m (22.848-22.947)

22848. dúr, adj. scheu, Ravn.- Cig.; wild, menschenscheu, Lašče- Levst. (Rok.); dure zveri, scheue, wilde Thiere, Z.; Neudelan jezik vsak Dur pastuh je, srep divjak, Levst. (Zb. sp.); — prim. slovaško: durný, scheu.
22849. dúra, f. neumen človek, Pivka- Cig., Jan.
22850. dȗrak, m. ein Kartenspiel: duraka igrati; — der in diesem Spiel Verlierende, C., Št.; — iz hs.; — prim. rus., češ. durak, = neumnež.
22851. duránca, f. = durancelj, Mur., C.
22852. duráncəlj, -clja, (-cəljna), m. nicht vom Kerne gehende Pfirsich, der Härtling, SlGor.- C., jvzhŠt.; — prim. it. duracine, hart und fest ( v. Früchten).
22853. dúrati, -am, vb. impf. ad durniti, = suvati, C.
22854. dúrce, f. pl. dem. duri; 1) kleine Thüre, das Pförtchen; — die Gatterthür, C.; — 2) der Hosenlatz, Gor.
22855. durè, -ę́ta, m. ein blöder Mensch, der Trottel, Tolm.- Erj. (Torb.).
22856. 1. dȗrəc, -rca, m. = dure, C.
22857. 2. dūrəc, -rca, m. zgornji durec hišnih vrat, die obere Thorschwelle, Jap. (Sv. p.).
22858. durẹ́ti, -ím, vb. impf. blöde dareinschauen, Tolm.- Erj. (Torb.).
22859. dúrgəlj, -glja, (-gəljna), m. der Drillbohrer, Mur., Cig., Jan.; — prim. bav. dürchel, Mik.
22860. dȗrgljati, -am, vb. impf. bohren, Cig.
22861. dȗrgljež, m. = durgelj, Polj.
22862. dȗrhati, -am, vb. impf. = prebadati: žabe d., Frösche spießen, SlGor.- C.; — prim. bav. durcheln = durchbohren, C.
22863. dúrhniti, dȗrhnem, vb. pf. = prebosti, C.; — prim. durhati.
22864. dúri, f. pl. 1) die Thüre, das Thor; — 2) der Pressdeckel, (dveri) Mariborska ok.- C.; — 3) = veha, C.
22865. duríti, -ím, vb. impf. 1) verhasst, ekelhaft machen: d. koga komu, Hal.- C.; — d. se, ekeln, ekelhaft sein: jed se mu duri, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); — 2) verabscheuen, verachten, C.; Koga (= kogar) sem najbolj durila, Toga (= tega) sem si dnes dobila, Npes.-Vraz.
22866. dȗrkati, -am, vb. impf. stoßen, rütteln (o kolih), ogr.- C.; proč d. koga, fortstoßen, BlKr.; — prim. durniti.
22867. dúrnica, f. der Thürflügel, Cig., Jan.; oboja vrata so imela dvoje durnice, Jap. (Sv. p.).
22868. dȗrnik, m. der Thürhüter, Mur.; — prim. dvernik.
22869. dúrniti, dȗrnem, vb. pf. stechen, stoßen, C.; — prim. hs. turiti.
22870. dȗrnjak, m. die Flaschenmündung, jvzhŠt.
22871. dusẹ́ti, -ím, vb. impf. vor Aerger schnauben, BlKr.- M.
22872. dúša, * f. 1) die Seele; človek je iz duše in telesa; pri moji duši! bei meiner Seele! tudi: pri moji krščeni duši! Št.; na mojo dušo, LjZv.; v dušo ginjen, innig gerührt, Cig.; iz vse duše, aus dem Grunde des Herzens, Cig.; — duša moja! ljuba duša! mein Herzchen! mein Lieber, meine Liebe! živa d. ne ve, keine Seele weiß es; vsaka živa (ali: krščena) d., jedermann, Št.- C.; dobra d., eine gute Seele; poštena duša, eine ehrliche Haut; dober je, kakor duša, Notr.; duša je, er hat Gemüth, Cig. (T.); — mesto šteje 30.000 duš (= Einwohner); — 2) der Lampendocht; — 3) die eingenähte Knopfform, Cig., Tolm.- C., Dol.; — 4) die Nadel in dem Schützen der Weber und Tuchmacher, Cig., BlKr.- M.; — 5) der Dorn im Schlüsselloch, Cig.; — 6) die Federseele, h. t.- Cig. (T.); — 7) das Mark in den Früchten, Jan.; — 8) der Bügeleisenstahl, Štrek., Goriš.; — 9) krompir za saditev, kateremu so tiste dele obrezali, ki imajo klice, pokvarjen (zadušen), Dol.; — 10) babja duša = babja dušica, der Quendel, der Thymian (thymus serpyllum), Fr., vzhŠt.- C.
22873. dušák, m. 1) die Luftröhre, C.; — 2) = dušek, der Zug: na dva dušaka izpiti, jvzhŠt.
22874. dúšati se, -am se, vb. impf. bei seiner Seele betheuern, Mik., BlKr., vzhŠt.
22875. dúšavəc, -vca, m. človek, ki se rad duša, BlKr.
22876. dȗščev, adj. = dušikov: duščeva okislina ( chem.), die Untersalpetersäure, Cig. (T.).
22877. dušebǫ̑łnik, m. der Seelenkranke, h. t.- Cig. (T.).
22878. dȗšəc, -šca, m. 1) der üble Geruch, der Nebengeruch, Cig., M.; sod ima dušec, Z.; — der Beigeschmack, Cig.; — 2) der Stickstoff, Jan., Cig. (T.); — 3) der Herzliebste, Valj. (Rad).
22879. dušegȗbəc, -bca, m. Seelenmörder, Cig.
22880. dušegúbən, -bna, adj. seelenmordend, Cig.
22881. dušegȗbstvọ, n. der Seelenmord, Cig.
22882. dȗšək, -ška, m. 1) der Athemzug, Cig., Jan., M.; d. mi jemlje, zapira, es benimmt mir den Athem, Z.; — der Zug: na en d., na dva duška (izpiti), in einem Zuge, in zwei Zügen; tudi: v enem dušku, Z.; — 2) eine Oeffnung zum Ausströmen der Luft, der Gase: sod nima duška, das Fass hat keine Luft; sodu duška dati, t. j. veho mu odbiti; — das Luftloch, das Zugloch, Mur., Cig.; kletni dušek, Nov.; — der Ventilator, Cig.; das Dampfloch, Cig.; — dež se je ulil, kakor bi mu bili vsi duški odprti, (als wenn alle Schleusen des Himmels geöffnet wären), Vrt., na vse duške delati, mit aller Kraft, SlN.; vlekel je na vse duške iz pipice, Jurč.; začel je piti na vse duške, Jurč.; d. dati krvi, dem Blute Luft machen (= puščati), V.-Cig.; duška dati nevolji, jezi itd., dem Unwillen, dem Zorne freien Lauf lassen, nk.; dušek bolesti odpreti, Zv.; — 3) der Einschlag im Weine, V.-Cig.; — 4) = rilec, V.-Cig.; — 5) materini d. = materina dušica, (materni d.) Cig., Jan.
22883. dušelǫ̑vəc, -vca, m. der Seelenfänger, Cig.
22884. dúšən, -šna, adj. 1) Seelen-, Geistes-, geistig; dušna paša; — 2) na dušno, o dušnem, zu Allerseelen, C.; na večer pred dušnim, Pjk. (Črt.).
22885. dušénje, n. das Erstickenmachen.
22886. dušeslǫ̑vəc, -vca, m. der Psycholog, Cig., Jan.
22887. dušę́vən, -vna, adj. Seelen-, Geistes-, geistig, Cig., Jan., C., nk.; duševno delo, duševne zmožnosti, duševna revščina, nk.; — hs., stsl.
22888. dúšica, f. I. dem. duša; 1) die Seele; dobra dušica; dušica moja! mein Herzchen! — 2) der Lampendocht, Dol.; — 3) materina (materna) d., der Feldthymian, der Quendel, (thymus serpyllum); tudi: babja d., jvzhŠt.; — svinjska d., der Stechapfel (datura stramonium), Tuš. (R.); — II. dušíca, 1) schwerer Athem, das Asthma, Fr.- C., Z.; — der Stickfluss, Jan.; — 2) der innere Ochsenjochsprießel, vzhŠt.- C.
22889. dúšičevəc, -vca, m. der Quendelgeist, ("dušicovec"), Vod. (Bab.).
22890. dušı̑čnat, adj. stickstoffhältig, Sen. (Fiz.), Erj. (Som.); dušičnate spojine, Stickstoffverbindungen, Erj. (Som.).
22891. dušík, m. der Stickstoff, h. t.- Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Erj. (Som.).
22892. dušı̑łnik, m. der Kohlendämpfer, Cig.
22893. dušíti, -ím, vb. impf. 1) den Athem benehmen, dem Ersticken nahe bringen, Mur., Cig., Jan.; sapo mu je dušilo, Jurč.; to me duši, das benimmt mir den Athem, Cig.; — 2) dämpfen: ogenj d., Cig., Jan.; pren. zu unterdrücken suchen, Cig., Jan.; d. vstajo, nk.; — 3) dünsten, C.; jed se v pokriti posodi duši, Vod. (Izb. sp.).
22894. dušı̑vəc, -vca, m. kdor duši, Cig.
22895. dušjè, n. der Quendel (thymus serpyllum), C.; z dušjem nastilajo o kresu po hišah, Polj.
22896. dȗška, f. 1) der Athem, C., Mik.; nemam duške ( n. pr. po hitrem teku), človek smrdljive duške, vzhŠt.- C.; — der Zug: na eno duško izpiti, in einem Athem austrinken, vzhŠt.- C.; — 2) das Luftloch, Mur., Cig., C.; — 3) pl. duške, die Geburtswehen, C., Mik., Valj. (Rad); — 4) duška, neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.).
22897. dȗškati, -am, vb. impf. 1) Athem schöpfen (um sich zu erholen), M.; počivati in duškati po poti, Gor.; ribe duškajo, schnappen nach Luft, Ljub.; — 2) die Communication mit der äußeren Luft ermöglichen: d. sod, vzhŠt.- C.; zamrzle ribnike d., C.
22898. dušljìv, -íva, adj. den Athem beengend, erstickend: dušljivi kašelj, der Keuchhusten, Cig.
22899. dušljívost, f. die den Athem beengende Beschaffenheit (der Luft), Bes.; d. in sopara, SlN.
22900. dušníca, f. 1) das Athemloch, C.; suhozemske živali dihajo s pljuči ali pa z dušnicami, Erj. ( LjZv.); — 2) das Luftloch, C., Z.; — "luknja pri sadni sušilnici", (dȗšnica) Krn- Erj. (Torb.).
22901. dušník, m. 1) die Luftröhre, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) das Luftloch, Guts., Kr.- Valj. (Rad); die Rauchröhre in Zimmern, C., Polj.
22902. dušnják, m. das Athemloch, Cig.
22903. dúti, dújem, vb. impf. 1) wehen, blasen, Valj. (Rad); veter duje, Z.; — auf dem Horn blasen, Mur.; — 2) d. se, anschwellen, aufgehen ( n. pr. o testu, mehurju), SlGor.- C., Z.
22904. dȗtka, f. das Dütchen, die Spielmarke, (dutika) Cig., Jan.; — iz nem.
22905. dúvati, -vam, vb. impf. ad duniti; stoßen, Z., jvzhŠt.
22906. dúzati, -am, vb. impf. stoßen, drängen, Z., C.; ljudje se v cerkev duzajo, C.
22907. dúzniti, dȗznem, vb. pf. einen Stoß geben, Z.; dobro d. koga, Levst. (Zb. sp.).
22908. dvȃ, m. dvẹ̑, f. n. num. zwei; po dva, je zwei; po dva in dva, paarweise; = dva po dva, V.-Cig.; — ura je dve, dve je, es ist zwei Uhr; ob dveh, um zwei Uhr.
22909. dvȃjset, num. zwanzig; eden, ena, eno in d., einundzwanzig, dva, dve in d., tri in d., pet in d., Levst. (Sl. Spr.); dvajseti, ogr.- Valj. (Rad).
22910. dvajseták, m. der Zwanziger (ein Geldstück), V.-Cig.
22911. dvajsetę̑r, num. zwanzigerlei, zwanzig; — prim. četver.
22912. dvajsetfȗntnik, m. der Zwanzigpfünder, Cig.
22913. dvȃjseti, num. der zwanzigste.
22914. dvȃjsetič, adv. zwanzigstens, zum zwanzigstenmale.
22915. dvȃjsetkrat, adv. zwanzigmal.
22916. dvȃjsetkratən, -tna, adj. zwanzigmalig.
22917. dvajsetlẹ̑tnik, m. der Zwanzigjährige, Cig., Let.
22918. dvȃjst, num. = dvajset.
22919. dvȃjsti, num. 1) = dvajset, Mur.; — 2) = dvajseti.
22920. dvájščica, f. = dvajsetica, Mur., C., Mik., Savinska dol.
22921. dvȃkrat, adv. zweimal.
22922. dvȃkratən, -tna, adj. zweimalig.
22923. dvanájdesti, ( f. dvenajdesti) num. = dvanajst, ogr.- C.
22924. dvanájst, num. zwölf; ura je dvanajst, es ist zwölf Uhr; ob dvanajstih, um 12 Uhr.
22925. dvanajstę̑r, num. zwölferlei, zwölf; — prim. četver.
22926. dvanajstę̑rəc, -rca, m. das Dodekaeder, Cig. (T.).
22927. dvanajstę̑rən, -rna, adj. zwölffach, dvanajsterna razdelba, die Duodecimaleintheilung, Cig. (T.).
22928. dvanajstę̑rka, f. 1) die Zwölf, der Zwölfer (als Zahlzeichen), Z.; — 2) das Duodezformat, Cig., Jan., Cig. (T.).
22929. dvanajsterokǫ̑tnik, m. das Zwölfeck, Cig. (T.).
22930. dvanajstfȗntnik, ** m. der Zwölfpfünder, Cig.
22931. dvanájstič, adv. zum zwölftenmale, zwölftens.
22932. dvanájstkrat, adv. zwölfmal.
22933. dvanájstkratən, -tna, adj. zwölfmalig.
22934. dvanájstlja, f. der Aposteltag, (dvanajstla), Meg.- Mik.
22935. dvanájstnik, m. der Zwölffingerdarm, Cig. (T.), Erj. (Som.).
22936. dvanajščák, m. = občinski svetovavec (ker šteje občinski zbor dvanajst udov), Kras- Štrek. (Let.).
22937. dvę́čiti, -im, vb. impf. = žvečiti, kauen, Meg., Dict., Šol., Boh., Trub., Dalm., Vrt., Nov.; — dvečíti, Kast.
22938. dvekáti, -ȃm, vb. impf. = žvekati, kauen, C., Z.
22939. dvẹlẹ́tən, -tna, adj. = dvoleten, Cig., Met., Schönl.
22940. dvę̑rčnik, m. = durce 2), vzhŠt.- C.
22941. dvę́rən, -rna, adj. Thür-, Mur.
22942. dvę̑rnica, f. = durnica, Mur., Cig., Jan., C.
22943. dvę̑rnik, m. 1) durnik, der Thürsteher, Mur.; prim. stsl. dvьrьnik; — 2) der Thürhaken, auf den die Narbe gelegt wird, Hal.- C.
22944. dvẹ̑stọ, num. zweihundert ( nav.: dve sto); — prim. sto in k sto spadajoče besede.
22945. dvẹstǫ̑tni, num. der zweihundertste, Cig., Jan.
22946. dvı̑g, m. die Hebung, Cig. (T.); — der Auftact, Jan.; — dvig iz tabora, das Decampement, Cig.
22947. dvigáč, m. der Hebearm, der Hebezapfen, Cig.

   22.348 22.448 22.548 22.648 22.748 22.848 22.948 23.048 23.148 23.248  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani