m (19.548-19.647)

19548. 1. čáča, -e, m. hyp. = ata, atej, BlKr., kajk.- Valj. (Rad); — prim. hrv. ćaća.
19549. 2. čáča, f. das Spielzeug, der Kindertand, Guts., Mur., Cig., ogr.- C.; — prim. češ. čača, rus. caca (cjacja), v istem pomenu; prim. tudi: čeča.
19550. 1. čȃčka, m. dem. 1. čača; kajk.- Valj. (Rad).
19551. 2. čȃčka, f. der Klecks, Cig.; die Kritzelei, Cig.; — prim. čečka.
19552. čȃčkar, -rja, m. = čečkar, Cig.
19553. čȃčkati, -ȃm, vb. impf. = čečkati, črčkati, M.
19554. čačljáti, -ȃm, vb. impf. tändeln, Guts., Mur.; — prim. 2. čača.
19555. čȃd, m. der Rauch, der Dunst; v kuhinji je čad, kadar kuhajo; v hiši je čad od peči, Poh.; čad od vročine, Cig., Dol.; der Schwaden in Bergwerken, Cig. (T.); der Höhenrauch, Cig. (T.); po hribih č. stoji, Dol.
19556. čȃda, f. 1) schwärzliche oder schwarze Kuh; — 2) schwarzer Fleck im Gesichte, M., Notr.
19557. čadȃjəc, -jca, m. neka vinska trta, Rihenberk- Erj. (Torb.).
19558. čadána, f. koza zagorele dlake, Podmelci- Erj. (Torb.).
19559. čȃdast, adj. vom Rauche angelaufen, rußfarben, Dict., Cig., Jan., Trst.
19560. čadè, -ę́ta, m. Name eines rußfarbigen Ochsen, Z., Notr., Ist.
19561. čȃdək, -dka, m. = čade, Dol., Valj. (Rad).
19562. čȃdən, -dna, adj. 1) dunstig, Mur., Cig.; — 2) = čadav: č. lešnik, Tolm.- Štrek. (LjZv.).
19563. čadẹ́ti, -ím, vb. impf. rauchfarbig, schwärzlich werden, Jan., Goriš.
19564. čȃdež, m. 1) der Dunst, Št.- Mik.; — 2) Name eines rußfarbigen Ochsen, Jan., Šol.
19565. čadı̑n, m. ein rußfarbener, schwarzer Ochs.
19566. čadíti, -ím, vb. impf. Dunst erzeugen, Cig.; č. se, dampfen: po hribih se čadi, es steht der Höhenrauch, Cig., UčT.
19567. čadobljȗvnik, m. der Luftvulcan, Cig. (T.).
19568. 1. čáj, m. 1) der Dunst, der Höhenrauch, Z.; — der Hof um den Mond, Hal.- C., BlKr.; — 2) ein Abscess (ulje, tvor), Hrušica v Istri- Erj. (Torb.).
19569. 2. čȃj, m. der Thee: posušeno listje čajevca: zeleni, rjavi čaj, Tuš. (R.); iz njega napravljena pijača; — tudi drugi poparki suhega listja in cvetja kot zdravila, n. pr. plučni čaj, der Gramperlthee, Tuš. (R.); — rus.
19570. čȃjati, -em, vb. impf. = čakati: imprt. čaj = čakaj, Št.- C.
19571. čájav, adj. = čadav, gebräunt ( n. pr. o dozorelem grozdju), Hal.- C.
19572. čȃjba, f. der Käfig, Nov.- C.; — prim. hs. gajba, it. gabbia, lat. cavea.
19573. čȃjbica, f. dem. čajba, Jan.
19574. čajepı̑vəc, -vca, m. der Theetrinker, Cig.
19575. čájiti, -im, vb. impf. č. orehe: "iz oblatovine luščiti", č. se: orehi se še ne čajijo, Bolc, Plužna- Erj. (Torb.).
19576. 1. čȃjka, f. die Möve (larus), Cig.; — rus.
19577. 2. čȃjka, f. eine kleine Galeere, die Tschaika, Cig.; prim. tur. kajyk, it. caicco, Schaluppe, C.
19578. čȃjnik, m. die Theekanne, der Theekessel, Cig.
19579. čák, m. das Warten, Cig., M.; die Lauer: na čak iti, na čaku biti, C.
19580. čakalíšče, n. der Warteort, Cig., Jan.; der Jägerstand, Z., Jurč.; der Hinterhalt, M.
19581. čakȃłnica, f. das Wartezimmer, der Wartesaal ( z. B. an den Bahnhöfen), Cig. (T.), Nov., nk.
19582. 1. čakàn, -ána, m. der Zögerer, Jarn., Mur.
19583. 2. čakàn, -ána, m. der Hauer des Schweines, Kr.- Levst. (Rok.); — palica z železnim kladivcem, Valv. VI. 311.; — der Hammer, ogr.- C.; — prim. čekan.
19584. čakarína, f. das Wartegeld, Levst. (Nauk); — s čakarino na dopustu, mit Wartegebür beurlaubt, DZ.
19585. čákati, * -am, vb. impf. warten: kdor čaka, ta dočaka, Geduld bringt Rosen, Cig.; le čakaj! warte nur! (grozé); čakam, da mi kdo odpre; — č. koga, česa, auf jemanden, etwas warten, jemanden, etwas erwarten; sestre čakam, Met.- Mik.; č. smrti, Krelj; Toman komaj čaka tega, Npes.-K.; prave prilike č., Cig.; Al' čakaš, da pade zvezda z nebes, Al', da bi k nji zletel, čakaš peres? Preš.; tudi z ak.: č. koga; sestro čakam, da pojdeva vkup; č. na koga, kaj; poroka nanj'ga čaka, Preš.; gospod je samo pri teh, kateri — potrpežljivo na njega čakajo, Škrinj.; — lauern; za plotom koga č.; lisico ali lisice č.; — č. koga ( ak., pa tudi gen.), bevorstehen: še ne veš, kakšna sreča te čaka; hlapce še nocoj dosti dela čaka; Oko ni vid'lo, slišala ušesa Veselja, ki izvoljene (izvoljenih, 2. izd.) tam čaka, Preš.
19586. čakávati, -am, vb. impf. pravilna oblika nam. čakevati, ča rufen, Mik. (V. Gr. I. 314.).
19587. čȃkəc, -kca, m. = čakelj: visec visi, čakec čaka, Valj. (Rad).
19588. čákəlj, -klja, m. der Wartende: šaliva beseda v uganki: "čakelj čaka, viselj visi, viselj pade, čakelj ga pobere" (svinja in želod), Vrt.
19589. čakẹ́vati, -am, vb. impf., pogl. čakavati.
19590. čakljáti, -ȃm, vb. impf. = jecljati, Jan., Rož.- Kres; pogl. čekljati.
19591. čakljȃvəc, -vca, m. = jecljavec, Jan.
19592. čákniti, čȃknem, vb. pf. ein ča rufen, Mik.
19593. čalár, m. = čaler, C.
19594. čalárən, -rna, adj. trügerisch, ogr.- Mik.; čalarni svet, ogr.- Let.; eitel, garstig, übel, Luče ( Št.)- Erj. (Torb.).
19595. čaları̑ja, f. der Trug, ogr.- Valj. (Rad); die Eitelkeit, Mur.
19596. čaláriti, -ȃrim, vb. impf. betrügen, C.
19597. čalárnost, f. der Trug, die List, Meg., ogr.- M.
19598. čalȃrstvọ, n. = čalarnost, ogr.- M.
19599. čalẹ́r, m. der Betrüger, ogr.- C.; — prim. madž. csalárd, betrügerisch, C.
19600. čánčica, f. die Herzmuschel (cardium), Erj. (Z.).
19601. čánjav, adj., nam. čajav: č. grozd, C. ( Vest.); čanjava krava, kaffeebraune Kuh, jvzhŠt.
19602. čánžav, adj., nam. čajav, C.
19603. čȃp, m. čreda ovac, Notr.
19604. čápa, eine Art Milchgefäß, C., M., Z.
19605. čápati, čȃpam, vb. impf. ad čapniti, schnappen, C.
19606. čȃpka, f. die Mütze, die Kappe, nk.; — češ.
19607. čȃpkati, -am, vb. impf. = čapljati: č. in iti, C.
19608. čapljáriti, -ȃrim, vb. impf. herumplatschen, Jan.
19609. čapljáti, -ȃm, vb. impf. plätschern, ogr.- C.
19610. čápniti, čȃpnem, vb. pf. nach etwas schnappen; pes čapne kost, C.; — prim. it. chiappare istega pomena.
19611. čapȗn, m. = oslovnik, voder, C., zapŠt.
19612. čȃr, m. die Zauberei, M.; — der Zauber, Cig., Jan., nk.; — stsl.
19613. 1. čára, f. 1) die Zauberei, Jarn., Mur.; zapeljive čare časnega duha, Slom.; vraža se opira na usodo — ali pa na čaro, Navr. (Let.); — 2) = čarovnica, Mur.
19614. čárati, -am, vb. impf. zaubern, Cig., Jan., nk.; — hs.
19615. čārdak, m. das Wachhaus auf Pfählen, das Blockhaus, Cig., Jan., DZ.; — hs. iz tur.
19616. čȃrnik, m. = čarovnik, Dalm.- M.
19617. čaróbən, -bna, adj. Zauber-: čarobna svetilnica, die Zauberlaterne, Žnid.; čarobni vrč, der Zauberkrug, Cig. (T.); — magisch, Cig. (T.); — zauberisch, bezaubernd: čarobna krasota, nk.
19618. čarodẹ̀j, -dẹ́ja, m. der Zauberer, Cig., Jan.; — stsl.
19619. čarodȇjčica, f. dem. čarodejka; kleine Hexe, Bes.
19620. čarodẹ̑jəc, -jca, m. = čarodej, Jan., nk.; — stsl.
19621. čarodẹ́jən, -jna, adj. magisch, Jan.; bezaubernd, Jan., C., nk.
19622. čarodẹ́łən, -łna, adj. Zauber-: čarodelni krožnik, das Thaumatrop, die Wunderscheibe, Cig. (T.).
19623. čarodẹ̑łnik, m. = čarodej, Žnid.
19624. čarováti, -ȗjem, vb. impf. zaubern, Cig., Jan.; — stsl.
19625. čarovník, m. der Zauberer, Cig., Jan., nk.; — stsl.
19626. čàs, čása, m. die Zeit; čas beži; s časom, mit der Zeit; po času bo naše ime pozabljeno, mit der Zeit, Dalm.; dolgo časa je žaloval, lange Zeit; malo časa je pri nas stanoval; črez malo časa, über eine kleine Weile, Cig.; za malo časa, nach einer kleinen Weile; pred malo časom, vor einer kleinen Weile, Cig.; ta čas (tačas), mittlerweile; ta čas (tačas), ko smo igrali, indessen wir spielten; do časa, einstweilen; za čas, ad interim, Cig., Jan.; na čase, bisweilen, Dol.; v časih, v časi, bisweilen; pogl. včasih, včasi; čas prodajati, faulenzen, müßig sein, C.; nimam časa (po nem.) = ne utegnem; dolg čas, die Langeweile, kratek čas, die Kurzweile (po nem.); dolg čas mi je bilo; od dolgega časa ne vem kaj početi; kratek čas delati komu, jemanden unterhalten; — za božji čas! um Gottes Willen! za božji čas, kaj ti je? Jurč.; dober čas! (to se reče pri napivanju), Rib.- Cig.; — ein Zeitabschnitt: jesenski, zimski čas, die Herbst-, Winterzeit; jutrnji čas zlat čas, Morgenstunde hat Gold im Munde, Cig.; božični čas, die Weihnachtszeit; vmesni čas, die Zwischenzeit, das Intercalare, DZ.; nekdanji, stari časi, das Alterthum; to so bili zlati časi, das waren goldene Zeiten; za njegovega časa, zu seiner Zeit, Dalm.; — v slovnici: pretekli, sedanji, prihodnji čas; — die bestimmte Zeit, der Zeitpunkt; zadnji čas je, da začnemo, es ist die höchste Zeit anzufangen; čas je bilo, denar jemati, Ravn.- Mik.; o pravem času, zur rechten Zeit; o svojem času, seinerzeit; tudi: svoj čas; otrokom (dota) prav pride svoj čas, Jurč.; za časa, so lange es noch Zeit ist; Met.; rechtzeitig, Nov.; tudi: frühzeitig; varneje je zjutraj za časa hoditi z Gorjancev, Jurč.; na času je, sie ist hochschwanger; Cig.; ona ima svoj čas, sie hat die monatliche Reinigung, Cig., C.; — der Augenblick; vsak čas bo prišel, jeden Augenblick muss er kommen; — k času, sogleich, Z., (h časi, Mur.), = v časi, vzhŠt.; — (= -krat: petčas = petkrat, C.; sih čas, jetzt, Fr.- C.).
19627. čȃsar, -rja, m. kdor čas prodaja, der Pflastertreter, Kr.; — tudi: človek, ki je počasen, ki mečka, Gor.
19628. čȃsəc, -sca, m. dem. čas, Mur., Ravn.
19629. čȃsək, -ska, m. das Weilchen, Mur., Cig., ogr.- Valj. (Rad); — der Augenblick, tako je vsak časek vedel prav obrniti, Ravn.; ure so tekle, kakor časki, Zora.
19630. čásən, -sna, adj. 1) nur eine Zeit dauernd, temporär, zeitlich; časno in večno življenje; — 2) = počasen, BlKr.- DSv.
19631. čȃsi, adv. bisweilen, Cig., Jan., Trub., Dalm., Levst. (Zb. sp.), nk.; časi ter časi, dann und wann, Cig.
19632. čȃsih, adv. = časi, Levst. (Močv.), Žnid.
19633. čȃsnica, f., V.-Cig., Guts., Pohl. (Km.), pogl. časnik.
19634. čȃsnik, m. die Zeitung, das Journal, Cig., Jan., nk.
19635. čȃsnikar, -rja, m. der Zeitungsschreiber, der Journalist, Cig., Jan., nk.
19636. časokàz, -káza, m. das Chronoskop, Cig. (T.).
19637. časopìs, -písa, m. die Zeitschrift, Cig., Jan., nk.; — češ., hs., po nem.
19638. časoslòv, -slǫ́va, m. das Brevier, C., Nov.; — stsl.
19639. časoslǫ̑vəc, -vca, m. der Chronolog, Cig., Jan.
19640. čásovən, ** -vna, adj. Zeit-: časovna vrsta (pomisli), die Zeitreihe der Gedanken, ( opp. Raumreihe, phil.), Cig. (T.).
19641. časoznȃnəc, -nca, m. = časoslovec, Cig., Jan.
19642. čȃst, -ı̑, f. 1) die Ehre; čast, komur čast (gre), Ehre, wem Ehre gebürt; na (v) čast biti komu, jemandem zur Ehre gereichen; časti iskati, ehrgeizig sein; časti lakomen, ehrgeizig; — die Verherrlichung, die Ehre; vse za božjo čast! na čast njegovega rojstnega dne; čast dajati komu, jemanden verherrlichen, preisen; čast bodi Bogu! Gott sei gepriesen! — 2) die Würde: kraljeva čast, die königliche Würde, generalska čast, die Generalswürde; odpovedati se poveljniški časti, die Feldherrnwürde niederlegen; — 3) die persönliche Ehre, der gute Name; čast komu jemati, krasti, die Ehre abschneiden; časti mu je mar, er hat Ehre im Leibe; hišna čast, die Hausehre.
19643. částən, -tna, adj. 1) Ehren-: častna straža, die Ehrenwache; častno meščanstvo, das Ehrenbürgerrecht; — 2) Rang-: častna stopnja, die Rangstufe; — 3) ehrenvoll, ehrend: častni poziv, die ehrenvolle Einladung; častno koga v misel vzeti, jemandes in Ehren gedenken; častni gospodje, die verehrten Herren, Levst. (Močv.); ehrenwert: Bog je velik in č. črez vse druge bogove, Dalm.
19644. časti, adv. vielleicht, Jarn.; — prim. često. (?)
19645. častiláčən, -čna, adj., Cig., Jan., M., Z.; pogl. častilakomen.
19646. častilákotən, -tna, adj. = častilakomen, Mur.
19647. častiljúbən, -bna, adj. ehrliebend, Cig., Jan.; — prim. hs. častoljuban, rus. čestoljubnyj.

   19.048 19.148 19.248 19.348 19.448 19.548 19.648 19.748 19.848 19.948  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani