Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (24.548-24.647)

  1. gorę̑čnica, f. der Kranichschnabel (pelargonium sp.), Krn- Erj. (Torb.).
  2. gorę̑čnik, m. der Eiferer, der Zelot, Cig., Jan., ZgD.
  3. gorę́čost, f. = gorečnost: vest zaspi, g. ugasne, Škrb.- Valj. (Rad); g. za domovino, Vrtov.
  4. górək, -rka, adj. 1) warm; na gorkem biti, in der Wärme sich befinden; gorke jedi, warme Speisen, gorke vode = toplice, C.; — še sem ves g., erhitzt, Jan.; gorko komu pritisniti, jemandem eine derbe Ohrfeige geben, Cig.; gorke solze točiti, Cig.; — pri gorkem dejanju prijeti, auf frischer That betreten, DZ.; — 2) biti komu g., jemandem gram sein, grollen, Cig., Jan., Kr.; g. nad kom, über jemanden aufgebracht, C.; — gorka me zgrabi, ich werde aufgebracht, C.; — 3) = grenek, Mur., Jan., Kast.- C., Mik.
  5. górẹł, -rẹ̑la, adj. heiß: o goreli suši, Ravn.- Mik.
  6. gorẹ̑łəc, -łca, m. gorelci, dickes Astholz, (gorevec?) Ig.
  7. gorẹ̑łka, f. = premog, Frey. (Rok.).
  8. górən, -rna, m. das Stockwerk: hiša z enim gornom, na en goren, Jan., Celovška ok.; menda bolj prav: gorenj.
  9. górən, -rna, adj. Berg-: gorno pravo, das Bergrecht, Cig.; = gorna pravica, Jan.; gorni gospod, der Bergherr, Rec.; gorno posestvo, dem Bergrecht unterworfen, jvzhŠt.
  10. górənj, -rnja, m., pogl. goren.
  11. gorẹ́njəc, -njca, m. 1) der Bewohner des Oberlandes, der Berge; — 2) = gorenji veter, der Nordwestwind, C., Gor.
  12. gorẹ̑nji, adj. oberhalb befindlich, der obere; na gorenjem konci, am oberen Ende, gorenji veter, der Oberwind, Z.; — tudi: gọ̑rẹnji, (kar se nav. govori gọ̑ranji).
  13. gorẹ̑st, f. die Bitterkeit ( fig.), DSv.; — prim. stsl. gorjestь, die Bitterkeit.
  14. gorẹ́ti, -ím, vb. impf. brennen; s plamenom g., mit einer Flamme brennen; na ves ogenj g., lichterloh brennen, Cig.; goreč, brennend, glühend; g. ogelj, glühende Kohle; goreči jeziki, feurige Zungen: g. ognjenik, thätiger Vulkan, Cig. (T.); — g. za kaj, für etwas begeistert sein, Cig., Vod. (Pes.), nk.; za drugega g., für einen anderen in Liebe entbrannt sein, Preš.; — goreč, inbrünstig: goreča molitev; eifrig: goreče prizadevanje; ves goreč biti za kaj, für etwas begeistert sein.
  15. gorgráti, -ȃm, vb. impf. girren, V.-Cig.
  16. gorgúkati, -kam, -čem, vb. impf. = gorgrati, C.; gorgukal sem kakor golob, Dalm.
  17. góri, adv. 1) oben; tam gori, droben; gori omenjen, obenerwähnt, Jan., nk.; — 2) hinauf; gori in doli, auf und ab; — gori! auf! (po nem.): Gori, gori! brodniki! Nas boste črez vozili, Npes.-K.
  18. 1. goríca, f. dem. gora 1), das Berglein; der Hügel; pl. gorice, das Kleingebirge, Cig. (T.); — 2) (vinska) gorica, der Weinberg; — 3) der Hofplatz, Jarn., C.; der Hofplatz vor den Ställen, Jarn., C., BlKr.; ovčja g., der Schafhof, C.; — der Markt- oder Dorfplatz, C.; — (na vzhodu tudi: gọ̑r(i)ca, C.).
  19. goričàn, -ána, m. der Gebirgsbewohner, der Oberländer, Št.- Mur., Cig., Mik.
  20. goričánəc, -nca, m. der Weingärtner, der Winzer, C.; der Arbeiter im Weinberge, ogr.- Valj. (Rad).
  21. goričȃnka, f. die Oberländerin, Mur.
  22. goričȃnski, adj. Oberländer-, Mur.
  23. gorı̑čar, -rja, m. der Winzer, C.
  24. goríčən, -čna, adj. Hügel-, Weingarten-, Mur.
  25. goríčevəc, -vca, m. neka trta, Kras- Erj. (Torb.).
  26. goríčica, f. dem. gorica; das Hügelchen, Krelj.
  27. goričljìv, -íva, adj. räudig, goričljiva ovca, Kras- Cig.; (? morda nam. garjičljiv, C.).
  28. gorīla, m. der Gorilla, Erj. (Ž.).
  29. gorı̑łnik, m. der Brenner: Bunsenov g., Sen. (Fiz.).
  30. gorína, f. 1) der Bergwein, Cig.; — 2) das Massengebirge, Jes.
  31. 2. goríšče, n. 1) der Brandplatz, Levst. (Nauk); — 2) der Brennpunkt, C., Žnid., Cel. (Geom.), Sen. (Fiz.), nk.
  32. gorı̑vọ, n. der Brennstoff, das Brennmaterial, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Sen. (Fiz.).
  33. gorjáča, f. der Knotenstock, knorriger Stock; g. šestogrča, C.; — prim. garjača, grjača.
  34. gorjȃčar, -rja, m. človek, ki z gorjačo po svetu hodi: Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojem govore, Preš.
  35. gorják, m. 1) der Gebirgsbach, Jan.; — 2) der Westwind, SlGradec- C.; prim. gorenjec 2).
  36. gorjàn, -ána, m. der Gebirgsbewohner, Cig., Jan., Cig. (T.), Rez.- C.
  37. gorjánec, -nca, m. der Gebirgsbewohner; v gorjance, ins Gebirge, Let.
  38. 2. gorję̑, * n. das Weh; da je bilo g., *daß es ein Jammer war, Cig.; človeško g., Zv.; gorje ti! weh dir! g. je pak pregrešnikom, Dalm.; gorje ti bo! gorje ti ga bo! Lašče- Levst. (Rok.); g. ti ga bodi! Jurč.; g. si ga njemu! SlN.; g. si ga tistemu, ki ...! LjZv.
  39. gǫ̑rji, adj. compar. 1) ärger, vzhŠt.- C.; — 2) stattlicher, Gor.; — besser: bolnik je gorji, dem Kranken geht es besser, Gor.- Cig.; — prim. gorši.
  40. gorjȗp, adj. bitter, herbe; gorjupa jed, Mik.; gorjupi pelin, C.; hantig: gorjupo maslo, Cig., Jan.; — g. biti komu, jemandem gram sein, Cig.
  41. gorjúpiti, -ȗpim, vb. impf. bitter machen, Cig.
  42. gorkóba, f. = gorkota, M.
  43. gorkọ̑ta, f. 1) die Wärme; gorkota ubogih dobrota; — 2) = gorečnost, der Eifer, die Hitze, C.
  44. gorljı̑vəc, -vca, m. der Eiferer, C.
  45. gǫ̑rna, f. die Abgabe vom Weinberge, außer dem Zehent, das Bergrecht, Mur., Cig., C.
  46. gorníca, f. 1) die Bergrealität: der Weingarten, Z.; — die Bergwiese, Jan.; — 2) = gorna, Jarn., Mur., Cig., Jan., C.; tudi: gǫ̑rnica.
  47. gornı̑čnik, m. der Bergrechtsholde, der Berghold (kdor gornico plačuje), Mur., Cig.
  48. gorničnják, m. = gorničnik, Mur., Danj.- Mik.
  49. gǫ̑rnik, * m. 1) pred l. 1848: v vinskih krajih od graščine izvoljen zaupni mož, ki je nadzoroval v svojem okraju vinograde, trgatev, pobiranje desetine, gornice itd., der Bergmeister, Mur., Cig., Rec., Met., Dol., jvzhŠt.; gorni gospod ali njegov gornik; sedaj: pošten mož, katerega izbero, da jim za plačilo vino meri, kadar se prodaja, Dol.- Levst. (Rok.); — der Bergmeister: gorniki, kateri naj pazijo vsega, kar je vinogradom na korist, Levst. (Nauk, 43.); — 2) der Weinbauer, Cig., C.; ubogim gornikom gornino pobirati, SlN.; prim. gornjak 3); — 3) = gozdar, C.; — 4) gorník, der Alpensänger, der Flühvogel (accentor alpinus), Trenta, Soča- Erj. (Torb.); — 5) die Bärentraube (arctostaphylos), C.
  50. gornják, m. 1) der Oberländer, der Bergbewohner, C.; — 2) der von den Gebirgen her wehende Wind, der Bergwind, Cig.; der Nordwind, C.; der Westwind, Jarn.; gọ̑rnjak: sivi sever, mrzli zdolec, suhi gornjak, Saleška dol.- Kres (IV. 404.); — 3) kdor je gornico ali gornino plačeval (pred 1848. l.), Valj. (Rad); — 4) gọ̑rnjak, gornji del kake reči, Valj. (Rad); — der Oberschlusssatz (propositio praemissa maior), Cig. (T.).
  51. gọ̑rnji, adj. der oberhalb oder oben befindliche, der obere; g. konec, das obere Ende; gornja ustnica, die Oberlefze; gornja hiša, die Bodenkammer, Cig.; — prim. gorenji.
  52. gọ̑rnjica, f. 1) das obere Stockwerk des Bauernhauses, das Obergemach, das Bodenzimmer, Cig., C., Burg., Vrt.; (gornica:) On puhne v svitlo gornico, Vod. (Pes.); — 2) das Rauchloch, das Luftloch eines Zimmers, C.
  53. gǫ̑rnọ, n. = gornica, gornina, das Bergrecht, C., Mik.
  54. gornostȃj, m. das Hermelin, Jan., C.; — rus.
  55. gornostȃjevina, f. das Hermelinfell, Cig.
  56. gorocvẹ̀t, -cvẹ́ta, m. das Feuerröschen, das Adonisröschen (adonis vernalis), Cig.; — hs.
  57. gorokàz, -káza, m. die Gebirgskarte, Cig. (T.).
  58. goropìs, -písa, m. die Orographie, Jan., Cig. (T.).
  59. goropı̑səc, -sca, m. der Orograph, Cig., Jan.
  60. goropísən, -sna, adj. orographisch: goropı̑sni zemljevid, die Gebirgskarte, Jes.
  61. gorostàs, -stása, m. der Riese, Cig. (T.), Prip.- Mik.; — hs.
  62. gorovèz, -vę́za, m. die Bartflechte (usnea), Tuš. (B.); — hs.
  63. gorovìd, -vída, m. = gorokaz, Cig., C.
  64. gorovı̑t, adj. gebirgig, Mur., Cig., Mik.
  65. górski, adj. Berg-, Gebirgs-; gorsko jezero, der Gebirgssee; — gorska gospoščina, die Bergobrigkeit, staro pismo iz l. 1630.- Let. 1887., 313.
  66. gȏrstvọ, n. das Gebirgssystem, Jan., Cig. (T.), C., Jes.
  67. gǫ̑ršati, -am, vb. impf. verschönern, Cig.; — g. bolnika, einen Kranken aufbringen, Cig.; — prim. gorši 2).
  68. gǫ̑rščak, m. 1) = gornik 1), staro pismo iz l. 1630.- Let. 1887., 314.; — 2) der Berghold, Hal.- C.; — 3) der Wildbach, C., Z.
  69. górščina, f. 1) die Berggegend, C.; — 2) das Bergrecht, die Berggiebigkeit, Cig., Rec., LjZv.; kmet nam daje desetino in gorščino, LjZv.; — 3) der Bergholdenbesitz, Rec.
  70. gǫ̑rščnik, m. die Blaumeise (parus coeruleus), Frey. (F.).
  71. goršek, m., v starih listinah, pogl. gorščak 1).
  72. gǫ̑rši, adj. compar. 1) ärger, vzhŠt.- C.; še gorši je naslednik, Navr. (Let.); — 2) stattlicher, schöner, hübscher; dekle je zalo, ali sestra je še gorša, Gor.; bil je izmed vseh najgorši, Savinska dol.- DSv.; gorša dekleta, Npes.- Vod. (Pes.); Prvi ljubček je bil gorši, Npes.-Schein.; imel je ženo, goršo kakor drugi plemenitaši, LjZv.; besser, Štrek., DSv.; gorše je biti pobožen, pa ubožen, kakor hudoben pa premožen, DSv.
  73. gortánəc, -nca, m., Cig., pogl. grtanec.
  74. gorúha, f. der Meersenf (bunias erucago), C.; — prim. stsl. goruha, Senf.
  75. gosák, m. 1) der Gänserich; — 2) (šaljivo) der Ehemann (während des Wochenbettes des Weibes), vzhŠt.- C.
  76. gosár, -rja, m. 1) der Gänsehirt, Cig., C., Z., Zora; — 2) der Gänsehändler, Cig., Jan.
  77. gosaríčica, f. das Gänsemädchen, Cig.
  78. gọ̑sčica, f. dem. goska, Cig.
  79. gǫ́səłce, f. pl. dem. gosli.
  80. gǫ̑səłnik, m. das Geigenfutteral, Cig.
  81. gosəłnják, m. = goselnik, Jan.
  82. gosẹ̑nica, f. 1) die Raupe; svilna g., die Seidenraupe, Cig., M.; — 2) g. med parklji (goveja bolezen), Cig., C., Strp.; tudi neko ulje pri ovcah, Savinska dol.; prim. pasjica 2); — gǫ́senica (gosenica), Št.
  83. gosẹ̑ničar, -rja, m. 1) der Raupenleser, Cig.; — 2) rumenonogi g., die gelbbeinige Raupenschlupfwespe (microgaster glomeratus), Erj. (Ž.).
  84. gosẹ̑ničji, adj. Raupen-, V.-Cig., Jan.; goseničja preja, Vrt.; goseničji mešički, Levst. (Nauk).
  85. gosẹ̑ničnik, m. dreiblättriger Vogelfuß (ornithopodium scorpioides), C.
  86. gosẹ̑nka, f. = gosenica 1), Mur.
  87. gosę́r, -rja, m. der Gänserich, C.
  88. gosę̑tina, f. das Gänsefleisch, Mur., Cig., Jan., ogr.- C.
  89. gosìč, -íča, m. das Gänschen, Valj. (Rad); (gọ̑sič, Dict.).
  90. gosı̑njak, m. 1) der Gänsestall, Mur., Cig., Jan., C.; — 2) der Gänsekoth, Mur., Cig., Jan.
  91. gosínji, adj. = gosji, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.
  92. gosják, m. 1) = gosak, Mur., Cig., Jan.; — 2) gọ̑sjak, der Gänsekoth, Cig., Mik.
  93. gọ̑sje, n. die Herbstzeitlose (colchicum autumnale), C. (?)
  94. gosjenòg, -nǫ́ga, m. neka trta: der Gänsefüßler, C.
  95. gọ̑ska, f. dem. gos, Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad); — = gos, Mur., Dol.- Cig., jvzhŠt.
  96. gǫ̑slanje, n. das Geigen, Cig.; Kako mu goduje goslanje to! LjZv.
  97. goslár, -rja, m. 1) der Geiger, der Violinspieler; gǫ́slar, ogr.- Valj. (Rad); — 2) der Geigenmacher, Mur., Cig., Jan.; — 3) der kleine Steißfuß (colymbus minor), Cig.; der schwarzhalsige Seetaucher (eudytes glacialis), Frey. (F.); — 4) die Herbstzeitlose (colchicum autumnale), Z., Nov.
  98. gosláriti, -ȃrim, vb. impf. den Geiger abgeben, geigen: g. po krčmah, SlN.
  99. gǫ́slast, adj. geigenförmig, Cig., Jan.
  100. gǫ̑slati, -am, vb. impf. 1) geigen, fiedeln, Dol.- Cig., Jan.; Pa stopam in goslam, kar moči mi, LjZv.; — 2) prügeln, M., Z.

   24.048 24.148 24.248 24.348 24.448 24.548 24.648 24.748 24.848 24.948  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA