Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (31.448-31.547)

kolẹ́niti, -ẹ̑nim, vb. impf. 1) = kolenčati 1), kolenčiti, Z.; — 2) nach Art des Rindviehes auf den Knieen liegen, V.-Cig.
kolẹ́nka, f. 1) eine Art Geranium, C.; — 2) kolenke, eine Art Weiberstrümpfe, BlKr.
kolẹ́nọ, n. 1) das Knie; na kolenih, kniefällig; kolena mu utripljejo, seine Knie wanken, Cig.; = se šibijo, jvzhŠt.; pl. kolena, der Schoß; na kolena vzeti, na kolenih imeti otroka; — 2) das Kniestück, Cig.; — der Kniehebel, Cig. (T.); das Knieeisen, DZ.; — 3) der Halmknoten, Cig.; pogl. kolence; — 4) die Generation, Cig. (T.); šestnajst kolen slovečih pradedov, Jurč.; — der Verwandtschaftsgrad, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — die Abstammung, Z., Jan. (H.).
kolę́r, m. 1) der Kragen, Mur., Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; (kōler, Gor.); — 2) kōler, der obere Balken des Ochsenjoches, jvzhŠt.; — prim. nem. Koller, it. collare, fr. collier.
kolerȃba, f. die Kohlrübe, der Kohlrabi; — iz nem.
kōlerən, -rna, adj. Cholera-; — cholerakrank: ponudil se je v postrežbo kolernim, Cv.
koles, m. = koleselj, C.
kolę̑sar, -rja, m. 1) der Radmacher, V.-Cig.; — 2) der Radfahrer, der Bicyklist, LjZv., nk.
kolę́sast, adj. radförmig; kolesasta mreža, Zv.; k. list, Tuš. (B.).
kolę́sati, -am, vb. impf. = na kolesu se voziti, auf dem Bicycle fahren, LjZv.
kolę́sce, n. dem. kolo; das Rädchen; — ein rundes Scheibchen, Cig.; krvna kolesca, Blutkörperchen, Cig. (T.), Erj. (Z.).
kolésəlj, -slja, m. die Kalesche.
kolesníca, f. 1) das Wagengeleise, die Radspur, Dol.- Cig., Štrek., kolę̑snica, Levst. (Cest.), Notr.; železnične kolesnice, das Eisenbahngeleise, SlN.; šel sem v ravno kakor kolesnica, Jurč.; ni jih to vzdignilo iz kolesnic, das brachte sie nicht aus dem Contexte, Jurč.; — 2) pl. kolesnice, kleiner Handwagen, Cig.; — 3) kolesnice = kolca, das Pfluggestell, Mur., Poh.; — 4) kolę̑snica, neka goba, Rihenberk- Erj. (Torb.).
kolę̑snik, m. 1) der Achsennagel am Wagen, C.; — 2) die Esula-Wolfsmilch (euphorbia esula), Cig., C.; — 3) kolesník, der Eisenhut (aconitum napellus), Soča- Erj. (Torb.).
kolesnják, m. der Radkasten ( z. B. am Schiff), DZ.
kolę̑štra, f. 1) der Schneeschuh, C.; — 2) psovka nerodnemu človeku, Levst. (Rok.); — prim. kleštra.
koleštráti, -ȃm, vb. impf. nerodno hoditi: jazbec koleštra navzdol, Glas.; — nerodno delati, Z.
kolēt, m. poleten na lehko roko narejen svinjak, Plužna- Erj. (Torb.).
kọ̀li, adv. 1) wie viel auch, wie sehr auch, Boh.; koli sem majhen, pa se te vendar ne bojim Dol.- Levst. (Sl. Spr.), C.; — koli — toli, wie sehr — so sehr, C.; — 2) za relativnimi besedami: immer, auch: kdor koli, wer immer, kolikor koli, wie viel immer, itd.; — 3) ziemlich, Z.; koli slaba letina, ziemlich magere Ernte, Z., C.; še koli dobro, noch ziemlich gut, Dol.; zna še koli brati, jvzhŠt.
koli, interj. koli-te! (izražuje začudbo), Gor., Tolm.
kolíba, f. hölzerne Hütte, die Baracke, Cig., Jan., Mik., nk.; — prim. tur. kaliba iz gr. καλύβη, Mik. (Et.).
kolíbica, f. dem. koliba; das Hüttchen, Z., nk.; k. na vrtu, Zora.
kolībrič, m. = kolibrij, Cig., Jan.
kolībrij, m. der Kolibri, Cig., Jan.; navadni k., gemeiner Kolibri (trochilus colubris), rubinasti k., der Rubintopas-Kolibri (trochilus mosquitus), Erj. (Ž.).
kolìč, -íča, m. 1) dem. kol; kleiner Pfahl, Stecken; der Zaunpfahl, Cig., M., Vest.; — tudi kǫ́lič; kólič, -íča, die Korbrippe (tisti kol pri košu, okrog katerega gredo vitre), Tolm., Cerkljansko- Štrek. (Let.); — 2) kolíč, der Arbeiter, der die Rebenpfähle in die Erde steckt, der Bestecker, jvzhŠt.
kolíčati, -am, vb. impf. mit Stecken, Pfählchen versehen, pflöcken, Cig.
kolı̑čək, -čka, m. dem. količ, = kolček, kleiner Stecken, Cig., Jan., Valj. (Rad).
kọ̑ličək, -čka, pron. indef. irgendwie groß: količko, ein bisschen, C., Zora; količko kaj, irgend eine kleine Menge, količko kdo, irgend jemand, C.
količína, f. das Quantum, die Quantität, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; die Quote, Cig., DZ.; die Größe ( math.), Cig. (T.); prostorna k., die Raumgröße, Cel. (Geom.); pretržna k., unstetige Größe, Cig. (T.); k. prožnosti, die Elasticitätsgröße, Cig. (T.).
kolíčiti, -ı̑čim, vb. impf. pfählen: vinograd k., Cig., Jan.
kǫ́ličje, n. coll. Stecken, Pfähle ( pos. o slabem kolju), (kol'čje) Dol.
kọ̑ličkaj, pron. indef. irgend eine kleine Menge, ein bisschen, ein wenig; da mi je le količkaj dal; če me imaš le količkaj rad.
kolı̑čkati, -am, vb. impf. neko igro za solde in gumbe igrati, Kneža ( Tolm.)- Erj. (Torb.).
kọ̑ličkən, -kna, adj. = kako majhen, wie klein, Cig.
kolı̑čkovati se, -ujem se, vb. impf. neka pastirska igra s količi, v Medjimurju- Vest. I. 110.
kọ̑ličnik, m. der Quotient, Cig. (T.), Cel. (Ar.), DZ., UčT.
kolíja, f. kolija je jama, kotanja, Jurč.; pogl. koleja.
kọ́lik, pron. interr. wie groß? koliko, wie viel? k. veder vina? k. časa, wie lange? k. vojakov, ljudi? wie viel Soldaten, Menschen? — koliko še imam dela! koliko bolj bomo veseli, če sam prideš! um wie viel mehr wird es uns freuen, wenn du selbst kommst!
kọ̑likaj, pron. indef. irgend eine kleine Menge, ein bisschen, Cig., Trub., Kr.; to danes pokosim, če mi kolikaj pomoreš, če mi kolikaj vina daš, Levst. (Rok.).
kọ̑likanj, pron. I. interr. wie viel, ( nav. v vzkliku); kolikanj dobrot smo od njega prejeli! — II. (redko) rel. = kolikor: kolikanj je duš, tolikanj je milosti božjih, Jsvkr.
kọ̑likič, adv. zum wievieltenmale? Mur.
kọ̑liknat, adj. wie vielfältig? Met.
kọ́likokratən, -tna, adj. wie oftmalig?
kọ̑likor, * pron. rel. wie (so) viel; (z rodilnikom) wie (so) viele; kolikor je mogoče, so viel als möglich; kolikor glav, toliko misli, Cig.; k. koli, k. si bodi, soviel nur immer, wie viel immer; kolikor — toliko, je — desto; kolikor toliko, immerhin eine gewisse Quantität (wenn auch eine geringe); dal ti bom kolikor toliko; k. me je, k. me je pod klobukom, so groß ich bin, Jan.; k. jaz vem, meines Wissens; k. pomnim, so weit ich mich erinnere; — insoferne, Cig., Jan., nk.; le Bogu posvečen človek, kolikor svetu odmrje, je pravi dar, Burg.
kolikotę̑ri, adj. = koliki, kateri, der wievielte? Mur., C.
kọ̑likršən, -šna, adj. wie (so) groß ( rel.); tolik (tolikšen) je, kolikršen mora biti.
kọ́likšən, -šna, adj. wie groß?: kolikšne velikosti? DZ.; s kolikšno muko! Levst. (Nauk).
kolína, f. 1) das Schlachten eines Hausthieres, bes. eines Schweines, Danj.- Mik., Levst. (Zb. sp.), SlGor., Kor.; prašiči bodo to jesen za kolino in prodajo, Jurč.; — 2) das Geschlachtete, C., M.; ste li koline meni darovali? Jap. (Sv. p.); čemu je meni tolikanj vaših kolin? Škrinj.; — nav. pl. koline, das Geschenk an Fleisch und Würsten von einem für das Haus geschlachteten Schweine u. dgl.; — pl. koline, der auf das Schlachten folgende Schmaus; na k. povabiti; — 3) kolina, die mit Brei und Blut gefüllte Wurst, Mur., vzhŠt.
kolı̑nəc, -nca, m. = kolinjak, C.
kolíniti, -ı̑nim, vb. impf. mit dem Schweinechlachten und Bereiten der Würste beschäftigt sein, Pjk. (Črt.); včeraj smo kolinili, SlGor.
kolı̑njak, m. das Wagengeleise, die Radspur, Mur.- Cig.; — = kolovoz, der durch ein Geleise kenntlich gemachte Weg, C.
kolír, m. = koler, Zora, Št.
kolíšče, n. die Pfahlreihe, das Pfahlwerk, Jarn., Mur., Cig., Jan.
kolı̑ščnica, f. eine Umzäunung mit Pallisaden, Cig.
kóliti, kǫ́lim, vb. impf. pfählen, Pfähle stecken, Cig.; okopali smo že, zdaj kolimo, jetzt sind wir mit dem Bestecken (des Weingartens) beschäftigt, jvzhŠt.; k. kaj, bepfählen, Mur., Cig., Jan.; k. vinograd, jez, Cig.; — tudi: kolíti, Št.
koljáč, m. = količ 2), der Bestecker, Dol.
koljáda, f. = kolada, die Biestmilch (iz furl. caglade), Štrek. (Arch.).
kǫ́lje, n. coll. die Pfähle, die Stecken; die Weingartenpfähle; sto mer kolja; — das Pfahlwerk, Cig., Jan., Cig. (T.).
kǫ́ljenəc, -nca, m. die Steckenfisole, C., Z.
kǫ́ljenik, m. = koljenec, Mariborska ok.- C.
kǫ́ljenje, n. das Pfählen, Cig., M., jvzhŠt.
kòłk, kółka, m. 1) die Hüfte, das Hüftbein; bolezen v kolkih, Cv.; kolka vzdigovati in spuščati, die Hüften heben und senken, Telov.; klobuk svoj mu (suhemu konju) lahko obesiš na kolk, SlN.; — 2) der Felsenvorsprung, Cig.; — die Klippe, C.; — die Koppe eines Berges, (kok) V.-Cig.; — der Hügel, Rez.- C.; — 3) der oberste Weinpressriegel, C.; — der große Thorriegel, Savinska dol.- C.; — 4) der Kegel, M.; kolke podirati, Št.- Cig.; — 5) die Radspeiche, Z.; — 6) das Häkchen am Flügel der Spinnradspule, C.; — 7) der Pfeil, C.
kolkoválọ, n. die Stempelpresse, C.
kolkováti, -ȗjem, vb. impf. stempeln, Cig., Jan., nk.; — prim. kolek.
kolkovȃvəc, -vca, m. der Stempler, Jan.
kōlkovən, -vna, adj. Stempel-: kolkovni urad, das Stempelamt, Jan.
1. kółkovina, f. slabše predivo, katerega se še nekoliko pazdirja drži, Dol.; — prim. kolke.
2. kolkovína, f. die Stempelgebür, Jan., C.
kołkȗn, m. der Zapfen, Vrtov. (Vin.).
kółnenje, n. = kletje, Krelj- Mik.
kołníca, f. 1) der Wagenschoppen, Cig., Jan., C., DZ., Notr.; — kǫ́lnica, Valj. (Rad), Rib.- M.; — 2) das Wagenbrett, ogr.- C.; — kolníce, ein Wagen mit solchen Brettern, zum Verführen des Düngers, Dol.; — 3) = kolnik, kolinjak, C., Koborid ( Goriš.)- Štrek. (Let.); črez kolnice bežati, über Hals und Kopf fliehen, V.-Cig.
kołník, m. kolovozna pot, der Fahrweg, Cig., ogr.- C., Gor., Dol., Koborid- Erj. (Torb.); k. ali kolovoz, Hip. (Orb.); der Waldweg, C.; s kolnika zavoziti, = vom rechten Wege abkommen, Glas.
kolọ̑, -ę́sa, (-ę̑sa, Dol.), n. 1) das Rad; mlinsko kolo; mlin na tri kolesa; grebenasto k., das Kammrad, Jan. (H.); palčno k., das Kronrad, Jan. (H.); črepalno, zajemalno k., das Schöpfrad, DZ.; samotežno k., das Tretrad, Cig., DZ., = stopnjato k., Sen. (Fiz.); gonilno k., das Triebrad, Cig.; k. kretalo, das Kraftrad, k. vodilo, das Leitrad, Cig. (T.); k. zaseguje v k., ein Rad greift ins andere, Cig.; v kolo plesti koga, rädern, Meg., Trub. (Post.); s kolesom treti, rädern: Da so me s kolesom trli, Oh s kolesom železnim, Npes.-K.; — 2) = kolovrat, BlKr.; — 3) ein rad- oder ringförmiger Gegenstand, Cig.; — der Hof um den Mond, Cig.; — 4) der Kreis; v kolo teči, im Kreise herumlaufen, Z.; trebušno ročno k., die Bauch-, Armwelle, Telov.; k. točiti, ein Rad schlagen, Levst. (Rok.); — 5) der Kolo-Tanz: k. plesati, k. igrati, LjZv.; ( hs.); — kolọ̑, gen. kọ́la, Notr.- Erj. (Torb.); (na oseh) kola ("kula") teko, Dict.; — 6) pl. kọ́la, der vierrädrige Bauernwagen, Dict., Mur., Cig., Jan., Boh., Dalm., vzhŠt., ogr.- Valj. (Rad); sila kola lomi, Noth bricht Eisen; — das Sternbild des großen Bären, Cig., Dalm.; — nebeška kola Dobroradova (ozvezdje), Valj. ( Glas. 1867, 251.); — križevata kola, der Blockwagen mit unbeschlagenen Rädern, deren Speichen durch kreuzförmige Blöcke ersetzt sind, Cig.; tudi samo: kola, Notr.
kolobántati, -am, vb. impf. = kolobitati, Geräusch machen, C.
kolobár, -ára, (-árja), m. 1) der Kreisring, der Kreis; narediti k., einen Kreis bilden, Cig.; če se sumnji, da vedomec v katero hišo prihaja, napravi se na tleh krog ali "kolobar", Tržaška ok.- LjZv.; — der Hof um den Mond oder die Sonne, Cig. (T.); če ima luna kolobar, bo kmalu dež, Kr.; — der Ring, der Reif, C.; voščeni k., kreisrunder Wachsstock, ogr.- C.; runde Scheibe, Jan., C.; die Scheibe der Spule, das Spulrad, C.; — der Radmantel, Jan. (H.); — 2) der Umlauf, die Periode, der Turnus, Cig., C.; po kolobarju, turnusweise, DZ.; = na kolobar, Cig.; die Fruchtwechselwirtschaft, Cig., Z.; v kolobarju kmetovati = kolobariti, Vrtov. (Km. k.); — der Cyclus: solnčni k. ( astr.), Cig. (T.); — grešni k. (circulus vitiosus), Cig. (T.).
kolobárast, adj. kreisförmig, Zora.
kolobárčək, -čka, m. dem. kolobarec; kleiner Kreisring.
kolobárəc, -rca, m. dem. kolobar; kleiner Kreis; der Ring, C.; kača v k. zvita, C.; k. žice, ein Bund Draht, Zora.
kolobárən, -rna, adj. 1) Kreis-, kreisförmig, Cig.; — 2) turnusartig: kolobȃrno gospodarstvo, die Wechselwirtschaft, Jan.
kolobáric, m. = kolobarec, Habd.- Mik.
kolobáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) kreisen: kragulj kolobari po zraku, BlKr.; — 2) bei der Getreidesaat die Felder wechseln, Cig., C.; ako kmet na svojih njivah pridelke menjuje, tako da n. pr. prvo leto seje pšenico, drugo ječmen, tretje deteljo, četrto korun in potem znovič od kraja pšenico, ječmen itd., imenuje se to: kolobariti, Vrtov. (Km. k.).
kolobárjenje, n. 1) das Kreisen; — 2) der Kreislauf, der Turnus, Cig., Jan., C.; — die Wechselwirtschaft, Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.).
kolobȃrnica, f. kolobarnice, strahlblütige Pflanzen (corymbiferae), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
kolobȃrnik, m. kolobarniki, Ringelwürmer (annulata), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
kolobárski, adj. Ring-: kolobarske gore, Ringgebirge (am Mond), Cig. (T.).
kolobę́ncati se, -am se, vb. impf. sich wälzen, Npes.-Vraz.
kolobę́nčati, -am, vb. impf. ein Rad schlagen, V.-Cig.
kolobę́nəc, -nca, m. das von einem Menschen geschlagene Rad, V.-Cig., Jan.
kolobíntati, -am, vb. impf. 1) herumwälzen, k. se, sich herumwälzen, ogr.- C.; — 2) = kolobitati 2), C.
kolobítati, -am, vb. impf. 1) sich drehen, M.; — 2) strampfen, C.; poltern, Geräusch machen: kolobita, kdor škrinje vozi, C.; einherstolpern, C.
kolobǫ́tati se, -am se, vb. impf. sich ringeln, Bes.
kolōdij, m. neka tekočina, das Collodium.
kolodriš, m., C., pogl. kolodrs.
kolodr̀s, -dŕsa, m. das Wagengeleise, SlN.
kolodvòr, -dvóra, m. der Bahnhof, Cig., Jan., nk.
kolodvórəc, -rca, m. der am Bahnhofe Beschäftigte, der Bahnhöfler, C.
kolofōn, m. = kolofonij, Cig. (T.).
kolofōnij, m. das Geigenharz, das Colophonium.
kolofonīt, m. kolofoniju podoben granat, der Colophonit, Cig. (T.).
kolokvīnta, f. die Koloquinte (cucumis colocynthis), C., Tuš. (B.).

30.948 31.048 31.148 31.248 31.348 31.448 31.548 31.648 31.748 31.848

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA