m (19.801-19.900)

19801. čepę́riti se, -ę̑rim se, vb. impf. 1) das Gefieder ausbreiten (o ptičih n. pr. kadar se v pesku kopljejo), C.; — sich hoffärtig kleiden, Z.; — wichtig thun, den Herrn spielen, Kras- Erj. (Torb.); — prim. ščepiriti se.
19802. čepẹ́ti, -ím, vb. impf. hocken, kauern; kokoš čepi na veji; človek ne more vedno doma čepeti, man kann nicht immer zu Hause hocken.
19803. čę̑pica, f. die Kappe, V.-Cig., Jan., Mik.; čepico sneti, Zora; — die Haube, Cig., Jan., C., nk.; — prim. srlat. capa, Mik. (Et.).
19804. čepìč, -íča, m. 1) das Zäpfchen; — 2) das Halszäpfchen, Cig.; — 3) die Flachsschwinge, Cig.; — 4) pl. čepiči, die Schienenruthen bei den Webern, die Seitenstäbe des Weberblattes, V.-Cig.
19805. čę̑pičar, -rja, m. der Kappenmacher, Jan.; — der Haubenkrämer, Cig., Jan.
19806. čę̑pičast, adj. kappenförmig, Jan.
19807. čę̑pičnik, m. der Haubenkopf, der Haubenstock, Cig., Jan.
19808. čepičnják, m. der Haubenstock, Jan.
19809. čepı̑nəc, -nca, m. 1) der Zapfen im Weinfass, M., Ip.- Erj. (Torb.); — 2) der Schneidebohrer mit scharfen Schneiden, V.-Cig.
19810. čepíriti se, -ı̑rim se, vb. impf. = čeperiti se, Jan., C.
19811. čẹ̑plja, f. der Rahmtopf, Cig.; — prim. čepnja.
19812. čẹ̑pnica, f. kleine Kohlenpfanne, M., Valj. (Rad).
19813. čȇpnik, m. 1) der Zapfenbohrer, Cig., M.; — 2) der Zapfen in den Teichen zum Ablassen des Wassers, V.-Cig.
19814. čẹ̑pnja, f., M., Hrušica- Erj. (Torb.); pogl. črepnja.
19815. čepǫ̑n, m. = vodir, oselnik, Tolm.
19816. čepovlàk, m. = čepovlek, Cig.
19817. čepovlẹ̀k, -ẹ́ka, m. der Korkzieher, Jan.; — pogl. zatičnjak.
19818. čepȗn, m. = čepon, C.
19819. čę̑r, -ı̑, f. die Steinspitze, Met.; — zerklüfteter, spitziger, hervorragender Fels, C., Gor., Kor.; die Felsenklippe, Cig., Jan.; — (čer, m. Ravn.).
19820. čę̑rba, f. = čerfa, M.
19821. čerẹ̀n, -ẹ́na, m. ein felsiger Ort, Št.
19822. čerę̑nje, m. coll. Klippen, M.; das Gestein, Gor., Št.
19823. čę̑rfa, f. ein Milchgefäß mit einer Ausgussmündung, Z., Gor.; č. je globokejša od latvice, Kras.
19824. čerìč, -íča, m., pogl. čirič.
19825. čerı̑čək, -čka, m., pogl. čiriček.
19826. čès, čésa, m. das Spanscheit, Mur., Danj.- Mik., Valj. (Rad).
19827. česȃłnik, m. der Kamm, Jarn., Cig., Jan., C.; — der Striegel, C.
19828. česálọ, n. der Kamm, Cig.; — der Striegel, Cig.; — = mikalnik, die Hechel, C.
19829. čésanje, n. 1) das Reißen, Z.; das Federschleißen, C.; — 2) das Kämmen; — das Striegeln.
19830. čésati, čę́šem, vb. impf. 1) reißen, abreißen, zerreißen; Česa ( nam. češe) lomi, prisekava ( namr. toča), Slom.; — 2) kämmen; striegeln; česati tuje garje, sich in fremde Händel mischen, Cig.; — prügeln, M.
19831. česȃvəc, -vca, m. der Kämmer, Cig., Jan.
19832. česȃvka, f. die Kämmerin, Cig., Jan.
19833. čésəc, -sca, m. dem. čes; der Splitter, Z.
19834. česə̀k, -skà, m. dem. čes; das Spanscheitchen, C.
19835. čésəlj, -slja, m. der Kamm, Habd.; — der Striegel, C.; — prim. češelj.
19836. čésən, -sna, m. der Knoblauch (allium sativum); v nebesih lupijo debel česen (debel sneg gre), Dol.- LjZv.; hostni č., das Knoblauchkraut (erysimum alliaria), C.
19837. čésənj, ** -snja, m. = česen, Habd., Tuš. (R.).
19838. česla, f. = česmina, Mik.
19839. 1. čéslọ, n. der Kamm, BlKr.- Mik.
19840. česnáti, -ȃm, vb. impf. dummes oder unflätiges Zeug schwatzen, Kr.; samo svojih neumnosti mi ne česnajte, Jurč.
19841. čésnəc, -sənca, (-nəca), m. dem. česen, Valj. (Rad).
19842. čésnək, -sənka, (-nəka), m. dem. česen, Jan., Mik., Danj. (Posv. p.).
19843. česník, m. = česen, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., Štrek.
19844. česníka, f. fader, lästiger Mensch, Polj.
19845. čésniti, čę̑snem, vb. pf. einen Schlag versetzen: č. koga po obrazu, Cig., Bes.
19846. česnjáti, -ȃm, vb. impf. = česnati, Jan., ZgD.
19847. čésnovka, f. die Knoblauchraute (sisymbrium alliaria), Tuš. (R.).
19848. česráti, -ȃm, vb. impf. hecheln, krämpeln, kämmen: volno č., Habd.- Mik., Jan., C.
19849. česrȃvəc, -vca, m. der Wollkrämpler, Schönl.
19850. čę̑stən, -stna, adj. = časten, nk.; čestnega storiti, Trub.; — pomni čestna ženska, voll Ehrgefühl, Litija- Svet. (Rok.); — artig, Kropa ( Gor.).
19851. 1. čestı̑t, adj. glücklich, selig: čestiti so ti, kateri ..., Krelj; — prim. stsl. čęstitъ, felix.
19852. 2. čəstı̑t, adj. = častit, Jan., nk.; čestita južina, gesegnete Mahlzeit! Kropa ( Gor.).
19853. čəstiták, m. častit človek, nam. častitak: postojte, vrli čestitaki, Levst. ( Pavl.).
19854. čestítati, -am, vb. impf. gratulieren: č. komu na čem, jemanden wegen einer Sache beglückwünschen, Cig. (T.), nk.; čestitali so si na bogatih pridelkih, Vrt.; tudi: č. komu k čemu (po nem.); — iz hs.; prim. 1. čestit.
19855. čestı̑tək, -tka, m. die Gratulation, C.
19856. čəstíti, -ím, vb. impf. = častiti, Mur., Jan., Burg., nk.; bodi češčen, Heil dir! sei gegrüßt, Dict., Cig., Jan.
19857. čestı̑tka, ** f. 1) das Gratulationsschreiben, die Gratulation, h. t.- Cig. (T.); — 2) čestitka (ali čestka), bajeslovno bitje = sojenica, okoli Kostanjevice- Vest. I. 2.; — prim. častite žene.
19858. čę́stọ, adv. oft, häufig, Meg., Dict., Jarn., Cig., Jan., Boh., ogr.- Valj. (Rad), nk.; često preberite, Trub.; č. v dnevi, Schönl.; compar. češče, Meg., Guts., Boh., Trub.; ( Dict. naglaša: čestọ̑, prim. ogr. "čestou").
19859. čę́stọkrat, adv. oftmals, Meg., Jan., Krelj, ogr.- M., nk.
19860. česúlja, f. = češulja, Rib.- M.
19861. češȃrək, * -rka, m. der Fruchtzapfen ( bes. am Nadelholz, strobilus), Cig., Jan., C., Tuš. (B.), Lašče- Erj. (Torb.); — entkernter Maiskolben, Tolm.- Erj. (Torb.).
19862. čəščénje, n. = čaščenje, die Verehrung; golo zunanje č. nič ne pomaga, Ravn.; angelsko č., der englische Gruß.
19863. čéšəlj, -šlja, m. 1) der Kamm, Dol.- Cig., Jan.; — der Striegel, C.; der Hechelkamm, vzhŠt., C.; — 2) = češulja, Tolm.- Štrek. (Let.).
19864. češeríka, f. die Zirbeldrüse, Erj. (Som.).
19865. čȇško, -ka, m. kravji varuh, bajeslovno bitje, Pjk. (Črt.); sveti češko, da bo vime težko, da bo bogat čeh, Št.- Z.; — prim. čeh.
19866. češlják, m. die Weberkarde, C.
19867. čéšljast, adj. kammförmig: češljaste tipalnice, Erj. (Ž.), Vrt.
19868. češljáti, -ȃm, vb. impf. listje č. = odsekavati, Tolm.- Štrek. (Let.).
19869. češljíga, f. eine Art Distel, Habd.- Mik., C.
19870. češljíka, f. der Venuskamm, das Nadelkraut (scandix pecten Veneris), Jan., M.; — hs.
19871. češljíkovina, f. das Nadelkraut, M.
19872. češnják, m. 1) der Zahn ( zaničlj.), M., C.; — 2) = česnik, česen, C., kajk.- Valj. (Rad).
19873. češnjáti, -ȃm, vb. impf. = česnati, Dol.
19874. čę̑špa, f. = češplja, Cig., M., Kr.- Erj. (Torb.); — prim. nem. ( dial.) zweschpe, Mik. (Et.).
19875. čę̑špar, -rja, m. = češpljar, Cig.
19876. čę̑šplja, f. die Pflaume, die Zwetschke (prunus domestica).
19877. čę̑špljar, -rja, m. der Pflaumenhändler, Cig.
19878. češpljáriti, -ȃrim, vb. impf. Pflaumenhändler sein, Cig.
19879. čę̑špljast, adj. pflaumenartig, Cig.
19880. čę́špljev, adj. Pflaumen-.
19881. čę́špljevəc, -vca, m. 1) das Pflaumenmus; — 2) der Pflaumengarten, Cig.
19882. čę́špljevina, f. 1) das Pflaumenholz; — 2) = neka trta, M.
19883. čẹ́špljevje, n. coll. die Pflaumenbäume, Cig.
19884. češpljevnják, m. das Pflaumenmus, Cig.
19885. čę́špovəc, -vca, m. 1) jed iz kuhanih češp, Gor.- DSv.; — 2) neka debelejša in boljša češpa, Gor., v Brkinih- Erj. (Torb.).
19886. češúlja, f. 1) abgerissener Zweig mit Blättern, Krn- Erj. (Torb.), Gor.; češulje od vej trgati, Polj.; — ein abgerissenes Stück einer Traube, ein kleines Träubchen, BlKr., jvzhŠt.; — ein abgerissenes Büschel: č. črešenj; ajdova č., das Buchweizenbüschel; — die Doldentraube, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 2) der Dingel (limodorum), Erj. (Rok.).
19887. češúljati, -ȗljam, vb. impf. češulje od vej trgati, Polj.
19888. češȗljəc, -ljca, m. = češulja, M.
19889. češȗljək, -ljka, m. 1) das Büschel, Z.; č. črešenj, Dol.; — 2) der Traubenholunder (sambucus racemosa), Cig.
19890. češúljica, f. dem. češulja.
19891. češȗljka, f. dem. češulja.
19892. čę́ta, f. die Schar, die Rotte, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; die auf Beute ausgehende Schar, Habd.; — hs.
19893. četiriglȃvəc, -vca, m. der Vierköpfige, Zora.
19894. četírikrat, adv. viermal.
19895. četírikratən, -tna, adj. viermalig.
19896. četiriròk, -rǫ́ka, adj. vierhändig, Habd.- Mik.
19897. četírje, četíri, num. vier; nav. štirje.
19898. čę̑tnik, m. der Rottenführer, der Scharmeister, Cig., Zora; — (po hs.) der Major, Jan. (H.), Vrt.
19899. četovǫ̑dja, * -e, m. = četovodnik, Nov.; der Rädelsführer, nk.
19900. četovǫ̑dnik, m. der Anführer einer Schar, nk.

   19.301 19.401 19.501 19.601 19.701 19.801 19.901 20.001 20.101 20.201  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani