m (27.648-27.747)

27648. izlǫ̑čba, f. die Ausscheidung, Cig.; — die Ausnahme, Cig.
27649. izlọ̑čək, -čka, m. das Abgesonderte, Cig. (T.); — kleiner Abschnitt im Buche, (zloček) Valj. (Rad); — der Vorbehalt, Cig.
27650. izločeváti, -ȗjem, vb. impf. = izločati; ausscheiden, absondern, Cig. (T.), nk.; — ausschließen, fern halten, Cig. (T.), Nov.- C.
27651. izločílọ, n. 1) das Absonderungsorgan, Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) die Ausschließung, DZ.
27652. izlǫ́čiti, -im, vb. pf. ausscheiden, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); absondern ( zool.), Cig. (T.), nk.; ausschließen, Cig., Jan., Cig. (T.); excommunicieren, ZgD.
27653. izlòg, -lǫ́ga, m. die Geschichte ("historia"), Alas.
27654. 1. izlǫ́kati, * -kam, -čem, vb. pf. ausschlappern: pes je mleko izlokal iz sklede.
27655. 2. izlǫ́kati, -am, vb. pf. auswölben, Mur.
27656. izlǫ́kniti, -lǫ̑knem, vb. pf. ausbiegen, Cig., C., Mik.; — auswölben, M.
27657. izlózən, -zna, adj. kar je iz loze, aus dem Haine, Štrek.
27658. izložı̑telj, m. der Aussteller, Nov.- C., nk.
27659. izložíti, -ím, vb. pf. 1) herauslegen, auspacken, ausladen; — = razstaviti, ausstellen, Jan., nk.; — 2) = razložiti, auslegen, deuten, erklären, Mur., Cig., Jap. (Sv. p.).
27660. izložník, m. der Aussteller, Jan. (H.), C.
27661. izlúčati, -am, vb. pf. mit dem Werfen fertig werden: vse kamenje i., alle Steine geworfen haben; = i. se, sich verwerfen, Cig.
27662. izlúditi, -im, vb. pf. verlocken, verführen: ženske so me izludile, Fr.- C., jvzhŠt.
27663. izlúgati, -am, vb. pf. = izlužiti, Cig.
27664. izlúknjati, -lȗknjam, vb. pf. auslochen, durchlöchern, Cig., C.
27665. izlúpiti, -im, vb. pf. ausschälen.
27666. izlúskati, -lȗskam, vb. pf. aushülsen, Cig.
27667. izlúščiti, -im, vb. pf. aushülsen; jedrce i., auskernen, Cig.; i. koruzo, Pjk. (Črt.); losgelöst: izluščeni kristali, lose Krystalle, Cig. (T.).
27668. izlúženəc, -nca, m. die ausgelaugte Asche, Cig., Nov.
27669. izlúžiti, -im, vb. pf. 1) auslaugen; dež bode pepel izlužil, Nov.; izlužen pepel, ausgelaugte Asche, Cig.; — durch die Lauge herausbringen: i. madež iz perila, Cig.; — 2) in der Lauge ausbeizen, Cig.; kože se v lužnici izlužijo, Vrt.
27670. iznàd, praep. c. gen. über—her, über—herab; iznad hriba prileti truma ptičev; odvali kamen iznad vodnjaka, Ravn.
27671. iznȃjdba, f. die Erfindung, Cig., Jan., ogr.- M., nk.
27672. iznȃjdəc, -dca, m. = iznajdnik, Cig., Jan.
27673. iznȃjdək, -dka, m. die Erfindung, Cig., C.; — die Ermittelung, Cig., Jan.
27674. iznájdenje, n. die Erfindung, Mur., Cig. (T.), nk.
27675. iznájdenost, f. die Erfahrenheit, die Fertigkeit, Cig., Jan.; — prim. iznajti 2).
27676. iznajdljı̑vəc, -vca, m. = iznajdljiv človek, nk.
27677. iznajdljívost, f. die Erfindsamkeit, die Findigkeit, Jan., nk.
27678. iznȃjdnik, m. der Erfinder, Mur., Cig., Jan., DZ., nk.
27679. iznajdováti, -ȗjem, vb. impf. ad iznajti; erfinden, Jan., nk.
27680. iznájti, -nájdem, vb. pf. 1) ausfindig machen, Cig., Jan.; erfinden, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) i. se v čem, sich zurecht finden, sich orientieren, Cig. (T.); sich auskennen, Cig.; — iznajden, klug, gescheit, Cig., Jan., Gor., Savinska dol.; iznajdeni in premeteni, Jap. (Prid.); Prelepa 'znajdena mladenka, Npes.-K.
27681. iznaroditi, -im, vb. pf. (narejeno po nem. glagolu: entnationalisieren, Nov., Let.).
27682. iznȃšati, -am, vb. impf. ad iznesti; 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; — 2) = raznašati, verleumden, M.; — 3) ( germ.) betragen, ausmachen, Cig., Jan., Cig. (T.); prim. iznesti 3).
27683. iznášləc, -šləca, (-šəłca), m. der Erfinder, Šol., Bes.
27684. iznebȃva, f. das Loswerden, die Befreiung, C.; — prim. iznebiti se.
27685. iznebávljati se, -am se, vb. impf. ad iznebiti se; los zu werden suchen, sich entledigen, sich befreien: i. se koga, česa, Jan., Fr.- C.
27686. iznebı̑tək, -tka, m. der Abortus, C.
27687. iznebíti se, -ím se, (-bǫ̑m se, -bǫ̑dem se, Mik., Trub., Levst.), vb. pf. loswerden, sich entäußern, befreit werden; i. se koga, česa; i. se dolgov; da smo se le tega sitneža iznebili! — otroka se i., abortieren, Jan.; — etwas von sich geben: do bedakov se ni nikoli nepotrebne besede iznebil, Ravn.; i. se kake neumne, etwas Dummes aussprechen, Nov.
27688. iznebívati se, -am se, vb. impf. ad iznebiti se.
27689. iznejevę́riti, -vę̑rim, vb. pf. = izneveriti, Cig.
27690. iznenȃda, adv. unverhofft, Cig., Jan.; (iz nenada), Mik., LjZv.
27691. iznenȃde, adv. = iznenada, Mur., Met.
27692. iznenádən, -dna, adj. unerwartet, Jan.; iznenadna novica, Jurč.; — aus dem Stegreif, Cig. (T.).
27693. iznenáditi, -nȃdim, vb. pf. überraschen, Cig. (T.), nk.
27694. iznerę́diti, -rę̑dim, vb. pf. in Unordnung bringen, verwirren, (zner-) Podkrnci- Erj. (Torb.).
27695. iznerǫ́diti se, -rǫ̑dim se, vb. pf. unfruchtbar werden, Cig.
27696. iznȇsək, -ska, m. der Betrag, Jan., Slom.- C.; nav. znesek.
27697. iznésti, -nésem, vb. pf. 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; na solnce i. kaj, Dol.; — 2) das Gerücht verbreiten: ljudje so iznesli, Z.; prim. raznesti; — 3) ( germ.) betragen, ausmachen, Jan. ( nav. znesti; prim. nem. "austragen" = betragen).
27698. iznę́ti, -námem, vb. pf. herausnehmen: bruno, troho iz očesa i., Krelj; izname dva desetaka, Trub. (Post.); oči i. iz glave, Levst. (Zb. sp.); iznemi sekiro iz tega teplja, Npr.- Erj. (Torb.); — iznet, ausgenommen, DZ.; iznemši, mit Ausnahme, C., Raič (Slov.).
27699. iznevę̑ra, f. der Treubruch, Jan.; — der Abfall vom Glauben, C.
27700. iznevę́riti, -vę̑rim, vb. pf. 1) i. koga, treulos machen, C.; — i. se, abtrünnig werden; on se je bil izneveril Nebukadnezarju, Dalm.; i. se svoji stari navadi, LjZv.; — 2) i. se, ungläubig werden, Cig.; — 3) (po nem.) veruntreuen, SlN.
27701. iznevę́rjati, -am, vb. impf. ad izneveriti; i. se, abtrünnig werden: izneverjali so se mu prijatelji in znanci, Navr. (Kop. sp.).
27702. iznevę̑rje, n. die Abtrünnigkeit: V izneverje kmeta mami, Levst. (Zb. sp.).
27703. iznevę́rjenik, m. der untreu geworden ist, C.
27704. iznevę̑rnik, m. der Abtrünnige, Cig., C.
27705. iznevẹ̑sti, adv. unvermuthet, Mur., Jan., Met., Mik.
27706. iznevǫ́ljiti, -vǫ̑ljim, vb. pf. unwillig machen: iznevoljen, entrüstet, Bleiw. ( Let.).
27707. iznẹ̑ženəc, -nca, m. der Verzärtelte, das Zärtelkind, (zn-) Ravn.- Cig.
27708. iznẹ́žiti, -nẹ̑žim, vb. pf. verzärteln, Cig., Šol., Cig. (T.); — rus.
27709. izníčiti, -nı̑čim, vb. pf. zunichte machen, vernichten, C.; i. se = v nič priti, zugrunde gehen: blago se mi je izničilo, Dol.
27710. izníkati, -kam, -čem, vb. impf. ad 1. iznikniti; entsprießen, Cig.; M.
27711. 1. izníkniti, -nı̑knem, vb. pf. sprießend herauskommen, entsprießen, Cig., Jan.
27712. 2. izníkniti, -nı̑knem, vb. pf. entschwinden, C.; i. iz oči, Vest.
27713. iznítiti, -nı̑tim, vb. pf. ausfädeln, die Fäden ausziehen, Cig.
27714. iznı̑žati, -am, vb. pf. niedriger stellen, Z.; ermäßigen, nk.
27715. iznı̑žək, -žka, m. die Ermäßigung, Levst. (Pril.), Nov.
27716. izniževáti, -ȗjem, vb. impf. ad iznižati, Z., nk.
27717. iznorčeváti se, -ȗjem se, vb. pf. ausscherzen, Cig.
27718. iznorẹ́ti, -ím, vb. pf. austoben, Cig.
27719. iznòs, -nósa, m. 1) das Hinaustragen, die Austragung, Cig.; — 2) = iznesek, der Betrag, Cig., DZ., SlN.- C.
27720. iznósiti, -nǫ́sim, vb. pf. 1) mit dem Tragen fertig werden; hlapec je vsa drva iznosil v drvarnico; — 2) austragen (ein Kind), Cig.; gebären, C.; negodno je iznosila, sie hat abortiert, Cig.; — 3) i. se, durch langes Fruchttragen geschwächt werden: trta se je iznosila, M.; — 4) iznošen, abgetragen, abgenützt, Cig.
27721. iznǫ̑tra, adv. = iznotraj, Trub.- Mik.
27722. iznòv, adv. von neuem, neuerdings, (znov) Trub., Dalm., Rec., ( nam. iz nova?).
27723. iznǫ̑va, adv. = iz nova, von neuem, nk.
27724. iznǫ̑vič, adv. = iznova, von neuem, Z.
27725. iznúditi, -nȗdim, vb. pf. abdringen, Cig.
27726. izobáliti, -ȃlim, vb. pf. niederwerfen, (zob-) C.; — löschen, tilgen: greh i., ogr.- C.; — = prevrniti, BlKr.; i. se, = prevrniti se, BlKr.
27727. izǫ̑bčenəc, -nca, m. der Excommunicierte, Cig.
27728. izǫ́bčenje, n. der Bann, die Excommunication, Cig., Jan., C.; — die Acht, Cig.
27729. izobčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izobčiti, Jan., nk.
27730. izobčíłən, -łna, adj. Bann-: izobčı̑łno pismo, der Bannbrief, Cig.
27731. izobčílọ, n. die Excommunication, Cig.
27732. izobčı̑təv, -tve, f. die Excommunication, Jan.
27733. izǫ́bčiti, -ǫ̑bčim, vb. pf. ausschließen, Levst. (Nauk); — in den Bann thun, excommunicieren, Cig., Jan., C., nk.
27734. izobẹ́siti, -ẹ̑sim, vb. pf. aushängen, Cig., nk.; (po nem.).
27735. izobhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. = obhoditi, bereisen, ogr.- C.
27736. izobı̑łən, -łna, adj. reichlich, überschwenglich, Mur., Cig., Jan., C.
27737. izobı̑łnost, f. die Reichlichkeit, die Ueberschwenglichkeit, Mur.
27738. izobı̑łšati, -am, vb. pf. vermehren, Cig.
27739. izobjẹ́stiti se, -jẹ̑stim se, vb. pf. muthwillig werden, C.
27740. izǫ́bliti, -ǫ̑blim, vb. pf. abrunden, Cig.
27741. izoblǫ́kati, -am, vb. pf. auswölben, nk.
27742. izobǫ́kati, -am, vb. pf. = izoblokati, Cig., Jan.
27743. izobrȃzba, f. 1) die Bildung, die Formation: navpična, porazna i., die senkrechte, horizontale Gliederung, Cig. (T.), Jes., Rut. (Zg. Tolm.); — 2) die geistige Ausbildung, nk.
27744. izobráziti, -rȃzim, vb. pf. 1) formen, gestalten, Mur., Cig., Jan.; Bog izobrazi lepo človeško telo, Ravn.; — ausbilden (den Geist), izobražen, gebildet, Cig., Jan., M., nk.; — 2) bildlich darstellen, Cig. (T.), nk.
27745. izobrazljìv, -íva, adj. 1) bildend, nk.; — 2) bildsam, bildungsfähig, C., (-žljiv) Cig.
27746. izobrȃznik, m. der Bildner, Vrtov. (Sh. g.).
27747. izobrazováti, -ȗjem, vb. impf. = izobraževati, Cig., Jan.

   27.148 27.248 27.348 27.448 27.548 27.648 27.748 27.848 27.948 28.048  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani