Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (31.501-31.600)

kolı̑ščnica, f. eine Umzäunung mit Pallisaden, Cig.
kóliti, kǫ́lim, vb. impf. pfählen, Pfähle stecken, Cig.; okopali smo že, zdaj kolimo, jetzt sind wir mit dem Bestecken (des Weingartens) beschäftigt, jvzhŠt.; k. kaj, bepfählen, Mur., Cig., Jan.; k. vinograd, jez, Cig.; — tudi: kolíti, Št.
koljáč, m. = količ 2), der Bestecker, Dol.
koljáda, f. = kolada, die Biestmilch (iz furl. caglade), Štrek. (Arch.).
kǫ́lje, n. coll. die Pfähle, die Stecken; die Weingartenpfähle; sto mer kolja; — das Pfahlwerk, Cig., Jan., Cig. (T.).
kǫ́ljenəc, -nca, m. die Steckenfisole, C., Z.
kǫ́ljenik, m. = koljenec, Mariborska ok.- C.
kǫ́ljenje, n. das Pfählen, Cig., M., jvzhŠt.
kòłk, kółka, m. 1) die Hüfte, das Hüftbein; bolezen v kolkih, Cv.; kolka vzdigovati in spuščati, die Hüften heben und senken, Telov.; klobuk svoj mu (suhemu konju) lahko obesiš na kolk, SlN.; — 2) der Felsenvorsprung, Cig.; — die Klippe, C.; — die Koppe eines Berges, (kok) V.-Cig.; — der Hügel, Rez.- C.; — 3) der oberste Weinpressriegel, C.; — der große Thorriegel, Savinska dol.- C.; — 4) der Kegel, M.; kolke podirati, Št.- Cig.; — 5) die Radspeiche, Z.; — 6) das Häkchen am Flügel der Spinnradspule, C.; — 7) der Pfeil, C.
kolkoválọ, n. die Stempelpresse, C.
kolkováti, -ȗjem, vb. impf. stempeln, Cig., Jan., nk.; — prim. kolek.
kolkovȃvəc, -vca, m. der Stempler, Jan.
kōlkovən, -vna, adj. Stempel-: kolkovni urad, das Stempelamt, Jan.
1. kółkovina, f. slabše predivo, katerega se še nekoliko pazdirja drži, Dol.; — prim. kolke.
2. kolkovína, f. die Stempelgebür, Jan., C.
kołkȗn, m. der Zapfen, Vrtov. (Vin.).
kółnenje, n. = kletje, Krelj- Mik.
kołníca, f. 1) der Wagenschoppen, Cig., Jan., C., DZ., Notr.; — kǫ́lnica, Valj. (Rad), Rib.- M.; — 2) das Wagenbrett, ogr.- C.; — kolníce, ein Wagen mit solchen Brettern, zum Verführen des Düngers, Dol.; — 3) = kolnik, kolinjak, C., Koborid ( Goriš.)- Štrek. (Let.); črez kolnice bežati, über Hals und Kopf fliehen, V.-Cig.
kołník, m. kolovozna pot, der Fahrweg, Cig., ogr.- C., Gor., Dol., Koborid- Erj. (Torb.); k. ali kolovoz, Hip. (Orb.); der Waldweg, C.; s kolnika zavoziti, = vom rechten Wege abkommen, Glas.
kolọ̑, -ę́sa, (-ę̑sa, Dol.), n. 1) das Rad; mlinsko kolo; mlin na tri kolesa; grebenasto k., das Kammrad, Jan. (H.); palčno k., das Kronrad, Jan. (H.); črepalno, zajemalno k., das Schöpfrad, DZ.; samotežno k., das Tretrad, Cig., DZ., = stopnjato k., Sen. (Fiz.); gonilno k., das Triebrad, Cig.; k. kretalo, das Kraftrad, k. vodilo, das Leitrad, Cig. (T.); k. zaseguje v k., ein Rad greift ins andere, Cig.; v kolo plesti koga, rädern, Meg., Trub. (Post.); s kolesom treti, rädern: Da so me s kolesom trli, Oh s kolesom železnim, Npes.-K.; — 2) = kolovrat, BlKr.; — 3) ein rad- oder ringförmiger Gegenstand, Cig.; — der Hof um den Mond, Cig.; — 4) der Kreis; v kolo teči, im Kreise herumlaufen, Z.; trebušno ročno k., die Bauch-, Armwelle, Telov.; k. točiti, ein Rad schlagen, Levst. (Rok.); — 5) der Kolo-Tanz: k. plesati, k. igrati, LjZv.; ( hs.); — kolọ̑, gen. kọ́la, Notr.- Erj. (Torb.); (na oseh) kola ("kula") teko, Dict.; — 6) pl. kọ́la, der vierrädrige Bauernwagen, Dict., Mur., Cig., Jan., Boh., Dalm., vzhŠt., ogr.- Valj. (Rad); sila kola lomi, Noth bricht Eisen; — das Sternbild des großen Bären, Cig., Dalm.; — nebeška kola Dobroradova (ozvezdje), Valj. ( Glas. 1867, 251.); — križevata kola, der Blockwagen mit unbeschlagenen Rädern, deren Speichen durch kreuzförmige Blöcke ersetzt sind, Cig.; tudi samo: kola, Notr.
kolobántati, -am, vb. impf. = kolobitati, Geräusch machen, C.
kolobár, -ára, (-árja), m. 1) der Kreisring, der Kreis; narediti k., einen Kreis bilden, Cig.; če se sumnji, da vedomec v katero hišo prihaja, napravi se na tleh krog ali "kolobar", Tržaška ok.- LjZv.; — der Hof um den Mond oder die Sonne, Cig. (T.); če ima luna kolobar, bo kmalu dež, Kr.; — der Ring, der Reif, C.; voščeni k., kreisrunder Wachsstock, ogr.- C.; runde Scheibe, Jan., C.; die Scheibe der Spule, das Spulrad, C.; — der Radmantel, Jan. (H.); — 2) der Umlauf, die Periode, der Turnus, Cig., C.; po kolobarju, turnusweise, DZ.; = na kolobar, Cig.; die Fruchtwechselwirtschaft, Cig., Z.; v kolobarju kmetovati = kolobariti, Vrtov. (Km. k.); — der Cyclus: solnčni k. ( astr.), Cig. (T.); — grešni k. (circulus vitiosus), Cig. (T.).
kolobárast, adj. kreisförmig, Zora.
kolobárčək, -čka, m. dem. kolobarec; kleiner Kreisring.
kolobárəc, -rca, m. dem. kolobar; kleiner Kreis; der Ring, C.; kača v k. zvita, C.; k. žice, ein Bund Draht, Zora.
kolobárən, -rna, adj. 1) Kreis-, kreisförmig, Cig.; — 2) turnusartig: kolobȃrno gospodarstvo, die Wechselwirtschaft, Jan.
kolobáric, m. = kolobarec, Habd.- Mik.
kolobáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) kreisen: kragulj kolobari po zraku, BlKr.; — 2) bei der Getreidesaat die Felder wechseln, Cig., C.; ako kmet na svojih njivah pridelke menjuje, tako da n. pr. prvo leto seje pšenico, drugo ječmen, tretje deteljo, četrto korun in potem znovič od kraja pšenico, ječmen itd., imenuje se to: kolobariti, Vrtov. (Km. k.).
kolobárjenje, n. 1) das Kreisen; — 2) der Kreislauf, der Turnus, Cig., Jan., C.; — die Wechselwirtschaft, Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.).
kolobȃrnica, f. kolobarnice, strahlblütige Pflanzen (corymbiferae), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
kolobȃrnik, m. kolobarniki, Ringelwürmer (annulata), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
kolobárski, adj. Ring-: kolobarske gore, Ringgebirge (am Mond), Cig. (T.).
kolobę́ncati se, -am se, vb. impf. sich wälzen, Npes.-Vraz.
kolobę́nčati, -am, vb. impf. ein Rad schlagen, V.-Cig.
kolobę́nəc, -nca, m. das von einem Menschen geschlagene Rad, V.-Cig., Jan.
kolobíntati, -am, vb. impf. 1) herumwälzen, k. se, sich herumwälzen, ogr.- C.; — 2) = kolobitati 2), C.
kolobítati, -am, vb. impf. 1) sich drehen, M.; — 2) strampfen, C.; poltern, Geräusch machen: kolobita, kdor škrinje vozi, C.; einherstolpern, C.
kolobǫ́tati se, -am se, vb. impf. sich ringeln, Bes.
kolōdij, m. neka tekočina, das Collodium.
kolodriš, m., C., pogl. kolodrs.
kolodr̀s, -dŕsa, m. das Wagengeleise, SlN.
kolodvòr, -dvóra, m. der Bahnhof, Cig., Jan., nk.
kolodvórəc, -rca, m. der am Bahnhofe Beschäftigte, der Bahnhöfler, C.
kolofōn, m. = kolofonij, Cig. (T.).
kolofōnij, m. das Geigenharz, das Colophonium.
kolofonīt, m. kolofoniju podoben granat, der Colophonit, Cig. (T.).
kolokvīnta, f. die Koloquinte (cucumis colocynthis), C., Tuš. (B.).
kolōn, m. "koloni niso lastniki zemljišč, ampak za to, da jih obdelujejo, imajo določen del pridelka", Prim.; — it. colono.
kolòp, m. der Galopp; v k. teči; — iz nem.
kolōr, m. eine Art Mantel, Mur., vzhŠt.- C.
koloratūra, f. umetno okraševanje melodij pri petju, die Coloratur, Cig., Jan.
kolorīt, m. ubrane barve, barvitost, das Colorit, Cig. (T.).
koloríža, f. = kolomija, C.
kolōs, m. velikanski kip, der Koloss, Cig., Jan.
kolosẹ̀k, -sẹ́ka, m. der Weingartsteckenschlag, Rebenpfähle lieferndes Gehölz, Habd.- Mik., Jan., Cig. (T.), C., Svet. (Rok.), jvzhŠt.
kolospẹ̀v, -spẹ́va, m. der Rundgesang, nk.
kolotàč, -táča, m. 1) das Rad, der Kreis, ogr.- C.; — 2) der Bereich: v kolotaču avstrijske cesarjevine, SlN.; bil je šaljiv, pa v kolotaču dostojnosti, SlN.
kolotèč, -téča, m. = koloteča: kamenja nasuti po kolotečih, jvzhŠt.
kolotę́ča, f. die Radspur, das Wagengeleise, Mur., Cig., Jan., C.
kolotę̑čnik, m. = kolotečina 1), C.
kolotèk, -tę́ka, m. die Rotation, Jan.; — 2) = koloteča, Cig., SlN.
kolotǫ́čən, -čna, adj. rollend: kolotočno blago, das rollende Material ( z. B. der Eisenbahn), Cig. (T.); kolotočna vožnja, die Rollfuhr, DZ.
kolotòk, -tǫ́ka, m. 1) der Mühllauf, C.; — 2) = kolotek 2), Bes.
kolotȗrnik, m. = škripci, der Flaschenzug, Cig. (T.), DZ.; — prim. kolotura.
kolovȃnje, n. der Umlauf: k. denarja, DZ.
kolováti, -ȗjem, vb. impf. sich in Umlauf befinden, circulieren, DZ.
kolovìž, -víža, m. die Schneckenwindung, der Schneckengang, Cig., Šol.
kolǫ̑vnica, f. 1) die Radstube ( mont.), V.-Cig.; — 2) das Fahrgeleise, Cig.; črez vse kolovnice dirjati, über Hals und Kopf rennen, V.-Cig.
kolovǫ́dja, m. der Reigenführer, Cig.; — der Rädelsführer, der Anführer, Jan., nk.
kolovǫ̑dnik, m. der Reigenführer, Cig. (T.).
kolovòz, -vǫ́za, m. 1) die Radspur, das Wagengeleise, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Štrek.; — 2) der durch öfteres Fahren gemachte Fahrweg, Dict., Mur., Cig., Jan., C., Levst. (Cest.), Št.; po cestah in kolovozih, jvzhŠt.
kolovǫ́zən, -zna, adj. fahrwegmäßig: kolovozna pot, = kolovoz 2), C.; mala cesta ali bolje kolovozna pot, Jurč.
kolovǫ̑znica, f. 1) das Fahrgeleise, Jan.; — der Fahrweg, Jan.; — po kolovoznici življenja, SlN.; — 2) das im Geleise sich sammelnde Wasser, Z.
kolovǫ̑znik, m. = kolovozna pot, Cig., Jan., Nov.; poljski in gozdni kolovozniki, Levst. (Nauk).
kolovožnják, m. der Monat August, C.
kolọ̑vrat, m. 1) das Spinnrad; — lončarski k., die Drehscheibe des Töpfers, Cig., Rib.- Erj. (Torb.); — električni k., die Elektrisiermaschine, Cig., C., Vest., Sen. (Fiz.); — das Spulrad des Webers, Bolc- Erj. (Torb.); — das Ziehrad, mit welchem bei einer Panstermühle das Rad in die Höhe gezogen und niedergelassen wird, V.-Cig.; — die Haspel, die Winde sammt dem Gestell, Frey. (Rok.); — priprava zadaj pri senenem vozu, da se žrd pritegne, Erj. (Torb.); — 2) psovka za nerodnega človeka, jvzhŠt.
kolọ̑vratar, -rja, m. der Spinnradmacher, Mur., Cig., LjZv.
kolǫ̑vratəc, * -tca, m. dem. kolovrat; 1) kleines Spinnrad; — 2) die Wolfsmilch (euphorbia) C.
kolọ̑vratək, -tka, m. dem. kolovrat.
kolọ̑vratən, -tna, adj. 1) zum Spinnrad gehörig; — 2) kolovrátən, rotatorisch, rotativ, Cig. (T.), DZ.; — 3) schwärmerisch: kolovratna fantazija, Zv.
kolọ̑vratič, m. kleines Spinnrad, Cig.
kolovrátiti, -ȃtim, vb. impf. 1) im Kreislauf begriffen sein: voda neprestano kolovrati, Erj. (Min.); — 2) Umwege machen, C.; — sich herumtreiben, herumschwärmen; kod si kolovratil vso noč? jvzhŠt.; mnogo let je kolovratil po svetu, LjZv.; — schlendern, Z.; stoj no! kam pa kolovratiš? Jurč.; — Unordnung stiften, C.
kolọ̑vratov, adj. zum Spinnrad gehörig: kolovratovo vreteno, Levst. (Zb. sp.).
kolovr̀t, -vŕta, m. der Taumel- oder Drehkäfer (gyrinus natator), Erj. (Ž.).
kolovŕta, f. der Wagnerstuhl, Vreme- Erj. (Torb.).
kolǫ́vski, adv. durcheinander, im Wirrwarr: vse je šlo k., Tolm.- Štrek. (Let.).
kòłp, m. = kolk, Meg.- C.
kolščíca, f. weißer Mangold, die Runkelrübe, V.-Cig.; laška velika repa ali kolščica, Dict.
kółtər, -tra, m. eine gesteppte Bettdecke; — prim. srvn. kolter, kulter, it. coltre.
kółtrc, m. dem. kolter.
kolȗndər, -dra, m. eine Art Nothrad am Wagen, nad Mariborom- C.
kolúrati, -ȗram, vb. impf. karren, Cig.
kolȗt, m. eine runde Scheibe, Cig. (T.), DZ.; odbojni k., die Pufferscheibe (am Eisenbahnwagen), DZ.; — der Ring, Cig. (T.), nk.; — hs.
kolȗtast, adj. scheibenförmig, Cig. (T.).
kolȗtəc, -tca, m. dem. kolut, kleine runde Scheibe, DZ.
kolutnják, m. die Ringeleidechse, kolutnjaki (annulati), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
konáti, -ȃm, vb. pf. endigen: = do kraja dotirati, Nov.; pravdo k., schlichten, C.
kǫ́ncəlj, -clja, (-cəljna), m. entkernter Maiskolben, C.; = prim. 1. kocelj 1).
koncēntričən, -čna, adj. sosreden, istosreden, concentrisch, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
koncēpt, m. osnutek spisa, das Concept, Jan., Cig. (T.).

31.001 31.101 31.201 31.301 31.401 31.501 31.601 31.701 31.801 31.901

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA