Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (31.848-31.947)

koprı̑vnica, f. 1) koprivnice, Nesseln (urticaceae), Tuš. (R.); — 2) der Zürgelbaum (celtis australis), Štrek.
koprı̑vnik, m. 1) das Nesseltuch, Cig., Jan.; — 2) = koprivnjak, das Brennesselmus, Cig.; — 3) der Geißelstiel aus Zürgelholz, Nov.
koprı̑vnjak, m. das Brennesselmus, Mur.
koprívovəc, -vca, m. 1) der Zürgelbaum (celtis australis), C.; — 2) ein (aus Zürgelholz verfertigter) Geißelstiel, Cig.
kopŕkati, -am, vb. impf. = koprcati, vzhŠt.- C.
koprnẹ̑nje, n. das Schmachten; das sehnsüchtige Verlangen.
koprnẹ́ti, -ím, vb. impf. vergehen, verschmachten; od revščine k., Ravn.; od tvoje jeze koprnimo, Ravn.; od strahu k., Burg.; — schmachten, lechzen: od žeje k., Mur., Cig., Jan.; — k. po čem, ein sehnsüchtiges Verlangen nach etwas haben; — prim. kopneti, Levst. ( LjZv.).
koprnína, f. der Dill (anethum graveolens), Cig.
koprolīt, m. okamenelo govno, der Koprolith, Cig. (T.).
kǫ̑pski, adj. kopsko, die Zeit zwischen 4 und 5 Uhr nachmittags: vzpomladi se ovce priženo v kopsko, da jareta sesajo, tudi: solnce stoji na kopskem, Tolm.- Erj. (Torb.).
kǫ̑pščak, m. mala južina, ki se daje delavcem "v kopsko", Tolm.- Erj. (Torb.).
kopúča, f. 1) gruča lešnikov na leskovi veji, Tolm.- Erj. (Torb.); — 2) die Krystaldruse, Erj. (Min.).
kopúlja, f. eine schmale Haue, Z., Kr.- Valj. (Rad); die Reuthaue, Cig., Jan., C.
kopúljica, f. dem. kopulja, Z., C.
kopȗn, m. 1) der Kapaun; — 2) der Verschnittene, Meg.; — prim. srvn. kappūn, lat. capo, Mik. (Et.).
kopunár, -rja, m. der Kapaunhändler, ogr.- M.
kopȗnče, -eta, n. kleiner Kapaun, Mur., Valj. (Rad).
kopȗnčək, -čka, m. dem. 1. kopunec, kleiner Kapaun.
1. kopȗnəc, -nca, m. dem. kopun, Valj. (Rad).
2. kopȗnəc, -nca, m. der Hügel, Hal.- C.; — prim. 1. kopa.
kopúniti, -ȗnim, vb. impf. (einen Hahn) kappen, kapaunen, Cig., C.; k. petelina, Vod. (Izb. sp.), jvzhŠt.
kopȗnjak, m. die Kapaunensteige, Cig., C.
kōr, m. 1) das Chor, die Emporkirche; na koru peti; — 2) = zbor, der Chor, Cig. (T.), nk.
kòr, conj., nam. kakor, Kor., Z.
kòr, adv., nam. kar, nikar, C., zapŠt.- LjZv., Kor.
kóra, f. die Rinde, die Kruste, Habd.- Mik., Cig., Jan.; trši kot kora, Kr.- Valj. (Rad); — gefrorene Erdscholle, C.; die Eisscholle, Guts., Mur., Fr.- C.
korabəlj, -blja, m. = ladja, Cig. (T.), Jan., nk.; — rus.
koracáti, -ȃm, vb. impf. schwerfällig gehen, schlendern, Dict., Cig., Jan.; spehan je koracal sopotnik po konjskih stopinjah, Jurč.
korȃč, m. 1) das Schreiten, Dict.; — 2) = korak, Meg., Jan., Rez.- Mik.; neso veliko koračev narazen, Boh.
2. koráča, f. 1) der Schritt, C.; — 2) mednožje: strgal sem hlače v korači, Koborid- Erj. (Torb.); — 3) = roglja, zwei in einem Stiele steckende Spitzen, C.
koračȃj, m. der Schritt, die Schrittweite, Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan., C., nk., vzhŠt.
koráčiti, -ȃčim, vb. impf. 1) schreiten, Meg., Boh., Guts., Cig., Jan., C., Prip.- Mik.; k. iz sobe, k. črez vrt, Jurč.; — 2) k. se, sich spreizen, Štrek.
korȃčnica, f. 1) iztezna, cevkasta, sesalna nožica mekužcev (ambulacrum), Erj. (Z.); — 2) der Marsch (pesem ali godba), nk.
koračȗn, m. neko orodje: s koračunom ga je posekal, SlN.; — prim. 2. korača 3).
korák, m. der Schritt; drobni, mali k., der Zwergschritt, Cig.; konj opeša na mali k., Vrt.; v k. stopati, im Schritt einhergehen, LjZv.
korákati, -ȃkam, vb. impf. schreiten, austreten; marschieren, C., nk.
korákniti, -ȃknem, vb. pf. einen Schritt thun, Hal.- C., SlN.; — k. na konja, aufs Pferd springen, C.
korāl, m. zborno, cerkveno petje, der Choral, Jan.
korȃłdar, -rja, m. der Korallenmacher, Cig.
korāljast, adj. korallenartig, Cig. (T.), Erj. (Min.).
korȃljnik, m. der Korallenstock, Cig. (T.), Erj. (Min.).
korān, m. mohamedansko sv. pismo, der Koran.
korant, m. 1) korant je gonjač oračev na pustni dan (ein wild aussehender Mann in rauhem Pelz, mit Hörnern), vzhŠt.- C.; — (korȃnt = kurent, Notr.); — 2) der grüne genießbare Teichfrosch, Hal.- C.
korantáti, -ȃm, vb. impf. schwerfällig einhergehen, vzhŠt.- C.
kǫ̑rar, -rja, m. der Chorherr, der Domherr.
kǫ̑rarski, adj. die Domherren betreffend; k. zbor, das Domcapitel, Jan.
kǫ̑rarstvọ, n. die Domherrenwürde, das Canonicat, Dict., Cig., Jan., C.
korat, m. 1) = korant 2), ogr.- C., Mik.; — 2) der Mann im Monde, Zilj.- Jarn. (Rok.).
kǫ̑rba, f. der Korb; der runde Kopfkorb, jvzhŠt.; — = koš, C.; — iz nem.
korbáč, m. eine Art Geißel, die Karbatsche, Mur., Cig., Jan.; iz konopelj spleten bič, BlKr.; — iz bekovih šibic spleten bič, s katerim se n. pr. na nedolžnih otrok dan tepežkajo, jvzhŠt.; — prim. tur. kęrbač, Mik. (Et.).
korbáča, f. großer Korb, Mur., Volk.- Pjk. (Črt.)
korbár, -rja, m. der Korbflechter, M., Danj.- Valj. (Rad); — kǫ̑rbar, Kr.
korbı̑n, m. = vinika, divja trta, GBrda; (tudi: korbijȃn, Batuje [ Goriš.]).
kórčec, -čca, m. dem. 1) korec; — 2) = korček (cyclamen), (korčə̀c) Valj. (Rad).
kórčək, -čka, m. 1) dem. korec; — 2) beli k., das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Cig.; — Bogov k., das Saubrot (cyclamen europaeum), Tolm.- Erj. (Torb.); tudi samo: korček, LjZv.
kórčič, m. = kebel, ogr.- Raič ( Kol.).
kordəc, -dca, m. kleines Schwert, Dict., C.; der Dolch, Habd.- Mik., Jan.; — prim. tur. k'ard, Mik. (Et.).
kordēl, m. der Scherge, Mik., Borovlje ( Kor.)- Jarn. (Rok.); — prim. kordec.
kordǫ̑n, m. die Grenzkette, der Cordon; vojaški k., der Militärcordon.
kordovān, m. der Corduan (eine Art Leder), Cig., Jan.
kore, -eta, m. = kurent, Solkan ( Goriš.)- Navr. (Let.).
kórəc, -rca, m. 1) iz skorje napravljena posoda, Savinska dol.; das Schöpfgefäß, Mur., Cig., Jan., Mik., Štrek., Ravn., Notr.; — en korec mrzle vode, Dalm.; — der Scheffel (ein Getreidemaß), Mur., Cig., Mik.; = gegupfter Metzen, SlGor.; — 2) der Hohlziegel, Cig., Jan., Cig. (T.), Štrek., Kras, Goriš.- Erj. (Torb.); s korci krita hiša, Zv.; — 3) die Hohlschaufel, Cig.; — 4) die Wasserradzelle, Jan. (H.); mlinsko kolo na korce, ein Mühlrad mit Zellen, ein Schöpfrad, Z., Dol., jvzhŠt.
kored, adj. indecl. ebenbürtig, V.-Cig.; — k. biti, ein schönes Paar ausmachen ( z. B. von Pferden), V.-Cig.
koredica, f. = red, der Grasschwaden (beim Mähen), Rez.- C.
korēj, m. der Choreus (verzna stopa) = trohej (‐_˘), Cig.
korẹ̑lək, -lka, m. die Maske, Cig. (T.); — stsl.
korę̑n, * m. 1) die Wurzel; travo pomuliti do korena; — čarodelni k., die Zauberwurzel, Cig.; — do korena, gründlich: do korena pohujšati koga, svoje življenje preinačiti, LjZv.; jeziku seči do korena, eine Sprache gründlich erforschen, Levst. (Zb. sp.); — ein überaus starker Mensch, Cig.; Pekta pod senčno lipo ž njo, S korena Pegama glavo, Vod. (Pes.); — gorski k., der Gebirgsstock, Cig. (T.); — der Fuß des Berges, Jan.; — die Wurzel ( math.), Cig., Jan., Cig. (T.); kvadratni, kubični k., Cel. (Ar.); k. potezati, die Wurzel ausziehen, Cig. (T.); — die Wurzel eines Wortes ( gramm.), Jan., nk.; — 2) der unterste Balken eines gezimmerten Hauses, = podsek, C.; — 3) = oselnik, Npes.-Vraz; — 4) navadni k., die Möhre oder gelbe Rübe (daucus carota); poletni veliki k., große Sommerwurz (orobanche major), Tuš. (R.); — ciganski k., das Leimkraut (silene pumilio), Josch; — črni k., die Haferwurz (scorzonera), Tuš. (B.), Medv. (Rok.); tudi: das Beinwell (symphytum officinale), Z., Josch; — rdeči k., die Lotwurz (onosma stellulatum), GBrda- Erj. (Torb.); — zlati k., die Gold- oder Asphodillwurz (asphodelus), Dict., Jan., C., Medv. (Rok.); — divji k., der Wasserschierling (cicuta), C.; = smrdljivi k., Cig., Strp.; — zviti k., der Weiderich (lythrum salicaria), Cig.; — volčji k., der Eisenhut (aconitum), Dict., Z.; tudi: der Seidelbast (daphne), M.; — grižni k., die Blutwurz (tormentilla), Strp.; — rožni k., die Rosenwurz (rhodiola rosea), Junska dol. (Kor.), Josch; — rženi k., die weiße Zaunrübe (bryonia alba), Josch; — gadji k., die Natterwurz (polygonum bistorta), Cig.; = kačji k., Medv. (Rok.); — kravji k., die Flockenblume (centaurea phrygia), Medv. (Rok.); — svinjski k., die Knoten- oder Feigwarzenwurz (scrophularia nodosa), Cig., C., Medv. (Rok.); — mastni k., der Sanikel (sanicula), C.; — sladki k., die Süßwurz (glycyrrhiza), Cig., Medv. (Rok.); divji sladki k., wildes Süßholz (astragalus glycyphyllos), Medv. (Rok.); — mrtvični k., der Baldrian (valeriana), C.; — veliki k., wahrer Alant (inula Helenium), M., Josch, Tuš. (B.), Medv. (Rok.); = tolsti k., Meg.; — blagostni k., das Benediktenkraut (geum urbanum), Medv. (Rok.); = žegnani k., Cig., Tuš. (B.); — jesenov k., der Diptam (dictamnus), Glas. ^*; — tudi: kǫ̑ren, Kr.- Valj. (Rad); (kǫ̑rən, -rna, ogr.- C.).
korę̑nar, -rja, m. der Wurzelsammler, der Wurzelmann, Guts., Cig.
korę̑nast, adj. 1) wurzelartig, Cig.; — 2) baumstark, Cig.; — 3) wurzelig: korenasta rastlina, nk.
korę́ncəlj, -clja, m. = korenček 1), Jarn.
korę̑nčək, -čka, m. dem. korenec; 1) das Wurzelchen; — eine kleine Möhre; k. strgati komu, jemandem ein Rübchen schaben (s kazalnikom desne roke drgniti po kazalniku leve), V.-Cig., Kr.; objokanemu revežu korenček stržejo in krog njega skačejo, Glas.; — 2) der Ingwer, Cig., DZ.; — korenčki, Gewürz, C.; — sladki k. = divji sladki koren, jvzhŠt.
korę̑nəc, -nca, m. dem. koren; 1) das Wurzelchen, Mur., Dalm., Valj. (Rad); — 2) der Ingwer, vzhŠt.- C.; — sladki k., = sladki koren, die Süßwurz, C.
korę̑nək, -nka, m. = korenček 1), Mur.
korenẹ́ti, -ím, vb. impf. (in etwas) wurzeln, Cig. (T.).
koreníčast, adj. von echtem Schrot und Korn: koreničasti, nepokvarjeni Slovenci, Jurč.
koreníčica, f. dem. korenika; das Wurzelchen, Cig., M.
koreníčiti, -ı̑čim, vb. impf. wurzeln, seine Wurzel haben, Z., Raič ( Let.).
koreníka, f. die Wurzel; der Wurzelstock ( bot.), Cig. (T.), Tuš. (R.); — das Radical ( chem.), Cig. (T.); — die Wurzel eines Wortes ( gramm.), Cig., Jan.
koreníkovəc, -vca, m. der Wurzeltheil des Baumrumpfes, C.
korenína, f. 1) die Wurzel; korenine pognati, poganjati, Wurzeln treiben; s korenino izdreti, entwurzeln; srčna k., die Hauptwurzel, Cig., Tuš. (B.); privrhnja k., die Thauwurzel, Cig., Tuš. (B.); — dobre korenine, wurzelecht, Cig.; mož stare korenine, ein Mann von altem Schrot und Korn; — do korenine ozdraveti, von Grund aus heilen, Cig.; — die Wortwurzel ( gramm.), Cig., C.; pogl. koren; — 2) kačja k., die Natterwurz (polygonum bistorta), Cig.; — leskova k., die Haselwurz (asarum europaeum), Cig., Medv. (Rok.).
korenı̑nar, -rja, m. der Wurzelsammler, der Wurzelmann, Guts., Cig., Jan.
korenínica, f. dem. korenina; 1) das Wurzelchen; — 2) sladka k., gemeiner Tüpfelfarn oder das Engelsüß (polypodium vulgare).
koreníniti se, -ı̑nim se, vb. impf. Wurzeln schlagen, Cig.
korenínovəc, -vca, m. deblo pri koreninah, Savinska dol.
korenı̑t, adj. 1) wurzelhaft; k. soglasnik, wurzelhafter Consonant, h. t.- Cig. (T.); — korenita količina, die Wurzelgröße, die Radicalgröße ( math.), Cig. (T.); — 2) radical, tüchtig, gründlich, Cig., Jan., nk.; k. junak, Zora; korenito naučiti se česa, SlN.; korenite izpremembe, Str.
koreníti se, -ím se, vb. impf. Wurzel fassen, Mur., Cig., Jan.
korenják, m. 1) ein kräftiger, starker Mann; — ein tüchtiger Mann; — 2) = domač človek, n. pr. rojen v vasi, Sv. Peter (Goriš.)- Erj. (Torb.).
korenjákinja, f. starkes, kräftiges Frauenzimmer, Mur., Cig.
korenjár, -rja, m. der Möhrenverkäufer, Cig.
korenjȃštvọ, n. die Rüstigkeit, die Mannhaftigkeit; — die Tüchtigkeit; der Heldenmuth, Cig., Jan., Cig. (T.).
korenjè, n. coll. 1) das Wurzelwerk, Wurzeln, Mur., Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad); — 2) Möhren, gelbe Rüben; repa, korenje, slabo življenje, Npreg.- jvzhŠt.; tudi: korę̑nje, jvzhŠt.; korénje, Gor.- Valj. (Rad); divje ali svinjsko k., die wilde Mohrrübe (daucus carota), Medv. (Rok.); kravje k. = kravji koren (centaurea phrygia), C.; — krvavo k., das Ruprechtskraut (geranium Robertianum), Cig.
korę̑njev, adj. Möhren-: korenjevo seme; tudi: korenję́vo s., Levst. (Zb. sp.).
korenję̑včar, -rja, m. mož, ki skupuje korenjevo seme, Dol.- Levst. (Zb. sp.).
korę̑njevica, f. das Möhrenkräutig, C., Z.
korę̑njevka, f. = korenjevica, Slom.- C.
korę̑njiče, n. dem. korenje, kajk.- Valj. (Rad); Drevo zeleno — korenjiče je pognalo, Npes.-Vraz.
korenjíšče, n. der Möhrenacker nach der Ernte, C., Valj. (Rad).
korenonǫ̑žəc, ** -žca, m. korenonožci, Wurzelfüßer (rhizopoda), Jan. (H.); (korennožci) Erj. (Z.), Cig. (T.).
korenotvǫ̑rje, n. die Wurzelbildung ( gramm.), Cig. (T.).
korę̑novəc, -vca, m. deblo pri korenu, Gor.

31.348 31.448 31.548 31.648 31.748 31.848 31.948 32.048 32.148 32.248

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA