Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (30.248-30.347)

  1. kazníti, -ím, vb. impf. strafen, Cig., Jan.; vse prestopke te vrste kazni sodišče, Levst. (Nauk); govori se tudi: kázniti.
  2. kaznìv, -íva, adj. strafbar, Mur., Cig., Jan., nk.
  3. kaznı̑vəc, -vca, m. der Strafer, Cig.
  4. kaznívost, f. die Strafbarkeit, Mur., Cig., Jan., nk.
  5. kaznję́nəc, -nca, m. der Sträfling, der Züchtling, Cig., Jan.; — kaznjénec, Levst. (Nauk); sicer tudi: káznjenec.
  6. kaznję́nka, f. weiblicher Sträfling, Cig., Jan.; — prim. kaznjenec.
  7. kaznjeváti, -ȗjem, vb. impf. = kaznovati 1), DZ.; kdor bi se tako molče hotel splaziti mimo zakona, kaznjujejo ga za obrtovnega prestopnika, Levst. (Nauk); (kažnjevati, DSv.).
  8. kaznováti, -ȗjem, vb. impf. 1) strafen, Mur., Cig., Jan., nk.; kar je hudega, črti in kaznuje Bog, Ravn.; — 2) den herrschaftlichen Zins entrichten, Guts.; prim. 1. kazen f. 2).
  9. kaznovȃvəc, -vca, m. der Strafer, Mur., Cig., Jan., nk.
  10. kāzuar, -rja, m. der Kasuar (casuarius indicus), Erj. (Ž.).
  11. kazuīst, m. der Casuist, Cig. (T.).
  12. kazuīstika, f. znanstvo, ki uči pomirjevati vest v težavnih slučajih, die Casuistik, Cig. (T.).
  13. kažè, -ę́ta, m. cestni k., der Wegweiser (aus Holz, Stein), Cig., M.
  14. kážipot, m. der Straßenzeiger, der Wegweiser, Mur., Cig., Jan., nk.; — k. komu biti, jemandem den Weg weisen, Anleitungen geben, nk.; — prim. hs. kažiput.
  15. kdá, adv. = kdaj, kadar, C., Mik., vzhŠt.
  16. kdáj, adv. I. interr. wann? od kdaj (odkdaj)? seit wann? do kdaj? bis zu welcher Zeit? do kdaj si mu denar posodil? — II. indef. kdàj, jemals, irgendwann; nimam kdaj, ich habe (nie eine) keine Zeit (etwas zu thun); če sem ti kdaj kaj dobrega storil, wenn ich dir je eine Wohlthat erwiesen habe; — zuweilen: vaščanje ga kdaj po ves teden niso videli, LjZv.; kdaj in (pa) kdaj, zuweilen; — III. rel. = kadar, jvzhŠt.; — pogl. kedaj.
  17. kdàr, adv. rel. = kadar, Cig., Jan., Mik.
  18. kdẹ́, adv. = kje, C., Mik., Levst. (Sl. Spr.); — ("gdi", [ rel.], Trub.).
  19. kdẹ̑kdẹ, adv. = tu in tam, Raič (Slov.).
  20. kdẹ̀r, adv. rel. = kjer, Mik., Levst. (Sl. Spr.).
  21. kdọ́, pron. I. interr. wer? kdo je? wer da? kdo ve, kaj počenja! wer weiß, was er treibt! kdo pameten se bo čudil? welcher vernünftige Mensch wird sich wundern? ta ustava ni kdo ve kako umetna, Zv.; tega ne dam iz rok, ko bi ne vem kdo prišel! jvzhŠt.; — II. indef. kdọ̀, irgendwer, jemand; če kdo ve, pa naj pove! vsaj nima kdo po njega iti, es ist ja niemand da, der ihn holen könnte; ima kdo nositi med, Levst. (Beč.); — III. rel. = kdor, na vzhodu.
  22. kdọ̀r, pron. rel. wer; kdor ne dela, je brez jela, Cig.; kdor koli, wer immer! kdor (si) bodi, wer es sei.
  23. kə̀, conj. 1) wenn: ke bi ... (okršeni kədər = kadar, namesto zdaj v knjigah sploh navadnega: ko bi ...), Guts.; prim. Škrab. (Cv. VI. 10. VII. 9.); — 2) = ker, Guts., C.
  24. kę́bast, adj. 1) gestutzt, stumpf, Cig., Jan.; kebasta kokoš, eine Henne mit sehr kurzen Schwanzfedern, BlKr.; kebast pes, ein Hund mit gestutztem Schweif, Levst. (Zb. sp.); — stümmelicht, C.; — 2) zwergartig, BlKr.- M.
  25. kę̑bčək, -čka, m. dem. kebec; junger Vogel, das Küchlein, C.
  26. kę̑bəc, -bca, m. 1) ein Thier mit abgestutztem Schwanz, Cig.; — 2) kleiner, untersetzter Mensch, ein Zwerg, BlKr.; — 3) eine Art weiße Fisole, Lašče- Levst. (Rok.).
  27. kəbə̀l, -blà, m. das Schaff, Cig., Vrt., Dol.; vina ni maral piti iz kupice, morali so mu prinesti kebel, LjZv.; vodni kebli, Erj. ( Let.); pravi k. ("kebal") in mera, Krelj; — (kébəł, der Metzen, ogr.- C.); — prim. kabel.
  28. kę́bər, -bra, m. = hrošč, der Käfer; — iz nem.
  29. kę́bica, f. dem. keba; schwanzloses Huhn, Cig.
  30. kę́biti, -im, vb. impf. stutzen, den Schwanz abstutzen, Cig.
  31. kəbláča, f. der Kopf ( zaničlj.), SlGor.- C., Trst. (Let.); — prim. kebel.
  32. kəblár, -rja, m. der Schaffbinder, C., Svet. (Rok.).
  33. kəblę̑nik, m. kraj, kamor se postavljo škafi, BlKr.
  34. kəblíca, f. ein Schaff, Habd., Dol.; die Milchgelte, C.; Mleka dosti nam podeli, Dve čebrici, Dve keblici, Vrt.; — die Schöpfgelte, Notr.
  35. kę̑brc, m. dem. keber.
  36. kę̑brčək, -čka, m. dem. kebrc.
  37. kę́brič, m. dem. keber.
  38. kebrščák, m. die größte Gattung Fisolen, vzhŠt.- C.
  39. kebzováti, -ȗjem, vb. impf. schauen, Acht haben: k. na koga, kaj, ogr.- M.; Acht geben, merken, ogr.- C., Valj. (Rad).
  40. kə̀c, kəcà, m. 1) der Schnabelhieb, der Pick, Jan. (H.); — der Hieb, Jan. (H.); — 2) kec ti bo, ako ti oče umrje, dein Loos wird sich nach dem Tode des Vaters zum Schlimmeren wenden, Z., GBrda; — 3) der Skis (im Tarokspiel), Cig.; — k. biti komu, jemandem gewachsen sein, Cig.; — (ni gotovo, ali te besede vse skupaj k enemu korenu spadajo).
  41. kec, adv. = odkod, Mik.; (iz ked-ci; prim. ked).
  42. kə̀c, interj. s tem glasom mačke podijo, M., Dol., Notr.
  43. kəcáti, -ȃm, vb. impf. 1) berühren, Jarn.; — 2) k. se, schlecht gehen: keca se mi, GBrda; — prim. kec 2).
  44. kəcniti, -nem, vb. pf. berühren, Jarn.; — mit der Ruthe schlagen, Jan. (H.).
  45. kę́ča, f. = kečiga, Mur., Erj. (Z.).
  46. kečíga, f. der kleine Stör, der Sterlet (acipenser ruthenus), Erj. (Z.), Mik.
  47. kę̑čka, f. dem. keka; der Haarschopf, das Haupthaar, Cig., Jan., C., Mik., na vzhodu; za kečko potegniti koga, ogr.- Valj. (Rad), jvzhŠt.; uže mi brezje v kečko sili, meine Haare werden schon grau, C.; = glava: imaš trdo kečko, SlGor.; — prim. kačka.
  48. kę̑čkati, -am, vb. impf. beim Schopf fassen, bei den Haaren zausen, Z., Prip.- Mik., jvzhŠt., vzhŠt.; že mnogokrat ste me kečkali in tepli, Cv.
  49. ked, adv. = kod: od ked, Mik.
  50. kədáj, adv. = kdaj (tako sploh pišejo v novejšem času); prim. Cv. X. 4.; — kedàj = k letu, künftiges Jahr, C., Lašče- Erj. (Torb.).
  51. kədájšnji, adj. manchmalig: kedajšnje (njegovo) govorjenje, Jurč.
  52. kədọ́, * pron. interr. kədọ̀, indef. = kdo, Str., DSv. i. dr.; — prim. * Cv. II. 51. X. 4.
  53. kədọ̀r, pron. rel. = kdor; prim. kedo.
  54. kéfa, f. = krtača, Mur., vzhŠt., ogr.; — iz madž.
  55. kefáti, -ȃm, vb. impf. = krtačiti, ogr.- Valj. (Rad); — prim. kefa.
  56. kégəlj, -glja, m. der Kegel, Cig., Jan., Cig. (T.); tudi: kégəł; — iz nem.; pogl. stožec.
  57. kegljáč, m. der Kegelschieber, Jan.
  58. kégljast, adj. = stožkast, kegelförmig, Cig., Jan.
  59. kegljáti, -ȃm, vb. impf. Kegel schieben.
  60. kegljȃvəc, -vca, m. = keglač.
  61. kégljəc, -gljəca, (-gəljca), m. dem. kegelj.
  62. kèh, kę́ha, m. 1) = kih, das einmalige Niesen, der Nieser, ogr.- C.; — 2) das Husten der Pferde, vzhŠt.- C.
  63. kẹ̑ha, f. der Kerker, die Keiche, Cig., Kr.; — iz nem.; prim. srvn. kîche, Cv.
  64. 1. kę́həlj, -hlja, m. der Kropf bei Menschen und Thieren, Mur., V.-Cig.; — prim. kehlja.
  65. 2. kę́həlj, -hlja, m. der Schweinshauzahn, vzhŠt.- C.
  66. kehetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. keuchen, husten, lachen, C.; — prim. kehljati.
  67. kę̑hlja, f. der Kropf, Habd.- Mik., Guts., kajk.- Valj. (Rad).
  68. kehljȃk, m. = 2. kehelj, vzhŠt.- C.
  69. kehljáti, -ȃm, vb. impf. keuchen, Mur., C.; hüsteln, Z.; svinje kehljajo, geben röchelnde Laute von sich, Z.
  70. kę́hljav, adj. kropfig, Guts., Mur.
  71. kę́hljavəc, -vca, m. der Kropfige, Mur.
  72. kę́hniti, kę̑hnem, vb. pf. = kihniti, Mur., Volk.- M., Mik.
  73. 1. kę̑ka, f. 1) das reichliche Haupthaar, Z.; — 2) kleiner hölzerner Hammer, C.; — prim. kečka.
  74. kę̑kati, -am, vb. impf. leicht schlagen, C.
  75. kę̑kəc, -kca, m. der Schlägel, C.
  76. kę̑ketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. = kekljati, Z.
  77. kę̑kica, f. dem. keka; 1) der Schlägel, der Hammer, C.; — 2) das männliche Glied, C.
  78. kę̑kič, m. mali skržat (cicada orni), Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  79. kekljálọ, n. der Stotterer, M.
  80. kekljáti, -ȃm, vb. impf. stottern, Jarn., M., Jap. (Prid.), Valj. (Rad).
  81. kekljȃvəc, -vca, m. der Stotterer, Dict.
  82. kə̀l, klà, m. der Hauzahn (der Schweine), Cig., Jan., Cig. (T.); po drugih slovan. jezikih; prim. češ. kel gen. klu, der Hauer; kę̑l, dolge kelę̑ ima prasec, SlGor.
  83. kę́la, f. die Maurerkelle; — iz nem.
  84. kelák, m. = kel, C.
  85. kę́łdər, -dra, m. iz nem. Keller; pogl. klet.
  86. kę̑ləc, -lca, m. dem. kel, SlGor.- C.
  87. kę́lih, m. iz nem. Kelch.
  88. kəlíti, -ím, vb. impf. leimen, Mur., Cig., Danj. (Posv. p.), BlKr.
  89. kę̑lj, m. utež pri uri, Srpenica pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  90. kəljàst, -ásta, adj. leimicht, Mur., Cig.
  91. kəljástən, -stna, adj. = keljast, Mur.
  92. kəljè, n. der Tischlerleim, Guts., Mur., na vzhodu; parklje potrebujejo, da iz njih kelje delajo, jvzhŠt.; — prim. klej.
  93. kę́łžuh, m. der Husten, die Druse, die "Kehlsucht" der Pferde, Cig., C., Nov.; — iz nem.
  94. kənáti se, -ȃm se, vb. impf. = brandig werden, sich entzünden (o ranah), Rihenberk ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
  95. kę́ncəlj, -clja, m. die Klette (lappa), Josch.
  96. kengurū, m., Cig., pogl. kenguruj.
  97. kengurūj, m. das Känguruh: velikanski k., das Riesen-Känguruh (halmaturus giganteus), Erj. (Ž.).
  98. kę́pa, f. 1) der Klumpen: kepa zlata, ila, Cig.; noga v kepo zrastena, der Klumpfuß, Pot.- Cig.; s prstenimi kepami metati, Dalm.; ognjena k., die Feuerkugel, Cig.; v kepah, klumpenweise, Cig.; — die Ackerscholle, Mur., Cig., Jan., C.; kepe tleči, Schollen zerschlagen, Z.; — der Schneeball; kepo zagnati v koga; — k. dlak, der Haarballen, Cig.; — 2) svoje ime ovci, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  99. kę́panje, n. das Bewerfen mit Schneeballen.
  100. kę́past, adj. klumpicht, geballt, Mur., Cig.; kepasto je proso, kadar težko k tlom visi, Polj.

   29.748 29.848 29.948 30.048 30.148 30.248 30.348 30.448 30.548 30.648  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA