Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (27.601-27.700)

  1. izləgáti se, -lážem se, vb. pf. sich herauslügen, (izlag-) Cig.
  2. izlę́gniti, * -lę̑gnem, vb. pf. = izleči, -ležem: ptice se izlegnejo, kajk.- Valj. (Rad).
  3. izləhčáti se, -ȃm se, vb. pf. wohlfeiler werden (izlaščati se, Dol.- Cig., BlKr.- M.; nam. "izlahčati" se, Mik. [Et.]).
  4. izləhkotíti, -ím, vb. pf. erleichtern, Cig., Jan.
  5. izlę́kniti, -lę̑knem, vb. pf. hervorrecken, Šol.; — izleknjen, ausgewachsen, Z.
  6. izlẹníti se, -ím se, vb. pf. träge werden, Z.
  7. izlẹ̑pšati, -am, vb. pf. verschönern, Cig.
  8. izlẹ́sti, -lẹ̑zem, vb. pf. hervorkriechen, auskriechen; i. iz lupine, aus dem Ei hervorkriechen; toliko da je izlezel iz lupine, = er ist noch nicht trocken hinter den Ohren, Cig.; še le je iz gnezda izlezel, pa uže hoče črez glave drugim letati, C.
  9. izlèt, -lę́ta, m. der Ausflug (das Ausfliegen der Vögel), Cig.; — der Ausflug, die Partie, der Excurs, Jan., nk.
  10. izletȃj, m. = izlet, Mur.
  11. izlẹ́tati, * -am, I. vb. impf. ad izleteti; hervorfliegen, ausfliegen; — II. vb. pf. erlaufen (= z letanjem doseči), Cig.
  12. izlẹtávati, -am, vb. impf. hervor-, herauszufliegen pflegen, C.
  13. izletečáti, -ȃm, vb. pf. flügge werden, (o matici) Levst. (Beč.); i. se (o ptičih), Svet. (Rok.).
  14. izletẹ́ti, -ím, vb. pf. herausfliegen, ausfliegen; ptički so že izleteli, die Vögel haben schon das Nest verlassen; tebi pametna iz ust ne izleti, aus deinem Munde kommt kein gescheidtes Wort, Z.
  15. izlẹtováti, -ȗjem, vb. impf. ad izleteti, = izletavati.
  16. izlẹ́vati, -am, vb. impf. = izlivati, Mik.
  17. izlẹvíti se, -ím se, vb. pf. sich häuten, sich schuppen, Jan.; — sich entpuppen ( fig.), nk.; — entstehen, Jan. (H.).
  18. izlẹ́zenje, n. das Auskriechen, C.; — i. zadnjice, der Vorfall des Mastdarmes, C.
  19. izlę̑ž, m. das Gebrüte, Cig.
  20. izléžati se, -ím se, vb. pf. sich ausliegen, Jan. (H.).
  21. izležè, -ę́ta, m. uneheliches Kind, Cig.
  22. izlę́ženəc, -nca, m. = izleženik, Trst. (Let.).
  23. izlę́ženik, m. = ki se je izlegel; ptujski izleženik, der zu Pettau Geborene, C.; radomerski i., Raič ( Let.).
  24. izleženják, m. = izleženik, C.
  25. izlíčiti, * -im, vb. pf. den Bast abziehen, Z.; — enthüllen, ZgD.
  26. izlı̑čkati, -am, vb. pf. i. koruzo, mit dem Schälen des Kukuruzes fertig werden, Dol., Gor.
  27. izliják, m. die Gosse, jvzhŠt.
  28. izlíjanje, n. = izlivanje, Mur., Cig.
  29. izlíjati, -am, vb. impf. ad izliti, = izlivati, Mur., Cig., Jan.
  30. izlı̑k, m. na izlik, zum Schein, Jan., Mik.
  31. izlı̑ka, f. der Vorwand, Cig. (T.), BlKr.- Mik., Svet. (Rok.); na izliko, zum Scheine, vzhŠt.
  32. izlı̑kati, -am, vb. pf. ausglätten, Cig., Jan.; auspolieren, Z.; izlikani in nabrušeni meči, Jap.- C.; izlikani predalniki, politierte Kästen, LjZv.; — i. perilo, plätten, Cig.; i. sukno, appretieren, Cig.; putzen, Jan.; — durchbilden, Cig.; = olikan, fein, Cig.
  33. izlíliti se, -im se, vb. pf. sich häuten, vzhŠt.
  34. izlísiti, -lı̑sim, vb. pf. fleckig machen: i. si kožo, sich die Haut abschürfen, vzhŠt.
  35. izlı̑tək, -tka, m. der Ausguss, C.
  36. izlíti, -líjem, vb. pf. 1) ausgießen, weggießen; vino iz kupice i.; — 2) i. se, überlaufen, überströmen, Cig.; Sava se je izlila, ist ausgetreten, Cig.; sich ergießen, Cig.; žolč se mu je izlil, = die Galle läuft ihm über, Cig.; prim. razliti; — 3) i. se, aufhören zu gießen, (zu regnen), ausregnen: izlilo se je, Cig.
  37. izlı̑v, m. 1) der Erguss, Cig., Jan.; — 2) die Mündung eines Flusses, Cig., Jan., nk.; i. reke; — der Einfluss ( geogr.), Cig. (T.), Jes.; — jetrni i., der Lebergang, Cig.
  38. izlivalíšče, n. die Ausgussstätte, Mur.
  39. izlivȃłnik, m. der Ausguss, die Gosse ( z. B. in der Küche), Savinska dol.
  40. izlívati, -am, vb. impf. ad izliti; 1) ausgießen, weggießen; vodo iz škafa i.; i. se, sich ergießen, münden, Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) (unwillkürlich) vergießen, verschütten, Cig.; kaj tako izlivaš! lepo nesi posodo! — i. se, austreten (o rekah), Cig.
  41. izlı̑vən, -vna, adj. Mündungs-: izlivno jezero, Jes.
  42. izlı̑vnjak, m. der Ausguss, die Gosse, C.
  43. izlízati, -žem, vb. pf. 1) durch Lecken herausbringen, herauslecken; med i. iz skodelice; — i. se, sich heilen, genesen; sich herausarbeiten, sich durchschmiegen; — 2) zerlecken, Cig.; — abwetzen, abnützen; izlizan denar, izlizano sukno, Cig.; i. se, sich abwetzen, sich abnützen; lemeži se v peskasti prsti zelo izližejo, Vrtov. (Km. k.); — 3) i. kaj iz koga, jemandem etwas abschmeicheln, Cig.
  44. izlı̑zək, -zka, m. izlizana stvar, Lašče- Erj. (Torb.); n. pr. obrabljen kos mila, Vreme- Erj. (Torb.).
  45. izlizováti, -ȗjem, vb. impf. ad izlizati.
  46. izlǫ̑č, m. = razred (Classe), (zloč) ogr.- Valj. (Rad).
  47. izlǫ́čati, -am, vb. impf. ad izločiti; ausscheiden, nk.; i. iz sebe, absondern, DZ.; i. se, sich ausscheiden, nk.; iz bakrenice izloča se modra galica v lepih kristalih, Erj. (Min.).
  48. izlǫ̑čba, f. die Ausscheidung, Cig.; — die Ausnahme, Cig.
  49. izlọ̑čək, -čka, m. das Abgesonderte, Cig. (T.); — kleiner Abschnitt im Buche, (zloček) Valj. (Rad); — der Vorbehalt, Cig.
  50. izločeváti, -ȗjem, vb. impf. = izločati; ausscheiden, absondern, Cig. (T.), nk.; — ausschließen, fern halten, Cig. (T.), Nov.- C.
  51. izločílọ, n. 1) das Absonderungsorgan, Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) die Ausschließung, DZ.
  52. izlǫ́čiti, -im, vb. pf. ausscheiden, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); absondern ( zool.), Cig. (T.), nk.; ausschließen, Cig., Jan., Cig. (T.); excommunicieren, ZgD.
  53. izlòg, -lǫ́ga, m. die Geschichte ("historia"), Alas.
  54. 1. izlǫ́kati, * -kam, -čem, vb. pf. ausschlappern: pes je mleko izlokal iz sklede.
  55. 2. izlǫ́kati, -am, vb. pf. auswölben, Mur.
  56. izlǫ́kniti, -lǫ̑knem, vb. pf. ausbiegen, Cig., C., Mik.; — auswölben, M.
  57. izlózən, -zna, adj. kar je iz loze, aus dem Haine, Štrek.
  58. izložı̑telj, m. der Aussteller, Nov.- C., nk.
  59. izložíti, -ím, vb. pf. 1) herauslegen, auspacken, ausladen; — = razstaviti, ausstellen, Jan., nk.; — 2) = razložiti, auslegen, deuten, erklären, Mur., Cig., Jap. (Sv. p.).
  60. izložník, m. der Aussteller, Jan. (H.), C.
  61. izlúčati, -am, vb. pf. mit dem Werfen fertig werden: vse kamenje i., alle Steine geworfen haben; = i. se, sich verwerfen, Cig.
  62. izlúditi, -im, vb. pf. verlocken, verführen: ženske so me izludile, Fr.- C., jvzhŠt.
  63. izlúgati, -am, vb. pf. = izlužiti, Cig.
  64. izlúknjati, -lȗknjam, vb. pf. auslochen, durchlöchern, Cig., C.
  65. izlúpiti, -im, vb. pf. ausschälen.
  66. izlúskati, -lȗskam, vb. pf. aushülsen, Cig.
  67. izlúščiti, -im, vb. pf. aushülsen; jedrce i., auskernen, Cig.; i. koruzo, Pjk. (Črt.); losgelöst: izluščeni kristali, lose Krystalle, Cig. (T.).
  68. izlúženəc, -nca, m. die ausgelaugte Asche, Cig., Nov.
  69. izlúžiti, -im, vb. pf. 1) auslaugen; dež bode pepel izlužil, Nov.; izlužen pepel, ausgelaugte Asche, Cig.; — durch die Lauge herausbringen: i. madež iz perila, Cig.; — 2) in der Lauge ausbeizen, Cig.; kože se v lužnici izlužijo, Vrt.
  70. iznàd, praep. c. gen. über—her, über—herab; iznad hriba prileti truma ptičev; odvali kamen iznad vodnjaka, Ravn.
  71. iznȃjdba, f. die Erfindung, Cig., Jan., ogr.- M., nk.
  72. iznȃjdəc, -dca, m. = iznajdnik, Cig., Jan.
  73. iznȃjdək, -dka, m. die Erfindung, Cig., C.; — die Ermittelung, Cig., Jan.
  74. iznájdenje, n. die Erfindung, Mur., Cig. (T.), nk.
  75. iznájdenost, f. die Erfahrenheit, die Fertigkeit, Cig., Jan.; — prim. iznajti 2).
  76. iznajdljı̑vəc, -vca, m. = iznajdljiv človek, nk.
  77. iznajdljívost, f. die Erfindsamkeit, die Findigkeit, Jan., nk.
  78. iznȃjdnik, m. der Erfinder, Mur., Cig., Jan., DZ., nk.
  79. iznajdováti, -ȗjem, vb. impf. ad iznajti; erfinden, Jan., nk.
  80. iznájti, -nájdem, vb. pf. 1) ausfindig machen, Cig., Jan.; erfinden, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) i. se v čem, sich zurecht finden, sich orientieren, Cig. (T.); sich auskennen, Cig.; — iznajden, klug, gescheit, Cig., Jan., Gor., Savinska dol.; iznajdeni in premeteni, Jap. (Prid.); Prelepa 'znajdena mladenka, Npes.-K.
  81. iznaroditi, -im, vb. pf. (narejeno po nem. glagolu: entnationalisieren, Nov., Let.).
  82. iznȃšati, -am, vb. impf. ad iznesti; 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; — 2) = raznašati, verleumden, M.; — 3) ( germ.) betragen, ausmachen, Cig., Jan., Cig. (T.); prim. iznesti 3).
  83. iznášləc, -šləca, (-šəłca), m. der Erfinder, Šol., Bes.
  84. iznebȃva, f. das Loswerden, die Befreiung, C.; — prim. iznebiti se.
  85. iznebávljati se, -am se, vb. impf. ad iznebiti se; los zu werden suchen, sich entledigen, sich befreien: i. se koga, česa, Jan., Fr.- C.
  86. iznebı̑tək, -tka, m. der Abortus, C.
  87. iznebíti se, -ím se, (-bǫ̑m se, -bǫ̑dem se, Mik., Trub., Levst.), vb. pf. loswerden, sich entäußern, befreit werden; i. se koga, česa; i. se dolgov; da smo se le tega sitneža iznebili! — otroka se i., abortieren, Jan.; — etwas von sich geben: do bedakov se ni nikoli nepotrebne besede iznebil, Ravn.; i. se kake neumne, etwas Dummes aussprechen, Nov.
  88. iznebívati se, -am se, vb. impf. ad iznebiti se.
  89. iznejevę́riti, -vę̑rim, vb. pf. = izneveriti, Cig.
  90. iznenȃda, adv. unverhofft, Cig., Jan.; (iz nenada), Mik., LjZv.
  91. iznenȃde, adv. = iznenada, Mur., Met.
  92. iznenádən, -dna, adj. unerwartet, Jan.; iznenadna novica, Jurč.; — aus dem Stegreif, Cig. (T.).
  93. iznenáditi, -nȃdim, vb. pf. überraschen, Cig. (T.), nk.
  94. iznerę́diti, -rę̑dim, vb. pf. in Unordnung bringen, verwirren, (zner-) Podkrnci- Erj. (Torb.).
  95. iznerǫ́diti se, -rǫ̑dim se, vb. pf. unfruchtbar werden, Cig.
  96. iznȇsək, -ska, m. der Betrag, Jan., Slom.- C.; nav. znesek.
  97. iznésti, -nésem, vb. pf. 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; na solnce i. kaj, Dol.; — 2) das Gerücht verbreiten: ljudje so iznesli, Z.; prim. raznesti; — 3) ( germ.) betragen, ausmachen, Jan. ( nav. znesti; prim. nem. "austragen" = betragen).
  98. iznę́ti, -námem, vb. pf. herausnehmen: bruno, troho iz očesa i., Krelj; izname dva desetaka, Trub. (Post.); oči i. iz glave, Levst. (Zb. sp.); iznemi sekiro iz tega teplja, Npr.- Erj. (Torb.); — iznet, ausgenommen, DZ.; iznemši, mit Ausnahme, C., Raič (Slov.).
  99. iznevę̑ra, f. der Treubruch, Jan.; — der Abfall vom Glauben, C.
  100. iznevę́riti, -vę̑rim, vb. pf. 1) i. koga, treulos machen, C.; — i. se, abtrünnig werden; on se je bil izneveril Nebukadnezarju, Dalm.; i. se svoji stari navadi, LjZv.; — 2) i. se, ungläubig werden, Cig.; — 3) (po nem.) veruntreuen, SlN.

   27.101 27.201 27.301 27.401 27.501 27.601 27.701 27.801 27.901 28.001  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA