Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (32.148-32.247)

košȃrstvọ, n. die Korbmacherei, Cig., nk.; veliko samotarjev v puščavi se je živilo s košarstvom, Cv.
kóšast, adj. = košat, Mik., vzhŠt.- C.
košàt, -áta, adj. 1) breitästig, breitbuschig, buschicht; košato drevo; košat rep; košato zelje, der Staudenkohl, Cig.; košata rž, der Staudenroggen, Nov., Bes.; — 2) mit breiten Kleidern, aufgedonnert, Cig.; košata, ali: košata mati, die Brautmutter, Kor.- Cig.; — schwanger, Št.; — dick, stark: košata megla, košat sneg, Danj.- Mik.; — 3) aufgeblasen, C.; košato hoditi, hoffärtig einhergehen, Z.; družba je košata mati vsega hudega hudobnim, Slom.; — stolz: Ve Kranjice ste košate, Preš.; — 4) bombastisch, Cig.; Tudi imajo besede košate, Ko se prav napijejo ga, Npes.-K.; — košata laž, starke, derbe Lüge, Cig.; Dekla je polna košatih laži, Danj. (Posv. p.).
košȃtəc, -tca, m. untersetzter Mensch, Valj. (Rad).
košáti, -ȃm, vb. impf. ajdo k., to je, ajdove snope ob dno prevrnjenega koša otepati, Gor.; tudi: ob tla otepati snope, Cig., Gor.
košatíca, f. 1) košata mlada jela, Kr.- Valj. (Rad); sploh: košato drevesce: zarod mladih košatic, Str.; košato cvetje: Iskrice, ve košatice, Vod. (Pes.); — 2) stolzes Weib: prevzetna košatica! SlN.
košátiti se, -ȃtim se, vb. impf. 1) košat postajati; — sich ausbreiten, sich ausdehnen, Mur.; — 2) sich breit machen, groß thun, Cig., Jan., M.; k. se s čim, auf etwas pochen, Cig., Šol.; košatil se je s svojo neznano močjo, Ravn.
košatljàt, -áta, adj. nekoliko košat: Iskrice, vseh cvetov hvala, Vidim, da ste košatljate, Vod. (Pes.).
košatorèp, -rę́pa, adj. mit buschigem Schwanz: košatorepa veverica, kuna, Zv., Zora; košatorepi lisjak, Str.
košatorę̑pəc, -pca, m. ein Thier mit buschigem Schwanz: lisjak k., Str.
košátost, f. 1) die Breitbuschigkeit, die starke Verzweigung; k. gozdnega drevja; — 2) die Schwangerschaft, C.; — 3) die Hoffart, die Eitelkeit, C.; — 4) der Bombast, der Schwulst, Cig.
kóšav, adj. mit dichtem, zerrauftem Haar, C.; k. pes, ein dichtzottiger Hund, ogr.- C.
kóšavəc, -vca, m. = košav človek, C., ogr.- Valj. (Rad).
koščák, m. 1) die Steinnuss, der Steinnussbaum (juglans cinerea); — 2) der Steinkrebs, Jarn., Cig.; malovredni koščaki, Zv.
koščánəc, -nca, m. die Steinnuss, Jarn., Z.
kǫ́ščəc, -čəca, m. = kosček, Valj. (Rad).
kǫ́ščək, -čka, m. = kosček.
koščę̑n, adj. 1) beinern; — Bein-, Knochen-, Cig., Jan.; koščena zemlja, die Knochenerde, Cig. (T.); koščena moka, das Beinmehl, Cig.; koščeni pepel, die Knochenasche, Cig. (T.); — 2) knochig, Nov.; k. obraz, Jurč.; hager, Cig.
koščę́nəc, m. der Knochenmann, Jan. (H.).
koščenẹ́ti, -ím, vb. impf. verknöchern, Cig.
koščeníca, f. 1) eine nicht vom Kerne gehende Pfirsich, Cig., Štrek., GBrda- Erj. (Torb.); — 2) das Knochenmehl, Jan.; — 3) das Beinhaus, die Todtenkammer, M., Dol.; — 4) das Knochenweib ( fig.): tri revne koščenice: bolezen, starost, smrt, Cv.
koščenják, m. 1) = koščak, die Steinnuss, Bolc- Erj. (Torb.); — 2) der Knochenhecht, Cig.
koščę́nka, f. nicht vom Kerne gehende Pfirsich, Cig.
koščíca, f. 1) das Beinchen; slušne koščice, die Gehörknöchelchen, Erj. (Som.); — der Beinsplitter; s koščico se zadaviti; — ribja k., die Gräte, Zilj.- Jarn. (Rok.), Jan.; — = kocka, der Würfel, Rez.- C.; — 2) der Obststein; slive s koščicami vred jesti: sadne peške in koščice, Pirc; — der Kürbiskern, C.; — 3) der Merk (sium), Cig., Medv. (Rok.).
koščìč, -íča, m. = krhelj, nav. pl. koščíči, Dürrobst, Ročinj- Erj. (Torb.).
koščı̑čar, -rja, m. rilčkar k., der Steinobst-Rüsselkäfer (curculio pruni), Nov.
koščı̑čevje, n. der Hartriegel (ligustrum vulgare), Dol.- Erj. (Torb.).
košə̀c, -šcà, m. dem. koš; tudi kóšəc.
košə̀k, -škà, m. dem. koš; 1) das Rückenkörbchen; — das Obstpflückkörbchen, C.; — das Armkörbchen, Dol.- Cig.; — 2) cvetni k., die zusammengesetzte Blüte, der Blütenkorb, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 3) der Mostkuchen bei Weinpressen, C.; — tudi: kóšək.
kóšəlj, -šlja, m. 1) die nicht einen Krautkopf bildende Kohlpflanze, C.; — 2) der Moosbusch, C.; — 3) der Halskamm des Pferdes, BlKr.- M.
košeníca, f. kraj, kjer trava tolika zrase, da se ne popase, ampak pokosi, BlKr.; die Heuwiese, Dict., Jan., C., Rib.- M., LjZv.; — die Bergheuwiese, Cig.
košeníčica, f. 1) dem. košenica; — 2) der pfeilförmige Ginster (genista sagittalis), Medv. (Rok.).
1. košenína, f. 1) das abgemähte Gras, Cig.; das Bergheu, Cig., Mik., Valj. (Rad); — 2) die Grasfläche, die zum Mähen bestimmt ist, das Wiesenland.
košenı̑nar, -rja, m. die Wiesenschnecke (tipula pratensis), Erj. (Ž.).
košénje, n. das Mähen.
košeplèt, -plę́ta, m. der Korbflechter, DSv.
košet, m. = kozel, Rez.- C.
košẹ́vati, -am, vb. impf. zu mähen pflegen, Jan., Mik., Erj. (Torb.).
koševína, f. die abgemähte Wiese, Mur., Cig., Jan.; — menda hs.
košę̑vnica, f. 1) koševnice so "naopične palice pri košu na vozu", Sv. Peter (Goriš.)- Erj. (Torb.); — 2) das Flechtwerkzeug zum Flechten der Haare (eine hölzerne große Nadel), Rib. (V.)- Cig.; prim. 1. koša.
košìč, -íča, m. dem. koš; — die Korbmuschel, Cig.
košı̑čək, -čka, m. das Körbchen, Cig.
košı̑rna, f. "podstava pri gnojnem košu, da vanjo vtikajo količe", Tolm.- Štrek. (Let.).
košiti se, -im se, vb. impf. = košatiti se, Jarn.
košníca, f. 1) der Korb, Jan., Krelj; — der Bienenkorb, Cig., C.; na deske poveznjene slamnate košnice, Levst. (Beč.); — 2) der Weinpresskasten, C.; — 3) neka bekova trta, Ip.- Erj. (Torb.).
kóšnja, f. die Mahd; ob košnji, zur Zeit der Mahd; košnjo kupiti, prodati.
košnják, m. der Matrose, der seinen Platz auf dem Mars hat, der Marsgast, Cig. (T.), DZ.
košp, m. = košpa, Tolm.- Kres.
kǫ́špa, f. 1) der Holzschuh, C., Erj. (Torb.), Gor.; — 2) nerodno spleten koš, GBrda; — prim. it. cospo, Holzschuh.
kǫ̑špar, -rja, m. 1) kdor košpe nosi, Gor.; — 2) velik rak, (košper) Staro Sedlo- Erj. (Torb.).
kòšt, kóšta, m. = kašta, kašča, die Getreidekammer, Rož. ( Kor.)- Navr. (Let.), Savinska dol.; polhno žita v koštu je, Npes.-Schein.
kǫ̑šta, f. = hrana, die Kost; — iz nem.
koštáti, -ȃm, vb. impf. = veljati, stati (kosten); — iz nem.
kǫ̑štinge, f. pl. Unkosten, Mik.; — iz nem.; pogl. troški.
koštrav, adj. = kuštrav, Mur., Mik., SlGor.
koštríka, f. der Mäusedorn (ruscus), C., Medv. (Rok.).
koštrȗn, m. 1) der geschnittene Schafbock (Hammel, Schöps); prim. it. castrone, der Schöps. — 2) usločena trta s čepi, jvzhŠt.
koštrȗnəc, -nca, m. dem. koštrun.
koštrȗnov, adj. Hammel-, Schöpsen-; koštrunovo meso.
koštrȗnovina, f. das Hammelfell, Cig., Jan.; — das Hammelfleisch, Cig.
1. košúlja, f. 1) der Korb, Z.; — okrogel, iz srobotine spleten košek z majhno odprtino, v katerega se lešniki, orehi i. t. d. spravljajo, C., M., Kras; — 2) ein Handwägelchen mit geflochtenem Wagenkorb, Idrija.
2. košúlja, f. = srajca, Jan., Mik., Zora, Jurč., BlKr.
košȗljar, -rja, m. der Hemdenmacher, Jan.
košúljica, f. dem. 1. košulja; — die Kronenspelze, der Kelch der Gräser, Cig.
košúta, f. 1) die Hirschkuh; severna k., die Rennthierkuh, Cig., Jan.; — 2) Name einer hirschfarbenen Kuh, Cig.; "govedje ime", Tolm.- Erj. (Torb.).
košútica, f. dem. košuta.
košȗtje, n. = rušje, die Zwergkiefer (pinus pumilio), Cig., Tuš. (R.), C.
košȗtka, f. dem. košuta.
košȗtnik, m. 1) der Hirsch in der Brunstzeit, Mur., Cig.; — 2) der Bergenzian (gentiana lutea), Cig., Tuš., na Čavnu, pod Kaninom- Erj. (Torb.).
košutnják, m. der Hirschpark, der Hirschzwinger, Cig., C., Vrt.
1. kǫ́t, m. 1) der Winkel; v kotu čepeti; vse kote preiskati, premesti; po vseh kotih iztikati — morski k., die Bucht, C.; — 2) die Auszüglerwohnung: imam k. v hiši; velik kos kruha si je izgovoril pa kot do smrti, Gor.; imel je izgovorjen kot, Jurč.; na kotu biti, im Ausgedinge sein, Dol.- M.; na kotu živeti, DZ.; brat mi mora kot dajati do smrti, Jurč.; — 3) der Winkel ( math., phys.): prav, oster, top k., rechter, spitzer, stumpfer Winkel, Cig. (T.), Cel. (Geom.); odbojni k., der Reflexionswinkel, odklonski k., der Ablenkungswinkel, Sen. (Fiz.); vidni k., der Sehwinkel, Erj. (Som.); dvogledni k., die Parallaxe, Cig. (T.); — pl. kota (poleg: koti), Mur., Mik. (V. Gr. IV. 24.); vsa kota iztekniti, Str.
2. kòt, kóta, m. die Brut, Valj. (Rad).
kòt, conj. = kakor, wie, Mur., Gor.; belo kot sneg, Met.; kot bi, gleichwie, wenn, Jan.; — = ko, als (za komparativom), C., Cig., Jan., Gor.; — als (in der Eigenschaft): jaz, kot oče tvoj, nk.; — iz: koti = kakoti ( prim. kakti), Mik.
kōta, f. = volk, der geschmolzene Eisenklumpen im Hochofen, Gor., Vod. (Pes.); — prim. it. cotta, kar se enkrat žge ( n. pr. apna).
kotáč, m. 1) das Rad, Habd.- Mik., Cig., C., vzhŠt.; kola na dva kotača, zweirädriger Karren, Zora; — 2) die Schlittenkufe, der Schlittenlauf: sani po kotačih drče, C.; — 3) das Halbrad der Wiege: po kotačih zibel teče, BlKr.
kotáča, f. durch Querhölzer verbundene Bäume, um darauf Lasten zu wälzen, die Schrotleiter, C.
kotáčək, -čka, m. dem. kotač, das Rädchen, Valj. (Rad).
kotáčiti, -ȃčim, vb. impf. Unterschleif geben, Ip.- Erj. (Torb.).
kotȃčnik, m. kotačniki, Räderthiere (rotatoria), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
kotalícati, -am, vb. impf. wälzen, Jan.; vehtro babo k., Tržič- Levst. ( LjZv. I. 345.), Pjk. (Črt. 2.).
kotalíti, -ím, vb. impf. rollen machen, wälzen, Jan., Dol.; — prim. kataliti, kotati.
kotaljáti, -ȃm, vb. impf. rollen machen, wälzen, Cig.; — prim. kataljati.
kotánəc, -nca, m. 1) die Spirale: kača se zvije v kotanec, Dol.; — 2) iz slame spleten kolut, ob katerem se noge smicajo, Dol.
kotangēnta, f. die Cotangente ( math.), Cig. (T.).
kotánja, f. die Vertiefung, die Grube, Cig., Jan., Erj. (Torb.), Dol.- LjZv.; die Vertiefung des Nestes, Vrt.; — obistna k., das Nierenbecken, Erj. (Som.); — die Mulde: dolina je polna malih gričev in kotanj ali drag, LjZv.; — die Schlucht, M., C.; — die Erdhöhle, Jan.
kotánjast, adj. grubenartig, kesselförmig, Jan.; — voll Grübchen, Z.
kotȃnje, n. das Wälzen, das Rollen, Mur., Cig.
kotánjica, f. dem. kotanja, das Grübchen, Jan.; das Wangengrübchen, Cig.; kotanjice na obrazu, C.; srčna k., die Herzgrube, C.
1. kǫ̑tar, -rja, m. der Auszügler, Svet. (Rok.).
2. kotár, -rja, m. der Bezirk, der District, Jan., C., DZ., ogr., kajk.- Valj. (Rad); — prim. madž. határ, C.
kǫ́tast, adj. winkelicht, winkelig, Mur., Cig.
kotáti, -ȃm, vb. impf. rollen, kollern machen, wälzen, Mur., Cig., Jan.; Zdaj podseke kotam, Danj. (Posv. p.); sobota pogače vkup kota, Pjk. (Črt.); — k. se, sich wälzen, rollen, kollern, Cig., Jan., Cig. (T.); Svinja se v blatu kota, Danj. (Posv. p.); kjer se volk kota, tam dlako pusti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — k. se s kom, sich balgen, ringen, Jan., Kres; vola se kotata = se bodeta, vzhŠt.; — tudi: kótati, Mur.
kǫ̑tčək, -čka, m. dem. kotec, das Winkelchen.
1. kǫ́təc, -tca, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Jarn., Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
2. kótəc, -tca, m. 1) eine Abtheilung im Stalle ( z. B. für Kälber), C.; — 2) der Schweinestall, Jarn., Jan., C., ogr.- Mik., Bolc, Klanec v Istri- Erj. (Torb.); — 3) der Hühnerkäfig, C., BlKr.; — der Vogelkäfig, nad Mariborom- C.; — 4) die Rübengrube, C.; — 5) der Presskuchen, jvzhŠt.; ( prim. koš); — prim. stsl. kotьcь, cella, stvn. chuti, Mik. (Et.).
kǫ́təčnik, m. = kočnik, kotnik, Škrinj.
kǫ́tək, -tka, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
kótəł, -tla, m. 1) der Kessel; kotel se loncu smeje = ein Esel schilt den andern Langohr, Npreg.- Z.; parni k., der Dampfkessel, Sen. (Fiz.); — 2) die Pauke, Dict., Jan., C.; v kotle biti, die Pauken schlagen, Cig.; — 3) eine Vertiefung im Erdboden, der Bergkessel, Cig., Jan., M.; — tolmun v vodi, BlKr.; — prim. stsl. kotьlъ, got. katils, Mik. (Et.).
kótəłc, m. dem. kotel.
kótəłčək, -čka, m. dem. kotelc.

31.648 31.748 31.848 31.948 32.048 32.148 32.248 32.348 32.448 32.548

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA