Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (27.348-27.447)

  1. izískati, -íščem, vb. pf. durchsuchen, Mur.; — erforschen, Cig. (T.); — stsl., rus.
  2. iziskȃva, f. die Untersuchung, C.; — prim. iziskati.
  3. iziskávati, -am, vb. impf. = iziskovati, Z.
  4. iziskováti, -ȗjem, vb. impf. ad iziskati; untersuchen, forschen, Mur., Cig.
  5. iziskovȃvəc, -vca, m. der Inquirent, Cig.
  6. izíti, izídem, izšə̀ł (izášəl, Krelj, izə̀šəł, C.), vb. pf. 1) herausgehen, hervorkommen, Cig., Jan.; kadar nečisti duh od človeka izide, Krelj; aufgehen, Cig.; solnce je izešlo, Dalm.; prim. Cv. VIII. 4.; — erscheinen, (o knjigi), ergehen (o ukazu), Cig., Jan., nk.; izešel je drugi zvezek, Cv.; — 2) i. se, einen Ausgang nehmen, ausfallen; i. se po sreči, gut, glücklich enden; geschehen, in Erfüllung gehen; izidi se volja tvoja; kako se je izašlo ("zašlo") ali zgodilo? Krelj; izešlo se je, es ist in Erfüllung gegangen, C.; v tem pomenu tudi: iziti, Cig.; — 3) i., ausreichen: ravno je izešlo, jvzhŠt., (po nem. "ausgehen").
  7. izjáditi se, -jȃdim se, vb. pf. seinen Zorn auslassen, austoben, Jan. (H.).
  8. izjágnjiti se, -jȃgnjim se, vb. pf. ablammen, Cig.
  9. izjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) herausreiten, Cig., Jan.; — 2) zum Reiten abrichten, bereiten, Cig.; — 3) durch Reiten schwächen, Cig.
  10. izjáliti se, -jȃlim se, vb. pf. unfruchtbar werden: krava se je izjalila, Cig.
  11. izjalovẹ́ti, -ím, vb. pf. unfruchtbar, gelt werden, Cig.
  12. izjalovíti se, -ím se, vb. pf. = izjaloveti, Cig.; — ohne Erfolg bleiben, misslingen, Cig. (T.), nk.
  13. izjásniti, -jȃsnim, vb. pf. 1) ausheitern: i. se, sich ausheitern; — 2) klar machen, erklären, erläutern, Cig.; — prim. razjasniti.
  14. izjáviti, -jȃvim, vb. pf. eine Erklärung abgeben, nk.; — rus.
  15. izjȃvkati, -am, vb. pf. aufhören zu jammern.
  16. izjávljati, -am, vb. impf. ad izjaviti, nk.
  17. izję́cati, -ję̑cam, vb. pf. = izjecljati, Cig.
  18. izjecljáti, -ȃm, vb. pf. stotternd vorbringen, ausstammeln; z veliko težavo je izjecljal nekaj besed.
  19. izję́čati se, -ím se, vb. pf. sich abächzen, Cig.
  20. izjẹ̑d, f., Z., nav. pl. izjẹ̑di, was man beim Speisen als nicht entsprechend unverzehrt lässt, solche Speisereste; tudi: die Viehfutterreste, Mur., Cig., Jan., Lašče- Erj. (Torb.), Polj., Št.; izjedi delati, = pri jedi izbirati, odrezavati, na stran devati, kar ni po godu, Z., Ljub.; izjedi ne maramo, ostankov pa, Z.; mišje izjedi, der Mäusefraß, Z.; der Schaden an Feldfrüchten, den das Wild durch Abfressen verursacht, V.-Cig.; (tudi: izjed, m., Cig.).
  21. izjẹ̑da, f. 1) der durch reißendes Wasser bewirkte Berg- oder Thalriss, Bes.- C.; — 2) pl. izjede, das beim Fressen übrigbleibende Viehfutter: voli so pustili izjede, Goriš.- C.; — prim. izjedi.
  22. izjẹ́dati, -am, vb. impf. 1) anfressen, Cig.; črv izjeda zrno, kajk.- Valj. (Rad); rja železo izjeda, Cig.; ausätzen: i. divje meso, Cig.; — ausreißen: voda travnik izjeda, Z.; — 2) quälen: izjedajo me skrbi, Cig.; i. se, sich abgrämen, Cig.
  23. izjẹ̑dək, -dka, m. izjedki = izjedi, Navr. (Let.).
  24. izjẹ́dina, f. = izjed: mišja i., Cig., Nov.; pl. izjedine, Kr.- Valj. (Rad).
  25. izjẹ̑dka, f. poljska i., der Teufelsabbiss (succisa pratensis), Medv. (Rok.), Nov.
  26. izjednáčiti, -ȃčim, vb. pf. = izenačiti, SlN., Cel. (Ar.).
  27. izjẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. 1) ausfressen; od črvov, miši izjeden; (o rji), Cig.; ausätzen, Cig.; — i. se, sich aus der Klemme reißen, sich herausarbeiten, Cig.; — 2) i. koga pod zemljo, durch Zänkereien ins Grab bringen, Cig.; — i. se s kom, sich mit jemanden zerzanken, Cig., C.
  28. izję̑tək, -tka, m. das Ausgenommene, Cig.
  29. izję́ti, -jámem, vb. pf. herausnehmen, herausheben, Cig. (T.); ausnehmen, Cig.; izjemši, ausgenommen, C., nk.
  30. izjẹ̑zd, m. der Ausritt, Cig., Jan.
  31. izjẹ́zditi, -jẹ̑zdim, vb. pf. = izjahati; — izježen, ausgelassen, KrGora.
  32. izjezíti se, -ím se, vb. pf. aufhören zu zürnen.
  33. izję́žiti, -im, vb. pf. iz ježic spraviti: kostanj i., BlKr.
  34. izjǫ́kati se, -kam, -čem se, vb. pf. sich ausweinen, aufhören zu weinen, Cig., Jan.
  35. izjúžiti se, -jȗžim se, vb. pf. izjuži se (vreme), es tritt Thauwetter ein, (zj-) Cig., C.
  36. izkadíti, -ím, vb. pf. 1) wegrauchen, durch Rauchen vertreiben: lisice i., Cig.; — 2) ausrauchen; izkadil sem, ich bin mit dem Rauchen fertig; i. pipo tobaka; — 3) i. se, aufhören zu rauchen: izkadilo se je, der Rauch ist verflogen; sich verflüchtigen, verdunsten, Cig.; — vergehen: izkadile so se mu norčije, Cig.
  37. izkadúnjčiti se, -ȗnjčim se, vb. pf. schief werden (o lesu), Cig.; — prim. kadunja.
  38. izkájati, -am, vb. impf. ad izkaditi, Cig.
  39. izkalíti se, -ím se, vb. pf. auskeimen: izkaljen kostanj, Nov.
  40. izkalúžiti, -ȗžim, vb. pf. = skaliti, Jan. (H.).
  41. izkȃp, m. das Auströpfeln: izliti na izkap, ausneigen, Cig.
  42. izkȃpanje, n. das Ausgraben, Mur., jvzhŠt.
  43. 1. izkȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad izkopati, ausgraben, Mur., Cig.; krompir i., jvzhŠt.
  44. 2. izkápati, -kȃpam, -pljem, vb. pf. tropfenweise ausfließen, austropfen; vino je iz soda izkapalo, Cig.; — i. se, durch Abtropfen verbraucht werden: sveča se je izkapala, Gor.
  45. izkapljáti, -ȃm, vb. pf. = 2. izkapati.
  46. 1. izkárati, -am, vb. pf. ausschelten, Cig.
  47. 2. izkárati, -am, vb. pf. = izkrhati: izkaran nož, SlGor.
  48. izkȃšljati, -am, vb. pf. 1) durch Husten herausbringen, aushusten; i. krvi, Cig., Jan.; — 2) i. se, aufhören zu husten, aushusten.
  49. izkašljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izkašljati.
  50. izkȃvkati, -kam, -čem, vb. pf. = izluščiti: kostanj iz griče (ježice) i., GBrda- Erj. (Torb.).
  51. izkȃvsati, -am, vb. pf. 1) aushacken (mit dem Schnabel), Cig.; — 2) zerhacken (mit dem Schnabel): kokoši so vso salato izkavsale, jvzhŠt.
  52. izkàz, -káza, m. der Ausweis, die Nachweisung, die Legitimation, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; potni i., das Reisedocument, DZ.
  53. 1. izkȃza, f. 1) = izkaz, C., Kr.- Valj. (Rad); — 2) die Auszeichnung, Kr.- Valj. (Rad); — prim. skaza.
  54. 2. izkȃza, f. 1) der Verderb, Cig.; — žitna i., C.; — die Vereitelung, Cig.; izkazo komu storiti, jemandem einen Strich durch die Rechnung machen, (sk-) Jurč., Zora; izkazo delati, in die Quere kommen, Kr.; — 2) der Fehler, das Gebrechen, Cig., C.; — 3) der Pfuscher: mojster i., lovec i., ein schlechter Jäger, C.; — (piše in govori se nav. skaza; toda prim. stsl. izkaza, v istem pomenu).
  55. izkȃzast, adj. mit Gebrechen behaftet, (sk-) C.
  56. izkázati, -žem, vb. pf. 1) darthun, erweisen; to se bo izkazalo pred sodnikom; sina modrost izkaže očetov uk, Škrinj.- Valj. (Rad); — i. se, sich ausweisen, sich legitimieren, Cig. (T.), nk.; — 2) zeigen; svojo moč, svojo nevoljo i. s čim; — beweisen, erweisen, bezeigen; milost, ljubav, prijateljstvo, čast komu i.; pravico i. komu, jemandem Recht widerfahren lassen; tu se je izkazala božja milost; — i. se, sich zeigen: izkaže se mu v snu gospodična, kajk.- Valj. (Rad); — sich auszeichnen; — sich bewähren; i. se pravičnega moža; sich bezeigen: hvaležnega se i.; da mu se zahvalne izkažemo, kajk.- Valj. (Rad).
  57. izkȃzba, f. der Verderb, die Entstellung, (sk-) Cig., C.; — das Verderbte, das Entstellte, Levst. (M.); — prim. izkaziti.
  58. 1. izkȃzək, -zka, m. der Ausweis, Cig., Jan., Nov.- C., nk.
  59. 2. izkȃzək, -zka, m. der Schade, (sk-) C.; — prim. izkaziti.
  60. izkázən, -zna, adj. 1) Ausweis-, Legitimations-: izkȃzno pismo, Cig., Jan., DZkr.; — 2) erweislich: izkazna škoda, DZ.
  61. izkazílọ, n. das Beweismittel, Svet. (Rok.); das Document (durch welches etwas ausgewiesen wird), der Ausweis, die Legitimation, Jan., DZ., DZkr., Valj. (Rad).
  62. izkazíti, -ím, vb. pf. verderben, verpfuschen; i. kako delo; vse izkazi, kar v roke prime; trikrat premišljeno, še rado izkaženo, Npreg.- Polj.; vino i., den Wein verfälschen, Cig.; vreme nam je veselico izkazilo; — entstellen, Cig.; i. ude, verstümmeln, Cig.; — entehren, schänden, Meg., Dict.- Mik.; — i. se, schlecht ausfallen: izkazilo se mi je delo; verderben, ( intr.); vino se je izkazilo; izkazilo se je, die Sache ist zu Wasser geworden, Cig.; ( nav. skaziti; toda prim. stsl., rus. iskaziti; izkažen, Trub.).
  63. izkȃznica, f. die Legitimationskarte, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), DZkr.; živinska i., der Viehpass, DZ.
  64. izkazník, m. der Verderber, (sk-) Guts., Cig.
  65. izkazováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkazati; 1) ausweisen, erweisen; i. svoje pravice, Let.; — 2) bezeigen: čast i.; — 3) i. se, sich auszeichnen, sich bewähren, sich bezeigen, Cig.
  66. izkažénje, n. Verderbung; die Verstümmelung: i. samega sebe, DZ.
  67. izkekljáti, -ȃm, vb. pf. ausstottern, ausstammeln, Cig.
  68. izkelíti, -ím, vb. pf. ausleimen, Jan. (H.).
  69. izkəsáti se, -ȃm se, vb. pf. = skesati se, Jan. (H.).
  70. izkídati, -kı̑dam, vb. pf. 1) ausschaufeln: i. blato, Cig.; i. sneg, Z.; i. gnoj, ausmisten; izkidala sem (iz hleva), ich habe den Stall ausgemistet; — 2) i. se, sich forttrollen: izkidaj se, Z., jvzhŠt.; ali ni prav, da se kar najhitreje izkida izpred nas? Jurč.
  71. izkı̑dək, -dka, m. nav. pl. izkidki, der aus dem Stalle geworfene Mist, Fr.- C.
  72. izkidováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkidati, Jan. (H.).
  73. izkíhati, -kı̑ham, -šem, vb. pf. 1) beim Niesen herauswerfen: i. kaj, Cig.; — 2) i. se, mit dem Niesen fertig werden, ausniesen: komaj sem se izkihal, C.
  74. izkíhniti, -kı̑hnem, vb. pf. bei einem Nieser herauswerfen, herausniesen, Cig.
  75. izkı̑pək, -pka, m. nav. pl. izkipki, kar prek piskra izkipi, (sk-) C.
  76. izkipẹ́ti, -ím, vb. pf. beim Sieden herausfließen, überfließen; polovica mleka je izkipela.
  77. izkipẹ́vati, -am, vb. impf. beim Sieden überzufließen pflegen, Cig.
  78. izkladáč, m. der Auslader, C.
  79. izklȃdati, -am, vb. impf. 1) ausladen; — 2) = izlagati 2), Trub.
  80. izkladȃvəc, -vca, m. = izkladač, C.
  81. izklapoúhati, -ȗham, vb. pf. i. koga, jemanden abohrfeigen, jvzhŠt.
  82. izklasíti se, -ím se, vb. pf. Aehren ansetzen, Vrt.; izklasila se še ni pšenica, SlN.
  83. izklásti, -kládem, vb. pf. 1) = izložiti, ausladen, DZ.; — 2) verfüttern, Cig.; vse smo izkladli, Polj.
  84. izkláti, -kǫ́ljem, vb. pf. 1) durch Spalten herausbringen, ausspalten, Cig.; — 2) = poklati, zaklati, Mur.
  85. izklẹ́jati, -am, vb. pf. ausleimen, Cig.
  86. izkléniti, -klę́nem, vb. pf. 1) aus dem Joche spannen, ausjochen, Cig.; i. vole, jvzhŠt.; i. se, sich aus dem Joche losmachen, Dict., Cig.; vol se je izklenil, jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Mur., Cig., Jan., C., nk.
  87. izklèp, -klę́pa, m. der Ausschluß, Cig., Jan.; sodnji i. od vseh pravic, die Praeclusion, Cig.
  88. 1. izklẹ́pati, -klẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad izkleniti; 1) ausjochen, Cig., jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Cig., Jan., nk.
  89. 2. izklépati, -klę́pljem, vb. pf. aushämmern, ausdengeln; i. si koso, srp.
  90. izklepávati, -am, vb. impf. ad 2. izklepati, aushämmern, ausdengeln.
  91. izklepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. ausplappern.
  92. izklepovȃłnik, m. = kotlarski bet, Cig.
  93. izklepováti, -ȗjem, vb. impf. = izklepavati.
  94. izklésati, -ę́šem, -esȃm, vb. pf. ausmeißeln, C., Z., nk.; moj kip pa naj bode izklesan iz belega marmorja, ZgD.; žlebina v živo skalo izklesana, LjZv.
  95. izklẹ́stiti, -im, vb. pf. mit dem Abästen fertig werden, ganz abästen.
  96. izklẹ́ščiti, -im, vb. pf. mit der Zange ausreißen, Cig.; — erzwingen, Cig.
  97. izklę́ti, -kółnem, vb. pf. aufhören zu fluchen.
  98. izklìc, -klíca, m. das Ausrufen, der Ausruf, Cig.
  99. izklícati, -klı̑čem, vb. pf. 1) herausrufen, Cig.; Al' obhajilo 'zkliče Iz grobov ven mrliče? Preš.; — 2) mit dem Ausrufen ( z. B. der Stunden) zuende kommen, Mur.
  100. izklicávati, -am, vb. impf. ad izklicati; 1) herausrufen, Mur.; — 2) ausrufen ( z. B. die Stunden), Mur.

   26.848 26.948 27.048 27.148 27.248 27.348 27.448 27.548 27.648 27.748  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA