Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (27.248-27.347)

  1. izgółčati, -ím, vb. pf. = izgovoriti, ausreden, zu Ende reden, vzhŠt.- C.
  2. izgolíti, -ím, vb. pf. kahl machen, Z.
  3. izgoljufáti, -am, vb. pf. durch Betrug herauslocken, erlangen; i. iz (od) koga kaj.
  4. izgółtati, -am, vb. pf. s težavo dopovedati, Gor.
  5. izgołtíti, -ím, vb. pf. = izgoltati: posamezne besede, kakor po sili izgolčene, Jurč.
  6. izgòn, * -góna, m. 1) der Austrieb, Cig.; — die Ausweisung, die Verbannung, Cig. (T.); i. iz dežele, DZ.; — 2) der Triebweg für das Vieh, Cig., Notr.- Svet. (Rok.), vzhŠt., BlKr.- Let.
  7. izgóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) abhetzen: izgonjena živina, Kr.; — 2) i. se, das Brunften beenden, Z.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, Z.; izgonjen, verbuhlt, ausgemergelt, Cig., C., Gor.; — 4) izgonjen, läufig, Cig.; — geil, Cig.; — ausgelassen, muthwillig, Cig.; izgonjeni otroci, Polj.
  8. izgǫ́njenəc, -nca, m. ein geiler Mensch, Cig.; — = razposajen otrok, Polj.
  9. izgǫ́njenka, f. ein geiles, unzüchtiges Frauenzimmer, Cig.
  10. izgọ̑rək, -rka, m. = utrinek, Z., Jan. (H.).
  11. izgorẹ́ti, -ím, vb. pf. ausbrennen, zuende brennen, Cig., Jan.; — pogl. zgoreti.
  12. izgǫ̑ršati se, -am se, vb. pf. besser werden: bolnik se je izgoršal, izgoršalo se mu je, Polj.
  13. izgǫ́sti, -gǫ́dem, vb. pf. aufhören zu geigen, zu musicieren; godci so izgodli; — i. gosli, eine Violine ausspielen, Cig.; izgodene gosli, Cig.; i. se, sich müde geigen, UčT.
  14. izgotȃvljati, -am, vb. impf. ad izgotoviti, im Fertigmachen begriffen sein; nisem še čisto izgotovil, ravno zdaj izgotavljam, jvzhŠt.
  15. izgotǫ́viti, -ǫ̑vim, vb. pf. fertig machen, vollenden; i. kako delo; danes še nismo izgotovili, heute sind wir noch nicht mit der Arbeit fertig geworden.
  16. izgovarjálọ, n. die Beschwörungsformel, Cig.; — prim. izgovarjati 5).
  17. izgovȃrjati, -am, vb. impf. ad izgovoriti; 1) aussprechen; besede dobro i., eine gute Aussprache haben; — 2) entschuldigen; — i. se, sich entschuldigen, Ausflüchte machen; izgovarjaje se, unter dem Vorwande, Cig.; i. se s čim, etwas vorschützen; z bratom se izgovarja, er schiebt die Schuld auf den Bruder, UčT.; — 3) i. komu kaj, jemandem etwas auszureden suchen, Jurč.; — 4) i. si kaj, sich etwas bedingen, vorbehalten; — 5) beschwören, besprechen: i. bolezen, Cig.
  18. izgovȃrjavəc, -vca, m. 1) der Entschuldiger, Cig.; — 2) der Beschwörer, Cig.
  19. izgovę́diti se, -ę̑dim se, vb. pf. = dogovediti se 1), sich entsinnen, sich bewusst werden, M., Z.
  20. izgọ̑vor, m. 1) = izgovarjanje 1), die Aussprache, Jan.; — 2) die Ausrede, die Entschuldigung; izgovore delati, Ausreden vorbringen, Svet. (Rok.); prazni izgovori, leere Ausflüchte; z izgovorom, unter dem Vorwande, Cig.; izgovor je dober, če je iz trte zvit, Npreg.; — 3) der Vorbehalt, Cig.; das Ausgedinge, der Auszug, vzhŠt.
  21. izgọ̑vor, f. = izgovor, m. (Ausrede), Trub., Kast.
  22. izgọ̑vorək, -rka, m. der Vorbehalt, die Stipulation, C.
  23. izgovorílọ, n. 1) der Entschuldigungsgrund, Cig., DZ.; — 2) das Vorbehaltene (was z. B. in einem Testamente jemandem vorbehalten wird), Cig.
  24. izgovorı̑tək, -tka, m. was sich jemand bei der Uebergabe des Besitzes vorbehält, der Auszug, vzhŠt.- C.
  25. izgovoríti, -ím, vb. pf. 1) aussprechen: napačno besedo i., ein Wort falsch aussprechen; — 2) eine Rede zuende bringen, ausreden; pusti ga, naj izgovori; — 3) i. se, sich durch Reden erschöpfen, Cig.; — 4) (mit Erfolg) entschuldigen; izgovori nas pri gospodu, Jap. (Prid.); — 5) ausbedingen, vorbehalten; izgovorjeni užitek, das Ausgedinge, Cig.; i. je treba, es muss als Bedingung gestellt werden, Levst. (Nauk); — 6) beschwören ( z. B. einen Schlangenbiss), M.; — 7) (po nem.) i. komu kaj, jemandem etwas ausreden, Cig.
  26. izgovǫ̑rnik, m. der Auszügler, ogr.- C.; vzhŠt.; — prim. izgovor 3).
  27. izgozdíti se, -ím se, vb. pf. sich auskeilen, nachlassen (o zagozdi), Jan. (H.).
  28. izgrábiti, -grȃbim, vb. pf. raffend herausschaffen; — herausrechen; i. listje iz jarka.
  29. izgradášati, -am, vb. pf. herauskrämpeln, (izgredešati) Cig.
  30. izgrájati, -jam, -jem, vb. pf. durch Tadel verleiden, M.; i. žensko, t. j. z grajo storiti, da je kdo ne vzame za ženo, Z.; blago je bilo izgrajano, wurde beanständet, Cig.
  31. izgrášiti se, -grȃšim se, vb. pf. erbsengroß werden, (zgr-) Cig.; grozdje se je izgrašilo, C.
  32. izgrbánčiti se, -ȃnčim se, vb. pf. völlig runzelig werden, Cig.
  33. izgŕbiti se, -gȓbim se, vb. pf. = izgrbančiti se, Cig.
  34. izgŕčati, -ím, vb. pf. nehati grčati, Cig.
  35. izgrdíti, -ím, vb. pf. besudeln, beflecken, M., ogr.- Mik.
  36. izgrèb, -grę́ba, m. das Ausscharren, Cig.; die Ausgrabung: i. mrliča, DZ.
  37. izgrẹ́bati, -grẹ̑bam, -bljem, vb. impf. ad izgrebsti, Cig.
  38. izgrebę̑nati, -am, vb. pf. auskrämpeln, Cig.
  39. izgrebı̑, f. pl. grobes Werg, (zgrebi) ogr.- C.; — prim. stsl. izgrebь, Werg.
  40. izgrebljáti, -ȃm, vb. pf. mit der Krücke herausscharren, Cig.
  41. izgrébsti, -grébem, vb. pf. herausscharren, ausgraben.
  42. izgrèd, -grę́da, m. 1) die Excursion, der Ausflug, Cig., Jan., DZ., C.; — 2) die Ausschreitung, der Excess, C., nk.
  43. izgredę́šati, -am, vb. pf., Cig., pogl. izgradašati.
  44. izgrę̑dnik, m. der Excedent, Jan. (H.), nk.
  45. izgréniti, -grę́nem, vb. pf. herausscharren, herauskrabbeln, Cig.
  46. izgrẹšíti, -ím, vb. pf., pogl. zgrešiti.
  47. izgrgotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. hervorgurgeln, Cig.
  48. izgrgráti, -ȃm, vb. pf. 1) durch Gurgeln herausbringen, ausgurgeln, Cig., Jan.; i. dušo, die Seele ausröcheln, Cig., ZgD.
  49. izgrísti, -grízem, vb. pf. 1) durch Beißen hinausbringen, ausbeißen, Cig.; — i. se, sich herausbeißen, Cig.; — 2) durch Beißen beschädigen, verwunden: izgrizen, zerbissen, C.; — i. se, einander durch Bisse verwunden: psa sta se izgrizla; pren. sich verfeinden, Zora; i. se s kom, Cig.
  50. izgrı̑z, m. der Ausbiss ( min.), Cig. (T.).
  51. izgrízniti, -grı̑znem, vb. pf. ausbeißen, Cig.
  52. izgrizováti, -ȗjem, vb. impf. ad izgristi, izgrizniti; ausbeißen, Cig.
  53. izgȗba, * f. der Verlust; pod izgubo, bei Verlust, Cig., nk.; — izgubo imeti, na izgubi biti, Verlust erleiden; v izgubo prodati, mit Verlust verkaufen; — der Entgang, Jan.
  54. izgȗbək, -bka, m. der Verlust, M.
  55. izgubíčək, -čka, m. = izguba, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., C., Dalm.
  56. izgubı̑tək, -tka, m. = izguba, Cig., Jan., C.
  57. izgubíti, -ím, vb. pf. 1) verlieren; denar i., pri igri i.; pravdo, stavo i.; službo i.; pamet i., ein Narr werden; glavo i., den Kopf (die Besonnenheit) verlieren; i. upanje, srce, die Hoffnung, den Muth verlieren; vero pri ljudeh, veljavo i.; veliko krvi i.; posoda je slabi duh izgubila; barvo i.; roge, dlako i.; krava je mleko izgubila; izpred oči izgubiti koga, aus den Augen verlieren; — i. se, in Verlust gerathen, verloren gehen; vol se je izgubil; izgubljena ovca; i. se kam, irgendwohin verschwinden; i. se kakor kafra, Cig.; izgubi se, packe dich! verschwinde! glas se izgubi, verhallt; moralisch verloren gehen: v mestu se bode deček izgubil; izgubljen sem, ich bin verloren; — ves izgubljen je, er ist ganz verwirrt, zerstreut, ("verloren") Cig., Jan., jvzhŠt.; — 2) abortieren, Ip., Kras- Erj. (Torb.).
  58. izgubívati, -am, vb. impf., nk., pogl. izgubljati.
  59. izgúbljati, -am, vb. impf. ad izgubiti, verlieren.
  60. izgubljávati, -am, vb. impf. = izgubljati, Levst. (Rok.), Dol.
  61. izgublję́nəc, -nca, m. der Verlorene, C.; izgubljenec se je spet našel, Ravn.; — tavali so sem ter tja kakor izgubljenci, LjZv.
  62. izgubljeváti, -ȗjem, vb. impf. = izgubljati, Jan. (H.).
  63. izgubník, m. der verlustig geworden ist, DZ.
  64. izgúgati, -am, vb. pf. herausschaukeln, Cig.; — auswackeln: i. zob, Cig.; iz spanja i., entrütteln, Cig.
  65. izgúliti, -im, vb. pf. abwetzen, Cig.; i. obleko, Cig.; i. se, sich entfasern, Cig.; — abnützen, abarbeiten, Cig.
  66. izgúrati, ** -am, vb. pf. = izguliti: izgurano kljuse, ein abgearbeitetes Pferd, Cig., Kr.
  67. izhábiti, -hȃbim, vb. pf. beschädigen, verderben, Cig., Mik.; verstümmeln, C.; — schänden, C.
  68. izhajalíšče, n. der Ursprungsort, Cig.; — der Austrittspunkt ( mech.), Cig. (T.).
  69. izhȃjanje, n. 1) das Hervorgehen, der Ausgang, Cig., M.; — 2) das Auskommen.
  70. izhȃjati, -am, vb. impf. ad iziti, izhoditi; 1) heraus-, hervorkommen: solnce izhaja, die Sonne geht auf ( nam. v knjigah nav. vzhajati, prim. Cv. VIII. 4.); — erscheinen: časniki izhajajo vsak dan; — abstammen, Cig., Jan.; iz kakega rodu, od Davida i., Cig.; — iz česa i., aus etwas hervorgehen, die Folge sein, Cig., Jan., nk.; to izhaja iz tega, das hat seinen Grund darin, Cig.; — 2) (po nem.) auskommen, sein Auskommen finden; težko i., z malim i., sich mit Wenigem behelfen; ali boš izhajal z denarjem? dobro i. s kom; ni i. ž njim; — 3) i. se (dobro, slabo), ausschlagen, ausfallen, Cig.
  71. izhȃjək, -jka, m. die Folge, das Ergebnis, der Ausgang, Cig., C.
  72. izhítiti se, -hı̑tim se, vb. pf. ausschlagen: izhitili bi se mu po komolci tvori, Navr. (Let.).
  73. izhladíti, -ím, vb. pf. auskühlen; i. sobo; i. se, ganz kühl, kalt werden.
  74. izhlapčeváti, -ȗjem, vb. pf. aufhören Knecht zu sein, Cig.
  75. izhlȃpək, -pka, m. das Verdunstete, der Verdunstungsabgang, DZ.
  76. izhlapẹ́ti, -ím, vb. pf. verdunsten, verdampfen, sich verflüchtigen, Cig., Jan., Cig. (T.).
  77. izhlapẹ́vanje, n. das Verdunsten ( nam. -ivanje, nk.).
  78. izhlapẹ́vati, -am, vb. impf. ad izhlapeti; sich verflüchtigen, DZ.
  79. izhlapíšče, n. die Ausdünstungsstätte: močvirje — izhlapišče nezdravja in pustobe, Jurč.
  80. izhlapíti, -ím, vb. pf. verdampfen machen, verflüchtigen, Mur., Cig.
  81. izhlápljati, -am, vb. impf. ad izhlapiti, Jan.
  82. izhlapljìv, -íva, adj. leichtverdunstend, flüchtig ( chem.), Cig., Jan., C.; izhlapljive kisline, Bleiw. ( Let.).
  83. izhlapljívost, f. die Flüchtigkeit ( chem.), Cig.
  84. izhlíniti, -hlı̑nim, vb. pf. erheucheln, Cig.
  85. izhòd, ** -hǫ́da, m. 1) die Handlung des Ausgehens: der Auszug, der Ausmarsch, Mur., Cig.; družni izhodi, Ausflüge, Str.; — i. blaga, der Austritt der Waren, DZ.; — der Aufgang: solnčni izhod, Dict., Dalm., Cv.; der Osten, Jan. (H.); ( nam. vzhod; prim. izhajati); — 2) der Ort des Hinausgehens: der Ausgang, Cig., nk.; i. sklada, das Schichtenende, Cig. (T.); — die Kathode, Sen. (Fiz.); — 3) der Ausfluss, die Emanation, Cig., Jan., C.; — 4) der Erfolg, das Resultat, C., DZ., Zora; i. glasovanja, DZ.
  86. izhǫ̑dək, -dka, m. 1) izhodki kosti, die Beinausläufe, C.; — 2) die Folge, C.; — der Ausgang, der Erfolg, C.
  87. izhodíšče, n. der Ausgangspunkt, der Anfangspunkt, Cig., Cig. (T.), C., DZ., Cel. (Geom.); pojdite na izhodišča cest, Jap. (Sv. p.); vseh rev izhodišče, Bas.
  88. izhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) durch Gehen bahnen, austreten; izhojena pot; — 2) durch gemachte Wege erlangen, erlaufen, Cig.; dolg i., die Schuld eintreiben, BlKr.- Mik.; durch Fürsprache erwirken, C.; i. komu obilno pripomoč, Navr. (Let.); peneze i. od koga, jemandem Geld entlocken, Fr.- C.; — 3) i. se, sich müde gehen; izhojen, vom Gehen matt, C.; — 4) auskommen: z drvi i., C.; ali boš izhodil s tem denarjem? vzhŠt.; prim. izhajati 2).
  89. izhrákati, -hrȃkam, vb. pf. = izhrkati, Z.
  90. izhrakljáti se, -ȃm se, vb. pf. sich ausräuspern, Bes., Trst. (Let.).
  91. izhrákniti, -hrȃknem, vb. pf. = izhrkniti, Z.
  92. izhŕkati, -hȓkam, -čem, vb. pf. 1) beim Räuspern herauswerfen, Cig.; — 2) i. se, sich ausräuspern, Cig.
  93. izhŕkniti, -hȓknem, vb. pf. beim Räuspern herauswerfen, Cig.
  94. izhrópsti, -hrópem, vb. pf. ausröcheln, Cig.
  95. izhȗjšati, -am, vb. pf. = shujšati, Jan. (H.).
  96. izı̑d, m. = izhod 4), der Ausgang, der Erfolg, Mur., Cig., Jan., C., nk.; izid imej na misli pri vsem, kar počneš, Ravn.
  97. izı̑dək, -dka, m. = izid, Jan.
  98. izigráti, -ȃm, vb. pf. 1) ausspielen; karto i., Cig., Jan.; — kako blago i. (po loteriji), Cig., (po nem.); — 2) zuende spielen, ausspielen.
  99. izigrávati, -am, vb. impf. ad izigrati, Cig.
  100. izíhtiti se, -im se, vb. pf. 1) ausschluchzen, Cig.; — 2) die Wuth ausschäumen lassen, Cig.

   26.748 26.848 26.948 27.048 27.148 27.248 27.348 27.448 27.548 27.648  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA