m (28.248-28.347)

28248. izpreperẹ́ti, -ím, vb. pf. = prepereti, Cig.
28249. izpreplésti, -plétem, vb. pf. verflechten: i. med seboj, in einander verflechten, Zora; izprepleten, verflochten, Cig. (T.).
28250. izprerokováti, -ȗjem, vb. pf. = izprorokovati, Dalm.- C.
28251. izprę́sti, -prę́dem, vb. pf. 1) mit dem Spinnen fertig werden, ausspinnen; — verspinnen, Cig.; vse predivo i., jvzhŠt.; — 2) i. se, sich entspinnen, Cig.
28252. izprę́šati, -am, vb. pf. auspressen.
28253. izpreudȃrək, -rka, m. = preudarek, die Ueberlegung, Z.; i. si vzeti, bedenken, C.
28254. izpreudáriti, -ȃrim, vb. pf. = preudariti, C., Z.
28255. izprevȃjati, -am, vb. impf. ad izprevoditi; 1) hin- und herführen; herumführen; konje izprevajajo po vožnji, da se polagoma ohlade, jvzhŠt.; — 2) begleiten, Mur., Cig., Jan., ogr.- M.; mrtveca i., eine Leiche begleiten, BlKr.- M.; duhovnik izprevaja, der Priester hält ein Begräbnis ab, BlKr.
28256. izprevȃjavəc, -vca, m. der Begleiter, Mur., Valj. (Rad).
28257. izprevȃjavka, f. die Begleiterin, Mur., Raič ( Let.).
28258. izprevȃžati, -am, vb. impf. spazieren fahren ( trans.), Jan.; i. se, spazieren fahren ( intr.), Jan.
28259. izprevẹ̑da, f. das Zusichkommen, die erlangte Einsicht, C.
28260. izprevẹ́dən, -dna, adj. leichtsinnig, unbesonnen, muthwillig, ogr.- M., C.; izprevedno se nositi, sich übermüthig benehmen, ogr.- C.
28261. izprevẹ́dẹti se, -vẹ́m se, vb. pf. 1) sich eines andern besinnen: zur Besinnung kommen, C.; — 2) sich versehen, irren, fehlen: da se ne izpreveš, C.; — 3) muthwillig, übermüthig werden, ogr.- C.; v dobroti se i., ogr.- Let.
28262. izprevẹdnják, m. muthwilliger, unbesonnener, leichtsinniger Mensch, ogr.- C., M.
28263. izprevẹ́dnost, f. 1) der Leichtsinn, C.; — 2) der Muthwille, die Bosheit, Cig., C., ogr.- Valj. (Rad).
28264. izprevẹdováti, -ȗjem, vb. impf. leichtsinnig, muthwillig sein, ausgelassen leben, ogr.- C., M.; z ženskami i., C.
28265. izprevedríti se, -ím se, vb. pf. = prevedriti se, heiter werden, Z., Notr.
28266. izprevìd, -vída, m. die Einsicht, das Ermessen, Cig., Jan.; po izprevidu, prepuščeno je njegovemu izprevidu, DZ.
28267. izprevı̑dək, -dka, m. = izprevid, Jan., DZ.
28268. izprevídẹti, -vı̑dim, vb. pf. zur Einsicht gelangen, einsehen.
28269. izprevíjati, -am, vb. impf. hin und her winden, biegen: ako kositer izprevijaš, škriplje, Erj. (Min.); i. si lase, C.
28270. izprevı̑tək, -tka, m. die Locke, C.
28271. izprévod, -vǫ́da, m. die Begleitung, das Geleite, Cig., Jan., C.; v i. vzeti, als Escorte verwenden, DZ.; — die Leichenbegleitung, das Leichenbegängnis, der Conduct, C., BlKr.; pogrebni i., Cig.; ein festlicher Aufzug, Guts., Cig., Jan., nk.; die Procession, V.-Cig., Let., LjZv.; tudi: izprevòd, -vǫ́da.
28272. izprevodı̑telj, m. der Geleitsmann, Mur.; = izprevodnik, der Conducteur, nk.; — der Leichenbegleiter, ogr.- C.
28273. izprevóditi, -vǫ́dim, vb. pf. das Geleite geben: i. koga, Cig., Jan.; — umherführen, Jan.; i. konja po vožnji, da se počasi ohladi, jvzhŠt.
28274. izprevǫ̑dnik, m. 1) der Theilnehmer an einem Geleite, Cig., Jan., DZ.; izprevodniki, die Geleitsleute, Cig.; die Leichenbegleiter, C.; — 2) der Conducteur, Cig., Jan., C., nk.
28275. izprevòj, -vǫ́ja, m. der Leichenconduct, BlKr.- Cig., C., Mik.; pogrebni i., Jan.; tudi: izprévoj, Valj. (Rad), BlKr.
28276. izprevóziti se, -vǫ́zim se, vb. pf. eine Spazierfahrt machen, Jan.
28277. izprevráčati, -am, vb. impf. ad izprevrniti; verkehren; verdrehen: i. resnico, pravico, Cig., Jan.; i. besede, Cig. (T.).
28278. izprevračȃvəc, -vca, m. der Verdreher: i. besed, Cig.
28279. izprevrẹ́či, -vŕžem, vb. pf. umwerfen, umstürzen, Mur.; — verändern, Cig.; Laban je Jakobu desetkrat plačilo izprevrgel, Ravn.; barvo i., sich verfärben, Cig.; misli i., eines anderen Sinnes werden, umsatteln, Cig.; — i. se, umschlagen, sich ändern, Mur., Cig., Jan.; vreme se bo izprevrglo, Mur., Cig., Jan.; žalost se v veselje izprevrže, C.; — i. se, entarten, ausarten, Jan.; no, ljudje so se izprevrgrli, nemara da že ni več pravih pivcev, Jurč.
28280. izprevŕniti, -nem, vb. pf. umkehren, Mur.; verdrehen: i. pravico, besedo, Cig.; i. kaj, verkehrt darstellen, Cig. (T.); izprevrnjen, verschroben, Cig. (T.).
28281. izprevȓžək, -žka, m. die Veränderung, C.; — die Entartung, Jan.; — die Abart, die Spielart, Cig., Jan., C.
28282. 1. izprę́zati, -zam, vb. impf. ad izpreči; = izpregati, C.; vole i., BlKr.
28283. 2. izprę́zati, -am, vb. pf. aufspringen machen; solnce je deske izprezalo, Z.; i. se, aufspringen (von Samenkapseln, Hülsen udgl.), Cig.; češarki so se izprezali, die Zapfen haben den Samen ausfallen lassen, Z.; grah se je izprezal, die Erbsen liefen aus, Cig., jvzhŠt.; stročiči se izprezajo, Nov.; — peresca rastlinska se izprezajo, entfalten sich, Cig.
28284. izprę́žati, -ím, vb. pf. erlauern; priliko i., Cig.
28285. izprežéljən, -ljna, adj. überaus lieblich, Jan.; Priletela ptičica, Spreželjno ( nam. izp-) je zapela, Npes.- Jan. (Slovn.).
28286. izpŕgati, -am, vb. pf. = izbrskati: kure seme izprgajo, Ravn. (Abc.).
28287. izprhčáti se, -ȃm se, vb. pf. durch Abliegen mürbe werden, jvzhŠt.; izprhčana jabolka, Št.- Vest.
28288. izprhnẹ́ti, -ím, vb. pf. = sprhneti, Jan. (H.).
28289. izpríčati, -prı̑čam, vb. pf. 1) bezeugen, erweisen, darthun; i. se, bezeugt, erwiesen werden; — 2) entschuldigen, Mur., Dol.- Cig.; — i. se, sich rechtfertigen, sich genügend entschuldigen, ogr.- C.
28290. izpričávati, -am, vb. impf. ad izpričati, = izpričevati; 1) bezeugen; — 2) entschuldigen, Mur.; i. se, sich entschuldigen, C.; i. se komu, sich bei jemandem entschuldigen, Let.
28291. izprı̑čba, f. der Erweis, die Nachweisung, Mur., Cig., Jan.; v izpričbo, zu Urkund dessen, Cig., Jan.
28292. izprı̑čək, -čka, m. = izpričba, Mur., Jan., Ravn.
28293. izpríčən, -čna, adj. 1) Nachweisungs-: izprı̑čno pismo, das Document, Cig.; — 2) erweislich, nk.
28294. izpričeválọ, n. das Document, das Zeugnis, Mur., Cig., Jan., nk.; i. uboštva, das Armutszeugnis, Cig.
28295. izpričevȃnje, n. 1) das Bezeugen, das Erweisen; — 2) das Entschuldigen, M.
28296. izpričeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpričati; 1) bezeugen, beweisen, darthun; — 2) entschuldigen, i. se, sich zu rechtfertigen suchen, sich entschuldigen, Jan.
28297. izpričevȃvəc, -vca, m. der Bezeuger, Cig.
28298. izprı̑čkati, -am, vb. pf. durch Hadern, Streiten erlangen: i. komu kaj, einem etwas abzanken, Cig.
28299. izprı̑dba, f. die Verderbnis, DZ.; i. hišnega orodja, die Möbelentwertung, Levst. (Pril.).
28300. izprídigovati, -ujem, vb. pf. aufhören zu predigen, auspredigen.
28301. izpríditi, -prı̑dim, vb. pf. untauglich machen, verderben, corrumpieren; i. se, untauglich werden, ausarten, schlecht werden; izprijen ( nav. izpriden), verderbt, ausgeartet.
28302. izpridováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpriditi, Jan.; pogl. izprijevati.
28303. izpríjati, -prı̑jam, vb. impf. ad izpriditi, Jan. (H.).
28304. izprı̑jenəc, -nca, m. der Ungerathene, (sprid-) Cig., Ravn.
28305. izprı̑jenost, f. die Verderbtheit, (sprid-) Mur., Cig., Jan., nk.
28306. izprijeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpriditi.
28307. izpripovẹ́dati, -am, vb. pf. auserzählen; pastorka ji je svoj pot izpripovedala, Npr.- Kres.
28308. izprı̑šč, m. nav. pl. izprišči, ein Kinderausschlag, eine Art Flechte, Z.
28309. izpríščiti se, -im se, vb. pf. ausschlagen, Cig.; izpriščilo se mu je po životu, er hat einen Ausschlag bekommen, Z.
28310. izprorokováti, -ȗjem, vb. pf. mit dem Prophezeien zuende kommen, ausweissagen, Cig., Dalm.
28311. izprósiti, -prǫ́sim, vb. pf. 1) durch Bitten erlangen, erbitten; kar človek izprosi, brez greha nosi, M.; izprosivši tablico je pisal, Krelj; losbitten, Cig.; izprošen, infolge von Bitten befreit, Dict.; komaj sem ga izprosila, jvzhŠt.; beim Freien Erfolg haben: zaroka je končana in dekletce izprošeno, Let.; — 2) durch Bitten überreden: če ga boš izprosila, jvzhŠt.; izprosil ga je, er hat ihn durch eine Abbitte besänftigt, C.
28312. izprostı̑rati, -am, vb. impf. ad izprostreti, = razprostirati, Mur., Cig.; kerubima sta svoje peruti izprostirala, (sp-) Dalm.
28313. izprostíti, -ím, vb. pf. befreien, Cig., Jan.; i. se, sich losmachen, Jan.; i. koga vseh troškov, Svet. (Rok.); Da sproščenim ( nam. izp-) bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka, Preš.
28314. izprostǫ́riti, -ǫ̑rim, vb. pf. geräumig machen, Ip., ogr.- Mik.
28315. izprostrẹ́ti, -strèm, vb. pf. = razprostreti, ausbreiten, Mur., Cig., Boh.; i. roke, Dalm.; ausstrecken: Mozes izprostre roko — in s strašnim hrupom zavezne Egipčane morje, Ravn.
28316. izproševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izprositi, DSv.
28317. izpróvod, -vǫ́da, m. = izprevod, Jan., C.
28318. izpŕskati se, -pȓskam se, vb. pf. ausbocken, ausbrunften, C.; — izprskan (preprosto), verbuhlt, C.
28319. izpŕskniti, -pȓsknem, vb. pf. ausspritzen, Jan. (H.).
28320. izpršáti, -ím, vb. pf. aussprühen, Cig.
28321. izpȓva, adv. = iz prva, anfangs, nk.; — prim. sprva.
28322. izpsíkati, -kam, -čem, vb. pf. auszischen, Mur., Cig., Jan.
28323. izpsováti, -ȗjem, vb. pf. ausschelten, ausschimpfen, Jan., nk.; — i. se, sich ausschimpfen, Cig.
28324. izpȗh, m. die Ausdünstung, Cig.
28325. izpúhati, * -pȗham, -šem, vb. pf. hauchend, blasend ausstoßen, Z.; — rauchend verbrauchen: cigare i., Cig.
28326. izpúhniti, -pȗhnem, vb. pf. mit einem Hauche herausstoßen, Cig.; Turek je bil tu, kakor bi ga bila po noči zemlja izpuhnila, Jurč.
28327. izpuhtẹ́ti, -ím, vb. pf. ausdunsten, verduften, verfliegen.
28328. izpuhtẹ́vati, -am, vb. impf. ad izpuhteti, Jan.
28329. izpúkati, -kam, -čem, vb. pf. durch Reißen, Raufen herausbringen, ausraufen, Jan., C.; nikar, da plevoč ljuljko tudi pšenice ž njo red ne izpučete, Dalm.; travo na strehah i., Trub.; izpukane peruti, Dalm.; — auszupfen, Cig.; — i. se, sich ausfasern, sich ausfädeln, Cig.
28330. izpúkniti, -pȗknem, vb. pf. ausraufen, ausreißen, Jan., C.; cvetico i., Cig.; repo i., eine Rübe ausraufen, Dol.; las iz glave si i., Hal.- C.
28331. izpúliti, -im, vb. pf. durch Raufen herausbringen, ausraufen, ausreißen: lase si i., drevesce s korenino i., auswurzeln, Cig.; komu kaj iz rok i., jemandem etwas aus den Händen entreißen; — iz koga kaj i., jemandem etwas abnöthigen, Cig.
28332. izpȗst, m. 1) das Herauslassen: i. hlapa, der Dunstabzug, Cig. (T.); — das Stichloch des Hochofens, h. t.- Cig. (T.); — die Entlassung, die Freilassung, Cig.; — 2) die Auslassung, Mur., Cig., Jan.; die Ellipse ( gramm.), Cig., Jan., Cig. (T.).
28333. izpȗstək, -tka, m. = izpust 2), Jan., DZ.
28334. izpȗstən, -tna, adj. 1) die Entlassung, die Freilassung betreffend: izpustno pismo, izpustni list, der Entlassungsschein, Cig., C.; — 2) elliptisch ( gramm.), Jan., Cig. (T.).
28335. izpustíti, -ím, vb. pf. 1) hinauslassen, loslassen, freilassen, entlassen; i. živino iz hleva, ptiča iz kletke, človeka iz ječe; Noe izpusti krokarja, — nato izpusti goloba, Dalm.; i. iz učenstva, freisprechen, Cig.; iz službe i., aus dem Dienste entlassen, Levst. (Cest.); fahren lassen: vrv iz rok i.; žrebelj je izpustil, = ne drži več; vodo iz ribnika i., abfließen lassen; vino iz soda i., den Wein ausfließen lassen; — hervorbrechen lassen: žarke i., ausstrahlen, Cig.; svit se je izpustil, es graut, es tagt, C.; jok i., zu weinen anfangen, Ravn.- Valj. (Rad); — 2) i. se, ausbrechen, ausfahren (von Ausschlägen), Cig.; nekaj se mu je izpustilo po obrazu, er hat im Gesichte einen Ausschlag bekommen, jvzhŠt.; — 3) i., auslassen, weglassen: i. besedo; vorüber gehen lassen; ne izpusti nobene veselice, er versäumt keine Unterhaltung.
28336. izpustǫ́šiti, -ǫ̑šim, vb. pf. verwüsten, C.
28337. izpustotiti, -im, vb. pf. öde machen: njivo i., verschlechtern, Cig.
28338. izpuščȃj, m. der Ausschlag, Mur., Cig., Jan., C., DZ.; čeljustni i., das Rankkorn (weiße Bläschen im Maul der Schweine), V.-Cig.
28339. izpúščati, -am, vb. impf. ad izpustiti; 1) hinauslassen, loslassen, freilassen, entlassen; živino na pašo i.; i. posle iz službe; — 2) i. se, ausbrechen (von Ausschlägen), Cig.; mah se mi izpušča, ich werde bärtig, Cig.; — 3) auslassen, weglassen; besede i. pri prepisavanju.
28340. izpuščę́nəc, -nca, m. der Entlassene, Cig., Jan.
28341. izpȗščnja, f. = izpust, die Freilassung, Mur.
28342. izpȗšək, -ška, m. = izpuhnjen mozolec, ogr.- C.
28343. izpúšiti, -pȗšim, vb. pf. ausrauchen: i. pipo tobaka, Cig., nk.
28344. izpužínati, -am, vb. pf. das Kerngehäuse entfernen: i. jabolko, Polj.
28345. izpužíniti, -ı̑nim, vb. pf. entkernen, Cig.; — prim. pužina.
28346. izpúžiti, -im, vb. pf. entkernen, aushülsen: i. bob, turščico, Dol.
28347. izrábiti, -im, vb. pf. ausnützen, abnützen, Z.; izrabljen, abgenützt, Cig.

   27.748 27.848 27.948 28.048 28.148 28.248 28.348 28.448 28.548 28.648  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani