m (1.901-2.000)

1901. mesnàt, -áta, adj. fleischig.
1902. mesnátost, f. die Fleischigkeit, Cig.
1903. mesníca, f. die Fleischbank.
1904. mesnína, f. kar je od mesa, die Fleischware; Fleischspeise: m. v soku, Vod. (Izb. sp.).
1905. mesníti, -ím, vb. impf. irre führen, täuschen, m. se, sich irren, Jan., Glas.
1906. mesnják, m. prostor, kjer je meso obešeno, da se v dimu suši, Gor.
1907. mesnomlẹ́čən, -čna, adj. mesnomlẹ̑čna kislina, die Fleischmilchsäure, Cig. (T.).
1908. mesọ̑, n. das Fleisch; kjer meso, tam psi = wo Aas ist, dort sammeln sich Raben, Cig.; skrito m., der Lendenbraten, V.-Cig., C.; hudo meso, wildes Fleisch, der Polyp, Cig., Dol.
1909. mesoglèd, -glę́da, m. der Fleischbeschauer, Cig., Jan.
1910. mesojẹ̀d, -jẹ́da, m. der Fleischesser, Cig., M.; — mesojedi, die Fleischfresser ( zool.), Cig. (T.).
1911. mesojẹ̀d, -jẹ́da, adj. = mesojeden, Cig., Jan.
1912. mesojẹ̑dəc, -dca, m. der Fleischesser.
1913. mesojẹ́dən, -dna, adj. fleischessend, fleischfressend, Mur., Cig., Jan.
1914. mesojẹ̑dka, f. die Fleischesserin, M.; mesojedke, fleischfressende Thiere, Jan.
1915. mesojẹ̑dstvọ, n. das Fleischessen, die Zoophagie, Cig.
1916. mesojẹ́ja, f. das Fleischessen, C.; mesojeja, vinopitje, Dalm.
1917. mẹ̑soma, adv. = vmes, dazwischen, inzwischen, Guts., Kor.- M., Z., Bes.
1918. mesopùst, -pústa, m. ( eig. das Aufgeben des Fleischessens), die Fastnacht.
1919. mesoslǫ̑vje, n. die Fleischlehre, Cig.
1920. mesotrǫ̑vnica, f. der Brand (als Krankheit), Guts.
1921. mesǫ́vən, -vna, adj. 1) Fleisch-: mesǫ̑vni oglednik, der Fleischbeschauer, Levst. (Nauk); — 2) fleischig, Jan.
1922. mesovína, f. die Fleischspeise(n), M.
1923. mesovı̑t, adj. fleischreich, wohlbeleibt, C.
1924. mesǫ̑vje, n. coll. Fleischstücke, Fleischware, Jarn., Cig., Jan., KrGora.
1925. mesožę̑rəc, -rca, m. der Fleischfresser, Jan.; ( zool.), Cig. (T.).
1926. mesožŕtən, -tna, adj. fleischfressend, Cig., Jan., M.
1927. mesožŕtnost, f. die Fleischfressgier, Cig.
1928. mest, m. der Saft, bes. der Traubensaft, der Most, C.; — prim. stsl. mъstъ, lat. mustum.
1929. mẹstȃnčar, -rja, m. = meščan, ogr.- Valj. (Rad).
1930. mẹ́stce, n. dem. mesto; das Städtchen.
1931. mẹ́stəce, -təca, n. dem. mesto = mestce, (mestice) Jan. i. dr.; ("mestace", Krelj).
1932. mestẹ́je, f. pl. die Ofenmündung, Mur., Cig., Jan., C. ( Vest.), Gor.; vzemi največe pleče, katero imate nad mestejami, Andr.; — prim. isteje.
1933. mestẹ̑jnik, m. der quer über der Ofenmündung liegende Stein, Gor.
1934. mẹ́stən, -tna, adj. 1) Orts-: mẹ̑stnọ čutilo, der Ortssinn, Cig. (T.); Stellen: mestna vrednost, der Stellenwert (einer Ziffer), Cel. (Ar.); — 2) Stadt-, städtisch; mestni ljudje, die Stadtleute; mestna hiša, das städtische Rathhaus.
1935. 1. mésti, métem, vb. impf. fegen, kehren, Mur., Cig., Mik.
1936. 2. mésti, métem, vb. impf. 1) werfen: metite, werfet, Trub.- Mik.; — 2) mete, sneg mete, es schneit, es ist ein Schneegestöber; s snegom mete, SlN.; (tudi: méde; mede ali sneži, Vrtov. [Km. k.]).
1937. 3. mę́sti, mę́tem, vb. impf. 1) rühren; kadar se mleko mete, se iz njega maslo dela, Dalm.; S čim ste ga ( namr. mleko) meli? Npes. ( BlKr.)- Let.; méteno mleko, die Buttermilch, Cig., Dol.; — 2) verwirren: m. se, sich verwirren, sich filzen (vom Haar), Jan.; — nav. praes. mę́dem.
1938. mestīc, m. mestici so mešanci belih in indijanskih roditeljev, Jes.
1939. mẹstíšče, n. die Stätte, der Platz, Mur., C.
1940. məstı̑telj, m. der Rächer, Jan., Šol., Zora.
1941. 1. məstíti, -ím, vb. pf. Rache nehmen: (ino je temu, kateremu se je krivina godila, mestil (et fecit ultionem ei, qui injuriam sustinebat), Trub. (N. T.); — m. se, sich rächen, Jan., Raič (Slov.).
1942. 2. məstíti, -ím, vb. impf. = 2) mastiti, Jan., Erj. (Torb.).
1943. mẹstjàn, -ána, m., Mur., Jan., pogl. meščan.
1944. məstljìv, -íva, adj. rachsüchtig, Šol., C.
1945. mẹstničàn, -ána, m., Mur., Cig., Jan., Ravn., pogl. meščan.
1946. mẹ̑stnik, m. 1) der Local ( gramm.), Cig., Jan.; — 2) = meščan, Mur., Volk.- M., C., Guts. (Res.), Škrb., Danj. (Posv. p.).
1947. mẹstnína, f. stojina, das Standgeld, Jan.
1948. mẹstnjàn, -ána, m. = meščan, Cig.
1949. mẹstnjȃnstvọ, n. = meščanstvo, C., Jap. (Sv. p.).
1950. mẹstnomę́jən, -jna, adj. die Stadtgrenze betreffend; mestomę̑jna colnija, das Linienamt, Cig.
1951. mẹ́stnost, f. die Oertlichkeit, die Localität, Cig., Jan., Levst. (Pril.), Zora; das Terrain, SlN.
1952. mẹ́stọ, n. 1) die Stelle; na tem, na onem mestu; na mestih, stellenweise, Svet. (Rok.); pšenica je na mestih redka, Raič ( Glas.); = na mesta: na mesta skoro navpična reber, LjZv.; Krka je na mesta jako globoka, LjZv.; — der Platz; na svojem mestu ostati; prvo m., der erste Platz; der Vorsitz, Cig., Jan.; na visokem mestu biti, eine hohe Stellung einnehmen; — na mojem, njegovem mestu, an meiner, seiner Statt; na vseh mestu, Krelj; — mesto (mesta) dati čemu, stattgeben, Cig. (T.); obtožbi se daje mesto, der Anklage wird Folge gegeben, DZ.; mesto imeti, statthaft sein, DZ.; mesto najti, Eingang finden, V.-Cig.; — z mesta besediti, zapeti, extemporieren (beim Reden, Singen), Cig. (T.); — z mesta, sogleich: da se z mesta naredi pismo, Erj. (Izb. sp.); = na mestu, Cig.; — k mestu, ogr.- C.; — 2) die Stadt; glavno m., die Hauptstadt; stolno m., die Residenzstadt, Cig., Jan., nk.
1953. mẹ́stọ, praep. c. gen. = namesto, anstatt, Jan., Mik., nk.
1954. mẹstodȓštvọ, n. = namestništvo, die Statthalterei, DZ.
1955. mẹstodȓžəc, -žca, m. namestnik, der Statthalter, Cig. (T.), DZ.; (po stsl., češ.).
1956. mẹstokázen, -zna, adj. mestokȃznọ čutilo, der Ortssinn, Cig. (T.).
1957. mẹ̑stoma, adv. stellenweise, Jan., DZ., nk.
1958. mẹstováti, -ȗjem, vb. impf. in der Stadt leben, C.
1959. mestovən, -vna, adj., pogl. medstoven.
1960. mẹstovína, f. das Standgeld, C.
1961. mẹ́stu, praep. c. gen. = mesto, namesto, anstatt, Levst. (Sl. Spr.).
1962. mę̑stva, f. der Schnürschuh, Jan., BlKr.; mestve, die Schnürschuhe, die Bundschuhe der Männer aus Leder, Habd.- Mik., BlKr.; m. na zaplete, Mik. (Et.).
1963. mę̑stvica, f. dem. mestva; mestvice, črevlji za dečke, BlKr.
1964. 1. mẹ́ša, f. das Gemisch, Z.; — eine Mischspeise (zelje ali repa, namešana s fižolom ali z lečo ali z ječmenom), Z., Dol., Ljub.
1965. 2. mę́ša, f. = maša, vzhŠt.
1966. mẹšáč, m. tisti, ki obrača seno, SlGosp.- C.
1967. mẹšȃłnica, f. die Rührvorrichtung, DZ.; die Rührkelle, Cig., C.
1968. mẹšȃłnik, m. das Rührholz, V.-Cig., C.
1969. mẹšálọ, n. 1) das Mengzeug, Cig.; — 2) der Menger ( zaničlj.), Cig.
1970. mẹ́šanəc, -nca, m. 1) der Mischling ( geogr.), Cig. (T.), Jes.; zamorci in mešanci, Cv.; — der Bastard ( zool.), Cig. (T.); — 2) der Compostdünger, Nov.- C.; — 3) = mešani vlak, der gemischte Eisenbahnzug, nk.
1971. mẹ́šanica, f. das Gemisch; — die Mischspeise, der Mischtrank, Cig.; — das Mischfutter; mešanico pokladati živini.
1972. mẹšanína, f. das Gemisch, die Mischung, Cig., Jan., DZ.
1973. mẹ́šanje, n. 1) das Mischen; m. kapljevin, die Mischung der Flüssigkeiten, Sen. (Fiz.); — das Rühren; — 2) das Gewirre: m. oblakov, Glas.; — die Verwirrung, Cig.
1974. mẹ́šanka, f. ein weiblicher Mischling ( geogr.), Cig.
1975. mẹšáriti, -ȃrim, vb. impf. mischen ( zaničlj.), mischeln, Cig.
1976. mẹšȃtəv, -tve, f. die Mischung, Jan., C.
1977. mẹ́šati, -am, vb. impf. 1) mischen; svojo pijačo s solzami m., Trav.; — durcheinander rühren; žgance m., den Sterz mischen; malto (mort) m., den Mörtel mischen; — verwirren, eine Verwirrung anrichten; kaj tu mešaš? — 2) m. se v kaj, sich in etwas mischen; — 3) pamet se mu meša, meša se mu, er ist irrsinnig; ali se ti meša? bist du von Sinnen?
1978. mẹšȃva, f. die Mischung, C.
1979. mẹ́šavəc, -vca, m. der Mischer, Cig., Jan.; — der Verwirrer, Cig.
1980. mẹšavína, f. die Mixtur, Cig. (T.).
1981. mẹ́šavka, f. die Mischerin, Cig., Jan.
1982. meščák, m. neki oreh, Razdrto pod Nanosom- Erj. (Torb.); — prim. mehek.
1983. mẹščàn, -ána, m. der Städter, der Bürger einer Stadt.
1984. meščȃnčək, -čka, m. dem. meščan(ec); — der (städtische) Philister, Cig.
1985. mẹščȃnka, f. die Städterin.
1986. mẹščȃnski, adj. städtisch, Bürger-.
1987. mẹščȃnstvọ, n. 1) die Bürgerschaft einer Stadt, Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) das Bürgerrecht einer Stadt, Cig., Jan., C., DZkr., nk.
1988. 1. məščáti, -ȃm, vb. impf. = maščevati, C.
1989. 2. meščáti, -ȃm, vb. impf., Jan., Mik., nam. mehčati.
1990. meščȃva, f., Valj. (Rad), Levst. (Beč.), pogl. maščava.
1991. məščȃvəc, -vca, m. = maščevavec, C.
1992. meščę́nəc, -nca, m. neki oreh, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — prim. meščak.
1993. məščénje, n. = maščevanje, Trub.
1994. məščevȃnje, n. = maščevanje, Jan., Trub.- Mik.
1995. məščeváti, -ȗjem, vb. impf. = maščevati, Trub.- Mik.
1996. mẹ̑šəc, -šca, m. dem. meh; kleiner Balg, Mur.; — kleiner Schlauch, Mur.
1997. mẹ̑šək, -ška, m. dem. meh; kleiner Balg, Valj. (Rad).
1998. mẹ́šenje, n. das Mengen des Mehles mit dem Sauerteige; — das Kneten (des Brotteiges); — prim. mesiti.
1999. mešę̑t, m. = mešetar, Notr.
2000. mešę́tar, -rja, m. der Unterhändler, der Mäkler, der Sensal; kolne kakor m., Levst. (Rok.); — prim. gr. μεσίτης, alb. mesit, Vermittler, Mik. (Et.); ben.-it. messeto, Cv.

   1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani