Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (1.501-1.600)

  1. mehkótən, -tna, adj. weichlich, Cig., Jan., M.; — weichmüthig, Mur.
  2. mehkotíti, -ím, vb. impf. weich machen, Mur.
  3. mehkȏtnica, f. weicher, nasser Boden, M., Cig.; na mehkotnicah premehka vinca pridelujejo, Vrtov. (Vin.).
  4. mehkȏtnik, m. der Weichling, Danj.- M.
  5. mehkótnost, f. die Weichlichkeit, M.; — die Weichmüthigkeit, Mur.
  6. mehkoȗdnik, m. = mehkȗžnik, Levst. (Zb. sp.).
  7. mehkovǫ́ljən, -ljna, adj. willensschwach, nachgiebig, Bes.
  8. mehkožı̑vəc, -vca, m. der Weichling, Cig.
  9. mehkúž, m. 1) der Krebs gleich nach der Häutung, Cig., Jan.; — jajce brez trde lupine, Vest.; — 2) der Weichling, der Zärtling, Mur., Cig., Vrtov., ZgD.
  10. mehkúža, f. jajce brez trde lupine, Vest.
  11. mehkúžast, adj. weich, zart, Guts.- Cig.
  12. mehkúžav, adj. weichlich, Fr.- C.
  13. mehkúžəc, -žca, m. 1) = mekužec, das Weichthier, Cig., Jan., Cig. (T.), Žnid.; — 2) der Weichling, Cig., Jan.
  14. mehkúžən, -žna, adj. weichlich, verzärtelt, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.
  15. mehkúženje, n. die Verzärtelung, die Verweichlichung, Cig., M.
  16. mehkúžika, f. ein verweichlichtes Mädchen, Vrtov.
  17. mehkúžiti, -ȗžim, vb. impf. verweichlichen, verzärteln, Cig., Jan., M., nk.
  18. mehkužljìv, adj. verweichlichend, Vrt.
  19. mehkȗžnež, m. = mehkužnik, Mur., nk.
  20. mehkȗžnica, f. ein verweichlichtes Weib, Z., Valj. (Rad).
  21. mehkȗžnik, m. der Weichling, der Zärtling, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., nk.
  22. mehkúžnost, f. die Weichlichkeit, Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.
  23. mehljár, -rja, m. der Milchbärtige, C.; — prim. mehelj.
  24. mehlji, adj. compar. ad mehek, BlKr.- Mik.; nam. mečji, mehkejši.
  25. 1. mẹhníca, f. 1) = mehunica, die Weinbeerhülse, jvzhŠt.; — 2) vzbočen krog pod očesom, der Augenring, Cig., Lašče- Levst. (M.); — 3) die Strieme: roke z mehnicami, C.
  26. 2. mehníca, f. mehka hruška, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (LjZv.), Bolc, Podkrnci- Erj. (Torb.); — neka breskva, GBrda- Erj. (Torb.); — prim. mehan, Štrek. (LjZv.).
  27. mehnjáč, m. neki oreh, Volče ( Tolm.)- Erj. (Torb.).
  28. mẹhogòn, -gǫ́na, m. = mehovlek, Cig.
  29. mẹ̑hov, adj. vom Blasebalg, Balg-; mehov pihalnik, das Balgrohr, Cig.; mehova platnica, das Balgbrett, Cig.
  30. mẹ̑hovəc, -vca, m. mehovci, die Schlauchthiere (coelenterata), Erj. (Ž.).
  31. mẹhǫ̑vje, n. coll. das Balgwerk, die Blasebälge, Cig., M.; — die Schläuche, M.; mehovjè, ogr.- Valj. (Rad).
  32. mẹhovlẹ̑čəc, -čca, m. = mehovlek, Šol.
  33. mẹhovlẹ̀k, -vlẹ́ka, m. der Blasebalgtreter, Cig., Levst. (Zb. sp.).
  34. mẹhúlja, f. die leere Weinbeerhülse, SlGosp.- C.
  35. mehúljica, f. dem. mehulja, C.
  36. mẹhúna, f. = mehulja, Mariborska ok.- C.
  37. mẹhuníca, f. menda pravilna oblika nam. mehenica; — prim. mehuna.
  38. mẹhúr, -rja, m. die Blase; die Harnblase; der daraus gemachte Tabak- oder Geldbeutel; — žolčni m., die Gallenblase, Erj. (Som.); srčni m., der Herzbeutel, Cig., Jan.; — die Blatter; m. se naredi tam, kjer se človek opeče, po koži se mehurji spustijo; stekleni m., die Glasblase, Jan.
  39. mẹhȗrčarica, f. = mehurnjak, der Blasenwurm, Cig., Z.
  40. mẹhúrčast, adj. voll Bläschen, C.; mehurčasti šen, der Blasenrothlauf, Cig.; m. spuščaj, ein Blasenausschlag, Cig.
  41. mẹhúrčək, -čka, m. dem. mehur; das Bläschen; — zračni mehurčki, die Luftblasen, Sen. (Fiz.).
  42. mẹhúrčkast, adj. kleinen Blasen ähnlich, blasenförmig, Cig., Jan.
  43. mẹhúrəc, -rca, m. dem. mehur, das Bläschen; plučni m., das Lungenbläschen, Erj. (Som.); tolščni m., das Fettbläschen, Erj. (Som.); vodeni m., die Wasserblase, Cig., Jan.
  44. mẹhúrək, -rka, m. dem. mehur; — die Balgfrucht, Tuš. (B.).
  45. mẹhúrən, -rna, adj. 1) Blasen-, Cig.; — 2) blasenziehend, Cig.
  46. mẹhúriti se, -ȗrim se, vb. impf. Blasen bilden; (vroča) voda se kadi in mehuri, SlN., Bes.; — sich sacken: ohlapna obleka se mehuri, Cig.
  47. mẹhúrjast, adj. blasenförmig, blasicht, Mur., Cig., Jan.; — blasig: mehurjasta haluga, der Blasentang, Jan.
  48. mẹhúrjevəc, -vca, m. = mehirjevec, das Vesicatorium, Z., Jan. (H.).
  49. mẹhúrka, f. 1) die Seeblase: modra m. (physalia caravella), navadna m. ( phys. Arethusa), Erj. (Z.); — 2) der Blasenstrauch (colutea arborescens), Jan., Tuš. (R.).
  50. mẹhȗrnat, adj. blasig.
  51. mẹhȗrnik, m. das Blasenpflaster (vesicatorium), Cig., Jan., C.
  52. mẹhurnják, m. der Blasenwurm, Jan., Erj. (Ž.).
  53. mẹhúta, f. die leere Haut der Insectenpuppe, Kr.
  54. mèj, praep. = med, Levst. (Sl. Spr.), Trub., Dalm., Krelj, Dol., BlKr., nk.
  55. méja, f. 1) die Grenze; na meji, an der Grenze; črez mejo uiti; — 2) meja ali živa meja, ein lebendiger Zaun, die Hecke; mejo klestiti; — 3) das Gebüsch, das Gehölz, niederer Wald, der Hain, BlKr.- M., Mik., Cirk.- Baud., Ip., Idrija- Erj. (Torb.), Polj.; v mejo iti, Tolm.; — 4) Klarina m., neka vinska trta, Ip.- Erj. (Torb.), Vrtov. (Vin.).
  56. mejáč, m. 1) der Angrenzer, der Grenznachbar, Mur., Cig., Jan., Ravn.- Valj. (Rad).
  57. mejačíca, f. die Grenznachbarin, Valj. (Rad).
  58. mejáčiti, -ȃčim, vb. impf. m. s kom, jemandes Grenznachbar sein, Cig.
  59. meják, m. 1) der Grenznachbar, Mur., Cig., Jan., Mik.; Ne vrag, le sosed bo mejak, Preš.; — 2) = mejnik, Jan.
  60. mejáš, * m. 1) der Angrenzer, der Grenznachbar, Mur., Cig., Levst. (Cest.), Slom., Št.; — 2) = mejnik, Cig., C., BlKr.- Navr. (Let.), DZkr.
  61. mejášenje, n. das Angrenzen, Cig.
  62. mejašíca, f. die Angrenzerin, die Grenznachbarin, Cig.
  63. mejášiti, -ȃšim, vb. impf. angrenzen, Cig., BlKr., jvzhŠt.; najina trtja mejašijo, unsere Weingärten grenzen aneinander, BlKr.; — tudi: m. se, Zora.
  64. mejáški, adj. Angrenzer-, grenznachbarlich, M.
  65. mejȃšnica, f. črta m., die Grenzlinie, DZ.
  66. mejȃštvọ, n. die Grenznachbarschaft, Št.
  67. mę́jati, -am, vb. impf. = mejiti, Mur.
  68. mejdežę́łən, -łna, adj. = meddeželen, Cig. (T.).
  69. mę́jən, * -jna, adj. Grenz-; mę̑jnọ drevo, der Grenzbaum, Cig.
  70. mejglȃsje, n. = medglasje, Cig. (T.).
  71. méjica, f. dem. meja, Kr.; mejíca, Valj. (Rad); — mejíca, die Grenzlinie, Mur.; der Grenzrain, vzhŠt.- C.
  72. mejíčiti, -ı̑čim, vb. impf. = mejiti 2), Jan.
  73. mejı̑čnik, m. der Riesenklee (melilotus albus), Z.; (meječnik) Cig., Medv. (Rok.).
  74. mejíłən, -łna, adj. begrenzend, scheidend, Cig.; mejı̑łna gorstva, Scheidegebirge, Cig. (T.); = mejilno pogorje, Jes.
  75. mejı̑łnica, f. (črta) m., die Grenzlinie, die Demarcationslinie, Cig.
  76. mejílọ, n. die Begrenzung, die Demarcation, Cig.
  77. mejína, f. das Buschheu, das Buschgras, M., Z.
  78. mejíšče, n. der Grenzpunkt, Cig. (T.), Jan. (H.).
  79. mejíti, -ím, vb. impf. 1) begrenzen, Grenzen setzen; — beschränken, Cig., Jan.; — 2) intr. grenzen; m. s čim, s kom, an etwas grenzen, jemandes Nachbar sein, Cig., Jan.; m. s kraljevstvom, Ravn.; meječa dežela, angrenzendes Land, Cig.; — 3) m. se, angrenzen, anrainen, Guts., Cig., Jan., Fr.- C.
  80. mejkóstən, -tna, adj. mejkostne mišice, die Zwischenmuskeln, Erj. (Som.).
  81. mejmášən, -šna, adj. = medmašen, Vrt.
  82. mejmȃšnica, f. der Ruhralant (inula dysenterica), Medv. (Rok.).
  83. mejnarǫ́dən, -dna, adj. = mednaroden, nk.
  84. mejníca, f. die Scheidelinie, Cig., Jan.; — gore mejnice, das Grenzgebirge, Cig. (T.).
  85. mejníčiti, -ı̑čim, vb. impf. 1) mit Grenzsteinen versehen, abmarken, Cig., Jan., C.; — 2) m. se, = mejiti, grenzen, Jarn.
  86. mejník, m. das Grenzzeichen, der Grenzstein, der Grenzpfahl, die Grenzsäule; mejnike staviti, Grenzsteine setzen; mejnike prestavljati, Grenzsteine versetzen; mejniki, die Gemarkung ( geogr.), Cig. (T.).
  87. mejnı̑ški, adj. die Grenzzeichen betreffend: mejniške bukve, das Flurbuch, Cig.
  88. mejnogrofı̑jski, adj. zur Markgrafschaft gehörig, markgräflich, Cig., Jan.
  89. mejpalȗbje, n. = medpalubje, das Zwischendeck, DZ.
  90. mejstȃničən, -čna, adj. zwischen den Zellen befindlich, Jan. (H.).
  91. mejstaničnína, f. die Intercellularsubstanz, Erj. (Som.).
  92. mèju, ** praep. = mej, med Trub.- Mik., nk.
  93. mę̑k, m. ein feuchter Weideplatz an einem Flusse: gnati na m., vzhŠt.- C.
  94. 1. mę́ka, f. der durch Anschlagen weich gewordene Theil, der Anschlag (beim Obste), Cig.
  95. 2. mę́ka, f. = beka, Šaleška dol. ( Št.)- C., Trst. (Let.).
  96. mekáč, m. 1) neki oreh, Sv. Jakob na Savi- Erj. (Torb.); prim. mehnjač; — 2) mekači, weichleibige Käfer (malacodermata), Erj. (Ž.).
  97. mekȃk, mehkà, adj. = mehek, Meg., Dalm.
  98. mę́kast, adj. mekasto sadje, angeschlagenes Obst, Cig.; — prim. 1. meka.
  99. məkástiti, -ȃstim, vb. impf. s silo sem ter tja premikati, Cv.; rütteln, Bes.
  100. mékək, méhka, adj. = mehek, Mur.

   1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA