m (15.301-15.400)

15301. zasmrdẹ́ti, -ím, vb. pf. zu stinken anfangen, nekaj je zasmrdelo; zasmrdelo je po vsej sobi, im ganzen Zimmer wurde ein Gestank wahrgenommen.
15302. zasmŕkati, -smȓkam, vb. pf. 1) rotzend die Luft durch die Nase einziehen; — 2) mit Rotz besudeln, Cig.; zasmrkan, rotzig, Cig.
15303. zasrȃmba, f. die Beschämung, Ravn.- Valj. (Rad); — die Beschimpfung, die Verspottung, die Verhöhnung, die Schmähung, Cig., Jan.; die Verletzung der Ehre, der Schimpf, Cig.
15304. zasrámən, -mna, adj. schändlich, Jan.; zasramna smrt, Npes.- Cig.
15305. zasramljìv, -íva, adj. 1) beschämend, M.; — höhnisch, spöttisch, Cig., Jan.; — 2) schändlich, C.
15306. zasramljı̑vəc, -vca, m. der Spöttler, Cig., Jan.
15307. zasramljı̑vka, f. die Spöttlerin, Cig., Jan.
15308. zasramotíti, -ím, vb. pf. beschämen, Schande anthun, schänden, Cig., Jan.
15309. zasramotováti, -ȗjem, vb. impf. ad zasramotiti: schmähen, Jan., Trub. (Psal.); ( nam. — -čevati).
15310. zasramováłən, -łna, adj. beschimpfend, lästerlich, Cig., Jan., nk.
15311. zasramovánəc, -nca, m. der Beschimpfte, Cig.
15312. zasramovȃnje, n. das Beschämen, Mur.; das Beschimpfen, die Verhöhnung.
15313. zasramováti, -ȗjem, vb. impf. beschämen, M.; — beschimpfen, verhöhnen; oko tega, kateri očeta zasramuje, imajo od potokov krokarji izkljuvati, Škrinj.- Valj. (Rad).
15314. zasramovȃvəc, -vca, m. der Beschimpfer, der Verhöhner, der Schmäher, Cig., Trav., Ravn.- Valj. (Rad), nk.
15315. zasramovȃvka, f. die Beschimpferin, die Verhöhnerin, die Schmäherin, Cig., Jan.
15316. zastavoję̑mnik, m. der Pfandnehmer, Cig., Jan.
15317. zastrmẹ́ti, -ím, vb. pf. erstaunen, Z.; očesi ji zastrmita (traten hervor), kakor bi hoteli vrhu nosa vkup trčiti, LjZv.
15318. zasȗhoma, adv. bei trockenem Wetter, C.
15319. zaščəmẹ́ti, -ím, vb. pf. einen brennenden Schmerz verursachen: zaščemi me, Let.
15320. zašę́mati, -am, vb. pf. verlarven, maskieren, Cig.
15321. zašę́miti, -šę̑mim, vb. pf. = zašemati: z. se, sich maskieren, Cig.
15322. zašklómpniti, -šklǫ̑mpnem, vb. pf. zuschlagen: z. vrata, C., Z.
15323. zašumátiti, -ȃtim, vb. pf. aufrauschen, Cig.
15324. zašumẹ́ti, -ím, vb. pf. zu rauschen, zu brausen anfangen; aufrauschen, erbrausen; veter, voda zašumi; nekaj je v suhem listju zašumelo.
15325. zašumljáti, -ȃm, vb. pf. sanft zu rauschen, zu säuseln anfangen; aufsäuseln; zašumljalo je po drevju.
15326. zašumotljáti, -ȃm, vb. pf. = zašumljati, Z.
15327. zašušmáriti, -ȃrim, vb. pf. verhudeln, Cig.
15328. zatẹ̀m, adv. = potem, hernach, C.
15329. zatəmnẹ́ti, -ím, vb. pf. sich verfinstern; — zatemnel, dunkel, Cig.
15330. zatəmníti, -ím, vb. pf. verfinstern, verdunkeln; — ( pren.) z bliščobo z., überstrahlen, Cig.
15331. zatəmnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad zatemniti, verdunkeln.
15332. zatmíčiti, -ı̑čim, vb. pf. verfinstern; z. se, sich verfinstern, ogr.- C.
15333. zatúmpati, -am, vb. pf. = 2. zatopiti, stumpf machen: železo z., Cig.
15334. zaujẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad zaujeti; einen Raum erfüllen, einnehmen, nk.
15335. zaukázoma, adv. mittelst Befehl, C.
15336. zaȗmək, -mka, m. = pojem (Begriff), Cig., Jan.
15337. zaumẹ́ti, -ẹ̑jem, -ẹ̑m, vb. pf. verstehen, C.
15338. zaȗpoma, adv. mit Vertrauen, C.
15339. zavẹ̑doma, adv. mit Bewusstsein, wissentlich, C.
15340. zavezolǫ́mən, -mna, adj. bundbrüchig, Cig.
15341. zavmàn, adv. vergebens, umsonst, Meg., Dict., Guts.- Cig., Jan., C.; zato je zavman, kar jaz govorim, Dalm.; Zavman pa vsi se slinijo, Vod. (Pes.).
15342. zavnẹ̑mati, -am, vb. impf., Jan., pogl. zanimati.
15343. zavzẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad zavzeti; 1) einnehmen, Jan., nk.; — 2) z. se, staunen, Cig., Jan., M.; z. se nad čim, C.; zavzet, erstaunt, Mur.; — 3) z. se česa, sich etwas angelegen sein lassen, C.
15344. zavzę̑mək, -mka, m. das Erstaunen, C.
15345. zavzı̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. = zavzemati, (einen Platz) einnehmen, C.; z. škofovske sedeže, Vest.
15346. zazę̑mlje, n. das Hinterland, C.
15347. zazı̑mək, -mka, m. der Nachwinter, Jan.
15348. zaznàm, -známa, m. die Bezeichnung, Cig.
15349. zaznȃma, f. die Bezeichnung: die Lache (im Forstwesen), Cig.
15350. zaznȃmba, f. die Bezeichnung, Cig., Jan., nk.
15351. zaznȃmək, -mka, m. 1) das Merkzeichen, Cig., Jan., C.; — die Vormerkung, die Notiz, Jan.; — 2) das Verzeichnis, der Katalog, Cig., Jan., C.; die Liste, C.; die Consignation, DZkr.
15352. zaznámən, -mna, adj. Vormerkungs-, Jan.
15353. zaznamenáti, -ȃm, vb. pf. 1) bezeichnen, Levst. (Nauk), DZ.; določneje z. osebo, kratko z. vsebino, DZ.; — 2) verzeichnen: z. v vpisnik, DZ.
15354. zaznamenávati, -am, vb. impf. = zaznamenjevati; 1) bezeichnen, Levst. ( LjZv.); — 2) verzeichnen: z. v beležno knjigo, ins Vormerkbuch eintragen, Levst. (Nauk).
15355. zaznameník, m. das Verzeichnis, DZ.
15356. zaznamenílọ, n. die Vormerkung, Levst. (Nauk), DZ.
15357. zaznámenjati, -am, vb. pf. 1) mit einem Zeichen versehen, bezeichnen, Cv.; (-mnjati), Mur., Cig., Jan.; s križcem mejo z., s črkami, številkami kaj z., Cig., Jan.; z. se, sich bezeichnen, (-mnjati) Burg.; — 2) verzeichnen, aufzeichnen, notieren, (-mnjati) Cig., Jan.; vsaka letnica je razločno z drugo tinto zaznamenjana, Let.
15358. zaznamenjeváłən, -łna, adj. bezeichnend, (-mnje-), Jan.
15359. zaznamenjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad zaznamenjati, Mur., Cig., Jan., Cv.; ( vb. pf. = zaznamenovati I., Meg., Dalm.).
15360. zaznámenovati, -ujem, I. vb. pf. mit einem Zeichen versehen, bezeichnen; zaznamenovan, bezeichnet, Dalm.; na rokah sem te zaznamenoval, Guts. (Res.); — domisli me, da ga bom slabo zaznamenoval (anschwärzen), Jurč.; (govori se nav. skrčena oblika: zaznámvati); — II. zaznamenováti, -ȗjem, vb. impf. = zaznamenjevati, nk.
15361. zaznámiti, -znȃmim, vb. pf. = zaznamenati, Cig., Jan., DZ.; z zarezo z., verkerben, Cig.
15362. zaznámljati, -am, vb. impf. ad zaznamiti, Jan.
15363. zaznámovati, -ujem, (-vam), vb. pf. = zaznamenovati I., zaznamenjati, Cig., Jan.
15364. zažmáti, -žmím, vb. pf. = zamežati, Dict.- Mik., Trub.- Mik., jvzhŠt.
15365. zažmę́riti, -žmę̑rim, vb. pf. 1) die Augen halb zumachen, Cig.; = zamežati, Habd.- Mik.; — 2) z. kaj, etwas verschmerzen, ogr.- Cig.; — (nastalo iz: zamežeriti, Mik.).
15366. zbȗhoma, adv. plötzlich: vse je zbuhoma gori teklo, jvzhŠt.
15367. zdimẹ́ti se, -í se, vb. pf. verrauchen, vergehen ( v. Rauche), Jan. (H.).
15368. zdọ̑ma, adv. = z doma, nicht zuhause: od zdoma kaj prinesti, von der Reise etwas mitbringen, Rib.
15369. zdramílọ, n. das Belebungsmittel, Vrtov. (Km. k.).
15370. zdrámiti, -im, vb. pf. munter machen, aufmuntern: z. zaspanega, dremljočega; z. se, munter werden (aus der Verschlafenheit, dem Schlummer); zdrami se! komaj se je zdramil; ( pren.) z. se, aus einer geistigen Lethargie aufwachen; — ( nam. vzd-).
15371. zdrámljenost, f. der Zustand der Munterkeit, Cig.
15372. zdrę̑mšati, -am, vb. pf. mit einem Prügel stoßend zerquetschen: grozdje z., Dol.
15373. zdŕmati, -dȓmam, -mljem, vb. pf. aufrütteln, Jan.
15374. zdȓžema, adv. zusammenhängend, ununterbrochen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov., nk., Dol.; z. tekoč kos ceste, eine zusammenhängende Strecke, Levst. (Cest.); hiše stoje z. v vasi, Glas.; z. napajati, continuierlich bewässern, Levst. (Močv.); z. v šolo hoditi, regelmäßig die Schule besuchen, Levst. (Nauk); tujci so z. hodili k njim, Cv.
15375. zdumíti, -ím, vb. pf. = zdramiti, zum Bewusstsein bringen, Z., Lašče- Levst. (Rok.); — nam. vzdumiti.
15376. zedı̑mba, f. die Einigung, C., DZ.
15377. zelenorumèn, -éna, adj. grüngelb, Cig.
15378. zẹ̑mci, m. pl. die Augenwimpern, Mur., Cig., Mik.; prim. ozemci.
15379. zéməljn, adj. Erd-: zę̑meljni razpok, die Erdkluft, Cig.; zemeljna sol, das Erdsalz, Cig.; zemeljna dela, Erdarbeiten, DZ.
15380. zę̑məljnat, adj. erdhaltig, Cig., Jan.; — erdig, Jan.
15381. zeməljnína, f. die Hufensteuer, Cig.
15382. zę̑məljski, adj. die Erde betreffend, zur Erde gehörig, auf o. in der Erde befindlich, Erd(en)-; zemeljska obla, die Erdkugel, Cig. (T.), Jes.; zemeljski tečaj, der Erdpol, Jan.; zemeljska ožina, die Landenge, Cig. (T.); zemeljska skorja, die Erdrinde, Cig.; zemeljski čad, der Erddunst, Cig.; zemeljska smola, das Erdharz, der Asphalt, Cig.; — Grund-: z. posed, der Grundbesitz, Cig. (T.); z. davek, Cig.; — irdisch: zemeljski okovi, irdische Fesseln, Cig.
15383. zémlja, f. 1) die Erde (als Stoff); danes človek, jutri črna z. = heute roth, morgen todt, Cig.; die Erdart, der Boden; črna, peščena, ilovnata, rodovitna z.; pusta z., wilde, unfruchtbare Erde; črna z., die Humuserde; — 2) die Erde, der Erdboden; zemlja poka od suše; pod zemljo biti; pod zemljo spraviti koga; vse, kar zemlja rodi; — suha z., das Festland; — Grund u. Boden; nekaj zemlje si kupiti; — 3) die Bauernhube, Cig.; ta kmet ima dve zemlji, graščina ima sedem zemelj, Bitinje pod Premom- Erj. (Torb.); cela z., pol zemlje, Cig.; — 4) das Territorium, das Land, Cig., Jan.; — 5) die Erde (als Wohnort der Menschen); v nebesih in na zemlji; star kakor zemlja; — die Erde (als Weltkörper); zemlja se vrti okolo svoje osi in teka okoli solnca.
15384. zemlják, m. 1) der Vollbauer, der Grundbesitzer, Cig., Jan., DZ., Levst. (Pril.); — 2) der Landsmann, Mur., Dalm. (Reg.), kajk.- Valj. (Rad); — 3) ein aus einem Theile der Hube angelegter Weingarten, Mur., Met., Svet. (Rok.); — 4) = zemljan 1), Levst. (Zb. sp.).
15385. zemljákinja, f. 1) die Grundbesitzerin, Jan.; — 2) die Landsmännin, Habd.- Mik., Mur., Vest.
15386. zemljàn, -ána, m. 1) der Erdbewohner, der Erdbürger, Cig., Jan., M., nk.; — der Hübler, der Grundbesitzer, Z.; najdebelejši kos cestnih troškov pada na zemljane, Levst. (Nauk).
15387. zemljȃnəc, -nca, m. = zemljan 1), C.
15388. zemljȃnka, f. die Erdbürgerin, Cig.
15389. zemljár, -rja, m. der Ganzhübler, Svet. (Rok.).
15390. zemljarína, f. die Grundsteuer, h. t.- Cig. (T.), Levst. (Nauk).
15391. zémljast, adj. erdicht, Cig., Jan.
15392. zemljáščina, f. die Grundsteuer, Cig.
15393. zemljàt, -áta, adj. erdig, Cv.
15394. zemljáti, -ȃm, vb. impf. (den Boden) mit frischer Erde versetzen, (um ihn fruchtbarer zu machen), Ip.
15395. zemljedẹ̑łəc, -łca, m. der Bodenbebauer, der Landwirt, Cig., Nov.
15396. zemljedẹ̑łstvọ, n. die Landwirtschaft, die Agricultur, Cig., Jan., Cig. (T.), Levst. (Močv.), nk.
15397. zemljekàz, -káza, m. = zemljevid, Cig., Jan., h. t.- Cig. (T.), Jes., nk.
15398. zemljeknjížən, -žna, adj. Grundbuchs-: zemljeknjı̑žni zakon, das Grundbuchsgesetz, Levst. (Nauk), DZ.; zemljeknjižno trdnost imeti, grundbücherlich versichert sein, Levst. (Pril.); zemljeknjižni izpisek, der Grundbuchsauszug, DZ.
15399. zemljeknjı̑žnik, m. der Grundbuchsführer, DZ.
15400. zemljemèr, -mę́ra, m. = zemljemerec 1), Mur., Cig., Jan., C.

   14.801 14.901 15.001 15.101 15.201 15.301 15.401 15.501 15.601 15.701  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani