m (37.748-37.847)

37748. nazı̑vək, -vka, m. = nazivalo, Nov.; — der Titel, Jan.
37749. nazivoslǫ̑vje, n. die Terminologie, nk.
37750. nazízati se, -am se, vb. pf. sich satt saugen, Mur., jvzhŠt.
37751. nazlȃbljati se, -am se, vb. impf. ad nazlobiti se; drohen, C.
37752. názlı̑c, adv. = navzlic, zum Trotz, vzhŠt.
37753. nazlob, m. der Groll, Mur., Mik.; — der Hass, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
37754. názlobən, -bna, adj. boshaft, feindselig: n. komu, ogr.- C.
37755. nazlobíti, -ím, vb. pf. im Grimme etwas Arges androhen, C.; — n. se komu, jemanden bedrohen, Fr.- C.
37756. názlobnik, m. der Widersacher, der Feind, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
37757. nazlobováti, -ȗjem, vb. impf. 1) hassen, kajk.- C.; — 2) zum Zorn reizen, ogr.- C.
37758. naznačeváti, -ȗjem, vb. impf. ad naznačiti; bezeichnen, kennzeichnen, nk.
37759. naznáčiti, -znȃčim, vb. pf. bezeichnen, bestimmen, nk.; v naznačenem času, in einer bestimmten Zeit, DZ.; anzeigen ( math.), h. t.- Cig. (T.); — kennzeichnen, charakterisieren, Šol., nk.
37760. naznȃk, adv. rücklings, Mur., Mik.; n. pasti, ležati, SlGor.
37761. naznanı̑łnica, f. 1) das Anzeigeamt, Cig.; — 2) die schriftl. Anzeige (bei Gericht), DZ.
37762. naznanı̑łnik, m. 1) das Anzeigeblatt, Cig., DZ.; — 2) der Indicativ ( gramm.), Cig.
37763. naznanílọ, n. die Anzeige, die Bekanntmachung.
37764. naznániti, -znȃnim, vb. pf. anzeigen, verkündigen, mittheilen, bekannt machen.
37765. naznánjati, -am, vb. impf. ad naznaniti; anzeigen, mittheilen, verkünden, bekannt machen.
37766. naznanjȃvəc, -vca, m. der Verkünder, der Bekanntmacher, Cig., Jan.
37767. naznanjeváti, -ȗjem, vb. impf. = naznanjati.
37768. naznanjevȃvəc, -vca, m. der Anzeiger, der Bekanntmacher, der Verkündiger.
37769. naznáti, -znȃm, vb. pf. ausfindig machen, Burg. (Rok.); naznal mu je službo, Podkrnci- Erj. (Torb.).
37770. nazóbati se, -zǫ́bljem se, vb. pf. (an Beeren, Kirschen, Körnern) sich satt essen oder fressen, n. se jagod, črešenj, grozdja; kokoši so se zrnja, konji ovsa nazobali.
37771. nazǫ̑bčati, -am, vb. pf. zähneln; nazobčan, gezähnt.
37772. nazǫ̑bkati, -am, vb. pf. = nazobčati, zähneln, Cig.
37773. názor, -zóra, m. die Anschauung, die Ansicht, Cig. (T.), DZ., nk.; — češ.
37774. nazórən, -rna, adj. 1) Anschauungs-, anschaulich, intuitiv, Jan., Cig. (T.); nazǫ̑rni uk, der Anschauungsunterricht, Cig. (T.), nk.; nazorno storiti, versinnlichen, Cig. (T.); — 2) "nazorno me je pogledal", to je: pozorno in ob enem strogo, Vrsno- Erj. (Torb.); prim. stsl. nazorъ, der Verdacht.
37775. nazòv, -zóva, m. = naziv, Jan. (H.).
37776. názrit, adv. = navzrit, Mur., ogr.- Mik.; (tudi: nazrt, Mur., Mik.).
37777. nazȗvək, -vka, m. die Fußsocke, Valj. (Rad); — tudi hs.
37778. nazȗvnik, m. der Schuhlöffel bei den Schuhmachern, Cig.
37779. nazváti, -zóvem, vb. pf. 1) benennen, Cig., Jan.; — 2) n. se, sich satt rufen, M.; — 3) n. komu dobro jutro, jemandem einen guten Morgen anbieten, Cig., Vrt.; ( hs.).
37780. nazvẹstı̑telj, m. der Verkünder, kajk.- Valj. (Rad).
37781. nazvẹstíti, -ím, vb. pf. verkünden, M.; bekannt geben: gda (= kadar) je (dete) najdete, nazvestite mi, ogr.
37782. nazvẹ́ščati, -am, vb. impf. ad nazvestiti; verkündigen, ogr.- M., kajk.- Valj. (Rad).
37783. nazvẹščávanje, n. die Verkündigung, M., ogr.- Valj. (Rad).
37784. nazvẹščávati, -am, vb. impf. ankündigen, verkündigen, Danj. (Posv. p.), ogr.- Valj. (Rad).
37785. nazvẹščȃvəc, -vca, m. der Verkünder, ogr.- Valj. (Rad).
37786. nazvẹščeváti, -ȗjem, vb. impf. verkündigen, anzeigen, kajk.- Valj. (Rad).
37787. nazvoníti se, -ím se, vb. pf. sich satt läuten.
37788. nažȃgati, -am, vb. pf. 1) eine gewisse Menge sägen; veliko desak n.; — 2) n. se, sich satt sägen.
37789. nažak, m. ein Stock mit hackenartigem, eisernem Griff, BlKr.; — (nažek, neka sekirica, BlKr.- DSv., Z.).
37790. nažalováti se, -ȗjem se, vb. pf. sich satt trauern.
37791. nažȃnjək, -njka, m. der Ertrag des Getreideschnittes, Cig.
37792. nažaríti, -ím, vb. pf. entzünden ( fig.), M.; aufbringen, ogr.- C., Mik.
37793. nȃžəc, -žca, m. der Nackte, V.-Cig.
37794. nážənj, -žnja, m. kolikor se nažanje, = nažanjek, ogr.- Raič ( Nkol.).
37795. nažę́ti, -žánjem, vb. pf. eine gewisse Menge (Getreide) schneiden; malo pšenice n.
37796. nažę́ti, -žmèm, -žámem, vb. pf. 1) eine gewisse Menge Flüssigkeit ausdrücken, auspressen; n. vode iz mokrega perila; n. mošta iz zdruzganega grozdja; — 2) nažet, gepresst voll: vreča je nažeta, Celjska ok.; — nažet človek, ein dicker Mensch, Celjska ok.
37797. nažgáti, -žgèm, vb. pf. 1) anbrennen; n. papir; n. svečo; — anzünden; luč n.; — 2) abprügeln.
37798. nažígati, -am, vb. impf. ad nažgati; 1) anbrennen; anzünden; — 2) prügeln; n. koga s kamenjem in okleščki, bewerfen, LjZv.
37799. nažı̑rati se, -am se, vb. impf. ad nažreti se, Jarn., Cig.
37800. naživẹ́ti se, -ím se, vb. pf. das Leben zur Genüge genießen; n. se mladosti, Levst. (Zb. sp.); — des Lebens satt werden.
37801. naživíti, -ím, vb. pf. = nahraniti, mit Speise laben, Ravn.
37802. nažlabudráti, -ȃm, vb. pf. 1) zusammenplauschen; veliko neumnosti n. komu; — 2) n. se, sich satt plauschen.
37803. nažlẹ́biti, -im, vb. pf. kehlen, beriefeln, Cig.
37804. nažlę́viti se, * -im se, vb. pf. sich ansaufen, Dict., Levst. (Rok.).
37805. nažǫ́čiti se, -žǫ̑čim se, vb. pf. = nabosti se, natekniti se, BlKr.
37806. nažǫ́kati, -žǫ̑kam, vb. pf. 1) mit einem längeren Gegenstande gehörig bestoßen; n. koga, jemanden gehörig puffen, Cig., M.; — 2) voll stopfen; v mesto se veliko ljudi nažoka, Ravn.; — n. se, sich voll essen, Št.
37807. nažrẹ́ti se, -žrèm se, vb. pf. sich satt fressen; n. se koga = naveličati se koga objedati ali obrekovati, Dol.
37808. nažúliti, -im, vb. pf. aufreiben, eine Schwiele verursachen, Jan. (H.).
37809. nažvę́čiti, -im, vb. pf. 1) ankauen; — 2) n. se, sich satt kauen.
37810. nažvížgati, -am, vb. pf. 1) s šibo n. koga, jemanden mit einer Ruthe abstreichen, Cig.; — 2) n. se, sich satt pfeifen.
37811. nè, part. 1) nicht; (v nikalnih stavkih stoji vselej pred glagolom ali pomočnim glagolom: ne govorim; ne bom govoril; govoril ne bom; v pogojnem naklonu stoji tudi za besedico "bi": on ne bi mogel, on bi ne mogel; — z nekaterimi glagoli [biti, hoteti, imeti] se druži v sedanjem času v eno besedo: nesem, nečem, nemam: ako je v stavku ena ali več zloženih nikalnic, mora vselej še nikalnica "ne" pred glagolom stati: nihče me ne vidi; nikjer nikogar ne vidim); — kaj ne? nicht wahr? — ne — ne, weder — noch; ni ga ne v dnevi ne v zemlji (= nikjer ga ni), Banjščice- Erj. (Torb.); — ne le, ne samo — ampak tudi, nicht nur — sondern auch; — ne da bi, ohne dass, ohne zu; šel je od nas, ne da bi bil črhnil besedico; anstatt dass, anstatt zu; ne da bi naše pravice branili, bratijo se z nasprotniki; geschweige denn; ne da bi ga pozdravil, še pogledal ga ni, er hat ihn nicht einmal angesehen, geschweige denn gegrüßt; prim. da I. 4); — ne da bi, ja nicht; ne da bi ga tepel! prügele ihn ja nicht! ne da bi pozabil! vergiss ja nicht! — 2) strinja se v eno besedo z adjektivi in substantivi ter jim daje nasprotni pomen: un-, Un-; nedolžen, unschuldig; nesrečen, unglücklich; nevihta, das Ungewitter; v mnogih novejših takih izrazih samo le zanikuje pomen: neduhovnik, der Nichtpriester, der Laie.
37812. nę̑bar, -rja, m. der Baldachinträger, GBrda.
37813. nę̑bast, adj. stumpfsinnig, Dict.
37814. nę̑bce, n. der Gaumen, Cig. (T.); — tudi: nebcè, Valj. (Rad).
37815. nę̑bəc, -bca, m. der Tölpel, C.
37816. nę̑bən, -bna, adj. 1) = nebesen, Himmels-; — 2) Gaumen-, Cig., Jan.; nebni glas, der Gaumenlaut, Cig. (T.).
37817. nę̑bes, m. 1) das Firmament, Mur., Polj.; — 2) obod na stropu, kamor se meso spravlja, da podgana ali kaka druga žival do njega ne more: nesi klobase v nebes! Mik.
37818. nebę́sən, -sna, adj. Himmels-, Cig. (T.).
37819. nebę́ščan, m. der Himmelsbewohner, Mur., Cig., Jan., Ravn., Levst. (Zb. sp.).
37820. nebę́ščanka, f. die Himmelsbewohnerin, Mur., Cig.
37821. nebę̑škalica, f. v tla vsajena veja, ob kateri nebeškajo, Ljub., Gor.; — prim. nebeškati.
37822. nebę̑škati, -am, vb. impf. otročja igra, pri kateri dva platiča kvišku mečejo in potem, kakor padata, na vsajeni veji ključice kvišku pomikajo, Ljub., Gor.; — prim. Zora IV., 128.
37823. nebę́ški, adj. Himmels-, himmlisch.
37824. nę̑bina, f. kitajska n., die chinesische Sternblume (aster chinensis), Tuš. (R.).
37825. neblagovǫ́ljən, -ljna, adj. misswollend, Jan.
37826. nę̑bnica, f. = nebna kost, das Gaumenbein, Cig. (T.), Erj. (Som.).
37827. nę̑bnik, m. der Gaumenlaut, Cig. (T.), Jan. (Slovn.).
37828. nebọ̑, n. 1) der Himmel, das Himmelsgewölbe, das Firmament; nebo cvete, es sind Schäferwolken am Himmel, Gor.; pod milim nebom, unter freiem Himmel; nimam človeka pod milim nebom (= auf Gottes Erdboden), da bi za-me skrbel; — 2) der Traghimmel, der Baldachin; — 3) lesen obod nad ognjiščem, kamor obešajo meso sušit, Dol.; der "Fleischhimmel", SlGor.- C.; — 4) das innere Gewölbe des Ofens, Hal.- C.; — 5) der Gaumen, — 6) der Himmel als Aufenthalt der Seligen; priti v sveto nebo; nav. pl. nebesa; oče naš, ki si v nebesih, kajk.- Valj. (Rad); iz nebes priti.
37829. nebobǫ̑rəc, -rca, m. der Himmelsstürmer, Cig.
37830. nebodigatrẹ́ba, m. indecl. ein Mensch oder auch ein Ding, das überflüssig ist; z mano, ti nebodigatreba, pokaži, zakaj si na svetu! Zv.; trnje je po gozdih nebodigatreba, Navr. (Let.).
37831. neboditrẹ́ba, m. indecl. = nebodigatreba: mačkama za neboditreba k skledi pride pes, Levst. (Zb. sp.).
37832. nebọ̑g, adj. arm, elend, Svet. (Rok.), ogr.- C.; neboga, ne boš več svoje matere videla: umrli so ti! BlKr.- M.
37833. neboglję̑n, adj. kränklich, schwächlich, gebrechlich, Cig., Jan.; Oh, komu sem jaz doma pustila Dete svoje, sinka nebogljen'ga, Npes.-K.; tudi: nebǫ̑gljen, Dol.
37834. nebokàz, -káza, m. die Himmelskarte, Cig. (T.), Jes.
37835. nebonǫ́sən, -sna, adj. den Himmel tragend, Cig.
37836. nebopìs, -písa, m. die Himmelsbeschreibung, die Uranographie, Cig. (T.).
37837. nebopı̑səc, -sca, m. der Uranograph, Cig.
37838. neborè, -ę́ta, m. der Arme, armer Tropf, Meg., Dict., BlKr.- M., C., Svet. (Rok.), Krelj; tudi: nebọ̑re, Valj. (Rad).
37839. nebọ̑rəc, -rca, m. = nebore, Krelj- M.
37840. nebọ̑rən, -rna, adj. elend, arm, C.
37841. nebosklòn, -sklǫ́na, m. das Firmament, nk.; — rus.
37842. nebotíčən, -čna, adj. himmelhoch, Cig., nk.; nebotična gora, Rut. (Zg. Tolm.); — po češ.
37843. nebotrę̑səc, -sca, m. der Himmelserschütterer, Cig.
37844. nebovìd, -vída, m. = nebokaz, Cig.
37845. neboznȃnstvọ, n. die Himmelskunde, Cig.
37846. nebọ̑že, -eta, m. armer Mensch, armer Tropf, ogr.- C.; ("nebuže", Dict.).
37847. nebọ̑žəc, -žca, m. der Arme, C.

   37.248 37.348 37.448 37.548 37.648 37.748 37.848 37.948 38.048 38.148  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani