Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (31.548-31.647)

  1. kolōn, m. "koloni niso lastniki zemljišč, ampak za to, da jih obdelujejo, imajo določen del pridelka", Prim.; — it. colono.
  2. kolòp, m. der Galopp; v k. teči; — iz nem.
  3. kolōr, m. eine Art Mantel, Mur., vzhŠt.- C.
  4. koloratūra, f. umetno okraševanje melodij pri petju, die Coloratur, Cig., Jan.
  5. kolorīt, m. ubrane barve, barvitost, das Colorit, Cig. (T.).
  6. koloríža, f. = kolomija, C.
  7. kolōs, m. velikanski kip, der Koloss, Cig., Jan.
  8. kolosẹ̀k, -sẹ́ka, m. der Weingartsteckenschlag, Rebenpfähle lieferndes Gehölz, Habd.- Mik., Jan., Cig. (T.), C., Svet. (Rok.), jvzhŠt.
  9. kolospẹ̀v, -spẹ́va, m. der Rundgesang, nk.
  10. kolotàč, -táča, m. 1) das Rad, der Kreis, ogr.- C.; — 2) der Bereich: v kolotaču avstrijske cesarjevine, SlN.; bil je šaljiv, pa v kolotaču dostojnosti, SlN.
  11. kolotèč, -téča, m. = koloteča: kamenja nasuti po kolotečih, jvzhŠt.
  12. kolotę́ča, f. die Radspur, das Wagengeleise, Mur., Cig., Jan., C.
  13. kolotę̑čnik, m. = kolotečina 1), C.
  14. kolotèk, -tę́ka, m. die Rotation, Jan.; — 2) = koloteča, Cig., SlN.
  15. kolotǫ́čən, -čna, adj. rollend: kolotočno blago, das rollende Material ( z. B. der Eisenbahn), Cig. (T.); kolotočna vožnja, die Rollfuhr, DZ.
  16. kolotòk, -tǫ́ka, m. 1) der Mühllauf, C.; — 2) = kolotek 2), Bes.
  17. kolotȗrnik, m. = škripci, der Flaschenzug, Cig. (T.), DZ.; — prim. kolotura.
  18. kolovȃnje, n. der Umlauf: k. denarja, DZ.
  19. kolováti, -ȗjem, vb. impf. sich in Umlauf befinden, circulieren, DZ.
  20. kolovìž, -víža, m. die Schneckenwindung, der Schneckengang, Cig., Šol.
  21. kolǫ̑vnica, f. 1) die Radstube ( mont.), V.-Cig.; — 2) das Fahrgeleise, Cig.; črez vse kolovnice dirjati, über Hals und Kopf rennen, V.-Cig.
  22. kolovǫ́dja, m. der Reigenführer, Cig.; — der Rädelsführer, der Anführer, Jan., nk.
  23. kolovǫ̑dnik, m. der Reigenführer, Cig. (T.).
  24. kolovòz, -vǫ́za, m. 1) die Radspur, das Wagengeleise, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Štrek.; — 2) der durch öfteres Fahren gemachte Fahrweg, Dict., Mur., Cig., Jan., C., Levst. (Cest.), Št.; po cestah in kolovozih, jvzhŠt.
  25. kolovǫ́zən, -zna, adj. fahrwegmäßig: kolovozna pot, = kolovoz 2), C.; mala cesta ali bolje kolovozna pot, Jurč.
  26. kolovǫ̑znica, f. 1) das Fahrgeleise, Jan.; — der Fahrweg, Jan.; — po kolovoznici življenja, SlN.; — 2) das im Geleise sich sammelnde Wasser, Z.
  27. kolovǫ̑znik, m. = kolovozna pot, Cig., Jan., Nov.; poljski in gozdni kolovozniki, Levst. (Nauk).
  28. kolovožnják, m. der Monat August, C.
  29. kolọ̑vrat, m. 1) das Spinnrad; — lončarski k., die Drehscheibe des Töpfers, Cig., Rib.- Erj. (Torb.); — električni k., die Elektrisiermaschine, Cig., C., Vest., Sen. (Fiz.); — das Spulrad des Webers, Bolc- Erj. (Torb.); — das Ziehrad, mit welchem bei einer Panstermühle das Rad in die Höhe gezogen und niedergelassen wird, V.-Cig.; — die Haspel, die Winde sammt dem Gestell, Frey. (Rok.); — priprava zadaj pri senenem vozu, da se žrd pritegne, Erj. (Torb.); — 2) psovka za nerodnega človeka, jvzhŠt.
  30. kolọ̑vratar, -rja, m. der Spinnradmacher, Mur., Cig., LjZv.
  31. kolǫ̑vratəc, * -tca, m. dem. kolovrat; 1) kleines Spinnrad; — 2) die Wolfsmilch (euphorbia) C.
  32. kolọ̑vratək, -tka, m. dem. kolovrat.
  33. kolọ̑vratən, -tna, adj. 1) zum Spinnrad gehörig; — 2) kolovrátən, rotatorisch, rotativ, Cig. (T.), DZ.; — 3) schwärmerisch: kolovratna fantazija, Zv.
  34. kolọ̑vratič, m. kleines Spinnrad, Cig.
  35. kolovrátiti, -ȃtim, vb. impf. 1) im Kreislauf begriffen sein: voda neprestano kolovrati, Erj. (Min.); — 2) Umwege machen, C.; — sich herumtreiben, herumschwärmen; kod si kolovratil vso noč? jvzhŠt.; mnogo let je kolovratil po svetu, LjZv.; — schlendern, Z.; stoj no! kam pa kolovratiš? Jurč.; — Unordnung stiften, C.
  36. kolọ̑vratov, adj. zum Spinnrad gehörig: kolovratovo vreteno, Levst. (Zb. sp.).
  37. kolovr̀t, -vŕta, m. der Taumel- oder Drehkäfer (gyrinus natator), Erj. (Ž.).
  38. kolovŕta, f. der Wagnerstuhl, Vreme- Erj. (Torb.).
  39. kolǫ́vski, adv. durcheinander, im Wirrwarr: vse je šlo k., Tolm.- Štrek. (Let.).
  40. kòłp, m. = kolk, Meg.- C.
  41. kolščíca, f. weißer Mangold, die Runkelrübe, V.-Cig.; laška velika repa ali kolščica, Dict.
  42. kółtər, -tra, m. eine gesteppte Bettdecke; — prim. srvn. kolter, kulter, it. coltre.
  43. kółtrc, m. dem. kolter.
  44. kolȗndər, -dra, m. eine Art Nothrad am Wagen, nad Mariborom- C.
  45. kolúrati, -ȗram, vb. impf. karren, Cig.
  46. kolȗt, m. eine runde Scheibe, Cig. (T.), DZ.; odbojni k., die Pufferscheibe (am Eisenbahnwagen), DZ.; — der Ring, Cig. (T.), nk.; — hs.
  47. kolȗtast, adj. scheibenförmig, Cig. (T.).
  48. kolȗtəc, -tca, m. dem. kolut, kleine runde Scheibe, DZ.
  49. kolutnják, m. die Ringeleidechse, kolutnjaki (annulati), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
  50. konáti, -ȃm, vb. pf. endigen: = do kraja dotirati, Nov.; pravdo k., schlichten, C.
  51. kǫ́ncəlj, -clja, (-cəljna), m. entkernter Maiskolben, C.; = prim. 1. kocelj 1).
  52. koncēntričən, -čna, adj. sosreden, istosreden, concentrisch, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
  53. koncēpt, m. osnutek spisa, das Concept, Jan., Cig. (T.).
  54. koncȇrt, m. glasbena produkcija, das Concert.
  55. koncertováti, -ȗjem, vb. impf. ein Concert, Concerte geben, concertieren, nk.
  56. koncipiēnt, m. der Entwerfer ( z. B. von Urkunden), der Concipient.
  57. koncipīst, m. der Conceptsbeamte, der Concipist, Cig., Jan.
  58. koncljáti, -ȃm, vb. impf. hin und her reißen, Tržič- Štrek. (LjZv.); — prim. kanclati se.
  59. končȃj, m. 1) = pika, der Schlusspunkt, Cig.; — 2) = končnica, die Endung, Jan.
  60. končàn, -ána, m. = končar: gornji in spodnji končani, Zv.
  61. končȃnje, n. die Beendigung; — die Vertilgung, die Vernichtung, Mur., Cig.
  62. končár, -rja, m. der am Ende eines Dorfes, Marktfleckens Wohnende, ogr.- C.; ene vasi zgoranji in spodnji končarji, ogr.- Valj. (Rad).
  63. končȃtelj, m. der Beendiger, Šol.
  64. končáti, -ȃm, vb. pf. 1) beenden; pravda je bila z lepo končana, wurde gütlich beigelegt, Cig.; — k. se, enden, ein Ende nehmen; kako se je končala pravda? — 2) zugrunde richten; pijančevanje ga je končalo; — z delom se k., sich zu Tod arbeiten, Cig.; sam se je končal, er hat Hand an sich selbst gelegt; — končaj ga! dass ihn doch! M.; končana reč! eine verzweifelte, arge Sache, V.-Cig.
  65. končávati, -am, vb. impf. ad končati; 1) beenden, M., Z.; schließen, Cig.; Nemec govor končava z glagolom, Levst. (Zb. sp.); — k. se, enden, Jan.; — 2) vernichten: lažnike končavaš, Dalm.; končavaš te, kateri lažejo, Trub.
  66. končȃvəc, -vca, m. 1) der Beendiger, Dalm.; — 2) der Vernichter: angel k., Dalm.
  67. konče, adv. = konči, C., Mik.
  68. kónčək, -čka, m. 1) das Endchen, das Endstückchen (eines Fadens, einer Kerze u. dgl.); konček motvoza, sveče; — 2) der Faden, Levst. (Zb. sp.).
  69. kónčən, -čna, adj. 1) End-, Schluss-, Mur., Cig., Jan., nk.; kȏnčni zlog, die Endsilbe, Mur., Cig.; končna brzina, die Endgeschwindigkeit, Cig. (T.); — schließlich, nk.; endgiltig, nk.; — 2) endlich, Mur., Cig., Jan., Cel. (Ar.).
  70. končeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) im Beendigen begriffen sein; k. se, enden, Jan.; — endigen, ausgehen, Jan., nk.; — 2) zugrunde richten.
  71. končevȃvəc, -vca, m. der Vernichter, Cig.
  72. kȏnči, adv. wenigstens, Mur., Jan., C., DZ.; konči ti bi me naj pustil pri miru, BlKr.; naj gre, konči bo mir, jvzhŠt.
  73. kónčič, m. dem. konec; = konček 1).
  74. končína, f. 1) der äußerste Theil einer Sache; pl. končine, die Extremitäten, Jan., Cig. (T.); k. prstov, die Fingerspitzen, C.; — končine, die Ausläufer, Cig.; die Grenzen, C., Nov.; iz vseh krajev in končin, SlN.; — 2) der Endpunkt, DZ.; — 3) die Endung, der Ausgang ( gramm.), C.
  75. končljìv, -íva, adj. endlich, vergänglich, Cig. (T.), Krelj- M.
  76. končníca, f. das Endtheil (einer Sache: z. B. das Webertrumm), Cig.; das End- oder Fußbrett eines Bettes, Cig.; das Endbrett am Bienenstock, Valj. (Rad), Navr. (Spom.); prednja, zadnja k., Gol.; — die Endung, der Wortausgang, Cig., Jan., Cig. (T.); — = končnik 1), Jan.; — tudi: kónčnica, Valj. (Rad).
  77. kónčnik, m. 1) der Afterdarm, der Mastdarm, Cig.; — 2) = končnica, das Endbrett am hölzernen Bienenstock, C., Tolm.- Štrek. (Let.); — 3) der Endlaut, Jan. (H.).
  78. kónčnost, f. die Endlichkeit, Mur., Cig., nk.
  79. kōndor, -rja, m. der Condor (sarcorhamphus gryphus), Cig., Jan., Erj. (Ž.).
  80. kondrovȃnje, n., ogr.- Mik., pogl. kodranje.
  81. konduktér, -rja, m. izprevodnik, der Conducteur.
  82. kondūktor, -rja, m. der Conductor (an elektrischen Maschinen), Cig.
  83. kónəc, -nca, m. 1) das Aeußerste eines Dinges, das Ende; sprednji, zadnji, zgornji, dolnji k., das vordere, hintere, obere, untere Ende; volkodlak je v sprednji konec volk, v zadnji konec človek, LjZv.; prednji, zadnji k., das Vorder-, Hintertheil; — die Spitze, k. prsta, jezika; der Zipfel; — pl. konci, das Kopfholz, die Rüste (bei den Köhlern), V.-Cig.; das Trumm, das Zettelende (bei den Webern), Cig.; Reststücke (vom Zeuge), Cig.; sami konci so! Gor., jvzhŠt.; — brez konca in kraja, ohne Ende; — zlo smo si v konce, wir sind einander abgeneigt, Cig., Z.; — po koncu (konci), aufrecht; po koncu se držati; lasje mu stoje, stopijo po koncu (zu Berge); po koncu biti, sich aufbefinden, nicht im Bette liegen; na konec, aufrecht, C.; — črez konec pasti, kopfüber fallen, C.; — na konec mi je prišlo, ich erinnere mich, C.; črez konec bežati, über Hals und Kopf fliehen, C.; — 2) der Anfang; od konca, anfangs, zu Anfang; od konca začeti, von neuem beginnen; od konca do kraja (konca), vom Anfang bis zum Ende, von A bis Z; nima ne konca ne kraja, ist unendlich, Cig.; — 3) das Ende; do konca, bis zum Ende; brez konca, ohne Ende; gänzlich, gründlich, Cig., Jan., C.; do konca neznan, vollständig unbekannt, Erj. (Torb.); do konca predrugačiti, Levst. (Nauk); do konca len, grundfaul, Cig.; do konca kaj razumeti, etwas aus dem Grunde verstehen, Cig.; vsaki reči trdo do konca iti, jeder Sache auf den Grund zu kommen suchen, Ravn.; s konca, am Ende, Z.; zum Beschlusse, Cig.; — die Beendigung, der Schluss; tako stori, pa bo konec, mache es so, und das Lied hat ein Ende, Cig.; pri koncu biti, zu Ende sein; na koncu, zum Beschluss, Cig.; na konec, zuletzt, C.; na konec konca, zu allerletzt, ogr.- C.; — der Ausgang; kakšen konec bo to imelo? — 4) das Ende, die Vernichtung; k. sveta, der Untergang der Welt; saj te ne bo k., es kostet dich ja nicht den Kopf; ne bo vsega k., če —, die Welt wird deshalb nicht zugrunde gehen, wenn —; ravno tak k. vas bo, ihr werdet dasselbe Ende nehmen, mesta je bilo k., die Stadt ward zerstört, Ravn.- Mik.; k. vzeti, jemati, ein Ende nehmen, vergehen, zugrunde gehen; od suše vse konec jemlje, jvzhŠt.; od žalosti k. jemati, vor Leid vergehen, Cig.; k. dati, zugrunde richten, C.; — 5) der Zweck, das Ziel, Cig., Jan.; iz tega konca, in dieser Absicht, C.; — 6) der Zwirn, Cig., Jan., BlKr.; klobko domačega konca, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); pl. konci, der Zwirn, Mur., Cig., Met.
  84. kónəc, praep. c. gen. am Ende; k. vasi; k. jezika se rado opotika, Npreg.- Jan. (Slovn.); konec oči te ne morem videti, ich kann dich durchaus nicht leiden, Senožeče- Erj. (Torb.); — prim. skonec.
  85. konfīn, m. die Grenze, C.; — prim. it. confine.
  86. konflı̑kt, m. spor, navzkrižje, der Conflict, Cig. (T.).
  87. kongrēs, m. shod, der Congress.
  88. koníca, f. 1) die Spitze, Cig. (T.), DZ., Erj. (Min.), Gor.- Mik.; die Messerspitze, Bes.; — končni hrustanec med rebri, der Schwertfortsatz, Erj. (Som.); — 2) = končica, končnica, C.
  89. kōničən, adj. conisch, kegelförmig, Cig. (T.).
  90. kònj, kónja, m. 1) das Pferd; vozni, vprežni k., das Zugpferd, Cig.; priročni, odročni k., das links, rechts gehende Pferd, Z.; k. pod sedlo, das Sattelpferd, Mur., Cig.; k. kraj ruda, das Pferd neben dem Sattelpferde, Mur., Cig.; = vnanji k., Cig.; k. na vojko, k. kraj vojke, das vordere Pferd links, rechts beim Viergespann, Mur., Cig.; ježni k., das Reitpferd, Cig., Jan.; področni k., das Handpferd (das dem Reiter nachgeführt wird), Cig., Jan.; tovorni k., das Saumpferd, Cig., Jan.; na konju, zu Pferde; na konju biti, alle Schwierigkeiten überwunden haben; zdaj sem na konju; močen kakor konj; dela kakor konj; ni ne na konja ne na osla = es ist weder gehauen noch gestochen, Cig.; — 2) verschiedene Vorrichtungen: k. na ognjišču, der Feuerbock, Cig.; — strojarski k., der Falzbock, Cig.; — der bewegliche Futtertrog vor den Wirtshäusern, C.; — das obere Gestell einer Weinpresse, Št.- C.; — = bik, locenj, der Rebenbogen, Cig., C.; — der Hammer an der Thüre, Cig.; — der Heftelhaken, C.; — konji, die Dachsparren, Kras- Erj. (Torb.); — der Buckel an einem Holzstamme, Cig.; les po konju cepiti, Cig.; — der Pferdesattel (sella equina) ( anat.), V.-Cig.; — 3) povodni k., das Flusspferd (hippopotamus amphibius), Jan., C., Erj. (Ž.); — 4) die Akelei (aquilegia sp.), vas Soča- Erj. (Torb.); — rusi konj, die Stechpalme (ilex aquifolium), Stara Gora (pri Gorici)- Erj. (Torb.).
  91. konjáč, m. 1) der Pferdeknecht, C., Z.; — 2) der Wasenmeister, der Abdecker, Cig., C., Nov.- ZgD., Notr.
  92. konjȃčka, f. die Wasenmeisterin, Notr.
  93. konják, m. 1) der Pferdestall, Cig., Jan., C.; iskri konji so jim stali v konjaku, Zv.; le urno zapri kobilo v konjak, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Pferdehufnagel, Tolm.- Štrek. (Let.).
  94. konjánik, m. der Reiter, Habd.- Mik., Mur.
  95. konjár, -rja, m. 1) der Rosshirt, der Pferdeknecht, der Pferdefuhrmann, vzhŠt.; — 2) der Pferdehändler, Mur., Cig., Jan., Valj. (Rad); — 3) eine Art Schuhnagel, Kr.- Valj. (Rad).
  96. konjárčək, -čka, m. der Pferdejunge, Cig.
  97. konjáriti, -ȃrim, vb. impf. den Pferdehandel betreiben, Mur., Cig., Jan.
  98. konjárjenje, n. das Betreiben des Pferdehandels, Mur., Cig.
  99. konjárnica, f. der Pferdestall ( z. B. eines Pferdehändlers), Cig.; der Marstall, Mur.
  100. kónjcəlj, -clja, m. = konjec 2), kobilica, die Heuschrecke, Zilj.- Jarn. (Rok.), Bes., KrGora.

   31.048 31.148 31.248 31.348 31.448 31.548 31.648 31.748 31.848 31.948  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA