Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (30.801-30.900)

  1. 2. klícati, -cam, -čem, vb. impf. = kliti, ogr.- C., Z.
  2. klicȃvəc, -vca, m. der Rufer, Mur., Cig., Jan.; glas klicavca v puščavi, C.
  3. klicenòs, -nǫ́sa, m. der Keimträger, Cig. (T.).
  4. klı̑č, m. das Rufen, C.; — die Versteigerung: na klič staviti, öffentlich versteigern, C., Ist.- Nov.; če bodeš tako gospodaril, prideš hitro na klič, (= propade ti, kar imaš), Vrsno- Erj. (Torb.).
  5. klíčən, -čna, adj. Keim-, Cig., Tuš. (B.), Cig. (T.).
  6. klíčica, f. dem. klica; das Keimchen, ogr.- C.
  7. klı̑čje, n. coll. 1) Keime, C.; — 2) belo kličje, das Täschelkraut (thlaspi perfoliatum), Medv. (Rok.).
  8. klı̑čnica, f. das Keimloch, Cig. (T.), Tuš. (B.).
  9. klı̑čnik, m. das Keimbläschen: iz mehurčiča se razvije klica, zato ga imenujemo kličnik, Erj. (Izb. sp.).
  10. klı̑k, m. der Ruf, Jan.
  11. 1. klíka, f. der Keimtrieb ( z. B. des Getreides), C., Z.
  12. klíkniti, klı̑knem, vb. pf. ausrufen, Jan., nk.
  13. kliktáti, -ȃm, vb. impf. schreien (vom Adler), Mik. (Et.).
  14. 1. klìn, klína, m. 1) = zagozda, der Keil, C., Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — 2) der Pflock, der Döbel, der Holznagel, der Bolzen; klin s klinom, = ein Keil treibt den andern; klin se s klinom izbija, Jurč.; na klin obesiti, auf den Nagel hängen; — die Leitersprosse.
  15. 2. klìn, -ína, m. = 2. klen, Gor.
  16. klı̑nar, -rja, m. der Pflock- oder Nagelschneider, Cig.
  17. klínast, adj. 1) keilförmig, Cig., Jan., Cig. (T.); klinasto pismo, die Keilschrift, Jan., Cig. (T.); klinasto se končevati, sich auskeilen ( min.), Cig. (T.); — 2) pflockartig, holznagelförmig.
  18. klinčȃłnica, f. die Klöppelmaschine, DZ.
  19. klı̑nčati, -am, vb. impf. 1) klince biti (otročja igra), Dol.; — klince premikati po vejicah (otročja igra), BlKr.; — 2) klöppeln, Jan.; na bučah tenke mrežice k., nk.
  20. klı̑nčək, -čka, m. dem. klinec; 1) das Pflöckchen, das Holznägelchen, ein kleiner Bolzen; — klinčki, Zündhölzchen; = netilni klinčki, Jan.; = užigalni klinčki, Cig.; — der Rechenstift, Jan.; — 2) die Nelke (dianthus), Mur., Cig., Jan.; — klinčki, Gewürznelken, Mur., Št.
  21. klı̑nčič, m. die Nelke (dianthus), Tuš. (B.).
  22. klı̑nčkati, -am, vb. impf. klöppeln, Cig.
  23. klínčkovəc, -vca, m. der Nelkenstock, Jan.
  24. klı̑nčnica, f. 1) das Nelkengewächs, Jan., Cig. (T.), Nov., Tuš. (B.); — 2) neka hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  25. klı̑nəc, -nca, m. dem. klin; 1) das Pflöckchen, der Stift, der Holznagel; — der Griffel, Jan.; — der Klöppel (bei der Verfertigung der Spitzen), Cig., Jan.; — 2) die Nelke, Cig., C.; divji (rdeči in beli) k., C.; pasji k., C.; die Lichtnelke (lychnis), C.; — 3) klinci, Gewürznelken, Mur., Cig., Jan.
  26. klīnika, f. zavod, v katerem se dejansko uči zdravljenje bolnikov, die Klinik.
  27. klíniti, klı̑nim, vb. impf. 1) Pflöcke setzen, Z.; — 2) = siliti: klinijo nas, da bi delali cesto, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — 3) keilen, spitzen, Cig.; — (Getreide) schroten, Mur.; beim Verzehren des Kernobstes die Kerne wegwerfen, Mur., C.; — k. se, sich auskeilen ( min.), Cig. (T.).
  28. klínja, f. die Klinge, Cig., DZ.; das Blatt einer Säge, Cig.; der Blockmeißel der Schmiede, Cig.; — iz nem.
  29. klı̑nje, n. coll. Pflöcke, Holznägel, Mur.
  30. klı̑nkati, -am, vb. impf. klimpern, Cig.
  31. klinkèt, -ę́ta, m. das Geklingel, C.
  32. klinktáč, m. der Schreiadler (aquila naevia), C.
  33. klinktáti, -tȃm, vb. impf. schreien wie der Adler: orel klinkta, C.; — prim. kliktati.
  34. klinolìk, -líka, m. das Sphenoid, h. t.- Cig. (T.).
  35. klíp, m. der Maiskolben, Tuš. (R.), SlN.- C., kajk.- Valj. (Rad).
  36. klı̑pka, f. der Stockfisch (gesalzen und getrocknet), Erj. (Ž.); — prim. hs. klipka, der Kolben.
  37. klisati, -am, vb. impf. galoppieren, kajk.- Mik.
  38. klistīr, m. v zadnjico vbrizgano zdravilo, das Klystier.
  39. klistīrati, -am, vb. impf. ( pf.) klystieren.
  40. klíti, klíjem, vb. impf. keimen, hervorsprießen; vijolice klijejo iz zemlje.
  41. klítje, n. das Keimen, C.
  42. klı̑vcati, -am, vb. impf. = klivkati (o psu), Poh.- Glas.
  43. klı̑vkati, -kam, -čem, vb. impf. stöhnen, ächzen, C.; schluchzen, M.; winseln, keifen, C.; pes, pura klivče, ogr.- Valj. (Rad).
  44. kljəváti, kljújem, vb. impf. = kljuvati, Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.).
  45. kljùb, I. adv. zum Trotz: k. delati komu, = kljubovati, jemandem Trotz bieten, Cig.; — II. praep. c. dat. trotz; k. prepovedi; tudi: v kljub (vkljub); — prim. kljubu.
  46. kljubȃj, m. na kljubaj, zum Trotz, Nov.
  47. kljúbati, -am, vb. impf. trotzen, V.-Cig., Šol.
  48. kljubę̑st, f. der Trotz, Cig., Jan., Poh., C.; od kljubesti, zum Trotz, C.
  49. kljubę̑stnik, m. der Trotzige, C., Z.
  50. kljubestováti, -ȗjem, vb. impf. = kljubetovati, Poh.- C.
  51. kljubę̑t, f. der Trotz, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., Poh.- C.; h kljubeti, zum Trotz, Guts., vzhŠt.- C.
  52. kljubetáti, -ȃm, vb. impf. = kljubetovati, Jarn.
  53. kljubę̑tən, -tna, adj. = kljubesten, Guts., C.; kljubetni otroci, Slom.
  54. kljubę̑tnica, f. die gerne einem etwas zum Trotze thut, Fr.- C.
  55. kljubę̑tnik, m. der gerne einem etwas zum Trotze thut, Guts., Fr.- C.
  56. kljubetováti, -ȗjem, vb. impf. trotzen, Guts., Mur., Cig., Jan., Poh.- C.
  57. kljúbostnik, m. der Trotzer, Jan. (H.).
  58. kljubovȃnje, n. das Trotzen, Cig., Jan., M., C.
  59. kljubováti, -ȗjem, vb. impf. trotzen: k. komu; vsemu svetu k.; — kljúbovati, Jap. (Prid.)- Valj. (Rad).
  60. kljubovȃvəc, -vca, m. der Trotzer, Jan.
  61. kljȗbu, adv. zum Trotz, zum Possen, Cig., Jan., Fr.- C.; njim kljubu, Krelj; k. delati = kljubovati, Cig.; na kljubu, zum Trotz, (na kljubo) Cig.; Bogu na kljubu, Jap.- C.; tebi na kljubu, Preš.; h kljubu = kljubu, Jan.; pri kljubu ne, erst recht nicht, KrGora; — iz nem. zu Liebe, Levst. (Rok.).
  62. kljȗcati, -am, vb. impf. gebeugt einhergehen, C.
  63. kljúcəlj, -clja, m. ein alter, gebeugter Mann ( zaničlj.), C.
  64. kljúč, m. 1) der Haken: der Widerhaken, damit Stroh oder Heu aus einem Haufen zu raufen, Aeste an sich zu ziehen u. dgl.; požarni k., der Feuerhaken, DZkr.; — 2) etwas Hakensartiges; die Schlüsselrebe: trtna mladika tako odrezana, da se je še košček stare rozge, iz katere je zrasla, drži; tudi sploh: der Rebensetzling; — der Zuganker ( mont.), V.-Cig.; — der Rahmen beim Pfluge, V.-Cig.; die Stuhlsäule am Dachgerüste, Krn- Erj. (Torb.); — = cestni ovinek, Kras- Štrek. (Let.); ključi, Serpentinen, Notr., Rihenberk- Erj. (Torb.); cesta čez Ljubelj gre v ključe, Z.; — ključi, vezi pri košu na vozu, Sv. Peter- Erj. (Torb.); — ključ žerjavov, ein Zug Kraniche, Cig.; — 3) der Schlüssel; pod k. dejati, einsperren; pod ključem imeti, unter Schloss verwahren; k. od vrat, od veže, der Thürschlüssel, der Hausthorschlüssel, Levst. (Zb. sp.); meni luč, tebi ključ, ali: v roko luč, iz roke ključ (= po smrti prehaja posest v druge roke), Npreg.; — das Schränkeisen zum Schränken der Säge, Cig.; — der Schraubenschlüssel; — der Reiber oder Wirbel (pri pipi), DZ.; — das Orgelregister, C.; — der Stempel oder Kolben der Handspritze, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — ključi, die Schlusssteine bei Wölbungen und Kalköfen, Cig., Notr.; — sv. Petra ključ, neko ozvezdje, Pjk. (Črt. 259.); — "rimskega ključa iskati" = neka pastirska igra, Vest. I. 126.; — der Molo, Vrt.; — 4) die Schlüsselblume (primula), C.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — sv. Petra k., der Erdrauch (fumaria), C., Tuš. (B.), Strp.; die Himmelskerze (verbascum thapsus), C.
  65. ključȃłničar, -rja, m. der Schlosser, Mur., Cig., Jan.; ključalničar dela ključalnice, Ravn. (Abc.).
  66. ključȃłničica, f. dem. ključalnica, kleines Schloss.
  67. ključȃnica, f. das Schloss, Meg., Alas., Dict., Mur., Cig., Dalm., Hip. (Orb.), Štrek., Št.- Svet. (Rok.), Vrt., DZ., BlKr.; s ključanico zapreti, Jsvkr.; zaškriplje k., Jurč.; viseča k., das Vorlegeschloss, DZ.; — kljúčanica, vzhŠt.
  68. ključȃničar, -rja, m. der Schlosser, Levst. (Nauk), Vrt.
  69. ključár, -rja, m. 1) dem die Schlüssel anvertraut sind: der Schlüsselbewahrer, nk.; der Haushälter, der Beschließer, Dict., Mur., Cig., Jan.; der Schenk, der Kellermeister, Meg., Cig., Jan., Dalm.; der Kämmerer, Mur., Cig., Jan.; cerkveni k., der Kirchenkämmerer, der Kirchenprobst, Cig., Jan., C.; — 2) der Schlosser, Alas., C., nk.; — kljȗčar, Valj. (Rad).
  70. ključaríca, f. die Beschließerin, die Haushälterin, die Schaffnerin, Dict., Mur., Cig., Jan.: Elizabete pestinja in ključarica, Trub. (Post.); za ključarico služiti, Jsvkr.
  71. ključárski, adj. 1) Haushälter-, Kämmerer-, Mur.; — 2) Schlosser-, ključarsko delo, LjZv.
  72. ključȃrstvọ, n. das Beschließeramt, Cig.; die Kämmererwürde, Cig., Jan.; — cerkveno k., das Kirchenvorsteheramt, Cig.
  73. ključáti, -ím, vb. impf. gebeugt sein, C.
  74. kljúčəc, -čca, m. dem. ključ.
  75. kljúčək, -čka, m. dem. ključ; 1) das Schlüsselchen; — 2) die Schlüsselblume, C.
  76. kljúčək, -čka, adj. krumm, C.; ključka in trnova pot, C.; na ključko, krumm, schief, ogr.- C.
  77. ključenica, f. 1) Guts., Mur., Jan.; pogl. ključanica; — 2) ključeníca, magere Kuh, C.
  78. ključevína, f. etwas Krummes, C.
  79. kljúčica, f. 1) dem. kljuka; das Häkchen; lahko si ključico podasta, = oba sta enaka, nič ali malo vredna, Erj. (Torb.); ključico komu iztegniti, jemandem den Anschlag vereiteln, C.; ( prim. kljuko vleči); — 2) = ključ, die Schlüsselrebe, vzhŠt.- C.
  80. kljúčič, m. dem. ključ; 1) das Schlüsselchen; — 2) der Ranken ( z. B. an der Weinrebe), Cig.
  81. kljúčiti, * -im, vb. impf. biegen, krümmen, Cig.; k. se, sich krümmen, zusammenschrumpfen, Cig.; v starih letih se hrbet začenja ključiti, Cig.; zastavna in močna njegova postava jela se je ključiti, Jurč.
  82. kljȗčnica, f. das Schlüsselbein, V.-Cig., Cig. (T.), C., Erj. (Som.).
  83. kljȗčnik, m. die Kuckuckslichtnelke (lychnis flos cuculi), Soška dol.- Erj. (Torb.); — (= lučnik [verbascum], Hal.- C.).
  84. kljȗk, m. 1) das Klopfen, M.; — 2) die Rohrdommel (ardea stellaris), C.; = nočni k., Frey. (F.).
  85. kljúka, f. ein hakenförmig gebogener Gegenstand: z. B. der Wandhaken; na kljuko obesiti kaj, etwas auf den Nagel hängen; Sem obesil zavolj tebe Dokaj časa uk na kljuko, Preš.; der Heftelhaken, der Henkelhaken, der Fensterhaken, der Haken zum Heuraufen, u. dgl.; kljuka se kvake drži, gleich und gleich gesellt sich gern, C.; — das Knieholz, das Kniestück, Cig.; — = ključ, die Schlüsselrebe, der Rebensetzling, C.; — das Winkelholz (Winkelmaß), Cig., M.; = vogalna k., Hip. (Orb.); — die Zimmermannsklammer, C.; — die Sensenkrücke, Cig.; — die Kurbel, Cig., Jan.; — die Thürklinke; za kljuko prijeti, držati; — = sključen prst: na kljuko zažvižgati, Zv.; — kljuko vleči = za sključena prsta se vleči, Levst. (Rok.); ( prim. bav. hackel ziehen); — die Ranke, C.; — kljuke, hakenförmige, unförmliche Schriftzüge, Z.; kljuke delati, Krähenfüße machen, Cig.; — die röm. Fünf: kljuka pet, križ deset, pa kola dva, to stori sedemnajst, Jurč.; — meja na kljuko, scharfwinklige Grenze, Svet. (Rok.); — ein elendes Pferd, Lašče- Levst. (Rok.), oder Rind, Z.; — eine vom Alter gebeugte Frau ( zaničlj.), M.; — kljuka prediva, eine Knocke Spinnhaar, Andr.
  86. kljukáč, m. das Krummesser, Ben.- C.
  87. kljȗkar, -rja, m. = brglez, der Grauspecht, C.
  88. kljúkast, adj. hakenförmig; k. nos, eine Krummnase, Cig.; kljukasta cev, die Knieröhre, Cig.; — gekrümmt; k. palica, der Krummstab, Cig., Jan.; hodil je ob kljukasti palici, Jurč.; k. človek, ein Mensch von gebeugter Haltung, C., M.; — zickzackförmig, Cig.
  89. kljukastonòg, -nǫ́ga, adj. krummbeinig, Habd.- Mik.
  90. 1. kljúkati, kljȗkam, vb. impf. 1) = ključiti, hakenförmig biegen, Cig.; — 2) gebeugt, nickend, wankend einhergehen, C., Z.
  91. 2. kljȗkati, -am, vb. impf. pochen; an die Thüre klopfen, Meg., Trub., Dalm.; Grenka smrt na duri kljuka, Npes.- Levst. (Rok.); na prsi se k., Trub., Krelj; kljukam in bijem na svoje grešno srce, Kast.; moje srce kljuka v meni, Trub.; — picken, Cig.; — = klenkati: zvonček žalostno kljuka, Slom.
  92. kljȗkavəc, -vca, m. 1) der Klopfer, Cig.; — 2) der Schwarzspecht (picus martius), C.
  93. kljȗkəc, -kca, m. 1) ein Gebeugter; — 2) der Dietrich: kljukec žabico (das Vorhängeschloss) odpira, Z.; — 3) = zakrivljen nož, GBrda- Erj. (Torb.); das Krummesser zum Abästen, Dol.; — das Taschenmesser, C.; — 4) der Schelm, Notr.- Z.; lažnjivi kljukec (v narodnih pravljicah); Jaz kljukec čuden sem v resnici, Levst. (Zb. sp.).
  94. kljúkica, f. = ključica, Cig., Jan.; — die Ellbogenspitze, Erj. (Som.).
  95. kljukičar, -rja, m. = svinjska glista, der Kratzer (echinorhynchus gigas), Erj. (Ž.).
  96. kljukljáti, -ȃm, vb. impf. schwach klopfen, C.
  97. 1. kljúkniti, kljȗknem, vb. pf. niederhocken, C.; — zusammenknicken ( z. B. vom überreifen Getreide), Z.
  98. 2. kljúkniti, kljȗknem, vb. pf. anklopfen, Jarn., Cig.
  99. kljukonòs, -nǫ́sa, m. ein Mensch mit einer Krummnase oder Adlernase, Cig., Jan., M.
  100. kljukonòs, -nǫ́sa, adj. mit einer Adlernase: bila je dolga, suha, kljukonosa, Levst. (Zb. sp.).

   30.301 30.401 30.501 30.601 30.701 30.801 30.901 31.001 31.101 31.201  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA