Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (27.201-27.300)

  1. izdúti se, -dújem se, vb. pf. Luftblasen an der Oberfläche ansetzen ( z. B. bei der Gährung), C.; — jezik se izduje, an der Zunge bilden sich Bläschen, Z.
  2. izdvígniti, -dvı̑gnem, vb. pf. herausheben, Cig.
  3. izenáčiti, -ȃčim, vb. pf. gleich machen, ausgleichen, Cig. (T.), nk.
  4. ı̑zer, m. = jezero, Dol.
  5. izę́ti, * ízmem, vb. pf. herausnehmen: izmi poprej bruno iz svojega oka, Dalm.; drži, da tebi izmem troho iz tvojega oka, Trub.
  6. izfofotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. = izfrfrati, Mur.
  7. izfŕčati, -ím, vb. pf. herausfliegen; (golobi iz votline) izfrče na dan, Navr. (Let.).
  8. izfrfolẹ́ti, -ím, vb. pf. = izfrfrati, Cig.
  9. izfrfráti, -ȃm, vb. pf. herausflattern, Cig.
  10. izgȃga, f. das Sodbrennen; izgaga me dere, ich habe das Sodbrennen; — izgago delati komu, jemandem Verdruss machen, C.; — psovka sitnemu, nagajljivemu človeku, Cig., Dol.; ti izgaga (zgaga) suhorebra! Zv.; — ( nav. zgaga; toda prim. stsl. izgaga).
  11. izgájati, -am, vb. impf. ad izgajiti; i. se, genesen, (zgajati) Dict., Mik.
  12. izgájiti, * -im, vb. pf. heilen, gesund machen, Cig., Jan., C.; i. se, heil werden, gesund werden, Cig.
  13. izgȃnjati, -am, vb. impf. ad izgnati; heraustreiben; i. na pašo, das Vieh (aus dem Stalle) auf die Weide austreiben, Cig.; hudiča i.; — ausweisen, verbannen; — i. paro, purgieren ( mech.), Cig. (T.).
  14. izganjȃvəc, -vca, m. der Austreiber, Cig.; i. hudičev, der Teufelsbanner, Cig., Jan.; — der Verbanner, Cig.
  15. izgəníti, -gánem, vb. pf. verrenken, Guts.; nogo, ročico si i., Gabrije pod Krasom- Erj. (Torb.).
  16. izgíbati, -gı̑bam, -bljem, vb. impf. ad izginiti, Zora; — stsl.; prim. izginjati.
  17. izgíniti, -gı̑nem, vb. pf. verschwinden; izginil je kakor kafra, jvzhŠt.; izginil je, da nihče ne ve kam; sneg je že povsod izginil.
  18. izgínjati, -am, vb. impf. ad izginiti, verschwinden.
  19. izginjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izginiti.
  20. izginováti, -ȗjem, vb. impf. ad izginiti, Mur., Mik.; pogl. izginjevati.
  21. izgízdati se, -am se, vb. pf. stolz werden, (zg-) ogr.- M.
  22. izgizdávati se, -ávam se, vb. impf. prahlen, (zg-) C.
  23. 1. izgláditi, -glȃdim, vb. pf. glatt machen, ausglätten; i. grbe, gube, Cig.; i. smreke, bis zu den Gipfelästen abästen, Kor.- Mur.
  24. 2. izgladíti, -ím, vb. pf. = izgladovati, SlN.
  25. izgladovȃnje, n. die Aushungerung, Mur.
  26. izgladováti, -ȗjem, vb. pf. aushungern, Mur.; izgladovan, ausgehungert, Jan.; hoja po gorah jih je izgladovala, Bes.; — i. se, sich abhungern, Cig.
  27. izglájati, -am, vb. impf. ad 1. izgladiti, Cig.
  28. izglèd, -glę́da, m. 1) = razgled, Guts., Valj. (Rad); — 2) pogostoma nam. zgled.
  29. izglǫ́bati, -bam, -bljem, vb. pf. 1) aushöhlen, ogr.- C.; ceste so izglobane od vode, SlN.; — 2) ausgrübeln, Cig.
  30. izglobíti, -ím, vb. pf. = izglobati, Cig., Jan.
  31. izglǫ́dati, -dam, -jem, vb. pf. ausnagen: miši so luknje izglodale v omaro.
  32. izgnȃnəc, * -nca, m. 1) der Vertriebene, der Verbannte, Cig., Jan.; — 2) der Auswuchs bei Pflanzen (ogrbec, šiška), Bes.
  33. izgnȃnje, n. die Austreibung, die Verbannung, Mur., Cig., Jan.
  34. izgnáti, -žénem, vb. pf. heraustreiben, herausjagen; (živino) na pašo i., das Vieh auf die Weide austreiben, Cig.; koga iz dežele i., jemanden des Landes verweisen, Cig.; iz postelje i., aus den Federn jagen, Cig.
  35. izgnę́čiti, -im, vb. pf. herausquetschen, Mur., Cig.
  36. izgnésti, -gnétem, vb. pf. herausdrücken, herausdrängen; ausquetschen: i. kaj iz česa, Cig.; — i. se, sich herausdrängen; pren. durchkommen, aus einer Verlegenheit herauskommen, Cig.
  37. izgnẹ́vati se, -gnẹ̑vam se, vb. pf. auszürnen, auswüthen, Mur.
  38. izgníti, -gníjem, vb. pf. verfaulen und ausfallen, Mur., Cig.
  39. izgnívati, -am, vb. impf. ad izgniti, Cig.
  40. izgnojíti se, -ím se, vb. pf. aufhören zu eitern, auseitern, ausschwüren, Cig.
  41. izgnȗsək, -ska, m. tudi pl. izgnuski, die Darmentleerung, Mur.; der Unrath von Bienen, C.
  42. izgodíti, -ím, vb. pf. 1) zur Reife bringen, auszeitigen; i. se, zur Reife gelangen, Mur., Cig.; ptiči so se izgodili, Dol.; sovraži ga, kar se je izlegel in izgodil, Jurč.
  43. izgodnjáti, -ȃm, vb. pf. reif machen, reif werden lassen, Cig.; kokoš jajca izgodnja in iznese, Nov.; i. se, zur Reife kommen, reif werden, Cig.; (o lanu), Mur.; (o ptičih), flügge werden, Mur., Cig., Jan., Št.; izgodnjan, gereift: izgodnjani in porabni možje, SlN.
  44. izgǫ̑ja, f. die Erziehung, nk.; — prim. vzgoja.
  45. izgojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izgojiti, nk.
  46. izgojíti, -ím, vb. pf. die Erziehung beenden, auferziehen, Jan., nk.; — prim. vzgojiti.
  47. izgolȃjsati, -am, vb. pf. izgurati: izgolajsano kljuse, Erj. (Izb. sp.).
  48. izgółčati, -ím, vb. pf. = izgovoriti, ausreden, zu Ende reden, vzhŠt.- C.
  49. izgolíti, -ím, vb. pf. kahl machen, Z.
  50. izgoljufáti, -am, vb. pf. durch Betrug herauslocken, erlangen; i. iz (od) koga kaj.
  51. izgółtati, -am, vb. pf. s težavo dopovedati, Gor.
  52. izgołtíti, -ím, vb. pf. = izgoltati: posamezne besede, kakor po sili izgolčene, Jurč.
  53. izgòn, * -góna, m. 1) der Austrieb, Cig.; — die Ausweisung, die Verbannung, Cig. (T.); i. iz dežele, DZ.; — 2) der Triebweg für das Vieh, Cig., Notr.- Svet. (Rok.), vzhŠt., BlKr.- Let.
  54. izgóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) abhetzen: izgonjena živina, Kr.; — 2) i. se, das Brunften beenden, Z.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, Z.; izgonjen, verbuhlt, ausgemergelt, Cig., C., Gor.; — 4) izgonjen, läufig, Cig.; — geil, Cig.; — ausgelassen, muthwillig, Cig.; izgonjeni otroci, Polj.
  55. izgǫ́njenəc, -nca, m. ein geiler Mensch, Cig.; — = razposajen otrok, Polj.
  56. izgǫ́njenka, f. ein geiles, unzüchtiges Frauenzimmer, Cig.
  57. izgọ̑rək, -rka, m. = utrinek, Z., Jan. (H.).
  58. izgorẹ́ti, -ím, vb. pf. ausbrennen, zuende brennen, Cig., Jan.; — pogl. zgoreti.
  59. izgǫ̑ršati se, -am se, vb. pf. besser werden: bolnik se je izgoršal, izgoršalo se mu je, Polj.
  60. izgǫ́sti, -gǫ́dem, vb. pf. aufhören zu geigen, zu musicieren; godci so izgodli; — i. gosli, eine Violine ausspielen, Cig.; izgodene gosli, Cig.; i. se, sich müde geigen, UčT.
  61. izgotȃvljati, -am, vb. impf. ad izgotoviti, im Fertigmachen begriffen sein; nisem še čisto izgotovil, ravno zdaj izgotavljam, jvzhŠt.
  62. izgotǫ́viti, -ǫ̑vim, vb. pf. fertig machen, vollenden; i. kako delo; danes še nismo izgotovili, heute sind wir noch nicht mit der Arbeit fertig geworden.
  63. izgovarjálọ, n. die Beschwörungsformel, Cig.; — prim. izgovarjati 5).
  64. izgovȃrjati, -am, vb. impf. ad izgovoriti; 1) aussprechen; besede dobro i., eine gute Aussprache haben; — 2) entschuldigen; — i. se, sich entschuldigen, Ausflüchte machen; izgovarjaje se, unter dem Vorwande, Cig.; i. se s čim, etwas vorschützen; z bratom se izgovarja, er schiebt die Schuld auf den Bruder, UčT.; — 3) i. komu kaj, jemandem etwas auszureden suchen, Jurč.; — 4) i. si kaj, sich etwas bedingen, vorbehalten; — 5) beschwören, besprechen: i. bolezen, Cig.
  65. izgovȃrjavəc, -vca, m. 1) der Entschuldiger, Cig.; — 2) der Beschwörer, Cig.
  66. izgovę́diti se, -ę̑dim se, vb. pf. = dogovediti se 1), sich entsinnen, sich bewusst werden, M., Z.
  67. izgọ̑vor, m. 1) = izgovarjanje 1), die Aussprache, Jan.; — 2) die Ausrede, die Entschuldigung; izgovore delati, Ausreden vorbringen, Svet. (Rok.); prazni izgovori, leere Ausflüchte; z izgovorom, unter dem Vorwande, Cig.; izgovor je dober, če je iz trte zvit, Npreg.; — 3) der Vorbehalt, Cig.; das Ausgedinge, der Auszug, vzhŠt.
  68. izgọ̑vor, f. = izgovor, m. (Ausrede), Trub., Kast.
  69. izgọ̑vorək, -rka, m. der Vorbehalt, die Stipulation, C.
  70. izgovorílọ, n. 1) der Entschuldigungsgrund, Cig., DZ.; — 2) das Vorbehaltene (was z. B. in einem Testamente jemandem vorbehalten wird), Cig.
  71. izgovorı̑tək, -tka, m. was sich jemand bei der Uebergabe des Besitzes vorbehält, der Auszug, vzhŠt.- C.
  72. izgovoríti, -ím, vb. pf. 1) aussprechen: napačno besedo i., ein Wort falsch aussprechen; — 2) eine Rede zuende bringen, ausreden; pusti ga, naj izgovori; — 3) i. se, sich durch Reden erschöpfen, Cig.; — 4) (mit Erfolg) entschuldigen; izgovori nas pri gospodu, Jap. (Prid.); — 5) ausbedingen, vorbehalten; izgovorjeni užitek, das Ausgedinge, Cig.; i. je treba, es muss als Bedingung gestellt werden, Levst. (Nauk); — 6) beschwören ( z. B. einen Schlangenbiss), M.; — 7) (po nem.) i. komu kaj, jemandem etwas ausreden, Cig.
  73. izgovǫ̑rnik, m. der Auszügler, ogr.- C.; vzhŠt.; — prim. izgovor 3).
  74. izgozdíti se, -ím se, vb. pf. sich auskeilen, nachlassen (o zagozdi), Jan. (H.).
  75. izgrábiti, -grȃbim, vb. pf. raffend herausschaffen; — herausrechen; i. listje iz jarka.
  76. izgradášati, -am, vb. pf. herauskrämpeln, (izgredešati) Cig.
  77. izgrájati, -jam, -jem, vb. pf. durch Tadel verleiden, M.; i. žensko, t. j. z grajo storiti, da je kdo ne vzame za ženo, Z.; blago je bilo izgrajano, wurde beanständet, Cig.
  78. izgrášiti se, -grȃšim se, vb. pf. erbsengroß werden, (zgr-) Cig.; grozdje se je izgrašilo, C.
  79. izgrbánčiti se, -ȃnčim se, vb. pf. völlig runzelig werden, Cig.
  80. izgŕbiti se, -gȓbim se, vb. pf. = izgrbančiti se, Cig.
  81. izgŕčati, -ím, vb. pf. nehati grčati, Cig.
  82. izgrdíti, -ím, vb. pf. besudeln, beflecken, M., ogr.- Mik.
  83. izgrèb, -grę́ba, m. das Ausscharren, Cig.; die Ausgrabung: i. mrliča, DZ.
  84. izgrẹ́bati, -grẹ̑bam, -bljem, vb. impf. ad izgrebsti, Cig.
  85. izgrebę̑nati, -am, vb. pf. auskrämpeln, Cig.
  86. izgrebı̑, f. pl. grobes Werg, (zgrebi) ogr.- C.; — prim. stsl. izgrebь, Werg.
  87. izgrebljáti, -ȃm, vb. pf. mit der Krücke herausscharren, Cig.
  88. izgrébsti, -grébem, vb. pf. herausscharren, ausgraben.
  89. izgrèd, -grę́da, m. 1) die Excursion, der Ausflug, Cig., Jan., DZ., C.; — 2) die Ausschreitung, der Excess, C., nk.
  90. izgredę́šati, -am, vb. pf., Cig., pogl. izgradašati.
  91. izgrę̑dnik, m. der Excedent, Jan. (H.), nk.
  92. izgréniti, -grę́nem, vb. pf. herausscharren, herauskrabbeln, Cig.
  93. izgrẹšíti, -ím, vb. pf., pogl. zgrešiti.
  94. izgrgotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. hervorgurgeln, Cig.
  95. izgrgráti, -ȃm, vb. pf. 1) durch Gurgeln herausbringen, ausgurgeln, Cig., Jan.; i. dušo, die Seele ausröcheln, Cig., ZgD.
  96. izgrísti, -grízem, vb. pf. 1) durch Beißen hinausbringen, ausbeißen, Cig.; — i. se, sich herausbeißen, Cig.; — 2) durch Beißen beschädigen, verwunden: izgrizen, zerbissen, C.; — i. se, einander durch Bisse verwunden: psa sta se izgrizla; pren. sich verfeinden, Zora; i. se s kom, Cig.
  97. izgrı̑z, m. der Ausbiss ( min.), Cig. (T.).
  98. izgrízniti, -grı̑znem, vb. pf. ausbeißen, Cig.
  99. izgrizováti, -ȗjem, vb. impf. ad izgristi, izgrizniti; ausbeißen, Cig.
  100. izgȗba, * f. der Verlust; pod izgubo, bei Verlust, Cig., nk.; — izgubo imeti, na izgubi biti, Verlust erleiden; v izgubo prodati, mit Verlust verkaufen; — der Entgang, Jan.

   26.701 26.801 26.901 27.001 27.101 27.201 27.301 27.401 27.501 27.601  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA