Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (28.748-28.847)

  1. 1. izvẹ́dnost, f. die Erfahrenheit, (zv-) Mur., C.; izvednost (zved-) tega gospodarnika posnemajmo, Ravn.; pogl. izvedenost.
  2. izvẹdováti, -ȗjem, vb. impf. ad izvedeti 1); forschen, nachforschen, zu erfahren suchen, Cig., Jan.; — 2) i. se, sich zurechtfinden, Jan.
  3. izvẹdovȃvəc, -vca, m. der Nachforscher, Cig.
  4. izvedríti, -ím, vb. pf. = razvedriti, aufheitern, i. se, sich aufheitern.
  5. izvẹ́gati, -am, vb. pf. vegasto storiti, schief machen, Mur.
  6. izvẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. mit der Wurfschaufel von der Spreu reinigen, ausschwingen; i. pšenico, rž, ječmen; — izvejan, durchtrieben, pfiffig, ogr.- M., C.
  7. izvę́kati se, -am se, vb. pf. sich ausweinen, sich abschreien, Jarn., Cig.
  8. izvelı̑čati, -am, vb. pf., pogl. zveličati.
  9. izvə̀n, praep. c. gen. außer, Z., nk.; — prim. hs. izvan in pogl. izvun.
  10. izvənurádən, -dna, adj. außerämtlich, DZkr.
  11. izvę́riti se, -vę̑rim se, vb. pf. seinem Glauben untreu werden, Cig.
  12. izvẹ̑sək, -ska, m. = izveska, Jan. (H.); — hs.
  13. izvẹ́siti, -vẹ̑sim, vb. pf. aushängen, Cig., Jan.; — hs.
  14. izvẹ̑st, adj. = zvest, Vod. (Pes.), Levst. (Zb. sp.), Erj. (Min.); — prim. stsl. izvêstъ, certus, firmus.
  15. izvẹ́stən, -stna, adj. gewiss, Cig. (T.); bestimmt: izvestna dalja, Žnid., DZ.; — izvestno, zuversichtlich, gewiss, Vrt., DZ.; zdaj vemo izvestno, Navr. (Let.); — stsl.
  16. izvésti, -védem, vb. pf. 1) anbringen, absetzen: blago i., Cig., Jurč.; pogl. zvesti; — 2) ableiten, derivieren, Cig. (T.), nk.; — deducieren, folgern, Cig. (T.); — 3) ausführen, Jan., Cig. (T.), C., nk.; durchführen ( z. B. ein Bild), Cig. (T.); executieren, vortragen ( z. B. ein Tonstück), Cig. (T.); — 4) gelingen, Št.- M.; ni mu izvedlo, Svet. (Rok.); tudi: i. se, C.
  17. izvę́sti, -vę́zem, vb. pf. mit Stickerei verzieren, sticken, Cig.; izvezen, gestickt, nk.; — hs.
  18. izvẹstíti, -ím, vb. pf. benachrichtigen, nk.; — rus.
  19. izvẹ́stnost, f. die Gewissheit, die Bestimmtheit, Cig. (T.), DZ., nk.; — stsl.
  20. izvẹšẹ́ti, -ím, vb. pf. = izvešiti se, Blc.-C.
  21. izvẹ́šiti se, -im se, vb. pf. durch das Spundloch (veha) verdampfen, verrauchen (o vinu), Cig., C., M.; schal werden, Cig. (T.); vino se izveši, ako dolgo stoji v nezaprti posodi, ter izgubi moč in okus, "izvešeno" vino, Ip.- Erj. (Torb.), Kras; vinski cvet se v plitvi, odprti posodici izveši, to je izpuhti, Vrtov. (Km. k.); — zelje se je izvešilo, hat die Säure verloren, Cig.; — izvẹšíti se, Dict.
  22. izvẹ́ti, -vẹ̑jem, vb. pf. = izvejati: vse žito je izveto, Cig.
  23. izvẹ̑trati, -am, vb. pf. auslüften, M.
  24. izvẹtrẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) durch Zutritt der Luft verrauchen (von Spirituosen), Cig., C., Cig. (T.); izvetrelo vino, C.; — 2) verwittern, Cig. (T.); ( rus.).
  25. izvẹ́triti, -im, vb. pf. 1) der Einwirkung der Luft aussetzen, auslüften, Cig., Jan.; — i. se = izvetreti 1), verrauchen, C.; drožje so se izvetrile, Mariborska ok.; — 2) i. se, = izvetreti 2), verwittern, Cig.
  26. izvetrnẹ́ti, -ím, vb. pf. = izkaditi se, izgubiti moč: vino, žganje izvetrni, Soška dol.- Erj. (Torb.).
  27. izvẹtrováti, -ȗjem, vb. impf. ad izvetrati, izvetriti; auslüften, Z.
  28. izvẹ̑žbati, -am, vb. pf. = izuriti, einüben, nk.; — hs.
  29. izvẹževáti se, -ȗjem se, vb. impf. ad izvežiti se; — svet se izvežuje, wird schief, verkehrt, Jurč.
  30. izvẹžíti se, * -ím se, vb. pf. sich werfen: deska se je izvežila, Lašče- Erj. (Torb.).
  31. izvı̑cati se, -am se, vb. pf. die Reinigung im Fegefeuer bestehen, Cig.
  32. izvìd, -vída, m. der Augenschein, der Befund, Cig. (T.), DZ.; — prim. hs. izvidjeti, in Augenschein nehmen.
  33. izvídẹti, -vı̑dim, vb. pf. in Augenschein nehmen, Cig. (T.), DZ.; — hs.
  34. izvihráti, -ȃm, vb. pf. 1) herausstürmen, Z.; herausflattern, Cig.; — 2) i. se, vertoben, Cig.; — 3) = zvihrati, verbiegen, verkrümmen, nk.; i. podkovo, nk.; i. satje, Levst. (Beč.).
  35. izvijáč, m. der Kugelzieher, Jan. (H.).
  36. izvíjati, -am, vb. impf. ad izviti; (her)auswinden, ausdrehen, entwinden; — i. se komu, čemu, sich loszumachen suchen, Cig.; — i. se, sich ausreden, C.; Ausflüchte suchen, Z.
  37. izvı̑n, m. 1) die Verrenkung, Dict., Cig., Valj. (Rad), Štrek.; — 2) der Seidelbast (daphne mezereum), ker se izvinjenje z lubom tega grma celi, na Otlici- Erj. (Torb.); — die Lysimachie (lysimachia sp.), Avber (Kras)- Erj. (Torb.); — die Waldminze (mentha silvestris), Ip.
  38. izvı̑nək, -nka, m. 1) die Verrenkung, Cig., Jan.; — 2) das Beinwell (symphytum), C.; — 3) die Ausflucht, die Ausrede, Cig., Jan., C., Valj. (Rad); izvinkov iskati, Cig.
  39. izviníčiti se, -ı̑čim se, vb. pf. verwildern (o vinski trti), Cig., C.; — prim. vinika.
  40. izvíniti, -vı̑nem, vb. pf. verrenken, verstauchen; i. si roko, nogo.
  41. izvı̑r, m. die Quelle; pren. der Ursprung, der Grund; die Herkunft, die Provenienz (einer Ware), Cig. (T.), DZ.; — zgodovinski izvir, die Geschichtsquelle, Cig. (T.).
  42. izviralíšče, n. der Ursprungsort, die Quelle, Guts., Mur., C., ogr.- C.; — der Quellgrund, Cig.
  43. izvirálọ, n. die Quelle, Ben.- Mik.
  44. izvı̑ranje, n. das Hervorquellen; — die Abstammung, Cig.
  45. izvirȃnjək, -njka, m. die Quelle, Guts., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
  46. izvı̑rati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorquellen, entspringen; Sava izvira pod Triglavom; — herkommen, abstammen, Mur., Cig.; i. iz česa, herrühren, seinen Grund in etwas haben; iz tega izvira, die Folge davon ist, Jan., nk.; iz uma izvirajoč, a priori, iz izkušnje izvirajoč, a posteriori ( phil.), Cig. (T.).
  47. izvı̑rati se, -am se, vb. impf. sich hin und her drehen, sich krümmen: otrok se izvira, dreht und wendet sich unruhig hin und her, Erj. (Torb. = Let. 1880. 203.); komedijanti se izvirajo na konjih in po vrveh, LjZv.; v stare čase so se znali gospoda preizvrstno kratkočasiti, izvirati in ščepiriti, LjZv.; tudi: sich unanständig recken, Cig., Jan., Gor.
  48. izvı̑rčək, -čka, m. dem. izvirek; das Quellchen.
  49. izvı̑rək, -rka, m. die Quelle; pren. i. milosti, der Gnadenquell, Cig.; der Ursprung, die Ursache, Mur., Cig., Jan., C., nk.
  50. izvírən, -rna, adj. ursprünglich, Mur., Cig., Jan.; izvirna moč, die Grundkraft, Cig.; izvirni greh, die Erbsünde (v cerkvenem jeziku); izvirno število, die Primzahl, Cig.; — originell, Original-, Cig., Jan., nk.; izvirno pisanje, izvirna podoba, izvirno delo, das Original, Cig., nk.
  51. izvı̑rnik, m. die Quelle ( fig.), C.; — das Original, Cig. (T.), C., nk.
  52. izvirǫ́vščina, f. das Quellwasser, C.; tam, kjer je lintver, je največ izvirovščine, Npr.- Kres.
  53. izvı̑tək, -tka, m. die Krümmung: na izvitke jadriti, lavieren, Cig., DZ.; — hs.
  54. izvíti, -víjem, vb. pf. 1) herauswinden, entwinden; i. komu kaj iz rok; i. se, sich entwinden: i. se komu iz naročja, Cig.; — mit Anstrengung, List u. dgl. etwas erlangen: z lažjo i. kaj iz koga, erlügen, Cig.; i. jo, etwas mit List durchführen, Cig., Jan.; — i. se, sich aus einer Verlegenheit herausarbeiten; — 2) = izviniti; i. si roko; — 3) i. perilo = izžeti, auswinden, Cig.
  55. izvı̑žati, -am, vb. pf. po nem. erweisen.
  56. izvláčiti, -im, vb. pf. 1) durch wiederholtes Schleppen herausbringen, hervorschleppen, Cig.; vso vrhovino sem izvlačil iz hoste, alles Abholz habe ich aus dem Walde geschleppt, jvzhŠt.; — 2) aufeggen, auseggen, Cig.
  57. izvlȃk, m. = izvlečba, Cig.
  58. izvlȃsti, adv. besonders, vorzüglich, Cig., Jan., C.; — prim. izlasti, zlasti.
  59. izvlẹ̑čək, -čka, m. der Auszug, der Extract, C.; — prim. izleček.
  60. izvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. heraus-, hervorziehen; i. koga iz vode, i. kaj izpod postelje; — auspumpen, Cig.; — entziehen (= aussüßen): i. sol, Cig.
  61. izvlẹkávati, -am, vb. impf. ad izvleči, nk.
  62. izvlẹ́kovati, -ujem, vb. impf. ad izvleči: i. koga izpod prahu, Ravn.
  63. izvòd, -vǫ́da, m. 1) die Ableitung: die Derivation ( math.), Cig. (T.); die Deduction, Cig., Jan., Cig. (T.); die Folgerung, der Schluss, der Schlusssatz, Cig. (T.); duša stvarja iz sodov izvode, Žnid.; i. iz verjetnosti, der Wahrscheinlichkeitsschluss, Cig. (T.); — 2) die Ausführung, die Durchführung, Cig. (T.); i. namenjene uredbe, DZ.; — 3) das Product, V.-Cig., C.; ein Kunstproduct, Cig. (T.); — das Exemplar, nk.; v dvojnem izvodu, in duplo, Levst. (Nauk).
  64. izvǫ̑dək, -dka, m. = izvod, die Folgerung, der Folgesatz, Cig. (T.), C.
  65. izvóditi, -vǫ́dim, vb. pf. 1) führend, leitend herausbringen, ausführen, Mur., Cig.; starka je mlade izvodila, Z.; rod svoj i., Str.; — 2) folgern, deducieren, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
  66. izvǫ̑hati, -am, vb. pf. durch Riechen herausfinden, auswittern; ausschnüffeln.
  67. izvojeváti, -ȗjem, vb. pf. (durch Krieg) erkämpfen, C.; i. si kaj, Let.
  68. izvojskováti, -ȗjem, vb. pf. (durch Krieg) erkämpfen, Cig.
  69. izvolı̑təv, -tve, f. die Erwählung, die Wahl, Mur., Cig., Jan., nk.; i. sprejeti, die Wahl annehmen, nk.
  70. izvóliti, -vǫ́lim, vb. pf. 1) eine Wahl treffen, wählen, erwählen; izvoli si eno ali drugo, kesal se boš; i. koga za poslanca; — 2) izvolite! belieben sie! Cig., nk.; ( rus.).
  71. izvǫ̑lja, f. die Auswahl, Jan.; na izvoljo dati, die Wahl lassen, Meg., Dict., DZ., Lašče- Levst. (Rok.), BlKr.; vsacemu odborniku je na izvolji, jedem Ausschussmitglied steht es frei, Levst. (Nauk); das Ermessen: naj bo po vaši izvolji, Lašče- Levst. (Rok.).
  72. izvoljávati, -am, vb. impf. = izvoljevati, C.
  73. izvǫ̑ljenəc, -nca, m. der Auserwählte, der Gewählte, Mur., Cig., Jan., nk.; kako tedaj Bog svojih izvoljencev ne bo rešil! Ravn.
  74. izvoljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izvoliti.
  75. izvonjáti se, -ȃm se, vb. pf. verduften, Cig.
  76. izvòr, -vóra, m. = izvir, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — stsl., hs.
  77. izvǫ̑rnik, m. = izvirnik, Cig. (T.), DZ., Navr. (Kop. sp.).
  78. izvǫ́ščiti, -im, vb. pf. durch Wünschen bekommen, erwünschen, Cig.
  79. izvǫ̑tlək, -tləka, (-təłka), m. die Aushöhlung, hohler Ausschnitt, Cig.
  80. izvotlíti, -ím, vb. pf. aushöhlen, durchhöhlen.
  81. izvòz, -vǫ́za, m. die Ausfuhr, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  82. izvǫ́zən, -zna, adj. Ausfuhr-, Cig., Jan.; izvǫ̑zno blago, die Ausfuhrware, Cig.; izvozni col, der Ausfuhrzoll, Cig., DZ.; izvozna trgovina (kupčija), der Ausfuhrhandel, Cig. (T.), Rut. (Zg. Tolm.).
  83. izvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. 1) durch Fahren (Fuhren) heraus-, fortschaffen, herausführen; pred dežjem i. seno pod streho; ves gnoj i. na njivo; veliko blaga i. črez mejo; — 2) durch Fahren verderben, ausfahren; izvožena cesta; — 3) i. se, z vožnjo premoženje zapraviti: z dvema konjema se je nekdaj vozil, ali izvozil se je, Polj.
  84. izvpíti se, -vpı̑jem se, vb. pf. sich beim Schreien erschöpfen, seine Stimme ausschreien, Cig.
  85. izvprášati, -am, vb. pf. erfragen, erforschen, Meg.; njega velikost se ne more i., ("izuprašati") Trub. (Psal.); on dela velike reči, katere se ne mogo i., ("izvprašati") Dalm.
  86. izvpraševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izvprašati; ausfragen, zu erforschen suchen, Trub., Dalm., Schönl.
  87. izvráčanje, n. das Umwerfen ( z. B. der Wägen); — i. postave, prava, die Rechtsverdrehung, Cig.
  88. izvráčati, -am, vb. impf. ad izvrniti; umstoßen, umwerfen; vozove i.; kozarce i., wacker zechen, Npes.- Cig.; i. črevlje, die Schuhe krumm treten; i. se, umfallen, überschlagen, sich überstürzen; — pravico i., das Recht verdrehen, Cig.; besede i., Cig. (T.); na hudo i., zum Bösen kehren, Slom.- C.; krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, werfen, Cig., Jan.; le na Boga i. čast, nur Gott die Ehre geben, Ravn.
  89. izvračȃvka, f. der Auswärtsdreher (eine Muskel), Erj. (Som.).
  90. izvráčiti, -im, vb. pf. auscurieren, heilen: i. bolezen, bolnika, Cig., vzhŠt.; i. se, sich auscurieren, jvzhŠt.
  91. izvrȃg, m. das Auswerfen, C.; der Auswurf ( z. B. eines feuerspeienden Berges), C., Vrt.; — stsl.
  92. izvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. 1) hinauswerfen; denarja iz mošnje si i., C.; — i. se, ausschlagen: mozol se mi je izvrgel, ogr.- C.; — 2) als untauglich verwerfen, ausstoßen; i. sodnika, pričo, Cig.; mene so izvrgli = nečejo me imeti v svoji družbi, jvzhŠt.; — i. komu kaj, jemandem etwas bemängeln, ausstellen, Cig., C.; — 3) fehlgebären, abortieren ( v. Thieren), Cig., Jan., C., Lašče- Levst. (M.), jvzhŠt.; kobila, krava, ovca je izvrgla, jvzhŠt.; — i. se, ausarten, Cig., Jan., Lašče- Levst. (M.); sad se je izvrgel, C.; i. se v kaj, C.; ti si se v vraga izvrgel, Z.; i. se na hudo, M.; — i. se po kom, jemandem nacharten, Mur., Cig., Jan., C.; po očetu se je izvrgla, Mur.; — 4) = izviniti: nogo si i., Mur.; — i. se, sich werfen (o lesu), Cig.; — 5) abwerfen, eintragen, Mur., Jan., C.; ta mi je malo izvrgla (zvrgla), die Sache hat mir wenig eingetragen, Mur.
  93. izvrẹ̑tək, -tka, m. die Quelle, C.
  94. izvrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. 1) (sprudelnd) entquellen, Z.; — 2) ausgähren (vom Bier, Most), Cig.
  95. izvrẹ́vati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorsprudeln, Jarn.
  96. izvȓg, m. der Auswurf: i. človeštva, DSv.
  97. izvȓgljaj, m. der Auswurf, Jan.
  98. izvrgováti, -ȗjem, vb. impf. ad izvreči = izmetati I., Cig., Jan.
  99. izvŕniti, -nem, vb. pf. umwerfen, umstürzen; i. voz; dvakrat je izvrnil, er hat zweimal umgeworfen; oba vkupe vozila, oba vkupe izvrnila = mitgefangen, mitgehangen, Jurč.; kupico i., ein Glas leeren; i. koga, jemanden zu Boden stürzen, umreißen; i. se, umkippen, umstürzen ( intr.), umfallen; voz se je izvrnil; pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo izvrne; izvrnjen, umgestürzt, verkehrt; izvrnjena slika, ein verkehrtes Bild, Žnid.; — škornje i., die Stiefel schieftreten, Z., jvzhŠt.; škorenj se mi je izvrnil, ich habe den Stiefel schiefgetreten, jvzhŠt.; — wenden: krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, Cig., Jan.; — verdrehen: besede i., Cig. (T.); — auslegen: vse so mu na hudo izvrnili, alles hat man ihm übel ausgelegt, Krelj; ( nav. zvrniti; toda prim. hs. izvrnuti, rus. izvernutь, umstürzen).
  100. izvŕpati, -vȓpam, -pljem, vb. pf. = izgrebsti: pren. abnöthigen, i. komu kaj, Jan.; mit Gewalt nehmen, Dict.

   28.248 28.348 28.448 28.548 28.648 28.748 28.848 28.948 29.048 29.148  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA