m (31.201-31.300)

31201. kocínica, f. dem. kocina.
31202. kocı̑nka, f. kozje ime, Baška dol.- Erj. (Torb.).
31203. 1. kǫ̑cka, f. der Würfel, Habd., Cig., Jan., Cel. (Geom.); kocke igrati, Cig., Jan.; kocke metati, C.; — der Cubus, Cig. (T.); — das Würfelbein ( zool.), Cig. (T.); — prim. češ., polj. kostka.
31204. 2. kǫ̑cka, f. = svinjka, Ponikve- Erj. (Torb.); — prim. kocek.
31205. kǫ̑ckar, -rja, m. der Würfelspieler, Cig., C.
31206. kǫ̑ckast, adj. würfelförmig, Cig., Jan., Cig. (T.); — cubisch, Cig. (T.); kockasto zlato, hexaedrisches Gold, Cig. (T.).
31207. kockáš, m. der Würfelspieler, Habd.- Mik., ogr.- C.
31208. 1. kǫ̑ckati, -am, vb. impf. würfeln, Cig.
31209. 2. kǫ̑ckati, -am, vb. impf. = svinjko igrati, Ponikve- Erj. (Torb.).
31210. kockováti, -ȗjem, vb. impf. 1) cubieren ( math.), Cig. (T.); — 2) kockovan pod, gewürfelter Boden, Cig.
31211. kǫ̑ckovəc, -vca, m. das Würfelerz, C.
31212. kǫ̑cna, f. eine Kette, um das Vieh an die Krippe zu binden, V.-Cig., M., Kr.- Valj. (Rad).
31213. kocnjáti, -ȃm, vb. impf. 1) bei den Haaren ziehen, zausen, Cig., M.; — 2) flocken, Cig., Jan.; kocnja, es schneit in großen Flocken, Cig., Svet. (Rok.); — 3) einherzotteln: poleg njega je kocnjal velik kosmat pes, Bes.
31214. kǫ́coha, f. kozje ime, Tolm.- Erj. (Torb.).
31215. koč, m. 1) ein mit Brettern abgesonderter Raum ( z. B. im Stalle, für ein Kalb, für ein Mastvieh), V.-Cig., Gor.- UčT.; — 2) der Schafstall, KrGora; — eine Nothhütte, Svet. (Rok.); — menda nam. kotič; prim. 2. kotec.
31216. 1. kǫ́ča, f. die Bauernhütte, ärmliche Wohnhütte.
31217. 2. kóča, f. = buča, der Kürbis (cucurbita), Goriška ok.- Erj. (Torb.); — prim. it. cocuzza, Kürbis (?).
31218. 3. kǫ́ča, f. das Schwein, Gor.; — prim. kocek.
31219. kočàn, -ána, m. der Bewohner einer Bauernhütte, Z., Zora.
31220. kočȃnjək, -njka, m. eine elende Bauernhütte, jvzhŠt.
31221. kǫ̑čar, -rja, m. 1) der Besitzer einer Bauernhütte, der Häusler, der Keischler; — 2) der Nomade, Cig., Jan. (po drugih slovanskih jezikih).
31222. kǫ̑čarica, f. die Häuslerin, die Keischlerin, Jan.; ta kočarica da bi nam gospodarila! DSv.
31223. kočáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) in einer ärmlichen Bauernhütte wohnen, Cig.; — 2) k. se, kümmerlich leben, elendlich sich durchbringen: z delom k. se, ogr.- C.
31224. kǫ̑čej, m. das Ferkel, Guts., Mur., Cig., Jan., C., UčT.
31225. kočeváti, -ȗjem, vb. impf. ein Nomadenleben führen, nomadisieren, kočujoč, nomadisch, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Raič (Slov.), SlN.; — po rus.
31226. kočevȃvəc, -vca, m. der Nomade, Cig., Jan.
31227. kočevȃvski, adj. nomadisch, Cig.
31228. kočevník, m. der Nomade, Jan., Šol.
31229. kǫ́čica, f. dem. koča, das Bauernhüttchen.
31230. kǫ́čič, m. die gemeine Mauerassel (oniscus murarius), Erj. (Ž.), Soška dol.- Erj. (Torb.).
31231. kočı̑ja, f. die Kutsche; — prim. it. cocchio, Kutsche.
31232. kočijáš, m. = kočijaž, Mur., Valj. (Rad).
31233. kočijȃž, m. der Kutscher.
31234. kočijážiti, -ȃžim, vb. impf. Kutscher sein, als Kutscher dienen, Z.; — kutschieren, Cig., Jan.
31235. kočı̑jica, f. dem. kočija.
31236. kočı̑jnik, m. der Wagenkasten der Kutsche, Cig.
31237. kočı̑nar, -rja, m. der Keischler, C.
31238. kóčiš, m. = kočijaž, Habd.- Mik.
31239. 1. kǫ̑čka, f. dem. koča; das Häuschen, Zora.
31240. 3. kǫ̑čka, f. junges Schwein, Gor.; — prim. 3. koča, kocek.
31241. 4. kǫ̑čka, f. die Osterluzei (aristolochia clematitis), Bilje na Ipavi- Erj. (Torb.); — prim. 2. koča.
31242. kočljìv, -íva, adj. wählerisch, bes. im Essen, genäschig, naschhaft, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan.; kočljivo živeti, prassen, V.-Cig.; — heikel, heikelig, Cig., Jan., Gor.- M., nk.
31243. kočljı̑vəc, -vca, m. der Heikelige, Cig., Jan.
31244. 1. kǫ́čnik, m. der Backenzahn; tudi: kǫ̑čnik; — iz kotčnik; prim. kotnik.
31245. 2. kǫ̑čnik, m. = kočevavec, Vrt., Stare (Zgod.).
31246. kǫ́čnjak, m. der Backenzahn, Cig. (T.), Erj. (Z.), Valj. (Rad).
31247. kóčuh, m. = kočija, ogr.- Mik.
31248. kočȗn, m. der Frühlingssafran (crocus vernus), Bled ( Gor.).
31249. kočúr, -rja, m. 1) elende Wohnhütte, Bes., Jurč. (Tug.), Vrt.; — 2) oddelek za teleta v hlevu, Notr.
31250. kočȗrič, m. kleine, elende Hütte, Dict.
31251. kǫ́d, adv. I. interr. auf welchem Wege, wo — herum? Kod si hodil, kje si bil? Npes.; ne ve ne kod ne kam, er weiß sich nirgendshin zu wenden, jvzhŠt.; ni kod kam, man kann sich nirgendshin wenden, ni kod kam bežati, Dol.- Levst. (M.); — od kod? (odkod?) woher? do kod? (dokod?) bis wohin? — II. indef. auf irgend welchem Wege, irgendwo herum; le pojdi, boš že kod prišel do mesta; — III. rel. = koder, na vzhodu; beži, kod tod, fliehe wo du kannst, Dol.- Levst. (M.).
31252. kǫ́da, adv. = kod, Krelj- M.; ne ve koda kam, C.
31253. kodȃckati, -am, vb. impf. = kokodakati, Fr.- C.
31254. kǫ̑dar, adv. = koder, Mur., Cig.
31255. kodẹ̑lja, f. das in Cylinderform zusammengelegte Spinnhaar oder Werg, wie es auf den Spinnrocken gesteckt wird, die Rupfe; — po kodelji, = po preslici, in mütterlicher Linie, Cig.
31256. kodẹ̑ljica, f. dem. kodelja; 1) die Haar- oder Samenkrone (pappus), Erj. (B.); — 2) die traubige Muscathyacinthe (muscari racemosum), Povir na Krasu- Erj. (Torb.).
31257. kǫ́dər, -ra, m. 1) die Haarlocke; — die Zotte, die Flocke, Cig., Jan.; — 2) der Pudel (canis aquaticus), Mur., Cig., Jan., Erj. (Ž.).
31258. kǫ̑dər, adv. rel. auf welchem Wege, wo—herum; koder koli hodim, auf welchen Wegen ich immer wandle; Koder se nebo razpenja, Grad je pevcu brez vratarja, Preš.; od koder, woher; do koder, bis wohin, so weit.
31259. kǫ̑dež, m. = kolduš, C., ogr.- Mik., Valj. (Rad).
31260. kǫ́di, adv. = kod, Mur., vzhŠt.; kodi to? wo denn? C.; kodi kak, allfällig, Cig.
31261. kǫ̑diš, m. = kolduš, ogr.- C.
31262. kǫ́diti, -im, vb. impf. = prosjačiti, Cig., ogr.- Mik., vzhŠt.; — prim. kolduš.
31263. kǫ̑dlja, f. = kodelja, Mur., vzhŠt.; Prelja ima narejeno kodljo (kodlo), Danj. (Posv. p.).
31264. kodljáti, -ȃm, vb. impf. kraus machen, in Locken legen, locken, Z.; k. se, kraus werden, Cig., Jan.; — prim. kodrljati.
31265. kodráłən, -łna, adj. zum Kräuseln dienend: kodrȃłne kleščice, die Kräuselzange, Cig.
31266. kodrȃłnik, m. der Kräuselkamm, Cig.
31267. kodràn, -ána, m. der Krauskopf, Cig., C.
31268. kodráti, -ȃm, vb. impf. kräuseln, locken; lase k.; sukno k., Cig.; k. se, sich kräuseln, C.
31269. kǫ́drav, adj. = kodrast, Mur., Cig., Jan.
31270. kǫ́dravəc, -vca, m. 1) der Krauskopf, Mur.; — 2) kodrȃvəc, der Haarkräusler, Cig.
31271. kǫ̑drc, m. dem. koder; das Löckchen, Cig., Jan.
31272. kǫ̑drcati se, -am se, vb. impf. sich zausen, raufen, M.
31273. kodrcı̑ja, f. der Wirrwarr, wirres Zeug, der Wust, Mur., Cig., Jan.
31274. kodrciti, -im, vb. impf. = kodrati, kräuseln, Jan.
31275. kodrčı̑ja, f. = kodrcija: k. tega sveta, Jurč.; hočemo, da bi koga razveseljevale naše kodrčije, Levst. (Zb. sp.); časnik nima prostora za mojo kodrčijo, Glas.
31276. kodrè, -ę́ta, m. = kodrež, Cig.
31277. kǫ̑drež, m. der Krauskopf, Mur., Cig., Mik.
31278. kǫ́drica, f. dem. kodra, die Krauslocke, Jan. (H.).
31279. kǫ́drič, m. 1) das Löckchen, Jarn.; das Stirnlöckchen, Cig.; — 2) der Pudel, Jarn.
31280. kodričáti, -ȃm, vb. impf. kräuseln, in Löckchen legen, Cig.
31281. kodrı̑łnik, m. = kodralnik, Cig.
31282. kodrı̑n, m. = kodrež, Cig.
31283. kǫ́driti, -im, vb. impf. = kodrati, Cig., Jan.
31284. kodrljáti, -ȃm, vb. impf. kräuseln, k. se, sich kräuseln, Kr.
31285. kodrobrȃdəc, -dca, m. der Krausbart, Cig., Jan.
31286. kodroglȃvəc, -vca, m. der Krauskopf, Cig.
31287. kodrolȃsəc, -sca, m. der Krauskopf, Cig., Jan.
31288. kodúnja, f., C.; pl. kodunje, Meg., Cig., Št.; pogl. kadunja.
31289. koeficiēnt, m. der Coefficient ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.), Sen. (Fiz.).
31290. kōfan, m. nekakšna skrinja srednje velikosti, BlKr.; — prim. nem. Koffer (?).
31291. kofè, -ę́ta, m. der Kaffee; pogl. kava.
31292. kofę̑tar, -rja, m., Cig., Jan., pogl. kavarnar, kavarnik.
31293. 1. kohar, -rja, m. tiefes Körbchen aus Baumrinde, die Kieze, die Harzmeste, Cig., Jan.; — prim. nem. Köcher, C.
31294. 2. kohár, -rja, m. der Gauner, Gor.- Glas.; kdor hoče biti konjar, mora biti rojen kohar, Npreg.- Glas.
31295. kòj, kója, m. das Aufziehen, die Zucht, M.; — die junge Zucht, die aufgezogenen Thiere, Cig.
31296. 1. kọ̀j, adv. 1) = takoj, taki, sogleich, Mur., Cig., Jan., Št., Gor.; — 2) ziemlich: še koj lep, Št.
31297. kǫ̑jče, -eta, n. abgezogenes Rind, M.
31298. kojəc, -jca, m. prazen koruzni klas, vzhŠt., ogr.- C.
31299. kǫ́jica, f. majhna lesena hišica na dveh stebrih, kakor jih imajo pastirji po hribih, Sp. Idrija- Erj. (Torb.).
31300. kojíti, -ím, vb. impf. erziehen, aufziehen, Meg., Habd., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm., Nov., BlKr.- DSv.; koji svoje otroke Bogu k časti, Krelj; tudi: živino k., Svet. (Rok.); — prav za prav: stillen, (koren: ki-), Mik. (Et.).

   30.701 30.801 30.901 31.001 31.101 31.201 31.301 31.401 31.501 31.601  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani