Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (31.601-31.700)

  1. koncȇrt, m. glasbena produkcija, das Concert.
  2. koncertováti, -ȗjem, vb. impf. ein Concert, Concerte geben, concertieren, nk.
  3. koncipiēnt, m. der Entwerfer ( z. B. von Urkunden), der Concipient.
  4. koncipīst, m. der Conceptsbeamte, der Concipist, Cig., Jan.
  5. koncljáti, -ȃm, vb. impf. hin und her reißen, Tržič- Štrek. (LjZv.); — prim. kanclati se.
  6. končȃj, m. 1) = pika, der Schlusspunkt, Cig.; — 2) = končnica, die Endung, Jan.
  7. končàn, -ána, m. = končar: gornji in spodnji končani, Zv.
  8. končȃnje, n. die Beendigung; — die Vertilgung, die Vernichtung, Mur., Cig.
  9. končár, -rja, m. der am Ende eines Dorfes, Marktfleckens Wohnende, ogr.- C.; ene vasi zgoranji in spodnji končarji, ogr.- Valj. (Rad).
  10. končȃtelj, m. der Beendiger, Šol.
  11. končáti, -ȃm, vb. pf. 1) beenden; pravda je bila z lepo končana, wurde gütlich beigelegt, Cig.; — k. se, enden, ein Ende nehmen; kako se je končala pravda? — 2) zugrunde richten; pijančevanje ga je končalo; — z delom se k., sich zu Tod arbeiten, Cig.; sam se je končal, er hat Hand an sich selbst gelegt; — končaj ga! dass ihn doch! M.; končana reč! eine verzweifelte, arge Sache, V.-Cig.
  12. končávati, -am, vb. impf. ad končati; 1) beenden, M., Z.; schließen, Cig.; Nemec govor končava z glagolom, Levst. (Zb. sp.); — k. se, enden, Jan.; — 2) vernichten: lažnike končavaš, Dalm.; končavaš te, kateri lažejo, Trub.
  13. končȃvəc, -vca, m. 1) der Beendiger, Dalm.; — 2) der Vernichter: angel k., Dalm.
  14. konče, adv. = konči, C., Mik.
  15. kónčək, -čka, m. 1) das Endchen, das Endstückchen (eines Fadens, einer Kerze u. dgl.); konček motvoza, sveče; — 2) der Faden, Levst. (Zb. sp.).
  16. kónčən, -čna, adj. 1) End-, Schluss-, Mur., Cig., Jan., nk.; kȏnčni zlog, die Endsilbe, Mur., Cig.; končna brzina, die Endgeschwindigkeit, Cig. (T.); — schließlich, nk.; endgiltig, nk.; — 2) endlich, Mur., Cig., Jan., Cel. (Ar.).
  17. končeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) im Beendigen begriffen sein; k. se, enden, Jan.; — endigen, ausgehen, Jan., nk.; — 2) zugrunde richten.
  18. končevȃvəc, -vca, m. der Vernichter, Cig.
  19. kȏnči, adv. wenigstens, Mur., Jan., C., DZ.; konči ti bi me naj pustil pri miru, BlKr.; naj gre, konči bo mir, jvzhŠt.
  20. kónčič, m. dem. konec; = konček 1).
  21. končína, f. 1) der äußerste Theil einer Sache; pl. končine, die Extremitäten, Jan., Cig. (T.); k. prstov, die Fingerspitzen, C.; — končine, die Ausläufer, Cig.; die Grenzen, C., Nov.; iz vseh krajev in končin, SlN.; — 2) der Endpunkt, DZ.; — 3) die Endung, der Ausgang ( gramm.), C.
  22. končljìv, -íva, adj. endlich, vergänglich, Cig. (T.), Krelj- M.
  23. končníca, f. das Endtheil (einer Sache: z. B. das Webertrumm), Cig.; das End- oder Fußbrett eines Bettes, Cig.; das Endbrett am Bienenstock, Valj. (Rad), Navr. (Spom.); prednja, zadnja k., Gol.; — die Endung, der Wortausgang, Cig., Jan., Cig. (T.); — = končnik 1), Jan.; — tudi: kónčnica, Valj. (Rad).
  24. kónčnik, m. 1) der Afterdarm, der Mastdarm, Cig.; — 2) = končnica, das Endbrett am hölzernen Bienenstock, C., Tolm.- Štrek. (Let.); — 3) der Endlaut, Jan. (H.).
  25. kónčnost, f. die Endlichkeit, Mur., Cig., nk.
  26. kōndor, -rja, m. der Condor (sarcorhamphus gryphus), Cig., Jan., Erj. (Ž.).
  27. kondrovȃnje, n., ogr.- Mik., pogl. kodranje.
  28. konduktér, -rja, m. izprevodnik, der Conducteur.
  29. kondūktor, -rja, m. der Conductor (an elektrischen Maschinen), Cig.
  30. kónəc, -nca, m. 1) das Aeußerste eines Dinges, das Ende; sprednji, zadnji, zgornji, dolnji k., das vordere, hintere, obere, untere Ende; volkodlak je v sprednji konec volk, v zadnji konec človek, LjZv.; prednji, zadnji k., das Vorder-, Hintertheil; — die Spitze, k. prsta, jezika; der Zipfel; — pl. konci, das Kopfholz, die Rüste (bei den Köhlern), V.-Cig.; das Trumm, das Zettelende (bei den Webern), Cig.; Reststücke (vom Zeuge), Cig.; sami konci so! Gor., jvzhŠt.; — brez konca in kraja, ohne Ende; — zlo smo si v konce, wir sind einander abgeneigt, Cig., Z.; — po koncu (konci), aufrecht; po koncu se držati; lasje mu stoje, stopijo po koncu (zu Berge); po koncu biti, sich aufbefinden, nicht im Bette liegen; na konec, aufrecht, C.; — črez konec pasti, kopfüber fallen, C.; — na konec mi je prišlo, ich erinnere mich, C.; črez konec bežati, über Hals und Kopf fliehen, C.; — 2) der Anfang; od konca, anfangs, zu Anfang; od konca začeti, von neuem beginnen; od konca do kraja (konca), vom Anfang bis zum Ende, von A bis Z; nima ne konca ne kraja, ist unendlich, Cig.; — 3) das Ende; do konca, bis zum Ende; brez konca, ohne Ende; gänzlich, gründlich, Cig., Jan., C.; do konca neznan, vollständig unbekannt, Erj. (Torb.); do konca predrugačiti, Levst. (Nauk); do konca len, grundfaul, Cig.; do konca kaj razumeti, etwas aus dem Grunde verstehen, Cig.; vsaki reči trdo do konca iti, jeder Sache auf den Grund zu kommen suchen, Ravn.; s konca, am Ende, Z.; zum Beschlusse, Cig.; — die Beendigung, der Schluss; tako stori, pa bo konec, mache es so, und das Lied hat ein Ende, Cig.; pri koncu biti, zu Ende sein; na koncu, zum Beschluss, Cig.; na konec, zuletzt, C.; na konec konca, zu allerletzt, ogr.- C.; — der Ausgang; kakšen konec bo to imelo? — 4) das Ende, die Vernichtung; k. sveta, der Untergang der Welt; saj te ne bo k., es kostet dich ja nicht den Kopf; ne bo vsega k., če —, die Welt wird deshalb nicht zugrunde gehen, wenn —; ravno tak k. vas bo, ihr werdet dasselbe Ende nehmen, mesta je bilo k., die Stadt ward zerstört, Ravn.- Mik.; k. vzeti, jemati, ein Ende nehmen, vergehen, zugrunde gehen; od suše vse konec jemlje, jvzhŠt.; od žalosti k. jemati, vor Leid vergehen, Cig.; k. dati, zugrunde richten, C.; — 5) der Zweck, das Ziel, Cig., Jan.; iz tega konca, in dieser Absicht, C.; — 6) der Zwirn, Cig., Jan., BlKr.; klobko domačega konca, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); pl. konci, der Zwirn, Mur., Cig., Met.
  31. kónəc, praep. c. gen. am Ende; k. vasi; k. jezika se rado opotika, Npreg.- Jan. (Slovn.); konec oči te ne morem videti, ich kann dich durchaus nicht leiden, Senožeče- Erj. (Torb.); — prim. skonec.
  32. konfīn, m. die Grenze, C.; — prim. it. confine.
  33. konflı̑kt, m. spor, navzkrižje, der Conflict, Cig. (T.).
  34. kongrēs, m. shod, der Congress.
  35. koníca, f. 1) die Spitze, Cig. (T.), DZ., Erj. (Min.), Gor.- Mik.; die Messerspitze, Bes.; — končni hrustanec med rebri, der Schwertfortsatz, Erj. (Som.); — 2) = končica, končnica, C.
  36. kōničən, adj. conisch, kegelförmig, Cig. (T.).
  37. kònj, kónja, m. 1) das Pferd; vozni, vprežni k., das Zugpferd, Cig.; priročni, odročni k., das links, rechts gehende Pferd, Z.; k. pod sedlo, das Sattelpferd, Mur., Cig.; k. kraj ruda, das Pferd neben dem Sattelpferde, Mur., Cig.; = vnanji k., Cig.; k. na vojko, k. kraj vojke, das vordere Pferd links, rechts beim Viergespann, Mur., Cig.; ježni k., das Reitpferd, Cig., Jan.; področni k., das Handpferd (das dem Reiter nachgeführt wird), Cig., Jan.; tovorni k., das Saumpferd, Cig., Jan.; na konju, zu Pferde; na konju biti, alle Schwierigkeiten überwunden haben; zdaj sem na konju; močen kakor konj; dela kakor konj; ni ne na konja ne na osla = es ist weder gehauen noch gestochen, Cig.; — 2) verschiedene Vorrichtungen: k. na ognjišču, der Feuerbock, Cig.; — strojarski k., der Falzbock, Cig.; — der bewegliche Futtertrog vor den Wirtshäusern, C.; — das obere Gestell einer Weinpresse, Št.- C.; — = bik, locenj, der Rebenbogen, Cig., C.; — der Hammer an der Thüre, Cig.; — der Heftelhaken, C.; — konji, die Dachsparren, Kras- Erj. (Torb.); — der Buckel an einem Holzstamme, Cig.; les po konju cepiti, Cig.; — der Pferdesattel (sella equina) ( anat.), V.-Cig.; — 3) povodni k., das Flusspferd (hippopotamus amphibius), Jan., C., Erj. (Ž.); — 4) die Akelei (aquilegia sp.), vas Soča- Erj. (Torb.); — rusi konj, die Stechpalme (ilex aquifolium), Stara Gora (pri Gorici)- Erj. (Torb.).
  38. konjáč, m. 1) der Pferdeknecht, C., Z.; — 2) der Wasenmeister, der Abdecker, Cig., C., Nov.- ZgD., Notr.
  39. konjȃčka, f. die Wasenmeisterin, Notr.
  40. konják, m. 1) der Pferdestall, Cig., Jan., C.; iskri konji so jim stali v konjaku, Zv.; le urno zapri kobilo v konjak, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Pferdehufnagel, Tolm.- Štrek. (Let.).
  41. konjánik, m. der Reiter, Habd.- Mik., Mur.
  42. konjár, -rja, m. 1) der Rosshirt, der Pferdeknecht, der Pferdefuhrmann, vzhŠt.; — 2) der Pferdehändler, Mur., Cig., Jan., Valj. (Rad); — 3) eine Art Schuhnagel, Kr.- Valj. (Rad).
  43. konjárčək, -čka, m. der Pferdejunge, Cig.
  44. konjáriti, -ȃrim, vb. impf. den Pferdehandel betreiben, Mur., Cig., Jan.
  45. konjárjenje, n. das Betreiben des Pferdehandels, Mur., Cig.
  46. konjárnica, f. der Pferdestall ( z. B. eines Pferdehändlers), Cig.; der Marstall, Mur.
  47. kónjcəlj, -clja, m. = konjec 2), kobilica, die Heuschrecke, Zilj.- Jarn. (Rok.), Bes., KrGora.
  48. kǫ̑njcer, -rja, m. die Felsenspitze, Tolm.- Štrek. (Let.).
  49. kǫ̑njčar, -rja, m. = slegur, der Steinröthel, GBrda.
  50. kónjče, -eta, n. dem. konj, das Pferdchen.
  51. kónjəc, -njca, m. dem. konj; 1) das Pferdchen; lesen k., Zv.; — der Gaul, Zilj., Jarn. (Rok.); — 2) = kobilica, die Heuschrecke, C.
  52. konjedèr, -dę́ra, m. = konjederec, Jan.
  53. konjedę̑rəc, -rca, m. der Abdecker, der Schinder.
  54. konjegrìz, -gríza, m. die Cichorie (cichorium), C.
  55. konjə̀k, -njkà, m. dem. konj; das Pferdchen, Valj. (Rad); kónjek, Mur.
  56. konjekòv, -kǫ́va, m. der Hufschmied, Levst. (Zb. sp.).
  57. konjəník, m. = konjik, Mur., Jan., vzhŠt.
  58. konjənı̑štvọ, n. = konjištvo, Mur., DZ.
  59. konjerę̑jəc, -jca, m. der Pferdezüchter, nk.
  60. konjevlȃdnik, m. der Pferdelenker, Cig.
  61. konjı̑c, m. das Rösslein, Valj. (Rad).
  62. konjíca, f. das Reiterheer, die Cavallerie, Npes.- Cig., Jan., nk.; kǫ́njica, Nov.; ( nam. konjnica).
  63. konjícəlj, -clja, m. das Rösslein, Valj. (Rad).
  64. konjìč, -íča, m. dem. konj; 1) das Rösslein; — der Springer (im Schachspiel), Cig., Jan.; — 2) die Heuschrecke, Mur., Jan., C.; — 3) der Nähkolben der Riemer, V.-Cig.; — 4) = bik, locenj, die Bogenrebe, die Tuckrebe, C., Št.- Z.; — 5) der Streichbaum am Webstuhle, Jan. (H.); — 6) der Heftelhaken, k. in kobilica = dedec in babica, SlGor.- C.; — das Spinnspulhäkchen, C.; — 7) morski k., das gemeine Seepferdchen (hippocampus brevirostris), Erj. (Ž.); — 8) neka užitna goba, C., Glas.
  65. konjı̑čək, -čka, m. dem. konjič; 1) das Rösslein; — 2) die Heuschrecke: kobilice in konjički so veselo črčali in drgali, Glas.
  66. konjı̑čkati se, -am se, vb. impf. pastirska igra, vzhŠt.- Vest. I. 126., Pjk. (Črt. 131.).
  67. kǫ́njik, m. der Soldat zu Pferde, der Reiter, der Cavallerist; ( nam. konjnik, Met., Levst. [Rok.]).
  68. konjína, f. 1) das Pferdefleisch, Cig.; die Pferdehaut, Mur., Cig.; — duh po konjini, der Pferdegeruch, Cig.; — 2) = slabo seno, konjsko seno, Razdrto- Erj. (Torb.).
  69. konjı̑ški, adj. Reiter-, Cavallerie-; ( nam. konjniški).
  70. konjı̑štvọ, n. die Cavallerie; ( nam. konjništvo).
  71. kǫ̑njka, f. neka smokva, Ip.- Erj. (Torb.).
  72. konjník, m. = konjik, Met., Levst. (Rok.).
  73. kǫ́njski, adj. Pferde-, Ross-; konjsko meso; konjski zdravnik, der Curschmied, Jan.
  74. kǫ́njščak, m. 1) der Pferdemist; — 2) der Hufnagel, Z.; — 3) die Rosskastanie, C.; — 4) die größte Gattung Fisolen, C.; — 5) = konjščica, die Rosspflaume, C.
  75. kǫ́njščica, f. die Rosspflaume, Cig., Jan., C., Valj. (Rad).
  76. kǫ́njščina, f. das Pferdefleisch, Mur.- Cig., C.
  77. konjugácija, f. sprega, d. Conjugation ( gramm.); — ( bot.), Tuš. (B.).
  78. konjúh, m. 1) der Pferdeknecht, Levst. (Zb. sp.); (po drugih slovan. jez.?) — 2) = slegur, GBrda; prim. konjčar.
  79. konkordāt, m. pogodba med papežem in državo, das Concordat.
  80. konkūrs, m. natečaj, stečaj, der Concurs (der Gläubiger, der Bewerber), Cig., Jan., nk.; tudi: konkurz, nk.
  81. kónoba, f. = kanoba, der Keller, Meg., Kras- Erj. (Torb.), Bes.; — prim. srlat. canaba, canava, Keller, Mik. (Et.).
  82. konobár, -rja, m. = kletar, Meg.
  83. konoīd, m. ein kegelartiger Körper, das Conoid ( math.), Cig. (T.).
  84. konòp, -ópa, m. der Strick, Habd.- Mik., Guts., Jan., C., Pivka- Mik., Polžane (Ist.)- Erj. (Torb.), nk.
  85. konopár, -rja, m. der Seiler, Cig.
  86. konópəc, -pca, m. dem. konop; der Strick, Mur., Cig., Jan., nk.; redovno obleko prepasati s konopcem, Cv.
  87. konópən, -pna, adj. Hanf-, Dict., Mur., Cig., Jan., Dol.; konopno ličje, Pirc; konopna zrna, Tuš. (R.); konopno platno, Dol.
  88. konóplja, f. der Hanf (cannabis sativa); die Hanfstaude; k. semenica, samica, črnica, samoraščna k., der weibliche Hanf, Cig.; k. belica, ploskovnica, der männliche Hanf, Cig.; pl. konoplje, der Hanf; konoplje treti, den Hanf quetschen, Cig.; gospodari, kakor pes v konopljah, Npreg.- Mur.; — konoplja ( coll.) = konoplje, Gor.
  89. konopljár, -rja, m. der Zeisig, C.
  90. konoplję́nka, f. 1) butarica iz obeljenih, suhih stebel konopljenih, s katerimi si svetijo, BlKr.; — 2) der Hänfling (fringilla cannabina), Mur., Cig., Kr.- Valj. (Rad).
  91. konópljica, f. dem. 1) konoplja; — 2) = konopna preja, C.; — 3) bela k., die Buschwindblume (anemone nemorosa), Cig., Medv. (Rok.); rumena k., die ranunkelartige Windblume (an. ranuncoloides), Medv. (Rok.).
  92. konopljíka, f. 1) die Hanfstaude, Mur., Cig., C., Nov.- Mik., Vrtov.; — 2) der Keuschbaum (vitex agnus castus), Cig., C., Čres- Erj. (Torb.); ( hs.).
  93. konopljína, f. die Hanfleinwand, Mur., C.; uganka: izpod pečine v jelovino, iz jelovine v konopljino (= moka v mlinu, ki se v vreče deva), jvzhŠt.
  94. konopníca, f. 1) das Hanfgewächs, Cig., Jan.; — 2) die Zahnwurz (dentaria), Cig., Robič ( Nkol.); — tudi: die Windblume (anemone nemorosa), Z., DSv.; — 3) die Schnatterente (anas strepera), Cig.
  95. konópnik, m. = konopnjak, Cig.
  96. konopnják, m. = konopljiščica, Frey. (F.).
  97. konservātor, -rja, m. ohranjevavec, der Conservator.
  98. konservatōrij, m. glasbeno učilišče, das Conservatorium.
  99. konsistōrij, m. = konzistorij, Cig.
  100. konsonānt, m. soglasnik, der Consonant.

   31.101 31.201 31.301 31.401 31.501 31.601 31.701 31.801 31.901 32.001  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA