Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (19.648-19.747)

častı̑t, adj. 1) ehrenvoll; č. stan; ehrwürdig; č. starček; geehrt (v naslovih): častiti gospod! častita družba! — 2) častite žene = žalik žene, Jarn.; — 3) častite so te oči, selig sind diese Augen, Krelj; nam. "čestite"; prim. 2. čestit.
častı̑telj, m. der Verehrer, Mur., Danj.- Mik., nk.
častíti, -ím, vb. impf. Ehre erweisen, ehren, verehren; Boga č.; krive bogove č.; zaslužne može č.; to ga časti, das gereicht ihm zur Ehre.
častı̑tost, f. die Ehrsamkeit, die Ehrwürdigkeit.
častı̑vəc, -vca, m. der Verehrer.
častivrẹ́dən, adj., nam. časti vreden, ehrwürdig: častivredni gospod župnik!
častižéljən, -ljna, adj., nam. časti željen, ehrbegierig, Mur., Cig., Jan., nk.
častižéljnost, f. die Ehrbegierde, Mur., Cig., Jan., nk.
častljìv, -íva, adj. ehrenvoll: častljivo ime, Guts. (Res.).
častník, m. 1) der Verehrer, Dict.; — 2) der Würdenträger, Jan., ogr., kajk.- Valj. (Rad); cerkveni častniki, Cv.; nav. čȃstnik, der Officier, nk.
čȃstniški, adj. Officiers-: č. namestnik, der Officiersstellvertreter, Navr. (Let.).
čáša, f. der Trinkbecher, Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan.; das Trinkglas, nk.; der Kelch, Mur., Cig., Jan.; leseno torilce z ročem, s katerim se pije voda, Hrušica v Istri- Erj. (Torb.); — der Becher (ein Sternbild), Cig. (T.); — der Kelch ( bot.), Cig. (T.), Tuš. (R.).
čášast, adj. becherförmig, kelchartig, Cig.
čášica, f. dem. čaša; das Becherchen; das Gläschen; obistna č., der Nierenkelch, Erj. (Som.); die Pfanne ( zool.), Cig. (T.); bedrna čašica, die Hüftpfanne, Cig.
čȃška, * f. = čašica, Mur., Met.
čȃšnik, m. das Kelchfutteral, Cig.
čȃta, f. der Hinterhalt: na čatah umoriti, ogr.- Valj. (Rad); na čatah posedavati, C.; — prim. madž. csata, der Kampf, in slov. četa.
čȃtež, m. 1) nekak kratek pregelj, ki se rabi pri četveri, Kras; — 2) neki pogorski duh, vzhŠt.; prim. Pjk. (Črt. 32.).
čávəlj, -vlja, m. der Nagel; mirno so mu rjavele risane puške o čavljih, LjZv.; — iz it. chiavo, Nagel, Mik. (Et.).
čȃvəljc, (-vljəc), -vəljca, m. dem. čavelj.
čávəljnik, m. sveder za čavlje, C.
čavílja, f. debel, dolg žrebelj, Goriš.; — prim. it. caviglia, der Pflock.
čavljár, -rja, der Nagelschmied, Cig., Jan., C.
čavljárnica, f. = žreblarnica, die Nagelschmiede, Cig., Jan.
čavljenják, m. der Nagelhammer, C.
čávljenka, f. das Nagelmodell, C.
čávljič, m. dem. čavelj.
čávljičək, -čka, m. dem. čavljič.
čȃvsati, -am, vb. impf. = kavsati, Z., Št.
čè, conj. 1) v pogojnih stavkih: wenn; če ni druzega, ko to, ni se nam treba bati, wenn es (wirklich) nichts Aergeres ist, als dies, so brauchen wir nichts zu fürchten; če bo dež jutri, ne pojdemo na semenj; če bi bil moral koga srečati v gozdu, umeknil se je, Erj. (Izb. sp.); — pos. pred imperativom: če nečeš, pa pusti; če imaš, daj; — če ne, wo nicht, sonst; stori, kar ti velevam, če ne, bo druga pela, thue, was ich dir befehle, sonst werde ich andere Saiten aufziehen; — poleg komparativa: je; če sem se bolj branil, bolj je v mene silil; "če dalje" poleg komparativa = immer: če dalje bolj, immer mehr; če dalje vekši šum, Krelj; — če bi (v odvisnih pogojnih stavkih): oče so rekli, če bi hoteli zdaj priti, da bi zdaj lehko prišli (neodvisno: če hočete zdaj priti, zdaj lehko pridete); prim. Mik. (V. Gr. IV. 811.); (v irealnih pogojnih stavkih): če bi živine ne drli, ljudje ne mrli, svet bi podrli, C.; — če tudi, če prav, če ravno (v koncesivnih stavkih) = dasi, wenn auch, obwohl; če si ravno, Cig., C.; če prem, Prip.- Mik.; — 2) (v indirektnem vprašanju): ob; poglej, če je že prišel hlapec; ne vem, če bi znal pravo pogoditi; razmišljevanje, če morebiti barju povodnji prete, Levst. (Močv.).
čəbę̑la, f. 1) die Biene; die Honigbiene (apis mellifica); č. delavka, die Arbeits- oder Flugbiene, Cig.; čebele gredo na zbir (biro), die Bienen fliegen aus, Cig.; čebele zajemati, nalagati, die Bienen fassen, in den Stock bringen, Cig.; čebele izpodrezavati, die Bienen fegen, Cig.; č. piči, sticht; čebele mrejo, sterben; č. grebačica (andrena), die Grabbiene, č. krajačica (megachile), die Tapezierbiene, č. zidarica, die Mauerbiene (anthophora), Erj. (Z.); divja č., die Forst-, Feld- o. Holzbiene, Cig.; — 2) das Fruchtauge an der Weinrebe, C.; prim. muha, obad.
čəbelák, m. die Drohne, Cig.
čebelár, -rja, m. 1) der Bienenzüchter; tudi: čebę̑lar; — 2) der Wespenbussard (astur apivorus), Cig.; — 3) der Bienenschwärmer (sesia apiformis), Erj. (Ž.).
čəbelárčək, -čka, m. der kleine Bienenzüchter.
čəbeláriti, -ȃrim, vb. impf. die Bienenzucht betreiben.
čəbę̑lica, f. dem. čebela.
čəbę̑łnik, m. 1) der Bienenkorb, der Bienenstock, Dict., C., Z.; — 2) = čebelnjak, Cig.
čəbełnják, m. das Bienenhaus, die Bienenhütte.
čəbeloljùb, -ljúba, m. der Bienenfreund, Cig., Navr. (Spom.).
čəbę̑łski, adj. Bienen-; čebelsko drevo, der Zeidelbaum, V.-Cig.
čəbə̀r, -brà, m. der Bottich; der Sechtzuber; — der Speckkübel, C.; — der Brunneneimer, Cig.; — = pomijak, C. — (pomni: sto "čebar" olja, Trub.); — čȇbər, Št.; — iz nem. Zuber, stvn. zubar, Mik. (Et.).
čəbljáč, m. der Schwätzer, Cig.
čəbljáti, -ȃm, vb. impf. flüstern, lispeln, schwatzen, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan.; Tri pure, tri race, Tri bele gosi, So vkupi čebljale Tri cele noči, Npes.- Vod. (Pes.); — morda nam. čubljati; prim. čuba.
čəbljàv, -áva, adj. zum Schwatzen geneigt, Cig.
čebohláti se, -ȃm se, vb. impf. grdo jokati se, Koborid- Erj. (Torb.).
čebra, f. ovčjə ime, Krn- Erj. (Torb.).
čəbrár, -rja, m. der Böttcher, Cig.
čəbrə̀c, -brcà, m. dem. čeber.
čəbrìč, -íča, m. dem. čeber.
čəbrı̑čək, -čka, m. dem. čebrič.
čebrnjáti, -ȃm, vb. impf. schwatzen, tratschen, BlKr.; — prim. hs. čevrljati.
čébuł, -úla, m. = čebula, Cig., Gor., jvzhŠt.; tudi: čebùl.
čebúla, f. 1) die Zwiebel; navadna č., gemeine Zwiebel (alium cepa); morska č., die Meerzwiebel, die Bifolie (scilla bifolia), Tuš. (R.); — 2) čebulasto podzemno steblo, die Zwiebel (cepa, bot.), Cig. (T.), Tuš. (R.); — prim. it. cipolla.
čebȗlar, -rja, m. 1) der Zwiebelverkäufer; — 2) = čebulinka, Ljubljanska ok.- Erj. (Torb.).
čebȗłčək, -čka, m. dem. čebulek; = morska čebula, die Meerzwiebel (scilla bifolia), Tuš. (R.).
čebȗłək, -łka, m. 1) drobna čebula za sajenje, die Brutzwiebel, Cig., Dol.; — 2) neko jabolko, Dol.- Erj. (Torb.).
čebúlica, f. dem. 1) čebula; — morska č., die Meerzwiebel (scilla bifolia), C.; — 2) neka hruška, Šebrelje (Goriš.)- Erj. (Torb.).
čebȗłka, f. neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
čebȗłnat, adj. zwiebelreich, M.
čebȗłnica, f. neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
čebȗłnik, m. 1) der Zwiebelgarten, C.; — 2) = čebulinka, C.
čebúlov, adj. Zwiebel-; čebulova umaka, die Zwiebelsauce.
čebúlovəc, -vca, m. 1) der Zwiebelsame, M.; — 2) = čebulinka, M.
čéča, f. 1) die Puppe, Cig., Jan., Rož.- Kres; — 2) ein Kind weiblichen Geschlechtes in den Windeln, M.; — 3) das Mädchen, Cig., Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — prim. čača.
čȇčək, -čka, m. die Puppe, Cig.
čečèt, -ę́ta, m. das Meerzeischen, Mik., Valj. (Rad).
čéčica, f. dem. čeča; das Püppchen: O ti neumna deklica, Čemu t' je bila čečica? Npes.- Kres.
čəčkáč, m. der Kritzler, der Kleckser.
čəčkár, -rja, m. = čečkač, Jan.
čəčkáti, -ȃm, vb. impf. kritzeln, klecksen; bo nemški govorila, brala, čečkala, Jurč.; — menda nam. črčkati.
čəčkȃvec, -vca, m. = čečkač, Cig., Jan.
1. čę́da, f. die Sauberkeit, Jarn., Met.
čedajəc, -jca, m. neka trta, Vrtov. (Vin.).
čę́dən, -dna, adj. 1) sauber, reinlich; čedna posoda, obleka; — nett, hübsch, wohlgestaltet; čedno dekle; — 2) sittsam, wohlanständig, höflich; čedno vedenje; — klug, gescheit, Habd., Mur., Jan., vzhŠt.; čedna glavica, Trst. (Let.); čédən, SlGor.
čẹdič, m. der Basalt, Cig. (T.); — češ.
čę́diti, čę̑dim, vb. impf. säubern, putzen; ptički se čedijo, die Vögel putzen sich.
čedı̑vəc, -vca, m. der Putzer, V.-Cig.
čę́dnost, f. 1) die Sauberkeit, die Reinlichkeit; — die Hübschheit, die Zierlichkeit; — 2) die Sittsamkeit, die Wohlanständigkeit; drži č. v vseh svojih udih, v hoji, v pogledu, Kast. (N. c.); die Höflichkeit, Meg.; — die Tugend; č. ali krepost, Ravn.; tri božje čednosti, die drei göttlichen Tugenden; — die Klugheit, Habd., Mur., vzhŠt.; — tudi: čednọ̑st, ogr.- Valj. (Rad), vzhŠt.
čę́dnostən, -stna, adj. tugendhaft, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.
čednováti, -ȗjem, vb. impf. klug, gescheit sein, (čednuvati), C.
čę̑dra, f. die hölzerne, mit einem thurmartigen Deckel versehene Nationaltabakpfeife (= kranjščica), Kr.; kratka pipa, čedra gorjuškega dela, Zv.; kratkocevne čedre, LjZv.
čefúkati, -ȗkam, vb. impf. schlagen (preprosto rečeno), C.
čefúkniti, -ȗknem, vb. pf. einen Schlag versetzen, jvzhŠt.; — prim. čefukati.
čefúlja, f., Dol., nam. čehulja.
čefútniti, -ȗtnem, vb. pf. (zu Boden) stürzen, M.
1. čèh, čéha, m. ein Knabe von etwa 10 bis 15 Jahren, med Dravo in Muro, Trst. ( Kres IV. 113.); — der Rinderhirt, Mursko polje- C.
2. čèh, m. svinjski č., eine Distelart, C.; — prim. 1. čehati.
čehák, m. = čeh, Trst. ( Kres).
1. čéhati, -ham, vb. impf. = česati, Jan., Mik.
2. čəháti, -ȃm, vb. impf. übel riechen, Cig.; — prim. čehneti.
1. čéhəlj, -hlja, m. kleiner, corpulenter Mann, C.; — prim. 1. čeh.
2. čéhəlj, -hlja, m. der Haarkamm, Jan.; — prim. češelj.
čéhinja, f. corpulentes Weib, C.; — prim. 1. čeh.
čehljáti, -ȃm, vb. impf. 1) sanft kratzen, Jan., BlKr.- M.; živina se čehlja, das Vieh reibt sich, Cig.; — 2) hecheln, C.
čəhnẹ́ti, -ím, vb. impf. übel riechen, Cig.; mrlič čehni, Gor.; — prim. čuh.
čéhniti, čę̑hnem, vb. pf. 1) reißen, Met.; — 2) einen Schlag versetzen: č. koga, Mur.; prim. česniti; — 3) mucksen, Mur., Cig., Jan., Met.; ne boš smel čehniti, Bas.
čehǫ́vski, adj. "čehovsko sukno = debelo sukno", Rihenberk- Erj. (Torb.); — prim. čoha.
čehúlja, f. = češulja, Mik.
čeka, f. zelena trtna veja spomladi, Kras.
čekàn, -ána, m. 1) der Hauzahn (der Schweine), Mur., Jan., Cig. (T.), C.; — 2) der Streithammer, V.-Cig.; — prim. čakan.

19.148 19.248 19.348 19.448 19.548 19.648 19.748 19.848 19.948 20.048

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA