m (19.601-19.700)

19601. čánjav, adj., nam. čajav: č. grozd, C. ( Vest.); čanjava krava, kaffeebraune Kuh, jvzhŠt.
19602. čánžav, adj., nam. čajav, C.
19603. čȃp, m. čreda ovac, Notr.
19604. čápa, eine Art Milchgefäß, C., M., Z.
19605. čápati, čȃpam, vb. impf. ad čapniti, schnappen, C.
19606. čȃpka, f. die Mütze, die Kappe, nk.; — češ.
19607. čȃpkati, -am, vb. impf. = čapljati: č. in iti, C.
19608. čapljáriti, -ȃrim, vb. impf. herumplatschen, Jan.
19609. čapljáti, -ȃm, vb. impf. plätschern, ogr.- C.
19610. čápniti, čȃpnem, vb. pf. nach etwas schnappen; pes čapne kost, C.; — prim. it. chiappare istega pomena.
19611. čapȗn, m. = oslovnik, voder, C., zapŠt.
19612. čȃr, m. die Zauberei, M.; — der Zauber, Cig., Jan., nk.; — stsl.
19613. 1. čára, f. 1) die Zauberei, Jarn., Mur.; zapeljive čare časnega duha, Slom.; vraža se opira na usodo — ali pa na čaro, Navr. (Let.); — 2) = čarovnica, Mur.
19614. čárati, -am, vb. impf. zaubern, Cig., Jan., nk.; — hs.
19615. čārdak, m. das Wachhaus auf Pfählen, das Blockhaus, Cig., Jan., DZ.; — hs. iz tur.
19616. čȃrnik, m. = čarovnik, Dalm.- M.
19617. čaróbən, -bna, adj. Zauber-: čarobna svetilnica, die Zauberlaterne, Žnid.; čarobni vrč, der Zauberkrug, Cig. (T.); — magisch, Cig. (T.); — zauberisch, bezaubernd: čarobna krasota, nk.
19618. čarodẹ̀j, -dẹ́ja, m. der Zauberer, Cig., Jan.; — stsl.
19619. čarodȇjčica, f. dem. čarodejka; kleine Hexe, Bes.
19620. čarodẹ̑jəc, -jca, m. = čarodej, Jan., nk.; — stsl.
19621. čarodẹ́jən, -jna, adj. magisch, Jan.; bezaubernd, Jan., C., nk.
19622. čarodẹ́łən, -łna, adj. Zauber-: čarodelni krožnik, das Thaumatrop, die Wunderscheibe, Cig. (T.).
19623. čarodẹ̑łnik, m. = čarodej, Žnid.
19624. čarováti, -ȗjem, vb. impf. zaubern, Cig., Jan.; — stsl.
19625. čarovník, m. der Zauberer, Cig., Jan., nk.; — stsl.
19626. čàs, čása, m. die Zeit; čas beži; s časom, mit der Zeit; po času bo naše ime pozabljeno, mit der Zeit, Dalm.; dolgo časa je žaloval, lange Zeit; malo časa je pri nas stanoval; črez malo časa, über eine kleine Weile, Cig.; za malo časa, nach einer kleinen Weile; pred malo časom, vor einer kleinen Weile, Cig.; ta čas (tačas), mittlerweile; ta čas (tačas), ko smo igrali, indessen wir spielten; do časa, einstweilen; za čas, ad interim, Cig., Jan.; na čase, bisweilen, Dol.; v časih, v časi, bisweilen; pogl. včasih, včasi; čas prodajati, faulenzen, müßig sein, C.; nimam časa (po nem.) = ne utegnem; dolg čas, die Langeweile, kratek čas, die Kurzweile (po nem.); dolg čas mi je bilo; od dolgega časa ne vem kaj početi; kratek čas delati komu, jemanden unterhalten; — za božji čas! um Gottes Willen! za božji čas, kaj ti je? Jurč.; dober čas! (to se reče pri napivanju), Rib.- Cig.; — ein Zeitabschnitt: jesenski, zimski čas, die Herbst-, Winterzeit; jutrnji čas zlat čas, Morgenstunde hat Gold im Munde, Cig.; božični čas, die Weihnachtszeit; vmesni čas, die Zwischenzeit, das Intercalare, DZ.; nekdanji, stari časi, das Alterthum; to so bili zlati časi, das waren goldene Zeiten; za njegovega časa, zu seiner Zeit, Dalm.; — v slovnici: pretekli, sedanji, prihodnji čas; — die bestimmte Zeit, der Zeitpunkt; zadnji čas je, da začnemo, es ist die höchste Zeit anzufangen; čas je bilo, denar jemati, Ravn.- Mik.; o pravem času, zur rechten Zeit; o svojem času, seinerzeit; tudi: svoj čas; otrokom (dota) prav pride svoj čas, Jurč.; za časa, so lange es noch Zeit ist; Met.; rechtzeitig, Nov.; tudi: frühzeitig; varneje je zjutraj za časa hoditi z Gorjancev, Jurč.; na času je, sie ist hochschwanger; Cig.; ona ima svoj čas, sie hat die monatliche Reinigung, Cig., C.; — der Augenblick; vsak čas bo prišel, jeden Augenblick muss er kommen; — k času, sogleich, Z., (h časi, Mur.), = v časi, vzhŠt.; — (= -krat: petčas = petkrat, C.; sih čas, jetzt, Fr.- C.).
19627. čȃsar, -rja, m. kdor čas prodaja, der Pflastertreter, Kr.; — tudi: človek, ki je počasen, ki mečka, Gor.
19628. čȃsəc, -sca, m. dem. čas, Mur., Ravn.
19629. čȃsək, -ska, m. das Weilchen, Mur., Cig., ogr.- Valj. (Rad); — der Augenblick, tako je vsak časek vedel prav obrniti, Ravn.; ure so tekle, kakor časki, Zora.
19630. čásən, -sna, adj. 1) nur eine Zeit dauernd, temporär, zeitlich; časno in večno življenje; — 2) = počasen, BlKr.- DSv.
19631. čȃsi, adv. bisweilen, Cig., Jan., Trub., Dalm., Levst. (Zb. sp.), nk.; časi ter časi, dann und wann, Cig.
19632. čȃsih, adv. = časi, Levst. (Močv.), Žnid.
19633. čȃsnica, f., V.-Cig., Guts., Pohl. (Km.), pogl. časnik.
19634. čȃsnik, m. die Zeitung, das Journal, Cig., Jan., nk.
19635. čȃsnikar, -rja, m. der Zeitungsschreiber, der Journalist, Cig., Jan., nk.
19636. časokàz, -káza, m. das Chronoskop, Cig. (T.).
19637. časopìs, -písa, m. die Zeitschrift, Cig., Jan., nk.; — češ., hs., po nem.
19638. časoslòv, -slǫ́va, m. das Brevier, C., Nov.; — stsl.
19639. časoslǫ̑vəc, -vca, m. der Chronolog, Cig., Jan.
19640. čásovən, ** -vna, adj. Zeit-: časovna vrsta (pomisli), die Zeitreihe der Gedanken, ( opp. Raumreihe, phil.), Cig. (T.).
19641. časoznȃnəc, -nca, m. = časoslovec, Cig., Jan.
19642. čȃst, -ı̑, f. 1) die Ehre; čast, komur čast (gre), Ehre, wem Ehre gebürt; na (v) čast biti komu, jemandem zur Ehre gereichen; časti iskati, ehrgeizig sein; časti lakomen, ehrgeizig; — die Verherrlichung, die Ehre; vse za božjo čast! na čast njegovega rojstnega dne; čast dajati komu, jemanden verherrlichen, preisen; čast bodi Bogu! Gott sei gepriesen! — 2) die Würde: kraljeva čast, die königliche Würde, generalska čast, die Generalswürde; odpovedati se poveljniški časti, die Feldherrnwürde niederlegen; — 3) die persönliche Ehre, der gute Name; čast komu jemati, krasti, die Ehre abschneiden; časti mu je mar, er hat Ehre im Leibe; hišna čast, die Hausehre.
19643. částən, -tna, adj. 1) Ehren-: častna straža, die Ehrenwache; častno meščanstvo, das Ehrenbürgerrecht; — 2) Rang-: častna stopnja, die Rangstufe; — 3) ehrenvoll, ehrend: častni poziv, die ehrenvolle Einladung; častno koga v misel vzeti, jemandes in Ehren gedenken; častni gospodje, die verehrten Herren, Levst. (Močv.); ehrenwert: Bog je velik in č. črez vse druge bogove, Dalm.
19644. časti, adv. vielleicht, Jarn.; — prim. često. (?)
19645. častiláčən, -čna, adj., Cig., Jan., M., Z.; pogl. častilakomen.
19646. častilákotən, -tna, adj. = častilakomen, Mur.
19647. častiljúbən, -bna, adj. ehrliebend, Cig., Jan.; — prim. hs. častoljuban, rus. čestoljubnyj.
19648. častı̑t, adj. 1) ehrenvoll; č. stan; ehrwürdig; č. starček; geehrt (v naslovih): častiti gospod! častita družba! — 2) častite žene = žalik žene, Jarn.; — 3) častite so te oči, selig sind diese Augen, Krelj; nam. "čestite"; prim. 2. čestit.
19649. častı̑telj, m. der Verehrer, Mur., Danj.- Mik., nk.
19650. častíti, -ím, vb. impf. Ehre erweisen, ehren, verehren; Boga č.; krive bogove č.; zaslužne može č.; to ga časti, das gereicht ihm zur Ehre.
19651. častı̑tost, f. die Ehrsamkeit, die Ehrwürdigkeit.
19652. častı̑vəc, -vca, m. der Verehrer.
19653. častivrẹ́dən, adj., nam. časti vreden, ehrwürdig: častivredni gospod župnik!
19654. častižéljən, -ljna, adj., nam. časti željen, ehrbegierig, Mur., Cig., Jan., nk.
19655. častižéljnost, f. die Ehrbegierde, Mur., Cig., Jan., nk.
19656. častljìv, -íva, adj. ehrenvoll: častljivo ime, Guts. (Res.).
19657. častník, m. 1) der Verehrer, Dict.; — 2) der Würdenträger, Jan., ogr., kajk.- Valj. (Rad); cerkveni častniki, Cv.; nav. čȃstnik, der Officier, nk.
19658. čȃstniški, adj. Officiers-: č. namestnik, der Officiersstellvertreter, Navr. (Let.).
19659. čáša, f. der Trinkbecher, Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan.; das Trinkglas, nk.; der Kelch, Mur., Cig., Jan.; leseno torilce z ročem, s katerim se pije voda, Hrušica v Istri- Erj. (Torb.); — der Becher (ein Sternbild), Cig. (T.); — der Kelch ( bot.), Cig. (T.), Tuš. (R.).
19660. čášast, adj. becherförmig, kelchartig, Cig.
19661. čášica, f. dem. čaša; das Becherchen; das Gläschen; obistna č., der Nierenkelch, Erj. (Som.); die Pfanne ( zool.), Cig. (T.); bedrna čašica, die Hüftpfanne, Cig.
19662. čȃška, * f. = čašica, Mur., Met.
19663. čȃšnik, m. das Kelchfutteral, Cig.
19664. čȃta, f. der Hinterhalt: na čatah umoriti, ogr.- Valj. (Rad); na čatah posedavati, C.; — prim. madž. csata, der Kampf, in slov. četa.
19665. čȃtež, m. 1) nekak kratek pregelj, ki se rabi pri četveri, Kras; — 2) neki pogorski duh, vzhŠt.; prim. Pjk. (Črt. 32.).
19666. čávəlj, -vlja, m. der Nagel; mirno so mu rjavele risane puške o čavljih, LjZv.; — iz it. chiavo, Nagel, Mik. (Et.).
19667. čȃvəljc, (-vljəc), -vəljca, m. dem. čavelj.
19668. čávəljnik, m. sveder za čavlje, C.
19669. čavílja, f. debel, dolg žrebelj, Goriš.; — prim. it. caviglia, der Pflock.
19670. čavljár, -rja, der Nagelschmied, Cig., Jan., C.
19671. čavljárnica, f. = žreblarnica, die Nagelschmiede, Cig., Jan.
19672. čavljenják, m. der Nagelhammer, C.
19673. čávljenka, f. das Nagelmodell, C.
19674. čávljič, m. dem. čavelj.
19675. čávljičək, -čka, m. dem. čavljič.
19676. čȃvsati, -am, vb. impf. = kavsati, Z., Št.
19677. čè, conj. 1) v pogojnih stavkih: wenn; če ni druzega, ko to, ni se nam treba bati, wenn es (wirklich) nichts Aergeres ist, als dies, so brauchen wir nichts zu fürchten; če bo dež jutri, ne pojdemo na semenj; če bi bil moral koga srečati v gozdu, umeknil se je, Erj. (Izb. sp.); — pos. pred imperativom: če nečeš, pa pusti; če imaš, daj; — če ne, wo nicht, sonst; stori, kar ti velevam, če ne, bo druga pela, thue, was ich dir befehle, sonst werde ich andere Saiten aufziehen; — poleg komparativa: je; če sem se bolj branil, bolj je v mene silil; "če dalje" poleg komparativa = immer: če dalje bolj, immer mehr; če dalje vekši šum, Krelj; — če bi (v odvisnih pogojnih stavkih): oče so rekli, če bi hoteli zdaj priti, da bi zdaj lehko prišli (neodvisno: če hočete zdaj priti, zdaj lehko pridete); prim. Mik. (V. Gr. IV. 811.); (v irealnih pogojnih stavkih): če bi živine ne drli, ljudje ne mrli, svet bi podrli, C.; — če tudi, če prav, če ravno (v koncesivnih stavkih) = dasi, wenn auch, obwohl; če si ravno, Cig., C.; če prem, Prip.- Mik.; — 2) (v indirektnem vprašanju): ob; poglej, če je že prišel hlapec; ne vem, če bi znal pravo pogoditi; razmišljevanje, če morebiti barju povodnji prete, Levst. (Močv.).
19678. čəbę̑la, f. 1) die Biene; die Honigbiene (apis mellifica); č. delavka, die Arbeits- oder Flugbiene, Cig.; čebele gredo na zbir (biro), die Bienen fliegen aus, Cig.; čebele zajemati, nalagati, die Bienen fassen, in den Stock bringen, Cig.; čebele izpodrezavati, die Bienen fegen, Cig.; č. piči, sticht; čebele mrejo, sterben; č. grebačica (andrena), die Grabbiene, č. krajačica (megachile), die Tapezierbiene, č. zidarica, die Mauerbiene (anthophora), Erj. (Z.); divja č., die Forst-, Feld- o. Holzbiene, Cig.; — 2) das Fruchtauge an der Weinrebe, C.; prim. muha, obad.
19679. čəbelák, m. die Drohne, Cig.
19680. čebelár, -rja, m. 1) der Bienenzüchter; tudi: čebę̑lar; — 2) der Wespenbussard (astur apivorus), Cig.; — 3) der Bienenschwärmer (sesia apiformis), Erj. (Ž.).
19681. čəbelárčək, -čka, m. der kleine Bienenzüchter.
19682. čəbeláriti, -ȃrim, vb. impf. die Bienenzucht betreiben.
19683. čəbę̑lica, f. dem. čebela.
19684. čəbę̑łnik, m. 1) der Bienenkorb, der Bienenstock, Dict., C., Z.; — 2) = čebelnjak, Cig.
19685. čəbełnják, m. das Bienenhaus, die Bienenhütte.
19686. čəbeloljùb, -ljúba, m. der Bienenfreund, Cig., Navr. (Spom.).
19687. čəbę̑łski, adj. Bienen-; čebelsko drevo, der Zeidelbaum, V.-Cig.
19688. čəbə̀r, -brà, m. der Bottich; der Sechtzuber; — der Speckkübel, C.; — der Brunneneimer, Cig.; — = pomijak, C. — (pomni: sto "čebar" olja, Trub.); — čȇbər, Št.; — iz nem. Zuber, stvn. zubar, Mik. (Et.).
19689. čəbljáč, m. der Schwätzer, Cig.
19690. čəbljáti, -ȃm, vb. impf. flüstern, lispeln, schwatzen, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan.; Tri pure, tri race, Tri bele gosi, So vkupi čebljale Tri cele noči, Npes.- Vod. (Pes.); — morda nam. čubljati; prim. čuba.
19691. čəbljàv, -áva, adj. zum Schwatzen geneigt, Cig.
19692. čebohláti se, -ȃm se, vb. impf. grdo jokati se, Koborid- Erj. (Torb.).
19693. čebra, f. ovčjə ime, Krn- Erj. (Torb.).
19694. čəbrár, -rja, m. der Böttcher, Cig.
19695. čəbrə̀c, -brcà, m. dem. čeber.
19696. čəbrìč, -íča, m. dem. čeber.
19697. čəbrı̑čək, -čka, m. dem. čebrič.
19698. čebrnjáti, -ȃm, vb. impf. schwatzen, tratschen, BlKr.; — prim. hs. čevrljati.
19699. čébuł, -úla, m. = čebula, Cig., Gor., jvzhŠt.; tudi: čebùl.
19700. čebúla, f. 1) die Zwiebel; navadna č., gemeine Zwiebel (alium cepa); morska č., die Meerzwiebel, die Bifolie (scilla bifolia), Tuš. (R.); — 2) čebulasto podzemno steblo, die Zwiebel (cepa, bot.), Cig. (T.), Tuš. (R.); — prim. it. cipolla.

   19.101 19.201 19.301 19.401 19.501 19.601 19.701 19.801 19.901 20.001  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani