Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (19.701-19.800)

  1. čebȗlar, -rja, m. 1) der Zwiebelverkäufer; — 2) = čebulinka, Ljubljanska ok.- Erj. (Torb.).
  2. čebȗłčək, -čka, m. dem. čebulek; = morska čebula, die Meerzwiebel (scilla bifolia), Tuš. (R.).
  3. čebȗłək, -łka, m. 1) drobna čebula za sajenje, die Brutzwiebel, Cig., Dol.; — 2) neko jabolko, Dol.- Erj. (Torb.).
  4. čebúlica, f. dem. 1) čebula; — morska č., die Meerzwiebel (scilla bifolia), C.; — 2) neka hruška, Šebrelje (Goriš.)- Erj. (Torb.).
  5. čebȗłka, f. neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  6. čebȗłnat, adj. zwiebelreich, M.
  7. čebȗłnica, f. neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  8. čebȗłnik, m. 1) der Zwiebelgarten, C.; — 2) = čebulinka, C.
  9. čebúlov, adj. Zwiebel-; čebulova umaka, die Zwiebelsauce.
  10. čebúlovəc, -vca, m. 1) der Zwiebelsame, M.; — 2) = čebulinka, M.
  11. čéča, f. 1) die Puppe, Cig., Jan., Rož.- Kres; — 2) ein Kind weiblichen Geschlechtes in den Windeln, M.; — 3) das Mädchen, Cig., Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — prim. čača.
  12. čȇčək, -čka, m. die Puppe, Cig.
  13. čečèt, -ę́ta, m. das Meerzeischen, Mik., Valj. (Rad).
  14. čéčica, f. dem. čeča; das Püppchen: O ti neumna deklica, Čemu t' je bila čečica? Npes.- Kres.
  15. čəčkáč, m. der Kritzler, der Kleckser.
  16. čəčkár, -rja, m. = čečkač, Jan.
  17. čəčkáti, -ȃm, vb. impf. kritzeln, klecksen; bo nemški govorila, brala, čečkala, Jurč.; — menda nam. črčkati.
  18. čəčkȃvec, -vca, m. = čečkač, Cig., Jan.
  19. 1. čę́da, f. die Sauberkeit, Jarn., Met.
  20. čedajəc, -jca, m. neka trta, Vrtov. (Vin.).
  21. čę́dən, -dna, adj. 1) sauber, reinlich; čedna posoda, obleka; — nett, hübsch, wohlgestaltet; čedno dekle; — 2) sittsam, wohlanständig, höflich; čedno vedenje; — klug, gescheit, Habd., Mur., Jan., vzhŠt.; čedna glavica, Trst. (Let.); čédən, SlGor.
  22. čẹdič, m. der Basalt, Cig. (T.); — češ.
  23. čę́diti, čę̑dim, vb. impf. säubern, putzen; ptički se čedijo, die Vögel putzen sich.
  24. čedı̑vəc, -vca, m. der Putzer, V.-Cig.
  25. čę́dnost, f. 1) die Sauberkeit, die Reinlichkeit; — die Hübschheit, die Zierlichkeit; — 2) die Sittsamkeit, die Wohlanständigkeit; drži č. v vseh svojih udih, v hoji, v pogledu, Kast. (N. c.); die Höflichkeit, Meg.; — die Tugend; č. ali krepost, Ravn.; tri božje čednosti, die drei göttlichen Tugenden; — die Klugheit, Habd., Mur., vzhŠt.; — tudi: čednọ̑st, ogr.- Valj. (Rad), vzhŠt.
  26. čę́dnostən, -stna, adj. tugendhaft, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.
  27. čednováti, -ȗjem, vb. impf. klug, gescheit sein, (čednuvati), C.
  28. čę̑dra, f. die hölzerne, mit einem thurmartigen Deckel versehene Nationaltabakpfeife (= kranjščica), Kr.; kratka pipa, čedra gorjuškega dela, Zv.; kratkocevne čedre, LjZv.
  29. čefúkati, -ȗkam, vb. impf. schlagen (preprosto rečeno), C.
  30. čefúkniti, -ȗknem, vb. pf. einen Schlag versetzen, jvzhŠt.; — prim. čefukati.
  31. čefúlja, f., Dol., nam. čehulja.
  32. čefútniti, -ȗtnem, vb. pf. (zu Boden) stürzen, M.
  33. 1. čèh, čéha, m. ein Knabe von etwa 10 bis 15 Jahren, med Dravo in Muro, Trst. ( Kres IV. 113.); — der Rinderhirt, Mursko polje- C.
  34. 2. čèh, m. svinjski č., eine Distelart, C.; — prim. 1. čehati.
  35. čehák, m. = čeh, Trst. ( Kres).
  36. 1. čéhati, -ham, vb. impf. = česati, Jan., Mik.
  37. 2. čəháti, -ȃm, vb. impf. übel riechen, Cig.; — prim. čehneti.
  38. 1. čéhəlj, -hlja, m. kleiner, corpulenter Mann, C.; — prim. 1. čeh.
  39. 2. čéhəlj, -hlja, m. der Haarkamm, Jan.; — prim. češelj.
  40. čéhinja, f. corpulentes Weib, C.; — prim. 1. čeh.
  41. čehljáti, -ȃm, vb. impf. 1) sanft kratzen, Jan., BlKr.- M.; živina se čehlja, das Vieh reibt sich, Cig.; — 2) hecheln, C.
  42. čəhnẹ́ti, -ím, vb. impf. übel riechen, Cig.; mrlič čehni, Gor.; — prim. čuh.
  43. čéhniti, čę̑hnem, vb. pf. 1) reißen, Met.; — 2) einen Schlag versetzen: č. koga, Mur.; prim. česniti; — 3) mucksen, Mur., Cig., Jan., Met.; ne boš smel čehniti, Bas.
  44. čehǫ́vski, adj. "čehovsko sukno = debelo sukno", Rihenberk- Erj. (Torb.); — prim. čoha.
  45. čehúlja, f. = češulja, Mik.
  46. čeka, f. zelena trtna veja spomladi, Kras.
  47. čekàn, -ána, m. 1) der Hauzahn (der Schweine), Mur., Jan., Cig. (T.), C.; — 2) der Streithammer, V.-Cig.; — prim. čakan.
  48. čékəlj, -klja, m. der Hauzahn, der Fangzahn, Cig., C.
  49. čekèt, -ę́ta, m. das Gezwitscher ( z. B. der Spatzen), Mik., Danj.- Valj. (Rad).
  50. čeketȃnje, n. = čeket, M.
  51. čeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. den Laut ček hören lassen, C.; srake čeketajo, C.; zwitschern, M.
  52. čekljáti, -ȃm, vb. impf. 1) = čeketati: kraljič čeklja okoli hiše, Zv.; plappern, C.; — 2) beim Sprechen mit der Zunge anstoßen, stottern, Cig., Zora, Kres.
  53. čel, adj. jeklen: čelo zrnje, Ptuj- C.; — prim. hs. čelik iz tur. (?)
  54. čeláda, f. der Helm, Dict., Guts., Cig., Jan., Dalm., nk.; — prim. it. celata, der Helm.
  55. čelȃdar, -rja, m. der Helmschmied, Jan.
  56. čeládast, adj. helmförmig, Cig., Jan.
  57. čelák, m. ein Mann mit großer Stirn, C.; tudi: žival s širokim čelom, DSv.
  58. čelárən, -rna, adj. wunderlich, sonderbar, Mur., Cig., Jan.; tako čelarno mi je, es ist mir so sonderbar zu Muthe, Mur.; — pogl. čalaren.
  59. čelàt, -áta, adj. mit großer Stirn, Dict., Cig., Mik.
  60. čȇłce, n. dem. čelo: kleine Stirn.
  61. čelebénja, f. beide Kiefer, BlKr.; — prim. čeljust.
  62. čelę̑nga, f. der dummes Zeug schwätzt, Lašče- Levst. (Rok.).
  63. čelengáti, -ȃm, vb. impf. dummes Zeug schwatzen, Lašče- Levst. (Rok.); — prim. čeljustati.
  64. čelę̑snik, m. eiserner Holzspanleuchter auf hölzernem Fußgestell, Rib.- M., BlKr.
  65. čelę̑snjak, m. = čelesnik, Lašče- Levst. (M.).
  66. čelę̑šnik, * m., Cig., Jan.; nam. čelešnjak.
  67. čelę̑šnjak, m. 1) die Ecksäule des Ofengeländers, Kr.- Valj. (Rad); č. stoji ob oglu peči, spodnji del mu tiči v podu, gornji del pa ne sega do stropa, Gor.; — das Ofengeländer selbst, Guts., Cig., Jan., M., Gor.; po čelešnjaku perilo obešajo, Gor.; — die Ecke des Ofengesimses, Dict., Polj.; — 2) ein am Ofengeländer angebrachter Sitz, C., Železniki ( Gor.); — 3) der Holzspanleuchter, Notr., Dol., BlKr.; — 4) psovka: ti čelešnjak ti! = tepec, Ljubljanska ok.; — (govori in piše se največ: čelešnik); prim. stsl. čelesьnъ, praecipuus, od čelo, gen. nekdaj: čelese, Mik. (Et.); rus. čelesnikъ = čelo peči.
  68. čéliti, * -im, vb. impf. winkelrecht abplatten, z. B. einen Baumstamm, Z., C.; č. snop, den Schaub an der untern Seite glatt abschneiden, Ptuj- C.; — palico č., an den Enden abplatten, Cig., M.
  69. čeljúga, f. = čeljust, der Kiefer ( zaničlj.), Jan., Hal.- C.; udariti koga po čeljugi, jemandem eine Maulschelle geben, jvzhŠt.
  70. čeljȗst, f. 1) der Kiefer; gornja, spodnja č., der Ober-, der Unterkiefer, Erj. (Som.); — 2) čeljusti podobne stvari: derjenige Theil des Rechens, in welchem die Zähne stecken, tudi pl. čeljusti, Ip., Lašče- Erj. (Torb.); der Kleiderrechen, C.; — pri garah stranski les, v katerem tiči os, Poh.; — die Hahnenlippe am Flintenschloss, Cig.; — pl. čeljusti, die Kluppe, h. t.- Cig. (T.); — die Wagenschere, Kr.; — 3) = čeljustač: kaj ta neumna čeljust ve! Lašče- Levst. (Rok.).
  71. čeljustáč, m. ein alberner Schwätzer, Kr.
  72. čeljustáti, -ȃm, vb. impf. albernes Zeug schwatzen; kaj tu stojiš in čeljustaš? Zv.
  73. čeljustàv, -áva, adj. schwatzhaft, M.
  74. čeljustè, -ę́ta, m. = čeljustač, Lašče- Levst. (M.).
  75. čeljustę̑la, f. = čeljustačka, Lašče- Levst. (M.).
  76. čeljȗstən, -stna, adj. Kiefer-; čeljustni krč, die Mundklemme, Cig.; — čeljustni mozol, das Rankkorn (eine Krankheit der Schweine), V.-Cig.
  77. čeljústiti, -ȗstim, vb. impf. = čeljustati, Jan., M.
  78. čeljȗstje, n. der Rachen, Cig., M.
  79. čeljȗstnica, f. das Kieferbein, dolnja, gornja č., Cig. (T.), Erj. (Som.).
  80. čeljȗstnik, m. 1) der Nagel an der Wagenschere, M.; — 2) velikanski č., der Kieferwurm (eunice gigantea), Erj. (Z.).
  81. čeljústniti, -ȗstnem, vb. pf. 1) etwas Unschickliches, Albernes aussprechen, M.; — 2) č. koga, jemandem eine Maulschelle geben, M.
  82. čȇłnica, f. das Stirnbein, Cig. (T.), Erj. (Som.).
  83. čȇłnik, m. der Stirnriemen, C.
  84. čélọ, n. 1) die Stirn; č. grbati, = č. grbančiti, die Stirn rümpfen, Meg.; nikomur ni na čelu zapisano, kar ima v srcu, man kann niemandem ins Herz sehen; — 2) die hervorstehende Seite eines Gegenstandes: die Giebelseite des Daches oder Hauses, Cig., Jan.; — sprednje čelo, die Vorderfronte, Cig., DZ., Levst. (Pril.); — der Vorsprung eines Berges, Cig., C.; — die Bahn, die Schlagfläche beim Hammer, beim Amboß, Cig. (T.); bei der Axt, vzhŠt., C.; — die Hirnfläche des Holzes, Cig. (T.); — der Hagelfleck ( bot., chalaza), ( n. pr. pri kostanju), Tolm.- Erj. (Torb.); — der Titel einer Schrift, Cig.; — 3) na čelu (vojske, zarotnikov itd.) biti, an der Spitze (des Heeres, der Verschwörer u. s. w.) stehen; na čelu vseh vprašanj, an der Spitze aller Fragen, Levst. (Močv.).
  85. čelóba, f. die Gediegenheit (des Getreidekorns), Ptuj- C.; — prim. čel.
  86. čélovnik, m. košček posekanega debla, ki ga odžagajo ali odsekajo, kadar je čelijo, Ljub.
  87. čę̑nča, ** f. 1) eine Person, die gerne schwätzt, das Plaudermaul; ti si prava č., jvzhŠt.; — 2) pl. čenče, das Geschwätz, der Klatsch: to so prazne čenče, Cig., jvzhŠt.; — prim. it. ciancia, Tand, Geschwätz.
  88. čenčáti, -ȃm, vb. impf. plaudern, leeres Zeug schwatzen; — prim. it. cianciare, plaudern.
  89. čenčávast, adj. plauderhaft, geschwätzig, M.
  90. čenčávost, f. die Geschwätzigkeit, M.
  91. čę́nžiti, -im, vb. impf. = pražiti, Podčavenci- Erj. (Torb.).
  92. čèp, čépa, m. 1) der Zapfen; s čepom zatekniti luknjo; pijan kakor čep; — der Zapfen am Wellbaum, Cig.; — in der Mühle das Ende des Nagels im Bodensteine, Cig.; — der Fenster- oder Thürkegel, C.; — der Gewehrpfropf, BlKr.; — 2) der Rebenzapfen: na dve očesi rezana trta, jvzhŠt.; — 3) kratek jarek, napeljan na travnik iz memo tekoče vode, Dict., Brdo ( Gor.), Levst. (Rok.); — 4) neka riba: der Rauhbarsch (aspro), Zidani Most- Erj. (Torb.); — 5) der Ueberschuss, der Saldo, Z., Gor.
  93. 1. čẹ́pa, f. latvica za mleko, Tolm.; pogl. črepa.
  94. 2. čę̑pa, f. die Haube, Mik. (Et.); die Mütze, Z.; — prim. srlat. capa, Mik. (Et.).
  95. čepár, -rja, m. der Zapfenmacher, Cig.
  96. čépast, ** adj. zapfenförmig; zobje so trda telesa čepaste podobe, Erj. (Som.).
  97. 1. čȇpəc, -pca, m. dem. čep.
  98. 2. čę̑pəc, -pca, m. die Haube, Cig., Let.; — tudi: stsl.; prim. 2. čepa, čepica.
  99. čȇpek, -pka, m. dem. čep; das Zäpfchen; — das Halszäpfchen, Cig., C.
  100. čepę̑r, m. die Schafszecke (ixodes reduvius), Cig., Notr.- Erj. (Torb.).

   19.201 19.301 19.401 19.501 19.601 19.701 19.801 19.901 20.001 20.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA