen; o. koga pri kom a. komu.
očrstvẹ́ti, -ím, vb. pf. frisch werden, Mur.; očrstvel, aufgefrischt, C.
očŕstviti, -im, vb. pf. auffrischen, Mur.
očrstvováti, -ȗjem, vb. impf. auffrischen, Jan.
očr̀t, -čŕta, m. der Umriss, die Contour, Cig. (T.), C.; koščeni očrti pri očesu, Zv.; — der Abriss, Cig., Jan.; — eine übersichtliche Darstellung: krajepisen očrt, Levst. (Nauk); očrt potovanja, eine Reiseskizze, Cig.
očŕtati, -čȓtam, vb. pf. 1) umstricheln, Cig.; — durch Striche, Linien abgrenzen, C.; — contourieren, skizzieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — umschreiben: krogu očrtan mnogokotnik, Cel. (Geom.); — 2) mit Rissen versehen, bekratzen: drevo o., Cig.
očȓtək, -tka, m. der Umriss, Cig., Jan., Cig. (T.), Vest.; prvi o., die Skizze, C.
očŕtiti, -čȓtim, vb. pf. 1) o. se, einen Zauberkreis um sich ziehen, C.; — 2) drevo o., den Baum aufhacken, C.; z nožem o. drevo, mit dem Messer den Baum verletzen, GBrda; — o. se, sich die Haut beschinden, Cig.
očuh, m. = očih, očim, Mur., Mik., ZgD.
očúhniti, -čȗhnem, vb. pf. 1) in sich zusammensinken, geringer werden: zelje očuhne, rana očuhne, Z., C.; — 2) bolečina očuhne, der Schmerz gibt nach, Z.
1. očȗn, m. = očim, C.
2. očȗn, m. die Herbstzeitlose, ogr.- C.; — prim. okun.
očȗt, m. die Empfindung, Cig. (T.).
očútən, -tna, adj. empfindbar, sinnenfällig, Cig. (T.).
očútiti, -im, vb. pf. = občutiti, Mur., Cig. (T.), ogr.- C.
očúvati, -am, vb. pf. bewahren: o. od česa, Cig. (T.).
očvrstẹ́ti, -ím, vb. pf. frisch werden, Jan. (H.).
očvrstíti, -ím, vb. pf. erfrischen, erquicken, Cig. (T.).
očvrščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očvrstiti, Cv.
òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
ōda, f. vzvišena lirska pesem, die Ode.
odȃjati, -am, vb. impf., pogl. 1. oddajati 2).
odajȃvəc, -vca, m., pogl. oddajavec 2).
odȃjnik, m., pogl. oddajnik 2).
odȃp, m., Mur., Cig., pogl. vdeb.

39.948 40.048 40.148 40.248 40.348 40.448 40.548 40.648 40.748 40.848

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA