m (27.401-27.500)

27401. 2. izkȃza, f. 1) der Verderb, Cig.; — žitna i., C.; — die Vereitelung, Cig.; izkazo komu storiti, jemandem einen Strich durch die Rechnung machen, (sk-) Jurč., Zora; izkazo delati, in die Quere kommen, Kr.; — 2) der Fehler, das Gebrechen, Cig., C.; — 3) der Pfuscher: mojster i., lovec i., ein schlechter Jäger, C.; — (piše in govori se nav. skaza; toda prim. stsl. izkaza, v istem pomenu).
27402. izkȃzast, adj. mit Gebrechen behaftet, (sk-) C.
27403. izkázati, -žem, vb. pf. 1) darthun, erweisen; to se bo izkazalo pred sodnikom; sina modrost izkaže očetov uk, Škrinj.- Valj. (Rad); — i. se, sich ausweisen, sich legitimieren, Cig. (T.), nk.; — 2) zeigen; svojo moč, svojo nevoljo i. s čim; — beweisen, erweisen, bezeigen; milost, ljubav, prijateljstvo, čast komu i.; pravico i. komu, jemandem Recht widerfahren lassen; tu se je izkazala božja milost; — i. se, sich zeigen: izkaže se mu v snu gospodična, kajk.- Valj. (Rad); — sich auszeichnen; — sich bewähren; i. se pravičnega moža; sich bezeigen: hvaležnega se i.; da mu se zahvalne izkažemo, kajk.- Valj. (Rad).
27404. izkȃzba, f. der Verderb, die Entstellung, (sk-) Cig., C.; — das Verderbte, das Entstellte, Levst. (M.); — prim. izkaziti.
27405. 1. izkȃzək, -zka, m. der Ausweis, Cig., Jan., Nov.- C., nk.
27406. 2. izkȃzək, -zka, m. der Schade, (sk-) C.; — prim. izkaziti.
27407. izkázən, -zna, adj. 1) Ausweis-, Legitimations-: izkȃzno pismo, Cig., Jan., DZkr.; — 2) erweislich: izkazna škoda, DZ.
27408. izkazílọ, n. das Beweismittel, Svet. (Rok.); das Document (durch welches etwas ausgewiesen wird), der Ausweis, die Legitimation, Jan., DZ., DZkr., Valj. (Rad).
27409. izkazíti, -ím, vb. pf. verderben, verpfuschen; i. kako delo; vse izkazi, kar v roke prime; trikrat premišljeno, še rado izkaženo, Npreg.- Polj.; vino i., den Wein verfälschen, Cig.; vreme nam je veselico izkazilo; — entstellen, Cig.; i. ude, verstümmeln, Cig.; — entehren, schänden, Meg., Dict.- Mik.; — i. se, schlecht ausfallen: izkazilo se mi je delo; verderben, ( intr.); vino se je izkazilo; izkazilo se je, die Sache ist zu Wasser geworden, Cig.; ( nav. skaziti; toda prim. stsl., rus. iskaziti; izkažen, Trub.).
27410. izkȃznica, f. die Legitimationskarte, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), DZkr.; živinska i., der Viehpass, DZ.
27411. izkazník, m. der Verderber, (sk-) Guts., Cig.
27412. izkazováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkazati; 1) ausweisen, erweisen; i. svoje pravice, Let.; — 2) bezeigen: čast i.; — 3) i. se, sich auszeichnen, sich bewähren, sich bezeigen, Cig.
27413. izkažénje, n. Verderbung; die Verstümmelung: i. samega sebe, DZ.
27414. izkekljáti, -ȃm, vb. pf. ausstottern, ausstammeln, Cig.
27415. izkelíti, -ím, vb. pf. ausleimen, Jan. (H.).
27416. izkəsáti se, -ȃm se, vb. pf. = skesati se, Jan. (H.).
27417. izkídati, -kı̑dam, vb. pf. 1) ausschaufeln: i. blato, Cig.; i. sneg, Z.; i. gnoj, ausmisten; izkidala sem (iz hleva), ich habe den Stall ausgemistet; — 2) i. se, sich forttrollen: izkidaj se, Z., jvzhŠt.; ali ni prav, da se kar najhitreje izkida izpred nas? Jurč.
27418. izkı̑dək, -dka, m. nav. pl. izkidki, der aus dem Stalle geworfene Mist, Fr.- C.
27419. izkidováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkidati, Jan. (H.).
27420. izkíhati, -kı̑ham, -šem, vb. pf. 1) beim Niesen herauswerfen: i. kaj, Cig.; — 2) i. se, mit dem Niesen fertig werden, ausniesen: komaj sem se izkihal, C.
27421. izkíhniti, -kı̑hnem, vb. pf. bei einem Nieser herauswerfen, herausniesen, Cig.
27422. izkı̑pək, -pka, m. nav. pl. izkipki, kar prek piskra izkipi, (sk-) C.
27423. izkipẹ́ti, -ím, vb. pf. beim Sieden herausfließen, überfließen; polovica mleka je izkipela.
27424. izkipẹ́vati, -am, vb. impf. beim Sieden überzufließen pflegen, Cig.
27425. izkladáč, m. der Auslader, C.
27426. izklȃdati, -am, vb. impf. 1) ausladen; — 2) = izlagati 2), Trub.
27427. izkladȃvəc, -vca, m. = izkladač, C.
27428. izklapoúhati, -ȗham, vb. pf. i. koga, jemanden abohrfeigen, jvzhŠt.
27429. izklasíti se, -ím se, vb. pf. Aehren ansetzen, Vrt.; izklasila se še ni pšenica, SlN.
27430. izklásti, -kládem, vb. pf. 1) = izložiti, ausladen, DZ.; — 2) verfüttern, Cig.; vse smo izkladli, Polj.
27431. izkláti, -kǫ́ljem, vb. pf. 1) durch Spalten herausbringen, ausspalten, Cig.; — 2) = poklati, zaklati, Mur.
27432. izklẹ́jati, -am, vb. pf. ausleimen, Cig.
27433. izkléniti, -klę́nem, vb. pf. 1) aus dem Joche spannen, ausjochen, Cig.; i. vole, jvzhŠt.; i. se, sich aus dem Joche losmachen, Dict., Cig.; vol se je izklenil, jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Mur., Cig., Jan., C., nk.
27434. izklèp, -klę́pa, m. der Ausschluß, Cig., Jan.; sodnji i. od vseh pravic, die Praeclusion, Cig.
27435. 1. izklẹ́pati, -klẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad izkleniti; 1) ausjochen, Cig., jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Cig., Jan., nk.
27436. 2. izklépati, -klę́pljem, vb. pf. aushämmern, ausdengeln; i. si koso, srp.
27437. izklepávati, -am, vb. impf. ad 2. izklepati, aushämmern, ausdengeln.
27438. izklepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. ausplappern.
27439. izklepovȃłnik, m. = kotlarski bet, Cig.
27440. izklepováti, -ȗjem, vb. impf. = izklepavati.
27441. izklésati, -ę́šem, -esȃm, vb. pf. ausmeißeln, C., Z., nk.; moj kip pa naj bode izklesan iz belega marmorja, ZgD.; žlebina v živo skalo izklesana, LjZv.
27442. izklẹ́stiti, -im, vb. pf. mit dem Abästen fertig werden, ganz abästen.
27443. izklẹ́ščiti, -im, vb. pf. mit der Zange ausreißen, Cig.; — erzwingen, Cig.
27444. izklę́ti, -kółnem, vb. pf. aufhören zu fluchen.
27445. izklìc, -klíca, m. das Ausrufen, der Ausruf, Cig.
27446. izklícati, -klı̑čem, vb. pf. 1) herausrufen, Cig.; Al' obhajilo 'zkliče Iz grobov ven mrliče? Preš.; — 2) mit dem Ausrufen ( z. B. der Stunden) zuende kommen, Mur.
27447. izklicávati, -am, vb. impf. ad izklicati; 1) herausrufen, Mur.; — 2) ausrufen ( z. B. die Stunden), Mur.
27448. izkliceváti, -ȗjem, vb. impf. = izklicavati, Mur., C.
27449. izklicevȃvəc, -vca, m. der Ausrufer, Cig.
27450. izklínčati, -klı̑nčam, vb. pf. klinčaje izgotoviti, nk.
27451. izklínčiti, -klı̑nčim, vb. pf. mit Pflöcken ausstecken, Z.
27452. izklíti, -klíjem, vb. pf. entkeimen, Cig., C.
27453. izkljəváti, -kljújem, vb. pf. = izkljuvati, Cig., Levst. (Sl. Spr.).
27454. izključeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izključiti; ausschließen, nk.
27455. izkljúčiti, -kljȗčim, vb. pf. ausschließen, Cig. (T.), nk.; — rus.
27456. izkljuváti, * -kljújem, vb. pf. mit dem Schnabel auspicken, aushacken; oči komu i.; jedrce iz oreha i.
27457. izkljuvávati, -am, vb. impf. ad izkljuvati; i. se, sich herauszupicken suchen, Vrt.
27458. izklopíti, -ím, vb. pf. ausschließen, ogr.- C.
27459. izknjížiti, -knjı̑žim, vb. pf. extabulieren, Cig., Jan., nk.
27460. izkobacáti, -ȃm, vb. pf. auf allen Vieren hervorkommen, Z., Št.; vsi izkobacajo iz vode, Pjk. (Črt.); — i. se, sich ungeschickt herausarbeiten, Jan., Cig.; izkobacala sta se iz snega, Erj. (Izb. sp.).
27461. izkobáliti se, -bȃlim se, vb. pf. = izkobacati se: i. se iz postelje, Dol.
27462. izkobetáti, -etȃm, vb. pf. herausflattern, Zora.
27463. izkobíliti se, -bı̑lim se, vb. pf. = izkobaliti se, Dol.
27464. izkobíniti se, -ı̑nim se, vb. pf. verderben: sod starine se mi je izkobinil, LjZv.
27465. izkǫ̑ckati, -am, vb. pf. vermittelst der Würfel ausspielen, Cig.
27466. izkoditi, -im, vb. pf. erbetteln, Jan. (H.), Z., vzhŠt.; nam. izkolditi; — prim. kolditi.
27467. izkodljáti, -ȃm, vb. pf. volno i., die Wolle auflockern, Z.; — perutnina se izkodlja, kadar se v pesku koplje, Z.
27468. izkodráti, -ȃm, vb. pf. = skodrati, Z., Jan. (H.).
27469. izkojíti, -ím, vb. pf. aufziehen, Z.; bil je z Erodežem tetrarhom izkojen, er war der Milchbruder des Herodes, Trub.
27470. izkółčiti, -kȏłčim, vb. pf. i. si nogo, sich den Fuß am Hüftgelenk ausrenken, C., Z., Svet. (Rok.); tovor in hoja sta izkolčila žival ( t. j. noge živali), SlN.; Naj se bedro ti izkolči! Levst. (Zb. sp.).
27471. izkȏłčkati, -am, vb. pf. = izkolčiti: izkolčkano govedo, C.
27472. izkolẹ́hati, -am, vb. pf. herauszerren, herausarbeiten, C.; i. se, sich herausarbeiten: iz blata, iz postelje i. se, vzhŠt.- C., Dol.; i. se, aussiechen, Jan.
27473. izkòp, -kópa, m. die Ausgrabung: i. jame, Cig.
27474. izkopáč, m. zweizackiger Misthaken, Dol., jvzhŠt.
27475. 1. izkópati, -kǫ́pljem, -kopáti, -pȃm, vb. pf. 1) herausgraben, ausgraben: i. zaklad; oči i., die Augen auskratzen; vrana vrani oči ne izkoplje; i. jajca = kopiti, C.; — 2) fertig graben: i. jamo; das Hauen beenden: izkopali smo vinograde; — 3) i. se, sich herausarbeiten: i. se iz dolgov.
27476. 2. izkǫ̑pati, -pam, -pljem, vb. pf. baden; dete i., ein Kind baden; — i. se, sich baden; dobro sem se izkopal.
27477. izkopávati, -am, vb. impf. ad 1. izkopati; ausgraben.
27478. izkǫ̑pčati, -am, vb. pf. entschnallen, Z.
27479. izkǫ̑pək, -pka, m. izkopki, Fossilien, Cig. (T.).
27480. izkopitljáti, -ȃm, vb. pf. schwerfällig herauskommen: i. iz jezera, Bes.; komaj sem iz jame izkopitljal, Levst. (Zb. sp.).
27481. izkǫ̑pkati, -am, vb. pf. durch Graben ( z. B. mit den Fingern) zum Vorschein bringen, aufgrübeln, Cig.
27482. izkopkováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkopkati; aufgrübeln, Cig.
27483. izkopnẹ́ti, -ím, vb. pf. = skopneti, Z.
27484. izkopováti, -ȗjem, vb. impf. = izkopavati.
27485. izkoracáti, -ȃm, vb. pf. schwerfälligen Schrittes herauskommen, iz doma i., Cig.
27486. izkoreníniti, -ı̑nim, vb. pf. entwurzeln, ausrotten, austilgen, Cig., C.
27487. izkorę́niti, -ę̑nim, vb. pf. = izkoreniniti, Jan.
27488. izkorę́njati, -am, vb. impf. ad izkoreniti; strasti i., Cv.
27489. izkorenjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izkoreniti, Jan.
27490. izkorístiti, -ı̑stim, vb. pf. ausnützen, nk.; i. koga za svoje namene, SlN.
27491. izkostíti, -ím, vb. pf. ausgräten: i. ribo, V.-Cig.
27492. izkǫ́šati, -am, vb. pf. i. zrnje, (durch Schlagen mit der Garbe) herausbringen, Cig.
27493. izkoščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izkostiti; ausgräten, Cig.
27494. izkoščíčiti, -ı̑čim, vb. pf. entkernen (vom Steinobst): i. slivo, C.
27495. izkotáti se, -ȃm se, vb. pf. ausgebrütet, geworfen werden, Mur.; tele se je izkotalo, vzhŠt.
27496. izkotíti, -ím, vb. pf. 1) werfen, gebären (o živalih), C.; i. se, geworfen, geboren werden, C., vzhŠt.; — ausbrüten, Z.; — 2) i. se, aufhören Junge zu werfen, Cig.
27497. izkótniti, -kǫ̑tnem, vb. pf. = izkotiti: izkotnilo se je tele, vzhŠt.
27498. izkováti, -kújem, vb. pf. 1) beim Schmieden verbrauchen, verschmieden, Cig.; — 2) ausprägen, Cig., Jan.; — 3) ausbrüten, ersinnen, Cig.
27499. izkozláti, -ȃm, vb. pf. = izbljuvati, ausspeien.
27500. izkǫ́žati, -kǫ̑žam, vb. pf. = izkožiti, Jan.

   26.901 27.001 27.101 27.201 27.301 27.401 27.501 27.601 27.701 27.801  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani