Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (21.201-21.300)

dı̑šək, -ška, m. 1) der Geruchsinn, Mur.; pes po dišku najde gospodarja, Vrtov.; — 2) der Nebengeruch; vino ima dišek, M.; — 3) der Beigeschmack, Cig.
díti, díjem, vb. impf. 1) wehen, Mik., Erj. (Torb.); sapa dije, C.; — 2) duften: cvetice dijejo, M.; — 3) leise athmen, Jarn., Mur., Cig.
dīvan, m. der Divan: 1) turški vladni svet; — 2) turški blazinjak.
dividēnd, m. der Dividend, delski d., der Theildividend, Cel. (Ar.); — prim. deljenec.
dividēnda, f. vsakoletni delež dobička pri delniškem podjetju pripadajoč vsaki delnici, die Dividende.
divı̑n, m. das Wollkraut, der Himmelbrand (verbascum thapsus), C., Medv. (Rok.), Goriš., Št., Kor.- Erj. (Torb.).
divizijonár, -rja, m. der Divisionär, Jan.
divīzor, -rja, m. der Divisor ( math.), Cig., Cel. (Ar.); — prim. delitelj.
divjáča, f. 1) die Wilde, Mik.; — 2) der Holzapfel, Hal.- C.; — die Waldbirne, Z.; — 3) eine Art Beulengeschwulst an Gelenken, vzhŠt.- C.; — 4) = divjačina, Guts., nk.
divjáčək, -čka, m. dem. divjak; der Wildfang, Zora.
divjáčina, f. 1) ein wildes Thier, Dict.; huda d. je Jožefa razdrla, Dalm.; — coll. das Wild; d. prihaja na polje; — 2) das Wildfleisch, das Wildbret.
divjáčiti, -ȃčim, vb. impf. wie ein Wilder sich benehmen, C., Z.; divjači sam črez sebe, er wüthet gegen sich selbst, Hip. (Orb.).
divjáčnost, f. = divjaštvo, Mur., Cig.; ljudi divjačnost se uleže, Ravn.
divják, m. 1) der Wilde; med divjaki živeti; — ein wild sich geberdender Mensch, der Wildfang; — 2) wildes Thier, Cig.; das Wildschwein, wilder Eber, Habd.- Mik., Cig., C.; — mali d., die kleine Holz- oder Hohltaube (columba oenas), Cig.; — 3) der Windhafer, der Flughafer, Cig.; — 4) wilder Baumstock, auf den ein Edelreis gepfropft wird, der Wildling.
divjákovəc, -vca, m. die gemeine Gemswurz (doronicum pardalianches), Medv. (Rok.).
divjálọ, n. furiöser Mensch, Cig.
dívjast, adj. menschenscheu, Svet. (Rok.).
divjáški, adj. einem Wilden angemessen, wild, rohgesittet; po divjaško se vesti.
divjȃštvọ, n. die Wildheit, die Rohheit; v stare čase je bilo žolnirjem dovoljeno vsako divjaštvo in hudodelstvo, LjZv.
divjáti, -ȃm, vb. impf. toben, wüthen, rasen; wild herum rennen; krava divja po travniku.
divjȃvəc, -vca, m. der Wüther, der Raser, Cig.; wilder Mensch, Guts.
divjȃzən, -zni, f. 1) coll. wilde Thiere, ogr.- Mik.; poljska d., kajk.- Valj. (Rad); — das Wildbret, C.; — 2) = divjost, Jan., SlN.
dívji, adj. wild; divja zver; divja jeza; divje gledati; ves divji je danes, er wüthet heute; divje meso, wildes (schwammiges) Feisch, Cig.; — divji ključ, der Dietrich, Jan.; divji ogenj, das durch Reiben zweier Hölzer entstandene Feuer, das Reibfeuer, Cig., M.
divjı̑nar, -rja, m. der Wildbrethändler, Cig.
divjı̑nəc, -nca, m. wilder Mensch (o ciganu), Jurč.
divjóta, f. die Wildnis, Mur., Cig.
dı̑vnjak, m. der Thiergarten (?): Pustite ljubi oča me, Da v divnjak grem sprehajat se, Preš.; ( nam. divjinjak?).
2. díža, f. die weiche Bärenklau (acanthus mollis), Medv. (Rok.).
díže, f. pl. die Menstruation, Pohl., Mik.; — prim. švab. "dieses" = Menstruation, C.
dížinga, f. der Weiberfluss, Mik., Kr.- Valj. (Rad); — prim. diže.
dlábiti, -im, vb. impf. greifen, Štrek.
dlȃčəc, -čca, m. = vlakno, C., Z., Vrtov.
dláčən, -čna, adj. haarig; Ezav je bil ves dlačen in kosmat, Ravn.; dlačni snutek, die Pohle, die Pohlkette (bei den Sammtwebern), V.-Cig.
dláčica, f. dem. dlaka, das Härchen.
dlȃčje, n. coll. Thierhaare, Mur., C.
dlȃčnica, f. die Haarzelle, Erj. (Som.).
dláka, * f. das (thierische) Haar; dlako cepiti, haarspalten; do dlake vse povedati, alles haarklein erzählen, ZgD.; ni za dlako udati se, Jurč.; — coll. das Haar; ozimna d., das Winterhaar, Jan.; dlako puščati, Haare verlieren; mišja d., der Flaum junger Vögel, Zv.; po žabje dlake poslati = in den April schicken, Cig.; — die Art: take dlake ljudje, Z., ZgD.; on je tudi tvoje dlake, Cig. ^*; — v kletvicah: pasja dlaka! = Hund!
dlákast, adj. 1) haarig, behaart; — 2) haarförmig, Cig. (T.), Jan.
dlakojẹ́dən, -dna, adj. haarfressend: d. mrčes, Zora.
dlakovı̑t, adj. haarreich: d. rep, Let.; dlakovito mleko = polno dlak, Vrt.
dlàn, -ı̑, f. die flache Hand, die Handfläche; — die Mittelhand, Erj. (Som.); dlan širok, eine Hand breit, Cig.
dlážiti, -im, vb. impf. pflastern, Jan.; — češ.
dlažı̑vọ, n. das Pflastermaterial, Jan.; — prim. dlažiti.
dlečveníca, f. das Deichselloch am Joche, SlGradec- C.; — prim. dletviti.
dlèsk, * dléska, m. 1) der Schnalzlaut; — 2) der Kernbeißer, der Kirschfink (fringilla coccothraustes); zeleni d., das Hirngrillerl, Levst. (Nauk); zelenkasti d., der Grünling, Levst. (Nauk).
dlę́skáti, * -am, vb. impf. Schnalzlaute hervorbringen, schnalzen, (mit der Zunge, den Fingern); ploskal je z rokami, dleskal s prsti, Andr.; — mit der Hand, mit einer Ruthe schlagen, M.; — knacken, Z.
dleskȃvəc, -vca, m. der gerne schnalzt, Cig.
dleskèt, -ę́ta, m. das Schnalzen, das Knacken, Cig.
dlę́skniti, dlę̑sknem, vb. pf. einen Schnalzlaut oder einen ähnlichen Laut hervorbringen; d. z jezikom, s prsti.
dlésna, f. das Zahnfleisch, Cig., C.; tudi: pl. dlesne, Cig.; zobov venec gleda iz dlesen, Erj. (Som.).
dlę́sniti, dlę̑snem, vb. pf. = dleskniti, Cig., Jan.
dlę́ščiti, dlę̑ščim, vb. pf. = dleskniti, Jan.
dlẹ́tast, adj. meißelförmig.
dlẹ́tce, n. dem. dleto, das Meißelchen; der Grabstichel, Cig. (T.); = pisno d., Erj. (Min.).
dlẹ́tən, -tna, adj. Meißel-; dletni sveder, der Meißelbohrer (im Bergbau), V.-Cig.
dlẹ́təvce, n. dem. dletvo.
dlẹtílọ, n. die Stemmaschine, Cig. (T.).
dlẹ́titi, -im, vb. impf. meißeln, Guts., Jarn., Cig. (T.).
dlẹ̑tnik, m. der Meißler, Mur.
dlétọ, n. das Stemmeisen, der Meißel; žlebasto d., der Hohlmeißel, Cig.; pilarsko d., der Raspelmeißel, Cig.; — das Schweifeisen der Schuhmacher, Cig.
dlẹ́tvati, -am, vb. impf. meißeln, Mur., Vest.
dlẹ̑tvənik, m. = dletnik, Mur.
dlẹ́tviti, -im, vb. impf. = dletiti, Mur., Jan., Zora.
dlẹ́tvọ, n. = dleto, Mur., Mik., Zora, Št.
dlı̑skva, f. der Alraun (mandragora offic.), C.; — prim. drstljivka.
dljè, adv. = dalje, länger (o času), Dict., C., Mik., Kr.; kar dlje, to hujši, je länger desto schlechter, Krelj; kar dlje, tem huje, Levst. (Močv.); dlje časa, Žnid.; — weiter: ona dlje govori, Krelj.
dljèr, adv. = dlje, C., Met., Mik., Dol.
dnár, -rja, m., pogl. denar.
dnȇs, adv. = danes, Mur., Jan., C., vzhŠt.
dnę́vən, -vna, adj. Tages-, Tag-; dnevna plača, das Diurnum, Cig.; dnevne dobe, die Tageszeiten, Cig. (T.).
dnę́viti se, -i se, vb. impf. = daniti se, C.
dnę̑vnica, f. das Taggeld: dnevnice, die Diäten, C., DZ.; — prim. dnevnina.
dnę̑vnik, m. 1) pl. dnevniki, die Tagfalter, Erj. (Ž.), Cig. (T.); — 2) das Tagblatt, eine täglich erscheinende Zeitung, Mur., Cig., Jan., nk.; — 3) das Tagebuch, Mur., Cig., Jan., nk.; das Journal ("knjiga, v katero se zabeležki pišejo dan za dnevom"), Levst. (Nauk); stanovni d., das Etatsjournal, DZ.; — 4) = koledar, ogr.- C.
dnevnı̑nar, -rja, m. der Diurnist, Cig.
dnę́vščina, f. 1) das Tagegeld, Cig., SlN.; — 2) die Arbeit, die ein Mann an einem Tage richtet, Cig.
dníčən, -čna, adj. nieder gelegen, Nieder-, Mur.; d. les, eine Niederwaldung, Mur.
dníka, f. tiefe, flache Niederung, Jarn., Mur., Cig., Jan., vzhŠt., ogr.- C.; die Thalwiese, ogr.- Valj. (Rad); die Thalschlucht, C. ( Vest.).
2. dnína, f. 1) das Manneswerk (kolikor človek na dan storiti more), V.-Cig.; das Tagewerk: dnino opraviti, Ravn.; po dninah hoditi, tagewerken, Vrt.; — der Morgen (Juchart), V.-Cig.; — 2) der Taglohn, Mur., Cig., Jan., nk.; dati po desetici dnine, Ravn.; na dnine v službo stopiti, Vod. (Nov.); — das Tagegeld, das Diurnum, Cig., Jan., C., DZ., nk.; — die Diäten, Cig., Jan., nk.
dnı̑nar, -rja, m. der Tagwerker, der Taglöhner, Mur., Cig., Jan., nk.; berači po dvojači, dninarji po goldinarji, Z.
dníšče, n. 1) das Fundament, Prip.- Mik., kajk.- Valj. (Rad); — 2) veje, ki se polagajo na "dno" senene kope (stoga), Krn- Erj. (Torb.); — 3) der Baumstrunk, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 4) der Satz des Weines, C.
dníti, -ím, vb. impf. den Boden einsetzen, bodmen: sod d., Cig.
dnjáča, f. die Schlucht, tiefer Graben, C.; (gnjača, Cig., Jan.); — prim. dnika.
dnọ̀, I. n. der Boden; do dna izprazniti čašo; dno sita, der Haarsiebboden, Cig.; — die Grundplatte (pri tiskarjih), Cig.; — der Grund (des Meeres, Flusses, u. dgl.); ladja gre k dnu, das Schiff geht unter, Cig.; ni moči ribniku do dna priti, Cig.; na dno zadeti, auf den Grund stoßen, Cig.; — dolinsko dno, die Thalsohle, Cig. (T.); — das Fundament: iz dna hišo sezidati, von Grund aus aufmauern, Cig.; — die Sohle ( mont.), Cig.; — pren. iz dna, gründlich: deliti iz dna teoretično izomiko, DZ.; do dna čemu priti, einer Sache auf den Grund kommen, etwas ergründen, Cig., C.; — II. praep. c. gen. am Grunde, dno potoka, Jan.- Mik. (V. Gr. IV. 254.).
dò, * I. praep. c. gen. 1) bis zu, a) o prostoru: do konca sveta, bis ans Ende der Welt; do hriba se peljati; brada mu sega do tal; od hiše do hiše; ni moči do njega (priti), man kann nicht bis zu ihm gelangen; z adverbijem: do kod? bis wohin? wie weit? (= do kam, C.); do tod, (do tukaj), bis hieher; do nekam, bis irgendwohin, Cig.; z adverbialnimi izrazi: do sredi sobe, bis zur Mitte des Zimmers; do pod klancem, bis zum Fuße des Hügels; — pren. do živega priti komu, jemanden empfindlich treffen, jemandem beikommen; — = pri: ni drugega videti nego luč do luči, LjZv.; bila je hiša tako natlačena, da ni mogel nihče sesti, ampak stal je mož do moža vso noč, Jurč.; glava do glave se je videla, Erj. (Izb. sp.); b) o stopnji, (bis zu einem gewissen Grade): do smrti ranjen, tödtlich verwundet; do krvi, do krvavega so se stepli, bis aufs Blut; do nazega sleči koga; do sitega se najesti, sich satt essen, (do sita, Jan., Mik.); do presita, bis zur Uebersättigung, C.; do čistega (do čista, Mur., Jan., C., Mik.), vollends, total; do celega (do cela, Jan., BlKr.- M.), gänzlich; do dobrega, (do dobra, Mik., Jan.), gehörig, recht; ko se dan stori do dobrega, Ravn.- Mik.; do tancega vse izpolniti, alles genau erfüllen, Burg.; do malega, (do mala, Jan., Ben., Mik.), bis auf Weniges; fast, beinahe; do sedem ur hoda, beiläufig sieben Stunden Weges, Levst. (Rok.); do besed, wörtlich, Cig.; do pike, do zobca, accurat, Jan.; do polu, do polovice, zur Hälfte, Cig.; do kraja, vollends: do kraja koga pokončati; nimajo do ostanka kruha (= da bi ga ostajalo), Zv.; krava ima mleka zmeraj dovolj do ostanka, Zv.; — do tretjega gre rado, alle guten Dinge sind drei; — do na tri mesece se more zmanjšati rok, DZ.; — c) o času: spati do belega dne, in den Tag hinein schlafen; do trde noči, spät in die Nacht hinein; do današnjega dne, bis auf den heutigen Tag; tega do smrti ne bom pozabil; do sih dob (mal), bisher; do tistih dob (mal), bis dahin; — z adverbiji: do zdaj, bisher; do takrat, bis dahin; do kar, (= dokler), Levst. (Sl. Spr.); z adverbialnimi izrazi: do popoldne; do blizu božiča, Levst. (Zb. sp.); — 2) kaže kako mer: an; do starišev sem pisal, Met.; do mene poslan, an mich gesendet, Cig.; obrniti se do koga, sich an jemanden wenden; imam prošnjo do vas, Met.; — 3) kaže razmerje: gegen; kaj imaš do mene? Levst. (Rok.); Če se mu kaj do mene zdi, Naj pride k meni le v gosti, Npes.-K.; — meni je do koga (česa), mir ist an jemandem (etwas) gelegen; meni do tega nič ni, Levst. (Rok.); do tega mi je veliko, Svet. (Rok.); ako nam je kaj do zdravja, Vrt.; vsem tem do besede ni bilo mnogo, LjZv.; trd do ubogih, Ravn.- Mik.; laskav do gospode, dober do vseh, Levst. (Rok.); — zu; ljubezen do domovine, do otrok; — 4) außer: izgubil sem ves denar do enega goldinarja, Svet. (Rok.); vsi do enega, katerega bomo še omenili, Andr.; — II. praep. znači: 1) da je dejanje do nekod dospelo: doiti, dokričati, dočakati; dopleti do polu njive, mit dem Jäten bis zur Hälfte des Ackers kommen; do nas je dosmrdelo, der Gestank drang bis zu uns; — 2) da je dejanje do konca dospelo: doslužiti, ausdienen; dogospodaril je, er ist mit seiner Wirtschaft am Ende; doklel je, er hat ausgeflucht (= er wird nicht mehr fluchen); za letos smo dosejali, für dieses Jahr haben wir das Säen beendet; — 3) da je dejanje do zaželenega uspeha dospelo: dopovedati komu kaj, jemandem etwas klar machen; domisliti se, sich erinnern; — 4) znači dodevanje, hinzu: dodati, hinzugeben; to je slaba mera, domerite! füget das Fehlende hinzu! prim. Mik. (V. Gr. IV. 202.).
dǫ̑b, m. die Eiche; pos. die Stein- oder Wintereiche (quercus sessiliflora), Erj. (Rok.).
dóba, f. 1) eine irgendwie bestimmte Zeit: die rechte Zeit, Mur.; za dobe, v dobi, ob dobi, zur rechten Zeit, Cig.; ( prim. prevdobi, zufrüh, Met.- Mik.;) k dobi, zu rechter Zeit, C.; — die Frist, Cig., Jan., C.; plačilna d., die Verfallszeit, Cig.; — der Zeitraum, die Periode; zlata d., die goldene Zeit; junaška d., das Heldenzeitalter; prehodna d., die Uebergangsperiode, nk.; jesenska d., die Herbstzeit; dnevne dobe, die Tageszeiten, Cig. (T.); — die Phase, Jan.; — die Altersperiode, das Alter: v najlepši dobi, in den besten Jahren, Cig.; človek srednje dobe, ein Mensch von mittleren Jahren, Levst. (Rok.); on je moje dobe = on je moj vrstnik, er ist mein Altersgenosse, Cig., C.; v dobo priti, zu Jahren kommen, Svet. (Rok.); v dobi biti, betagt sein, C.; — die Zeit: do sih dob, bisher, do se dobe, C., Kor.- Jarn. (Rok.); do te dobe, bisher, ogr.- C.; (= tudi: bis hieher, C., pri Mariboru- Kres); po tej dobi, fürderhin, Meg.; o sej dobi, (osedobi), Navr. (Let.); katero dobo, zu welcher Zeit? Cig.; katere dobe, bisweilen, Guts.; do katerih dob, bis wann? (tudi: wie weit?) C.; v vsako dobo, zu jeder Zeit (= v jutro, o poldne, zvečer), ogr.- C.; — 2) die Art und Weise, ogr.- C.; na to dobo, pri taki dobi, auf diese Art, pri sredni dobi, mittelmäßig, C.; srednjo dobo, so, so, Guts.; v eno dobo, immer gleichmäßig, C.; človek svoje dobe, ein eigenthümlicher Mensch, C.; — prim. dob, f. 2).
dobȃrati, -am, vb. pf. = dovprašati, Mur.
dobásati, -bȃšem, vb. pf. (das Fehlende) dazupacken, hinzuladen, Bes.
dobȃva, f. 1) das Erlangen, das Erhalten, C.; — 2) das Erlangte, C.; — 3) die Beschaffung, die Herbeischaffung, Cig. (T.), DZ.; dobava denarja, die Geldbeschaffung, dobava dokazil, die Herbeischaffung von Beweismitteln, DZ.; der Bezug, DZ.; (po hs.).
dobȃvək, -vka, m. die Errungenschaft, der Gewinn, C.
dobáviti, -bȃvim, vb. pf. herbeischaffen, verschaffen, liefern, Cig. (T.), nk.; — hs.
dobavljáč, m. der Lieferant, Cig. (T.); — hs.
dobávljati, -am, vb. impf. 1) erhalten, bekommen, C., Vest., jvzhŠt.; zdravila brezplačno d., Cv.; sam si kruh dobavlja, Fr.- C.; — prim. dobiti; — 2) herbeischaffen, liefern, Cig. (T.), nk.; — prim. dobaviti.
dobȃvnica, f. die Bezugsnote, DZ.; — prim. dobaviti.
dǫ̑bəc, -bca, m. dem. dob.
dobẹ́liti, -im, vb. pf. mit dem Tünchen, Bleichen fertig werden.
dǫ́bəlj, -blja, adj. fähig, tauglich, Cig., C.; nesi dobelj vrat za soboj zapreti, bist (vor Faulheit) nicht imstande, Lašče- Erj. (Torb.); od pijanosti ni bil toliko dobelj, da bi šel v seno leč, Ig; d. za ženitev, heiratsfähig, Jan.
dǫ́bər, dóbra, adj. gut: = dem Zwecke entsprechend; d. strelec, pešec, guter Schütze, Fußgeher; ti bi bil d. za vojaka, du taugst zum Soldaten; dober biti = porok biti, (gut stehen), Cig., Jan., DZ., Svet. (Rok.), (po nem.); ima dobra ušesa, er hat ein feines Gehör; dober jezik imeti, ein gutes Mundstück haben; dobra ura, eine gute Uhr; dobro biti za kaj, dienlich sein; v dobrem stanu biti, in gutem Zustande sich befinden; suknja je še dobra, der Rock ist noch brauchbar; dober prevodnik ( phys.), guter Leiter, Cig. (T.); — dobro vino, dober kruh, guter Wein, gutes Brot; dobro blago se samo hvali; — = tüchtig, stark; dober kos pota, ein gutes Stück Weges; dobri dve uri, starke zwei Stunden; dva vagona dobre mere, gut gemessen; do dobrega (do dobra), gehörig, tüchtig; do dobra v oblasti imeti jezik, Str.; do dobrega izplačati, in vollem Betrage, Cig. (T.); — dobro, recht, sehr; oba sta bila uže dobro stara, Trub.; moj oče so bili dobro stari, LjZv.; že dobro dolgo let je tega, Jurč.; priletnemu možu je bil kožušek dobro kratek, Jurč.; mraz dobro ni, es ist nicht eben kalt, Polj.; — = günstig: dobro jutro! dober dan! dober večer! dobro srečo! dobro zdravje! dober čas! (pri napivanju, Rib.- Cig.); dobro došel, (došla)! willkommen! nk.; dobra letina, gute Fechsung; dobra kupčija, einträglicher Handel, gutes Geschäft; — dober kup, wohlfeil = v dober kup, Cig. (T.); v dobro zapisati komu, jemandem gut schreiben, DZ., (po nem.); dobra paša, fette Weide, Cig.; — dobro živeti, gut leben; dobro se ti godi, dobro ti je, dir geht es gut; dobro se mi zdi, ich habe meine Freude daran, es ist mir angenehm; dobro mi de, es thut mir wohl, na dobrem biti, gut daran sein; to mi je (hodi) na dobro, das kommt mir zustatten, Z.; — dobra volja, gute Laune; dobre volje biti, gut gelaunt sein, guter Dinge sein; dobre volje mošnje kolje, guter Dinge sein kostet Geld, Cig., Št.; — = sittlich gut: hudo in dobro, das Gute und das Böse; dobro delo, dobro dejanje; na dobrem glasu biti, in gutem Rufe stehen; dobro ime, der gute, ehrliche Name; tvojega starega nimam posebno na dobrem, Jurč.; — = gutmüthig: dober človek, dobra duša, eine gute Seele; — dobra volja, die Geneigtheit; če je tvoja dobra volja, posodi mi, leihe mir gefälligst, jvzhŠt.; iz dobre volje, willig, Cig., Jan.; — wohlgesinnt, wohlgeneigt: dober komu biti; dobri so si, kakor prsti na roki, sie sind sehr verträglich, Cig.; dobra sta si kakor pes in mačka, sie vertragen sich wie Hund und Katze; iz dobra, mit Gutem, in Gutem, ogr.- C.; dober se delati komu, = dobrikati se, Cig., M.
dobezljáti, -ȃm, vb. pf. "biesend", rennend gelangen.
dobẹ́žati, -ím, vb. pf. fliehend gelangen; d. do doma; fliehend erreichen: d. koga.

20.701 20.801 20.901 21.001 21.101 21.201 21.301 21.401 21.501 21.601

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA