Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (24.801-24.900)

  1. gǫ́vənce, n. dem. govno, Pjk. (Črt.).
  2. gǫ́vna, f. 1) = govno, Rib.- Mik.; — 2) pl. govne, ovčji pašnik, Sp. Idrija- Erj. (Torb.).
  3. govnáč, m. der Rosskäfer (geotrupes stercorarius), Erj. (Ž.), Kras- Erj. (Torb.).
  4. govnȃčka, f. die Raubmöve (lestris), Cig., Frey. (F.).
  5. govnár, -rja, m. = govnač, C., Z.
  6. govnjáč, m. = govnač, Cig., Jan., Valj. (Rad), vzhŠt.
  7. govnják, m. der Mistkarren, Cig.
  8. govnjáti, -ȃm, vb. impf. unverständlich reden, ( nam. gognjati), Št.; jeclja in govnja, sam ne ve kaj, SlN.
  9. 1. gǫ́vnọ, n. 1) der Darmkoth, Meg., Mur., Cig., Jan., C., Trub., Dalm., ogr.- Mik., Dol., BlKr.; — 2) vražje g., der Teufelsdreck (asa foetida), Tuš. (B.).
  10. 2. gǫ́vnọ, n. prostor pri opekarnici, kjer se suši opeka, Bilje pri Gorici- Erj. (Torb.); — nam. gumno.
  11. govnobȓbəc, -bca, m. = govnač, Jan., Erj. (Ž.).
  12. góvọ, n., nam. govedo, Kras.
  13. gọ̑vor, m. die Rede, das Gespräch; g. nastaviti o čem, etwas zur Sprache bringen, M.; g. se plete na vse kite, das Gespräch spinnt sich nach allen Seiten, Jan.; — die Rede, der Vortrag; g. imeti, eine Rede halten; naučen g., memorierte Rede, govor z mesta, eine Rede aus dem Stegreif, Cig. (T.); nagrobni govor, die Grabrede, Jan., nk.; = pogrebni g., Cig.
  14. govoráč, m. der Redselige, Vrt.
  15. govorčı̑n, m. der Sprecher, Dict.; der Sprecher bei Hochzeiten, Z., C.; — der Advocat, Dict., Cig.
  16. govórəc, -rca, m. der Sprecher, der Redner, Mur., Jan.; dober g., Gor.; najboljši g., Levst. (Zb. sp.).
  17. gọ̑vorən, -rna, adj. 1) zur Sprache, Rede gehörig, Jan.; govorni razpol, der Redetheil, Jan.; govorni organ, Zora; — 2) govǫ́rən, beredsam, Cig.
  18. govorẹ́vati, -am, vb. impf. zu sprechen pflegen, Dol.
  19. govoríca, f. 1) das Gerede, das Gerücht; g. je, es geht das Gerücht; g. se je raznesla po vsem mestu, das Gerücht durchlief die ganze Stadt, Cig.; po deželi je šla govorica, LjZv.; — 2) die Rede: Marsikdaj se govorica ti zmeša, Preš.; — das Gespräch, die Unterhaltung, Cig., Jan.; ne poide mu tako naglo g., Jurč.; — 3) die Sprechweise: die Mundart, C.; domača g., heimatliche Klänge, C.
  20. govoríčiti, -ı̑čim, vb. impf. faseln, schwatzen, Jan., C., Gor.- Levst. (M.), BlKr.
  21. govoríłən, -łna, adj. zum Sprechen gehörig: govorı̑łni organ, das Sprachorgan, Zora.
  22. govorílọ, n. 1) das Sprachwerkzeug, das Sprachorgan, Cig., Jan., Cig. (T.); koliko moč ima podnebje na govorila! Navr. (Kop. sp.); — 2) die Art zu sprechen: on je tacega govorila, Z.; — der Vortrag, Cig.; — die Mundart, der Dialect, Cig., C.; — 3) das Reden, die Reden: govorilo je zdravilo, Npreg.- Jan. (Slovn.); — der Redestoff: govorila izmanka, der Redestoff geht aus, Svet. (Rok.).
  23. govoríšče, n. die Rednerbühne, M.; božje govorišče pak je v sredi templa naredil, Jap. (Sv. p.).
  24. govorı̑telj, m. = govornik, Mur., kajk.- Valj. (Rad).
  25. govoríti, -ím, vb. impf. reden, sprechen; govóri, sprich! tako se ne govori, das ist gegen den Sprachgebrauch, Cig. (T.); težko g., eine schwere Zunge haben; gladko g., geläufig sprechen; razločno g., eine deutliche Aussprache haben; g. kakor bi rezal, mit geläufiger Zunge sprechen, Cig.; govori se, da ..., man spricht davon, es verlautet, dass ...; tebi je lahko g., du hast gut reden, Cig.; sam sebi g., sam v sebi g., bei sich selbst sprechen, Krelj; vmes g., dazwischen reden; kdo bode danes govoril? wer wird heute den Vortrag halten? g., kakor bi rožice sadil, schön sprechen, C.; g., kakor bi med lizal, voll freundlicher Worte sein, Cig.; g., kakor bi otrobe vezal, ohne Zusammenhang reden, Cig.; g., da ni ne na konja ne na osla, ungereimtes Zeug sprechen, Cig.; g., kar slina na jezik prinese, reden, wie es in den Mund kommt, Cig.; resnico g., die Wahrheit reden; na vsa usta, brez ovinkov g., offen, von der Leber weg reden, Cig.; komu po godu g., nach dem Munde reden, Cig.; brez bahanja govoreč, ohne Ruhm zu melden, Cig.; prav govoreč, eigentlich, Meg.; g. o čem, von, über etwas sprechen; o tem se ne govori, davon ist nicht die Rede; zoper koga (kaj), proti komu, čemu g., gegen (wider) jemanden, etwas sprechen; črez koga g., übel von jemandem sprechen, Cig., Met.; za koga g., für jemanden Fürsprache einlegen; govori naprej in nazaj, spricht pro und contra, Koborid- Erj. (Torb.); — lauten: kakor govori zakon, Levst. (Nauk); — govórit', Kr.
  26. govorjénje, n. das Reden, das Sprechen; tako govorjenje, solch Gerede; prazno g., leeres Geschwätz; — die Redeweise, Cig.; g. z znamenji, die Zeichensprache, Cig., Jan.; g. s telesnim gibom (kretom), die Geberdensprache, Cig. (T.); — das Gerede: po vsej gori je bilo g. od tega ( nam. o tem), Ravn.
  27. govȏrkati, -am, vb. impf. dem. govoriti (v otročjem govoru), Valj. (Rad).
  28. govorljìv, -íva, adj. redselig, gesprächig, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik., Zora.
  29. govorljı̑vəc, -vca, m. redseliger Mensch, kajk.- Valj. (Rad).
  30. govorljívost, f. die Gesprächigkeit, Mur., Cig.
  31. govǫ́rnica, f. 1) die Rednerin, Cig., Jan.; — 2) = die Rednerbühne, V.-Cig.; pošiljal je enakomisleče na govornico, Zv.; — 3) = govorilnica 1), C.; tudi: govorníca.
  32. govǫ́rnik, m. der Redner; — der Wortführer, Cig., Jan.; (govorník, Levst. [Nauk]).
  33. gọ̑vorski, adj. 1) die Rede betreffend: govorska cvetka, die Rednerblume; — 2) V.-Cig., pogl. govorniški.
  34. govorúlja, f. die Sprechmaschine, h. t.- Cig. (T.).
  35. govorȗn, m. der Maulmacher, der Phrasenmacher, Cig., Let.; der Großsprecher, Cig.
  36. govorúš, m. der Plauderer, Jan. (H.); — hs.
  37. gǫ́za, f. der Hinterbacken, Mik.; — der Hintere, Levst. (Zb. sp.); — prim. 2. guza.
  38. gǫ́zati, -am, vb. impf. ohne Appetit essen, C.; — prim. gozniti in guzati.
  39. gòzd, gózda, m. der Wald, der Hochwald, der Forst; črni g., der Harzwald, der Nadelholzwald, Cig., Jan.; g. zarediti kje, einen Wald anlegen, Cig.
  40. gozdár, -rja, m. der Förster, Nov.- C., Erj. (Izb. sp.); — der Waldhüter, Guts.
  41. gózdəc, -zdəca, m. dem. gozd, Valj. (Rad).
  42. gozdə̀k, -zdkà, m. dem. gozd, Cig., Valj. (Rad).
  43. gózdən, -dna, adj. zum Wald, Forst gehörig; gȏzdni čuvaj, der Waldhüter; gozdni red, die Forstordnung.
  44. gozdìč, -íča, m. dem. gozd, das Wäldchen, Cig.
  45. gozdíti, -ím, vb. impf. verkeilen, V.-Cig., C.; — (wie einen Keil) hineinzwängen: mali stavek g. v velicega, Levst. (Zb. sp.); — bedrängen, Jan.
  46. gozdnár, -rja, m. der Förster.
  47. gozdník, m. der Forstbedienstete, der Förster, Cig., Jan., C.; vsa družina od črednika do gozdnika, Jurč.
  48. gozdnína, f. die Abgabe vom Walde, die Forstgebür, Cig., Jan., Blc.-C.
  49. gozdovìd, -vída, m. die Forstkarte, Cig., Nov.
  50. gozdoznȃnəc, -nca, m. der Forstkundige, Cig.
  51. gǫ́zəc, -zca, m. das Frauenunterkleid, Podkrnci, Staro Sedlo ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
  52. gǫ́zniti, gǫ̑znem, vb. pf. kosten: še goznila ni juhe, C.
  53. gǫ́ž, m. = vož, die Natter, Dict., C.
  54. gǫ̑ž, -ı̑, f. 1) der Riemen, der den Dreschflegel mit dem Stiel verbindet; — 2) der Jochriemen, die Jochwiede, die die Deichsel an dem Joche festhält, Cig., Jan., M., Met., Štrek., Št.; (gož, m. Tolm.- Erj. [Torb.]); — das Pflugband, das den Pflugbalken mit dem Radgestell verbindet, Z.
  55. 2. gǫ́ža, f. der Kropf, Rez.- C., Goriš.- Erj. (Torb.); — der Hühnerkropf, Rez.- C.; — prim. it. gozzo, C., Štrek. (Arch.).
  56. gǫ̑žar, -rja, m. der Kropfige, C.
  57. gǫ́žati, -am, vb. impf. reiben, Cig.
  58. gǫ̑žca, f. dem. gož f.; = trtica, Ščav.- C.
  59. gožíca, f. = gožva 1), vzhŠt.- C.; gǫ́žica: Tudi gožic mi nasuči, Danj. (Posv. p.).
  60. gǫ̑žka, f. dem. gož f., Mur., Cig., BlKr., jvzhŠt.
  61. gožník, m. die Kerbe am Stiele des Dreschflegels, an welche der Flegel gebunden wird, Cig.
  62. gožnjáti, -ȃm, vb. impf. brummen, unverständlich reden, C.; prim. gognjati.
  63. gožnjetáti, -etȃm, -ę̑čem, vb. impf. = na nos govoriti, C.; prim. gognjati.
  64. gǫ̑žva, f. 1) die Wiede, ein Band aus gedrehten Ruthen, Cig., Mik.; — 2) die Gelenkkapsel, Cig. (T.), Erj. (Som.).
  65. gǫ̑žvica, f. dem. gožva 1), Jan., C.
  66. grȃb, m. = graber, gaber, Jan. (H.), Levst. (Rok.).
  67. grába, f. = jarek; — prim. graben.
  68. grabástati, -am, vb. impf. heftig kratzen, Z., Dol.
  69. grabȃvs, m. der Schnapphans, Cig.
  70. grabȃvsati, -am, vb. impf. = grabastati, Z.; — prim. grebavsati.
  71. 1. grábəc, -bca, m. = grabljač, Nov.- C.
  72. 2. grábəc, -bca, m. = vrabec, Štrek., Gor.
  73. grȃbək, -bka, m. kolikor se ( n. pr. sena) enkrat z grabljami pograbi, Nov.- C.
  74. grábəljnik, m. der Rechenbohrer.
  75. grábəljščak, m. = grabeljnik, C.
  76. grábən, -bna, m. = jarek; — iz nem.
  77. grȃbər, -bra, m. = gaber, vzhŠt.- C., Valj. (Rad).
  78. grȃbež, m. 1) der Raffer, raubsüchtiger, habgieriger Mensch, Cig., Mik.; — der Plünderer, Zora; — 2) der Raub, ZgD.; g. po belem dnevi, ein Raub bei hellem Tage, Slovan; božji g., das Sacrilegium, LjZv.; tatvina in g., Diebstahl und Raub, Zora; die Plünderung: v vsakem slučaju grabeža, DZ.; — die geraubte Beute, Jan.; — 3) das Rechen, das Streurechen: v tem gozdu imam g., Svet. (Rok.); — was zusammengerecht wird: z. B. dürres Laub, Jan.; zusammengerechtes Heu, Fr.- C.
  79. grabežljı̑vəc, -vca, m. der Raubsüchtige: der Plünderer, Jan.
  80. grábiti, grȃbim, vb. impf. 1) raffen; ponudil sem mu črešenj, on pa jih je začel kar g.; — vodo g. = zajemati, Rez.- C.; pot g. pod se, laufen: konji skokoma grabijo pod se znano pot, Erj. (Izb. sp.); zu ergreifen suchen; koga za roko g., jemands Hand zu ergreifen suchen, Z.; — jeza me grabi, der Zorn ergreift mich; — habgierig zusammenraffen, g. denar; čedalje več k sebi grabijo, Trub.; — rauben, plündern, Cig., Jan.; kradli so jim in grabili, Slovan; — 2) harken, rechen; listje, seno g.
  81. grabı̑vəc, -vca, m. 1) der Raffer, Valj. (Rad); — der Plünderer, Cig.; — 2) rusokrili g., der Raubkäfer (staphylinus erythropterus), Erj. (Ž.).
  82. grabljáč, m. der Recher, der Harker, Mur., Cig.; Za nas grabljače So pripravljene pogače, Danj.- Valj. (Rad).
  83. grabljȃnje, n. das Rechen, Mur.
  84. grabljár, -rja, m. der Rechenmacher, Slom.- C., nk.
  85. grabljáti, -ȃm, vb. impf. rechen, harken, Mur., Cig., Danj., ogr.- Valj. (Rad).
  86. grabljȃvəc, -vca, m. der Recher, Z.
  87. gráblje, -bəlj, f. pl. 1) der Rechen; travnate, mrvnate g., der Gras-, Heurechen, Svet. (Rok.); imeti pašo za grabljami ( Notr.), po grabljah ( Gor.), = imeti pravico pasti po košnji; — grablje ima, vil pa ne, er ist ein Nehmer, aber kein Geber, Lašče- Levst. (M.); — 2) eine rechenähnliche Vorrichtung: a) der Rechen des Webers, Bolc- Erj. (Torb.); b) eine Art Futterraufe, C.; — c) der Wasserrechen, Cig.
  88. grábljenəc, -nca, m. ein großer Rechen mit sieben Zähnen, der beim Dreschen verwendet wird, V.-Cig.
  89. grabljenik, m., Cig., pogl. grabeljnik.
  90. grábljenje, n. 1) das Raffen; — das gierige Zusammenscharren; — 2) das Rechen.
  91. grábljevəc, -vca, m. der Recher, Z., Ljub.; (morda prav. grábljavec?).
  92. grábljevnik, m. = grabeljnik, Gor.
  93. grabljíca, f. 1) die Recherin, Cig., DSv.; — 2) grábljice, pl., dem. grablje, a) kleiner Rechen; — b) der Weberrechen, der Scheidekamm, V.-Cig.; — c) der Kleiderrechen, ogr.- C.
  94. grabljìč, -íča, m. = grabljač, der Recher, Cig., Polj.
  95. grabljičnják, m. der Rechenbohrer, Št.
  96. grabljı̑nje, n. Zusammengerechtes: z. B. Heu, Hal.- C.
  97. grabǫ̑n, m. der Räuber, C.
  98. grȃbsati, -am, vb. impf. kratzen, C.
  99. 1. grȃd, grȃda, gradȗ, m. 1) die Burg, das Schloss; cesarski g., die kaiserliche Burg; letni g., das Sommerschloss; gradove zidati v oblake, Luftschlösser bauen, Preš.; — 2) = mesto, die Stadt, Ist.- C., Krelj; — 3) pl. gradi, der Presskufenkranz, das Pressgesimse, Hal.- C.
  100. 2. gràd, gráda, m. = toča, Meg.- Mik., Jan., C., Vrt.; — hs.

   24.301 24.401 24.501 24.601 24.701 24.801 24.901 25.001 25.101 25.201  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA