Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (3.701-3.800)

  1. mošnjaríca, f. 1) die Beutlerin, die Taschnerin, Cig.; — 2) = vrečar, das Beutelthier, Jan.; — 3) mȏšnjarica, die Beutelmeise (parus pendulinus), Frey. (F.).
  2. mošnjáriti, -ȃrim, vb. impf. Beutler o. Taschner sein, Cig.
  3. móšnjast, adj. beutelförmig.
  4. mošnjíca, f. dem. mošnja; 1) das Beutelchen; Primite za mošnjico, Vrzite nam petico, Npes.-K.; — 2) ustne mošnjice, die Backentaschen ( z. B. beim Hamster), Cig. (T.), Erj. (Ž.); — 3) der Hodensack, Mur., C.; — 4) die Fruchthülse, C.; die Fisolen-, Erbsenschote, ogr.- C., ogr.- Valj. (Rad); die Kastanien-, die Nussschale, ogr.- C.; — der Balg, der Kelch der Grasblumen, Cig.; — 5) dišeča m., gemeines Knabenkraut (orchis morio), Cig., Jan., Tuš. (R.); — tudi: móšnjica.
  5. mošnjìč, -íča, m. = mošnjica 1), C.
  6. mošnjı̑čar, -rja, m. 1) der Beutelmacher, Vrt.; — 2) die Taschenmaus (ascomys), Erj. (Z.).
  7. mošnjı̑čarica, f. die Beutel-Blattlaus, Erj. (Ž.).
  8. mošnjı̑čək, -čka, m. = mošnjičica, das Beutelchen, Jan. (H.).
  9. mošnjíčica, f. dem. mošnjica; das Beutelchen.
  10. mošnjı̑čnica, f. = mošnjičnik, Z.
  11. mošnjı̑čnik, m. die Judenkirsche (physalis Alkekengi), Št.- Cig.
  12. mòšt, mǫ́šta, m. der Most.
  13. moštacáti, -ȃm, vb. impf. einhergehen (o mustačastem človeku), Valj. (Rad); — prim. moštače.
  14. moštáče, f. pl., Št., pogl. mustače.
  15. moštȃłka, f. = greštalka, kajk.- Valj. (Rad).
  16. mǫ́štast, adj. mostartig; — mostig, V.-Cig.
  17. mǫ̑štej, m. = moštek, Npes.-Schein.
  18. mǫ̑štək, -tka, m. dem. mošt; letošnji m.
  19. mǫ́štən, -tna, adj. Most-; — mostig; moštne hruške.
  20. moštnaríca, f. die Mostträgerin, Mur., Danj. (Posv. p.).
  21. mǫ̑štnat, adj. mostig, Mur., Cig.; saftreich, Mur.; moštnate hruške, C.
  22. mǫ̑štnica, f. neka hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.); die Mostbirne, C.
  23. mǫ̑štnik, m. der Monat October, Cig.
  24. moštomèr, -mę́ra, m. der Mostmesser, Cig., Jan.
  25. moštováti, -ȗjem, vb. impf., Mur., Cig., Škrinj., Bes.; pogl. maščevati.
  26. moštvọ̀, -à, n. 1) die Mannheit; m. komu vzeti; (skopljen človek), kateremu je bilo moštvo potrto, Jap.; — 2) die Mannhaftigkeit, männlicher Sinn; ni več moštva na svetu; ta kupec moštva ne drži, dieser Kaufmann ist nicht Mann von Wort, Mur., C.; na moštvo denarja posoditi, jvzhŠt.; — der Muth, die Herzhaftigkeit, Cig., Jan., M.; z velikim moštvom kaj povedati, Glas.; — 3) das Mannsbild, Guts., Mur., Jan.; vredno m., braver Kerl, Guts.; — 4) coll. die Männer, Jan.; die Mannschaft, Cig., Jan., C., nk.; žandarmsko m., DZ.
  27. mōšus, m. = moščjak, der Moschus, Cig., Jan.
  28. mōšusov, adj. Moschus-; mošusova zel, die Gauklerblume (mimulus), Tuš. (B.).
  29. mòt, mǫ́ta, m. der Bodensatz, Erj. (Min.), DZ.; ( n. pr. pri kavi), Krn, Vrsno- Erj. (Torb.).
  30. 1. mòt, -ı̑, f. eine dicke Holzstange, Kras- Štrek. (Let.); drog, na katerem nosijo po hribih krste, ker vsled ozkih steza ne morejo rabiti nosil (par): na mot obesi se krsta ( prim. hs. motka, Stange), Tolm.- Štrek. (Let.); — prim. met, f.
  31. 2. mǫ́t, f. der Wille, die Laune, die Lust, die Neigung, C., Št.; poj, če imaš mot, C.; vesele, dobre, žalostne moti, C.; — iz nem. Muth.
  32. mǫ́ta, f. der Zeitvertreib, die Unterhaltung; kupiti kaj deci za moto ("muto"), kajk.- Valj. (Rad).
  33. motáč, m. der Haspler, Cig., Jan.
  34. motačíca, f. die Hasplerin, Cig.
  35. motȃłnica, f. die Haspelmaschine, DZ.
  36. motȃłnik, m. die Haspel, die Weife, Mur., V.-Cig., Jan.
  37. motálọ, n. die Haspel, die Weife, Guts.- Cig., C.
  38. motȃnje, n. das Haspeln, das Weifen.
  39. motarnáti se, -ȃm se, vb. impf. = motati se; — prim. zamotarnati se.
  40. motáti, -ȃm, vb. impf. weifen, abwinden, aufwinden; prejo m. z vretena na motovilo; m. se, sich hin und her bewegen, zwecklos hin und her laufen; kaj se tod motaš; — vojska se mota iz loga, das Heer kommt allmählich aus dem Walde, Cig.; — sich in die Länge ziehen, Jan.; — plauschen, schwätzen, Fr., SlGor.- C.; — tudi: mótam in: mǫ́tati, -am.
  41. motȃvəc, -vca, m. der Weifer, Cig., Jan., M.
  42. motȃvhati se, -am se, vb. impf. = nerodno motati se kod, Svet. (Rok.).
  43. motȃvka, f. die Weiferin, Cig., M.
  44. mǫ̑tək, -tka, m. die Spule; m. niti, DSv.
  45. mótən, -tna, adj. trüb; vino je motno; oči so motne; — zvon motno poje, die Glocke hat einen unreinen Klang, C.
  46. moténje, n. ( nav. nam. prav. močenje), das Stören, die Störung, Cig., nk.; m. posestva, die Besitzstörung, nk.
  47. motér, adj. = meter, mator, alt, bejahrt, Mur., Dalm., Krelj- Mik., ZgD., Zora.
  48. motérən, -rna, adj. = moter, C., Kast.
  49. mǫ̑tež, m. 1) der Aufrührer, C.; — 2) die Störung, Z., Vrt., (motèž) Levst. (Nauk); — 3) der Bodensatz (des Oeles), Cig.
  50. motìč, -íča, m. der Quirl, Ponikve- Erj. (Torb.), Gor.; nasajeno kolce v pinji, s katerim se maslo mete, Tolm.; tudi: mǫ̑tič.
  51. motı̑čica, f. dem. motika; kleine Haue; — = pralica, Gor.
  52. motı̑čišče, n. der Hauenstiel, C.
  53. motı̑ka, f. 1) die Haue, die Hacke zur Bearbeitung des Erdbodens; — turška motika! (Sapperment!) take druščine ne bi se bil nadejal, Zv.; — = dvozoba pralica, Notr.- Levst. (Rok.); mọ́tika, Št., ogr.- Valj. (Rad); — 2) feigwurzliger Hahnenfuß (ranunculus ficaria), Ben.- Erj. (Torb.).
  54. motíkati, -am, vb. impf. mit der Haue hauen, Rez.- C.
  55. motı̑kica, f. dem. motika, nam. motičica; — der Feldrittersporn (delphinium consolida), Št. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.).
  56. motı̑kišče, n. = motičišče, der Hauenstiel, Mur., Cig., Met., Valj. (Rad).
  57. motíłən, -łna, adj. störend, verwirrend, Mur., Jan.
  58. motílj, m. gelbliches Cyperngras (cyperus flavescens), (imajo vero, da škodi ovcam), Vas Krn- Erj. (Torb.); — prim. metulj 2).
  59. motı̑łnica, f. der Butterrührkübel, ogr.- C., vzhŠt., Danj.- Mik., Trst. (Let.).
  60. motílọ, n. die Verwirrung, C.
  61. motíne, f. pl. der Bodensatz einer Flüssigkeit, Rez.- C.
  62. mǫ́titi, * -im, vb. impf. 1) trüben; vodo m.; — rühren, vzhŠt., C.; smetano m., Danj. (Posv. p.); — 2) stören; ne moti me pri delu! — irre machen, beirren; to me je motilo, das hat mich beirrt; anfechten: kaj te je motilo, da si to storil? — m. se, (sich) irren; če se ne motim, wenn ich nicht irre; — moti se mu v glavi = meša se mu, Cig.; — beschäftigen, zerstreuen: m. koga s čim, Cig., n. pr. dete z igro, pripovedovanjem, da ne joka, BlKr., * Piš.; — otrok se moti (spielt), jvzhŠt.; pojdimo se motit, Vreme- Erj. (Torb.).
  63. motīv, m. povod, der Grund, das Motiv.
  64. motı̑vəc, -vca, m. der Störer, der Verwirrer, Mur., Cig.
  65. motljáti, -ȃm, vb. impf. = motati, winden, C.; m. se, sich winden, sich hin und her bewegen (o kačah, ribah), Z.; sich herumtreiben: kaj se tod motljaš? jvzhŠt.; otroci se motljajo, die Kinder haben Händel, C.
  66. motljìv, -íva, adj. störend: motljiva svetloba, Žnid.; (tudi: mǫ́tljiv: beirrend: hudoba motljiva, C.).
  67. motnjȃva, f. die Störung, C.
  68. motnóba, f. = motnost: Motnoba odhaja, Ozori se dan, Vod. (Pes.).
  69. mótnost, f. die Trübe, die Dunkelheit, Cig., Jan.
  70. motobǫ̑rež, m. der Wühler: rogovileži in motoboreži, Jurč.
  71. motoglàv, -gláva, adj. schwindelig: motoglave ovce, C.
  72. motoglȃvka, f. neka trava, od katere so ovce motoglave, C.
  73. motǫ̑hati, -am, vb. impf. 1) trüben: vodo m., Ravn.; rühren, wühlen, Jan.; — 2) m. se, = repenčiti se, Krn- Erj. (Torb.).
  74. motoháviti se, -ȃvim se, vb. impf. sich hin und her zerren: motohavijo se, kadar se mečejo, Dol.
  75. mōtor, -rja, m. kretalo, gibalo, der Motor ( mech.), Cig. (T.).
  76. motór, adj. = mator, Jan.
  77. motórən, -rna, adj. = matoren, betagt, Dict., Jan.; — schlecht gelaunt, Štrek.
  78. motoròg, -rǫ́ga, m. 1) = motoroga 1), C.; — 2) der Thor, der Tölpel, Cig.
  79. motorǫ́ga, f. 1) die Radspeiche, der Radarm bei den Mühlrädern; nav. pl. motoroge, das Radkreuz beim Mühlrade; — das Drehkreuz beim Zaundurchgang, um das Vieh abzuhalten, Mariborska ok.- C.; das Drehkreuz an einer Haspelwelle, Notr.; — motoroga, der Garnhaspelarm, Cig., Jan.; pl. motoroge, das Garnhaspelkreuz, die Garnhaspel, vzhŠt.- C.; — 2) pl. motoroge, die Mühle (s stegnjeno roko krožiti), Telov.; — 3) die Handhaspel (ein Stab, an den Enden mit je einem Stabe — kreuzständig — versehen), Lašče- Levst. (Rok.); — 4) der Triebel an der Töpferscheibe, Cig.; — 5) der Glockenarm, woran das Seil hängt, Cig., Levst. (Zb. sp.); — 6) eine ungeschickte Person, Lašče- Levst. (Rok.).
  80. motorǫ́gast, adj. 1) kreuzweise stehend, mühlradspeichenartig, C.; — 2) tölpelhaft, C.
  81. motorǫ́žən, -žna, adj. kreuzweise stehend: motorožno kolce, ein Rädchen mit einem Radkreuzchen an einen Stab gesteckt (ein Spielzeug), Notr.; motorožno vreteno, die Kreuzhaspel ( arch.), V.-Cig.
  82. motorǫ́žica, f. dem. motoroga; die Wagenradspeiche, nad Mariborom- C.
  83. motorǫ́žiti, -rǫ̑žim, vb. impf. 1) na motoroge prejo viti, motati, Mariborska ok.- C.; — 2) Radspeichen einsetzen, Mariborska ok.- C.
  84. motorǫ̑žnice, f. pl. das Doppelhaspelgestell, Luče ( Št.)- C.
  85. motorǫ̑žnik, m. 1) der Haspelarm, SlGor.- C.; — 2) = klin, der Garnwindensprießel, C.
  86. motǫ́včək, -čka, m. der Quirl, Sv. Peter- Erj. (Torb.).
  87. motǫ́včkast, adj. quirlförmig, Cig.
  88. motovídlọ, n., Zilj.- Kres, pogl. motovilo.
  89. motovı̑lar, -rja, m. der Herumstreicher, Jan.
  90. motovílast, adj. = neroden, ungeschickt, Dol.; aberwitzig, närrisch, thöricht, Dict., Cig., Jan.
  91. motovíłce, n. dem. motovilo; kleine Garnhaspel, M., Dol.; — das Seilerrad, V.-Cig.
  92. motovı̑łəc, -łca, m. 1) neko orodje za vez v vinogradu, Ščav.- C.; — 2) der Rapunzelsalat (valerianella), Cig., Jan., M., C., Tuš. (B.); — 3) = metulj, pogl. motoviljec.
  93. motovíłən, -łna, adj. Haspel-.
  94. motovı̑lež, m. ungeschickter Mensch, Cig., Jan., M.
  95. motovíliti, -ı̑lim, vb. impf. 1) sich hin und her bewegen; pijanec motovili po poti, Polj.; — herumstreifen, Jan.; — kreisen: žrjavi motovilijo, Ravn.- C.; — 2) m. se, sich ungeschickt drehen oder bewegen, Cig., Jan., C.; herumstreifen, Jan.; — po glavi se mi motovili, ich bin taumelig, Blc.-C.
  96. motovı̑ljčək, -čka, m. dem. motoviljec, Gor.
  97. motovı̑ljəc, -ljca, m. = metulj, Notr., Gor.- Cig., Jan.
  98. motovı̑łka, f. die Strähne, C.
  99. motovı̑łnica, f. die Haspel: m. za svilo, C.
  100. motovílọ, n. 1) die Haspel: entweder ein Stab mit Querstäben an den Enden, oder ein um eine Achse bewegliches Kreuz: m. z motorogami, die Kreuzhaspel, C., Cig. (T.); tkalsko m., das Zettelrad am Webestuhle, Cig.; — z motovilom streliti = einen dummen Streich begehen, Cig., Jan.; motovilo v torbo tlačiti, etwas Ungeschicktes vornehmen, Lašče- Levst. (Rok.), Z.; — 2) psovka nerodnemu človeku: ti motovilo nerodno! Lašče- Levst. (Rok.).

   3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 4.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA