Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (28.648-28.747)

  1. iztrẹ̑bək, -bka, m. ein als untauglich ausgemerztes Ding, der Auswurf, Mur., Cig.; — iztrebki, die Excremente, Cig. (T.), Bes.
  2. iztrẹbı̑, f. pl. = iztrebine, Polj., Tolm.
  3. iztrẹbílọ, n. 1) das Ausführungsorgan ( zool.), Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) die Nachgeburt, C., Vest.
  4. iztrẹ́biti, -im, vb. pf. 1) als untauglich ausmerzen, wegputzen; blato, glen i. iz jarka; — ausscheiden ( zool.), Cig. (T.); — eliminieren, Cel. (Ar.); — ausrotten, vertilgen, Mur., Cig., Jan.; — 2) (durch Ausmerzung, Ausscheidung des Untauglichen) reinigen, putzen, i. drevje, zelje, solato; i. si zobe, sich die Zähne ausstochern; i. gozd, einen Wald durchlichten, Cig.; črešnje so se zelo iztrebile, t. j. mnogo jih je, preden so dozorele, popadalo z drevesa; — i. jarek, einen Graben ausräumen, ausputzen; — i. zaklano žival, ausweiden; — i. želodec, den Magen reinigen; — i. se. den Mastdarm entleeren; i. se, sich der Nachgeburt entledigen; — iztrebi se od tod! packe dich fort! Cig.
  5. iztrẹ́bljanje, n. 1) das Ausmerzen, das Vertilgen, Cig.; — 2) das Reinigen, das Putzen, Mur.
  6. iztrẹ́bljati, -am, vb. impf. ad iztrebiti; = iztrebljevati, Mur., Cig.
  7. iztrebljevȃnje, n. 1) das Ausmerzen; — die Elimination ( math.), Cig. (T.); — 2) das Ausputzen.
  8. iztrebljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad iztrebiti.
  9. iztrẹ̑bnik, m. der Ausrotter, Cig.
  10. iztrẹbúšiti, -ȗšim, vb. pf. = iztrebiti, ausweiden, Cig., C.
  11. iztrépati, ** -trę́pljem, -trepáti, -pȃm, vb. pf. 1) durch Schlagen, Schwingen herausbringen, ausschwingen: i. otre iz lanu, Cig.; — 2) ausschwingen: i. perilo, Cig.; i. štrene, Gor., Dol.
  12. iztrepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. 1) i. iz-, entbeben, Cig.; — 2) aufhören zu beben, Z.
  13. iztrę́sati, -am, vb. impf. ad iztresti; herausschütteln, ausbeuteln, Cig., C.
  14. iztrẹ́skati se, -trẹ̑skam se, vb. pf. aufhören einzuschlagen: iztreskalo je, Z.; oblaki so se iztreskali, die Wolken haben sich entladen, Cig.
  15. iztresováti, -ȗjem, vb. impf. ad iztresti; = iztresati.
  16. iztrę́sti, -trę́sem, vb. pf. ausbeuteln, ausschütteln; i. kaj iz vreče; — otroci in stari ljudje kmalu jok iztresejo, Jan. (Slovn.); — i. jezo, seinen Zorn ausschütten, sich ausärgern, Cig.
  17. iztrẹ́ti, -tárem, (-térem), -trèm, vb. pf. 1) durch Reiben herausbringen: i. blato iz obleke, Cig.; — 2) fertig brecheln.
  18. iztrẹ́zəv, -zva, adj. = trezev, jvzhŠt.; (streziv, Meg.- Mik.).
  19. iztrẹ́zljiv, adj. = trezen, Mur.
  20. iztrẹ́zniti, ** -im, vb. pf. vom Rausche befreien, nüchtern machen, ernüchtern; — i. se, nüchtern werden.
  21. iztrẹ́zvati, -am, vb. pf. = iztrezniti, nüchtern machen, i. se, nüchtern werden, Dol.
  22. iztrẹ́zviti, -im, vb. pf. = iztrezniti, Cig., M.; mož se iztrezvi, sramuje se, Cv.
  23. iztŕgati, -tȓgam, vb. pf. (her)ausreißen, entreißen; palico komu iz rok i.; — i. se, sich entreißen, entwinden, Cig.
  24. 1. iztrgováti, -ȗjem, vb. impf. ad iztrgati, Cig.
  25. 2. iztrgováti, -ȗjem, vb. pf. aufhören Handelsgeschäfte zu treiben; — i. se, sich bei den Handelsgeschäften ruinieren, SlN.
  26. iztŕkati, -tȓkam, vb. pf. 1) durch Klopfen herausbringen, erklopfen, Cig.; med iz satovja i., Z.; — 2) ausklopfen: pipico i. ob nohet, Jurč.
  27. iztrkljáti, -ȃm, vb. pf. durch leichtes Klopfen herausbringen, ausklopfen, Cig.
  28. iztrkováti, -ȗjem, vb. impf. ad iztrkati, Cig.
  29. iztrobę́ntati, -am, vb. pf. = raztrobentati, ausposaunen, Mur., Cig.
  30. iztrǫ́biti, -im, vb. pf. 1) = nehati trobiti; — 2) = raztrobiti, ausposaunen, Cig.
  31. iztrohnẹ́ti, -ím, vb. pf. vermodern, verwesen, Cig. (T.); — prim. strohneti.
  32. iztrohnẹ́vati, -am, vb. impf. ad iztrohneti: S telesom v prahu iztrohnevam, Levst. (Zb. sp.).
  33. iztrǫ́siti, -trǫ́sim, vb. pf. ausstreuen, ausschütteln, verstreuen; zrnje se je iz klasov iztrosilo.
  34. iztrǫ̑šək, -ška, m., C., pogl. strošek.
  35. iztrošíti, -ím, vb. pf. 1) aufbrauchen, verausgaben; — i. se, sich verausgaben, SlN.; modre izreke so se iztrošile, haben sich abgenützt, sind veraltet, SlN.; — 2) i. se, verwittern: kamen se je iztrošil, Erj. (Min.).
  36. iztrpẹ́ti, -ím, vb. pf. ausdulden, ausdauern, Cig.
  37. iztrpínčiti, -ı̑nčim, vb. pf. 1) durch Quälen erlangen, erquälen: i. kaj iz koga, Cig.; — 2) ausquälen, ausmartern: i. koga, Cig., M.
  38. iztrúditi, -im, vb. pf. abmatten, ermüden, Cig., Jan., M.; i. se, sich zerplagen, z delom se i., sich abarbeiten, Cig.
  39. iztrúpiti, -im, vb. pf. = razbiti, obrabiti; črevlje i., Krn- Erj. (Torb.).
  40. iztȓžək, -žka, m. das erlöste Geld, der Erlös, C., Z.; prodajali so svoja zemljišča in iztržek apostolom nosili, Cv.
  41. iztŕžiti, -tȓžim, vb. pf. Geld für die verkaufte Ware bekommen, lösen; dvajset goldinarjev je iztržil; veliko je iztržil, er hat ein gutes Geschäft gemacht; — (die Ware) anbringen: vse sem iztržil.
  42. iztúhtati, -am, vb. pf. ergrübeln, ausklügeln, aussinnen.
  43. iztulhati, -am, vb. pf. aushöhlen, V.-Cig.
  44. iztúliti, -im, vb. pf. ausheulen; — i. se, sich ausheulen, Cig.
  45. iztúrjati se, -am se, vb. pf. ausrammeln, Z.
  46. iztútati se, -am se, vb. pf. ausschmollen, Cig.
  47. izubǫ́žati, -bǫ̑žam, vb. pf. in seiner Armut erübrigen: to je vse, kar sem mogel i., (zbožati) Z.
  48. izučávati, -am, vb. impf. = izučevati, nk.
  49. izȗčba, f. die Ausbildung, Cig.; vojaška i., das militärische Exercieren, C.
  50. izȗčən, -čna, adj. das Auslernen betreffend; izučno pismo, der Lehrbrief, Cig., Jan.
  51. izučevȃnje, n. das Ausbilden: na vojaško i. poklicati, zur militärischen Ausbildung einberufen, DZ.
  52. izučeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izučiti; abrichten, ausbilden.
  53. izučíti, -ím, vb. pf. 1) auslehren, abrichten, ausbilden; — i. se, auslernen, ausstudieren, sich ausbilden; i. se za duhovnika, LjZv.; izučen, einer der ( z. B. ein Handwerk) ausgelernt hat: i. mizar, kovač; — 2) witzigen; izučilo me je, ich bin gewitzigt worden, C.; — i. se, klug werden, Cig.
  54. izuháti, -ȃm, vb. pf. bei den Ohren nehmen: i. koga, Cig., Dol., Gor.
  55. izȗk, m. die Ausbildung, DZ.
  56. izúnaj, adv. = zunaj, Mik.
  57. izȗpati, -am, vb. pf. auf Credit ausleihen, M.
  58. izúrčiti, -im, vb. pf. behexen: i. koga ( n. pr. z očmi), Pjk. (Črt.), Gor.; — nam. izuročiti; prim. urok.
  59. izúriti, -ȗrim, vb. pf. geübt machen, einüben, ausbilden: i. koga v čem, Cig., Jan., nk.; i. telo, den Körper ausbilden, Cig.; i. um, den Verstand üben, ausbilden, Cig.; i. se, sich einüben, sich einschießen, sich ausbilden, Cig., Jan., nk.
  60. izȗrjenəc, -nca, m. der Geübte, Raič ( Let.).
  61. izuročiti, -im, vb. pf., pogl. izurčiti.
  62. izȗst, adv. na izust, auswendig, aus dem Gedächtnis: na i. znati, Vrt.; na i. učiti se, Kres; — (tudi: aus dem Stegreif, Zv.).
  63. izȗstək, -stka, m. der Ausspruch, die Aeußerung, C.
  64. izȗstən, -tna, adj. = usten, mündlich: izusten prevod, mündliche Uebersetzung, DZ.; izustna preskušnja, mündliche Prüfung, DZ.; izusten govor, freier Vortrag, Cig. (T.).
  65. izustílọ, n. der Ausspruch, die Aeußerung, Cig. (T.), C., DZ.; zameril sem se mu s tem izustilom, Zv.
  66. izústiti, * -im, vb. pf. aussprechen, Cig., C.; ni mogel besede izustiti, er konnte kein Wort vorbringen, Cig.; hvalo i. komu, den Dank aussprechen, Levst. (Močv.).
  67. izúti, -ȗjem, vb. pf. (die Fußbekleidung) ausziehen: i. koga, i. komu črevlje, Meg., Trub., Jarn., Mur., nk.; — govori se pogostoma: zuti; prim. sezuti.
  68. izuvák, m. der Stiefelknecht, Danj.- Mik.
  69. izuvȃłnik, m. der Stiefelknecht, Levst. (Zb. sp.).
  70. izúvati, -am, vb. impf. ad izuti; (die Fußbekleidung) ausziehen; i. črevlje; Paže izuva grofa starega, Npes.-K.
  71. izvábiti, -im, vb. pf. heraus-, hervorlocken, entlocken; i. koga od doma; i. komu solze; i. denar iz koga, Cig.
  72. izvábljati, -am, vb. impf. ad izvabiti; entlocken; strunam glasove i., C.
  73. izvabljeváti, -ȗjem, vb. impf. = izvabljati, Zora.
  74. izváditi, -vȃdim, vb. pf. einüben, (zv-) Šol.; na gonjo i. psa, (zv-) Cig.
  75. izvadljáti, -ȃm, vb. pf. = izsrečkati, C.
  76. izvȃgati, -am, vb. pf. auswägen, abwägen.
  77. izvȃja, f. 1) die etymologische Ableitung; ta i. in razlaga stoji na preslabih nogah, Navr. (Let.); — 2) die Durchführung, Cig. (T.).
  78. izvajáč, m. der Funkenzieher, Sen. (Fiz.).
  79. izvȃjanje, n. 1) die etymologische Ableitung: i. besed, nk.; — die Folgerung, Cig. (T.); — 2) die Durchführung, Cig. (T.).
  80. izvȃjati, -am, vb. impf. ad izvesti, izvoditi; 1) (her)ausführen, Cig.; — etymologisch ableiten, nk.; deducieren, folgern, Cig. (T.), nk.; i. pravico, ein Recht ableiten, DZ.; i. kaj iz teorije, Žnid.; — 2) ausführen, durchführen, executieren, Cig. (T.).
  81. izvàł, -vála, m. der Vorfall: i. očesa, der Augenvorfall, Cig.
  82. izvalíti, -ím, vb. pf. 1) herauswälzen; sod iz kleti i.; i. se, sich wälzend hervorkommen; čreva so se mu izvalila, die Gedärme drangen ihm hervor, Cig.; — 2) ausbrüten; i. se, ausgebrütet werden, (aus dem Ei) auskriechen; koklja je piščance izvalila; piščanci so se izvalili.
  83. izváljati, -am, vb. pf. 1) herauswälzen; i. sod iz kleti; — 2) auswalken; i. sukno, Cig.; — perilo i., abrollen, Cig.; — = razvaljati: i. testo.
  84. izvalję́nčək, -čka, m. dem. izvaljenec, C.
  85. izvalję́nəc, -nca, m. der eben ausgebrütete Vogel: 'Zvaljence neleteče Mi starci pitat hod'jo, Vod. (Pes.).
  86. izvaljȗckati, -am, vb. pf. herauswälzen, Cig.
  87. izvȃrək, -rka, m. 1) die Eisenschlacke (bei den Schmieden), Guts., Jarn., C.; — 2) der Absud, C.; der Extract, Jan.
  88. izvaríti, -ím, vb. pf. 1) durch Schweißen reinigen, ausschweißen: i. železo, Cig.; — 2) fertig kochen, auskochen, Cig., Jan.; ( hs.).
  89. izvárjati, -am, vb. impf. ad izvariti; 1) ausschweißen, Cig.; — 2) auskochen, Cig., Jan.
  90. izvȃžati, -am, vb. impf. ad izpeljati, izvoziti; herausführen, ausführen, exportieren, Cig., Jan., Danj.- M., nk.
  91. izvẹdáč, m. der Spion, C., Let.
  92. izvẹ́dati, -am, vb. impf. auskundschaften, zu ermitteln suchen, Jan., Habd.- Mik.
  93. izvẹ́davəc, -vca, m. der Kundschafter, der Nachforscher, der Spion, Dict., C., Valj. (Rad).
  94. 1. izvẹ̑dba, f. die Ermittelung, Jan., Nov.; — prim. izvedeti.
  95. 2. izvȇdba, f. die Durchführung, Jan., DZ.; — prim. izvesti.
  96. izvẹ̑dək, -dka, m. die Ermittelung, C.
  97. 1. izvẹ́dən, -dna, adj. = izveden, erfahren, Mur.; pogl. izveden pod: izvedeti 2).
  98. izvẹ́denəc, -nca, m. der Sachkundige, Cig., Jan., nk.; — prim. izvedeti 2).
  99. izvẹ́dẹti, -vẹ́m, vb. pf. 1) in Erfahrung bringen, auskundschaften, Mur., Jan.; prim. zvedeti; — 2) i. se, sich zurecht finden, Cig., Jan.; ništer se ne izve, kje je, Trub.; odpeljani golob se nič več ne izve, Ravn.; i. se v kaj, sich in etwas hineinfinden, Cig.; da se bomo bolj izvedeli v veliko in lepo prigodbo, Ravn.; — izveden, der sich auskennt, erfahren, sachverständig; zvedeni možje.
  100. izvẹdljìv, -íva, adj. forschbegierig, Jan., C.; — prim. zvedljiv.

   28.148 28.248 28.348 28.448 28.548 28.648 28.748 28.848 28.948 29.048  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA