Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (22.648-22.747)

  1. drugótən, -tna, adj. secundär; Neben-, Cig., Jan., Cig. (T.); drugotni naglas, der Nebenton, d. pojem, der Nebenbegriff, d. tok, der Nebenstrom, der Inductionsstrom, d. rek, der Nebensatz, d. del reka, der Nebensatztheil, Cig. (T.).
  2. drugováti, -ȗjem, vb. impf. 1) Gesellschaft leisten, verkehren, nk.; prijazno se s kom d., LjZv.; — 2) Brautführer sein, Cig., Jan., M.
  3. drugovę̑rəc, -rca, m. der Andersgläubige, Cig., nk.
  4. drugovŕstən, -stna, adj. kar je druge vrste: drugovrstna barka, Vod. (Izb. sp.); — fremdartig, Cig.
  5. druhȃł, f. eine Volksmenge; — ( nav. zaničlj.) der Pöbelhaufe, der Pöbel, das Gesindel.
  6. druhȃłca, f. dem. druhal: mlada druhalca (otrok), Ravn.
  7. druīd, m. galski duhovnik, der Druide.
  8. drújec, -jca, m., M., Cig., Kr., pogl. drugec.
  9. drúščina, f. die Gesellschaft; v druščini se je pomenkovala nesramno, LjZv.; druščino komu delati, jemandem Gesellschaft leisten, Svet. (Rok.).
  10. drȗštəvce, n. dem. društvo; kleiner Verein, Vrt.
  11. društveník, m. das Vereinsmitglied, Cig., Jan., nk.
  12. drȗštvọ, n. 1) (po hs.) die Gesellschaft, der Verein, Cig., Jan., nk.; politično d., trgovsko d., pravniško d., nk.; — 2) = druščina, Mur., Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad).
  13. društvováti, -ȗjem, vb. impf. ein Vereinsleben bethätigen, einen Verein (Vereine) halten, SlN.- C.
  14. drȗzgati, -am, vb. impf. (etwas Weiches) zerdrücken, quetschen, Mik., Dol., Št.; — konj po koritu druzga (nagt), Gor.- Mik.; — pogl. drozgati.
  15. druzgoláti, -ȃm, vb. impf. = drozgati, C.
  16. drúža, f. die Genossin, C.; — die Ehegenossin, V.-Cig., Jan.; ("takó mož imenuje ženo, kadar se lepo gledata", Levst. [Nauk 170]), Al' predrago 'maš obljubljeno? Družo al' zaročeno? Npes.- Vod. (Pes.).
  17. družábən, -bna, adj. die Gesellschaft betreffend, Gesellschafts-, social, Jan., nk.; razmere v družabnem in državnem življenju, Jurč.; stebri našega družabnega življenja, Str.; družabne čednosti, Cv.; — einer Gesellschaft, einem Vereine angehörig: verni družabni ( nam. družabniki), Slom.
  18. družȃbnik, m. 1) der Gesellschafter: bil je blaga duša, vesel družabnik, Str.; — 2) das Gesellschafts- oder Vereinsmitglied, Jan., Levst. (Nauk).
  19. drȗžba, f. 1) = druščina, die Gesellschaft; vesela d., lustige Gesellschaft; — verska d., eine Glaubensgesellschaft, nk.; — die Gemeinschaft, Mur., Cig., Jan.; d. zakonska, d. svetnikov, Cig.; — 2) = društvo 1), die Gesellschaft, der Verein, Cig., Jan.; kmetijska družba, die Ackerbaugesellschaft; delničarska d., die Actiengesellschaft, DZ.; bankovna d., die Bankgesellschaft, DZ.; — tudi: družbà, Kr.- Valj. (Rad).
  20. družbàn, -ána, m. = družabnik, Jan., Slom.
  21. družbȃnj, m. der Brautführer, Št.- Mur., Cig., Danj.- Mik.
  22. družbę̑nik, m. = družabnik, das Gesellschafts- oder Vereinsmitglied, Cig., C., nk.; — hs.
  23. drȗžbica, f. dem. družba.
  24. družboslǫ̑vje, n. die Sociologie, LjZv., Lampe (D.).
  25. drúžčən, -čna, adj. = družen 2), M.
  26. drȗže, -eta, n. 1) der Genosse, der Gefährte, Cig., Jan., Mik.; — 2) der Brautführer, C.; der Begleiter der Brautjungfer, C.; — 3) der Ehegenoss, Cig., C.; = zakonski mož ali žena, Dict.; očaki so za svoja zakonska družeta ino otroke iz srca žalovali, Trub.; ona je tvoje druže, Dalm.; Preljubo moje druže, Npes.-Vraz; zakonski so s svojimi družeti plesali, Kres; — tudi m.: Si prišel, druže pravi moj? Npes.- Vod. (Pes.); Ladin druže, Vod. (Pes.).
  27. drȗžəc, -žca, m. 1) dem. drug; der Gefährte, C., Z.; der Mitarbeiter, der Geselle, C., Z.; — der Brautführer, C.; — 2) = drugec, drugi roj istega panja, Levst. (Beč.).
  28. drȗžej, m. 1) der Genosse, der Gefährte, C., Z.; Pridite angelci, Vi nebeški družeji, Slom.; — 2) der Ehegemahl, Mur., Valj. (Rad).
  29. drúžən, -žna, adj. 1) gesellschaftlich, gesellig, Cig., Jan., C.; družno življenje, das gesellige Leben, Cig. (T.); — gemeinschaftlich, C.; družno delati, Zv.; družno podpisane države, die mitunterzeichneten Mächte, DZ.; — 2) die Gesellschaft liebend, gesellig; d. človek, Svet. (Rok.); družen človek ljubi družbo, DSv.
  30. drúženje, n. die Gesellung, Cig.; d. s kom, der Umgang, Cig.
  31. družíca, f. 1) die Gefährtin, die Gesellschafterin, Mur., Cig., Jan., Dalm.; — zakonska d., die Ehegenossin, Mur., Cig.; — 2) die Begleiterin der Braut, die Brautjungfer, die Kranzeljungfer; družice in drugovi, Škrinj.
  32. družičeváti, -čȗjem, vb. impf. Kranzeljungfer sein, Cig., M.
  33. družíčiti, -ı̑čim, vb. impf. = družičevati, Cig.
  34. družı̑łnik, m. der Instrumental ( gramm.), Jan., Levst. (Sl. Spr.).
  35. družílọ, n. das Vereinigungsmittel, nk.
  36. družína, f. 1) die Hausgenossen, Mur., Cig.; — 2) die Familie; veliko družino imeti; za družino skrbeti; — 3) das Gesinde, die Dienerschaft; veliko družine imeti; z družino jesti, mit den Leuten essen; devetero družine, neun Dienstboten, Cig.; družina mu je nezvesta; pa tudi: družina so mu nezvesti, Met.- Mik.
  37. družı̑nəc, -nca, m. 1) der Hausgenosse, C.; — 2) = družinče, Jan.
  38. družínica, f. dem. družina; kleine Familie, M.
  39. družı̑nski, adj. 1) Familien-, Cig., Jan.; — 2) Dienstboten-, Gesinde-; družinska soba.
  40. drúžiti, drȗžim, vb. impf. gesellen, vereinigen, verbinden, Mur., Cig., Jan.; s seboj d., involvieren, Levst. (Pril.); — d. se s kom, mit jemandem Umgang haben; volk se z volkom druži, gleich u. gleich gesellt sich gern, Cig.; d. se telesno, sich begatten, Cig., Jan.; — d. se z lenobo = len biti, Vrt.
  41. družjè, n. = druže: zakonsko družje, Levst. (Pril.); Žena je družje vmorila, Npes.- Kres.
  42. družník, m. der Compagnon, Cig., Jan.; družnik pridobitnega podjetja, DZkr.; der Genosse, C.; občinski d., DZkr.; das Gesellschafts- oder Vereinsmitglied, Cig., Jan., C.
  43. drváča, f. die Holzhacke, Mik., vzhŠt., C., Vrt.
  44. drvȃjsati, -am, vb. impf. = dreviti, Jurč.; konje d., Dol.; ( nam. drevajsati).
  45. drvánja, f. die Holzgegend, Danj.- Mik.
  46. drvár, -rja, m. 1) der Holzhauer, der Holzer; — 2) nam. drevar 2), Dol.
  47. drvarı̑ja, f. = drvarstvo, M.
  48. drvarína, f. die Holzgebür, Cig., M., DZ.
  49. drváriti, -ȃrim, vb. impf. 1) sich mit dem Holzhacken, Holzen beschäftigen, Holz fällen, holzen; — 2) nam. drevariti, Cig., Dol.
  50. drváščina, f. das Recht, Holz zu schlagen, das Holzservitut, Cig., Jan.; mernik ovsa za drvaščino dati, Svet. (Rok.); v tem gozdu imam drvaščino, Rib.
  51. drvę̑n, adj. hölzern, Cig., Jan.; d. most, Zora.
  52. drvę̑nəc, * -nca, m. der Holzstein, Erj. (Min.).
  53. drvenẹ́ti, -ím, vb. impf. = dreveneti, C.
  54. drvenják, m. die Holzlege, Valj. (Rad).
  55. drvẹ́nka, f. = drevenka, der Metzen (eigentl. hölzernes Maß), Mik.; (pol vagana, Ormož).
  56. dȓvež, m. neokreten človek, Levst. (Beč.).
  57. drvíš, m. der Sturm: vriš in drviš, Bes.; — nam. dreviš, prim. dreviti.
  58. drvíšče, n. der Holzplatz, die Holzstätte, C., Rož.- Kres; der Wald, Tolm.- Štrek. (Let.).
  59. drvíti, -ím, vb. impf., pogl. dreviti.
  60. drvníca, f. 1) die große Holzhacke mit langem Stiel, C., BlKr., Gor., Savinska dol.; — 2) = drvarnica, Gor., DSv.
  61. drvník, m. der Holzplatz, Cig.
  62. drvnjáča, f. die Holzaxt, C., Mik., Valj. (Rad), vzhŠt.
  63. drvnják, m. 1) der Holzplatz, Hal.- C.; — 2) der Holzhüttenmist, ogr.- C.
  64. dŕvọ, n. das Holzscheit, der Prügel, vzhŠt.- C.; nav. pl. dŕva, das Brennholz; drva sekati, Holz hacken; v drva iti, um Holz in den Wald gehen, Vrt.; tudi: drvȃ, Gor.- Valj. (Rad); — (drvọ̑ nam. drẹvọ̑, Kras i. dr.).
  65. drvodẹ̑łəc, -łca, m. der Holzarbeiter, C., Trst. (Let.); — hs.
  66. drvojẹ̀d, -jẹ́da, m., pl. drvojedi, die Holzfresser, Cig. (T.).
  67. drvojẹ̑dəc, -dca, m. der Holzesser, der Hylophag, Cig.
  68. drvojẹ̑dka, f. der Thränenschwamm (merulius), Cig., Tuš. (B.).
  69. drvorẹ̀z, -rẹ́za, m. = lesorez, Navr. (Kop. sp.).
  70. drvosẹ̀k, -sẹ́ka, m. das Holzschlagen, Dict.; — kraj, kjer se drva sekajo, der Holzschlag, Gor.- Cig., Jan., Svet. (Rok.).
  71. drvóšəc, -šca, m. der Waldantheil, M., Gor.; (menda nam. drvosečec, Cig. ima drvoseč).
  72. drvotan, m., pogl. drvoton.
  73. drvotòč, -tǫ́ča, m. der Weidenbohrer (cossus ligniperda), Cig.
  74. drvotòn, -tǫ́na, m. der Platz, wo Holz gespalten wird, die Holzlege, C., Valj. (Rad); (drvóton), Mur.; (drvotan), ogr.- Raič ( Nkol.).
  75. drvotǫ̑nščak, m. 1) der Block zum Holzspalten, vzhŠt.- C.; — 2) der Holzhüttenmist, C.
  76. dŕvovnik, m. der Holzwald, C.
  77. dȓz, dŕza, adj. frech, Jan., C.; drzo življenje, Krelj; predrz in preobjesten, Trub. (Post.); drzi norci, Dalm.
  78. dŕza, f. 1) die Schlampe, C.; — 2) der Feldrain, C.; — 3) = drista, C.
  79. drzȃj, m. = greben, die Hechel, Jan., Mik.; pogl. drzej.
  80. dŕzalica, f. die Riffel, der Riffelkamm, Cig., Jan.
  81. drzȃłnik, m. der Riffelbaum, Jan.
  82. dŕzanje, n. das Scharren, M.; — das Hecheln, Mur.
  83. dŕzati, dȓzam, -žem, vb. impf. 1) scharren, schaben, kratzen, Cig., Jan., M., Nov.- C.; blato s ceste d., C.; d. se, sich kratzen, C.; d. grlo, ( Cig.), d. se, ( V.-Cig.), sich räuspern; — 2) hecheln, Guts., Jarn., Mur., Jan.; — riffeln, Mur., Jan.; — 3) (travo) d., grasen, Št.- Jarn., Cig., C.; ovce drzajo = pasejo se, Lašče- Levst. (Rok.).
  84. dŕzavəc, -vca, m. der Hechler, Cig., Jan.
  85. dȓzej, m. = greben, die Hechel, Guts.
  86. dŕzən, -zna, adj. kühn, verwegen, keck; — frech, Jarn., Mur., Jan.
  87. 1. dŕzniti, dȓznem, vb. pf. schabend einen Zug thun, Z.; — prim. drzati.
  88. 2. dŕzniti, dȓznem, vb. pf. sich erkühnen, Mur., Cig., Mik.; ne drznem dalje, weiter wage ich es nicht, Cig.; nav. d. se, sich unterstehen, wagen; sich die Freiheit nehmen, Cig.; d. se vprašati, so frei sein zu fragen, Cig.
  89. drzníti, -ním, vb. impf. ermuthigen, ogr.- C.
  90. dŕzost, f. = drznost, Mur., Krelj- Mik., Dalm.
  91. drzovı̑tež, m. der Verwegene, Let.
  92. drzovı̑tost, f. die Vermessenheit, die Verwegenheit, Cig., C., nk.
  93. drzȗn, m. verwegener Mensch, C.
  94. dr̀ž, dŕža, m. = držalo 3): perni (= peresni) drž, der Federhalter, ogr.- Valj. (Rad).
  95. držáč, m. 1) der Stützer ( z. B. des Wagens, "tisti, ki voz drži"), C., Z.; — 2) ein Werkzeug, womit man etwas hält, der Halter, Cig.; — die Handhabe an der Sense für die linke Hand, Cig.
  96. držȃj, m. 1) die Handhabe, das Heft, der Griff; bes. die Handhabe an der Sense für die linke Hand, Cig.; — 2) das, woran man sich anhält: das Geländer; držaji ob mostovih in brveh; stopnice z držajem, Zora; — pren. der Anhaltspunkt, C., DZ.; — 3) das, was etwas hält, der Halter, Cig.; — das Tenakel (bei den Schriftsetzern), Cig.; — die Bremse, Cig.
  97. držák, m. 1) die Handhabe, der Griff, Cig., C.; — 2) der Halter, Cig.
  98. držáłce, n. dem. držalo; das Heftchen, kleiner Griff, Cig., C.
  99. držȃljka, f. = držalo, Mur., Cig.; držalka, Valj. (Rad).
  100. držálọ, n. 1) die Handhabe, der Griff; — 2) der Anhalter (woran man sich anhält), Cig.; — 3) der Halter, der Haltapparat, Cig.

   22.148 22.248 22.348 22.448 22.548 22.648 22.748 22.848 22.948 23.048  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA