Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

luč (129)

lȗč, m. der Wurf, ogr.- C.
lúč, f. 1) das Licht eines brennenden Körpers; l. prižgati, ugasniti, ein Licht anzünden, auslöschen; pri luči, beim Licht; v luči biti komu, jemandem im Lichte stehen; pojdi mi iz luči, geh mir aus dem Lichte; nebeška l., das himmlische Licht; večno luč zvoniti, abends zum Ave läuten, o večni luči, um die Zeit des Avegeläutes, Št.; — 2) coll. Lichtspäne, Dol.; luč tesati, = trske tesati, Vrt.; = l. cepiti, Dol.; — 3) das Caliber, die Weite einer Röhre, Koborid- Erj. (Torb.).
lučȃj, m. der Wurf; — die Wurfweite; en l. daleč.
lučȃłnica, * f. die Schleuder, C., Lašče- Erj. (Torb.).
lučȃłnik, m. na koncu razklana palica, s katero se da kamen daleč zagnati, Notr.
lúčanje, n. das Schleudern, das Werfen.
lučanka, f. = lučavka, die Schleuder, Cig., Jan., C.
lúčati, -am, vb. impf. ad lučiti; schleudern, werfen; kamenje l.; — l. koga s kamenjem, C., Schönl., Jsvkr., Jurč.; — l. se, = metati se, mit einander ringen, Mur., Cig., C.; fantje se lučajo, BlKr.
lučȃvəc, -vca, m. der Schleuderer, Jan.
lučȃvka, f. die Schleuder, Mur., ogr.- C.
lúčca, f. dem. luč; das Lichtchen.
lúčən, -čna, adj. Licht-: lȗčna gol, = lučnik 3), Levst. (Rok.).
lučeníca, f. = 1. lučnica 1), eine breite Handaxt, M., C.
lučę́nka, f. = lučenica, C.
lučę̑rna, f. = lučirna, Mik., Valj. (Rad).
1. lučíca, f. 1) ženska, ki mrliče slači in oblači ter jim sveti, ko je neso k pogrebu, Lož ( Notr.)- Levst. (M.); — 2) die Lichtnelke (lychnis), C., Tuš. (B.).
2. lučíca, f. lasna l., die Haarzwiebel, Erj. (Som.); — prim. luk.
lučína, f. der Kien, C.
lučı̑rna, f. die Laterne, Cig., Jan.; — prim. lat. lucerna.
lučíti, -ím, vb. pf. eine Wurf thun, schleudern, Dict., Mur., Jan., C., ogr.- Valj. (Rad), Boh.; kamen na višek l., Dalm.; kar bi s kamenom lučil, einen Steinwurf weit, Dalm., Trub.; kamen na koga l., Trub.; s kamenom koga l., Dalm.
lȗčka, f. dem. luč; 1) das Lichtchen; — 2) die schopfblütige Muscathyacinthe (muscari comosum), St. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.).
lȗčnat, adj. Licht-: lučnata telesa, Lichtkörper, Zv.
1. lȗčnica, f. 1) breite Handaxt (zum Spalten der Lichtspäne), vzhŠt.- C., Tolm.; — 2) ein Gestell über dem Ofen zum Trocknen der Lichtspäne, C.; nav. pl. lučnice, C.; — 3) die Fackel, Mur., Cig., Jan., DZ.; solnčna l., die Sonnenfackel, Cig. (T.), Jes.; — 4) die Lampe, Guts., Zv., LjZv.; — die Laterne, Cig., C.
2. lȗčnica, f. der Vogelstern (ornithogalum), C.; — prim. luk.
lȗčnik, m. 1) der Spanleuchter, C., Rib.- M., Notr.; — 2) der Kienbehälter, C.; — 3) das Holzscheit, woraus Leuchtspäne gemacht werden, Cig., C.; lučnike cepiti, DSv.; — 4) die Königskerze (verbascum thapsus), Mur., Cig., Jan.; drobnocvetni l., das Wollkraut (verbascum thapsiforme), das großblumige Wollkraut, der Himmelbrand (verb. phlomoides), Tuš. (R.).
lȗčnikov, adj. von der Königskerze: lučnikovo olje, Cig.
lučnják, m. 1) das Leuchtspanscheit, das Leuchtspanholz, Hal.- C.; — 2) der Lichtfreund, C., ZgD.; — 3) die Kannelkohle, h. t.- Cig. (T.).
izlúčati, -am, vb. pf. mit dem Werfen fertig werden: vse kamenje i., alle Steine geworfen haben; = i. se, sich verwerfen, Cig.
nalúčati, -am, vb. pf. 1) eine gewisse Menge werfen; kamenja n. v vodo; — 2) n. se, sich satt werfen.
oblúčati, -am, vb. pf. 1) um etwas schleudernd werfen, umschleudern, Cig.; — 2) bewerfen: o. koga z blatom, C.
odlúčati, -am, vb. pf. das Wegwerfen beenden, abwerfen, Cig.
odlučíti, -ím, vb. pf. wegwerfen, Mur.
polúčati, -am, vb. pf. durch Werfen aufbrauchen, verwerfen; vse kamenje p., Cig.
polučlóvẹk, -vẹ́ka, m. der Halbmensch, (polč-) Cig., Jan.
prelúčati, -am, vb. pf. an einen andern Ort schleudern, überwerfen, Cig.
prilučíti, -ím, vb. pf. hinzuwerfen, Boh.
razlúčati, -am, vb. pf. auseinanderschleudern, zerschleudern.
slučȃj, m. ein zufälliges Ereignis, Jan., Nov.- C., nk.; — der Fall, Cig. (T.), nk.; na s., eventuell, Cig. (T.); — der Zufall, nk.; — hs.
slučȃjən, -jna, adj. zufällig, accidental, Cig. (T.), Z., nk.
slučajeslǫ̑vje, n. die Casuistik, Jan. (H.).
slučȃjnost, f. die Zufälligkeit, die Casualität, Cig. (T.), nk.; — die Eventualität, Jan. (H.).
slučíti se, -ím se, vb. pf. sich begeben, sich ereignen, Cig.; — hs.
zalúčati, -am, vb. pf. 1) durch Werfen ausfüllen, zuwerfen: jamo z., M.; — 2) verschleudern: vse kamenje z., Cig.; — 3) = zalučiti, Cig., Jan.
zalučíti, -ím, vb. pf. schleudern, werfen, Jan., Dol.- Levst. (Rok.); z. kaj kam, C.; kamen z., Vrt.; — z. se, sich schwingen: Še se na konjička zaluči, Npes.-K.
zlúčati, -am, vb. pf. zusammenwerfen, Mur.
1. brlẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) flimmern, schwach schimmern, matt brennen: luč brli; — 2) schlecht sehen, mit blöden Augen schauen, Mur., Cig., M., C.
1. cẹ̑pati, -am, vb. impf. = cepiti, Mur.; luč cepati, Holz zu Leuchtspänen spalten, BlKr.
cẹ́piti, -im, vb. impf. 1) spalten: drva c., Holz spalten; luč c., Lichtspäne reißen, Z.; škrilje c., Schiefersteine abblättern, Cig.; c. se, sich spalten, sich fasern: nohet se cepi, zobje na glavniku se cepijo; Cesarski Graben se cepi od Ljubljanice, zweigt sich ab, Levst. (Močv.); glasove c., die Stimmen zersplittern; glasovi se cepijo, die Stimmen zersplittern sich (bei einer Abstimmung), nk.; — 2) pfropfen; v sklad c., in den Spalt pfropfen, Cig., Pirc, Vrtovec- M.; v zarezo ali žleb c., in die Kerbe, Cig.; s priklado c., an die Seite, Z.; z nakladom c., copulieren, Cig.; z nasadom c. (= s cevko c., Z.), pfeifeln, in Gestalt eines Röhrchens pfropfen, Cig.; za kožo (lub) c., zwischen Holz und Rinde, Cig.; v kožo (lub) c., äugeln, oculieren, Cig.; = c. s popkom, Tuš. (B.); c. hruško, črešnjo; cepljeno sadno drevje, veredelte Obstbäume; — 3) impfen, einimpfen; c. komu koze, Cig.; — 4) cepljen, berauscht, Dict., Cig., C.
cvŕča, f. 1) "ocvrt drob rekše jetra, pluča in srce kake mlade živali ali kuretine", Goriška ok., Ip., Kras- Erj. (Torb.); — 2) ocvrta jajca, Meg., Jarn., Celovška ok., Savinska dol.
2. čȃj, m. der Thee: posušeno listje čajevca: zeleni, rjavi čaj, Tuš. (R.); iz njega napravljena pijača; — tudi drugi poparki suhega listja in cvetja kot zdravila, n. pr. plučni čaj, der Gramperlthee, Tuš. (R.); — rus.
dò, * I. praep. c. gen. 1) bis zu, a) o prostoru: do konca sveta, bis ans Ende der Welt; do hriba se peljati; brada mu sega do tal; od hiše do hiše; ni moči do njega (priti), man kann nicht bis zu ihm gelangen; z adverbijem: do kod? bis wohin? wie weit? (= do kam, C.); do tod, (do tukaj), bis hieher; do nekam, bis irgendwohin, Cig.; z adverbialnimi izrazi: do sredi sobe, bis zur Mitte des Zimmers; do pod klancem, bis zum Fuße des Hügels; — pren. do živega priti komu, jemanden empfindlich treffen, jemandem beikommen; — = pri: ni drugega videti nego luč do luči, LjZv.; bila je hiša tako natlačena, da ni mogel nihče sesti, ampak stal je mož do moža vso noč, Jurč.; glava do glave se je videla, Erj. (Izb. sp.); b) o stopnji, (bis zu einem gewissen Grade): do smrti ranjen, tödtlich verwundet; do krvi, do krvavega so se stepli, bis aufs Blut; do nazega sleči koga; do sitega se najesti, sich satt essen, (do sita, Jan., Mik.); do presita, bis zur Uebersättigung, C.; do čistega (do čista, Mur., Jan., C., Mik.), vollends, total; do celega (do cela, Jan., BlKr.- M.), gänzlich; do dobrega, (do dobra, Mik., Jan.), gehörig, recht; ko se dan stori do dobrega, Ravn.- Mik.; do tancega vse izpolniti, alles genau erfüllen, Burg.; do malega, (do mala, Jan., Ben., Mik.), bis auf Weniges; fast, beinahe; do sedem ur hoda, beiläufig sieben Stunden Weges, Levst. (Rok.); do besed, wörtlich, Cig.; do pike, do zobca, accurat, Jan.; do polu, do polovice, zur Hälfte, Cig.; do kraja, vollends: do kraja koga pokončati; nimajo do ostanka kruha (= da bi ga ostajalo), Zv.; krava ima mleka zmeraj dovolj do ostanka, Zv.; — do tretjega gre rado, alle guten Dinge sind drei; — do na tri mesece se more zmanjšati rok, DZ.; — c) o času: spati do belega dne, in den Tag hinein schlafen; do trde noči, spät in die Nacht hinein; do današnjega dne, bis auf den heutigen Tag; tega do smrti ne bom pozabil; do sih dob (mal), bisher; do tistih dob (mal), bis dahin; — z adverbiji: do zdaj, bisher; do takrat, bis dahin; do kar, (= dokler), Levst. (Sl. Spr.); z adverbialnimi izrazi: do popoldne; do blizu božiča, Levst. (Zb. sp.); — 2) kaže kako mer: an; do starišev sem pisal, Met.; do mene poslan, an mich gesendet, Cig.; obrniti se do koga, sich an jemanden wenden; imam prošnjo do vas, Met.; — 3) kaže razmerje: gegen; kaj imaš do mene? Levst. (Rok.); Če se mu kaj do mene zdi, Naj pride k meni le v gosti, Npes.-K.; — meni je do koga (česa), mir ist an jemandem (etwas) gelegen; meni do tega nič ni, Levst. (Rok.); do tega mi je veliko, Svet. (Rok.); ako nam je kaj do zdravja, Vrt.; vsem tem do besede ni bilo mnogo, LjZv.; trd do ubogih, Ravn.- Mik.; laskav do gospode, dober do vseh, Levst. (Rok.); — zu; ljubezen do domovine, do otrok; — 4) außer: izgubil sem ves denar do enega goldinarja, Svet. (Rok.); vsi do enega, katerega bomo še omenili, Andr.; — II. praep. znači: 1) da je dejanje do nekod dospelo: doiti, dokričati, dočakati; dopleti do polu njive, mit dem Jäten bis zur Hälfte des Ackers kommen; do nas je dosmrdelo, der Gestank drang bis zu uns; — 2) da je dejanje do konca dospelo: doslužiti, ausdienen; dogospodaril je, er ist mit seiner Wirtschaft am Ende; doklel je, er hat ausgeflucht (= er wird nicht mehr fluchen); za letos smo dosejali, für dieses Jahr haben wir das Säen beendet; — 3) da je dejanje do zaželenega uspeha dospelo: dopovedati komu kaj, jemandem etwas klar machen; domisliti se, sich erinnern; — 4) znači dodevanje, hinzu: dodati, hinzugeben; to je slaba mera, domerite! füget das Fehlende hinzu! prim. Mik. (V. Gr. IV. 202.).
fōrmula, f. za posebne slučaje določeno besedilo ali ( math.) s črkami izraženo računsko pravilo, die Formel, Cig. (T.).
frfráti, -ȃm, vb. impf. 1) flattern, Cig., C.; — po plesih frfrati, C.; — 2) fuchteln: z lučjo f., jvzhŠt.; hudlerisch arbeiten, Z.; übereilig etwas thun, jvzhŠt.; — 3) sprudeln, Fr.- C.; brodeln, Mur.; — plappern, SlGor.- C., Valj. (Rad); prim. brbrati; — 4) auf einer Pfeife aus Birkenrinde gewisse schwirrende Töne hervorbringen, Mur., Fr.- C.; prim. frfravka 2).
gòł, góla, adj. kahl, nackt, unbewachsen; goli vrh, gola zemlja; unbehaart: gola glava, kahles Haupt; gola brada; bartloses Kinn; gola miš, eine kahle Maus, Z.; unbefiedert: gol ptič; laublos, zweiglos: golo drevo; — entblößt, unbekleidet, bloß: gola koža, gola roka; z golo glavo, entblößten Hauptes; gol in nag, fadennackt, Cig., Jan.; gol in bos, ohne Kleider und Beschuhung; na golih tleh klečati; goli meč, das blanke Schwert; gola kost, ein Bein ohne Fleisch; z golo lučjo se približati, mit unverwahrtem Licht, Levst. (Nauk); z golimi rokami si kruh služiti (mit den bloßen Händen), Fr.- C.; z golim očesom, mit freiem, unbewaffnetem Auge, Z.; pod golim nebom, unter freiem Himmel, Cig.; bloß, lauter; možje niso goli ljudje — angelci so bili, Ravn.; gola resnica, reine Wahrheit; gola laž, eine blanke Lüge; gola nedolžnost, lautere Unschuld; iz golega sovraštva, aus bloßem Hass; gola ponižnost ga je, er ist die Demuth selbst; iz gola (izgola), nur, C.; prim. zgolj.
gǫ̑ł, -ı̑, f. abgeästeter, junger Baumstamm, Rib.- Mik., Dol., Notr.- C., eno gol sem posekal, drobno drevo kakor žrd, Notr., Lašče- Levst. (Rok.); pl. goli = bolj drobna drva, obsekane veje, ( opp. hlodi): voz goli je pripeljal, Gor.; skladnico goli razklati na polena, Ravn. (Abc.); lučna g., der Stamm, aus dem Lichtspäne gemacht werden, C.; debela g., dicker Baumklotz, C., Zora; žlice ne boš iz cele goli delal, Jurč.; — prim. stsl. golь, Ast, Mik. (Et.).
grȃbež, m. 1) der Raffer, raubsüchtiger, habgieriger Mensch, Cig., Mik.; — der Plünderer, Zora; — 2) der Raub, ZgD.; g. po belem dnevi, ein Raub bei hellem Tage, Slovan; božji g., das Sacrilegium, LjZv.; tatvina in g., Diebstahl und Raub, Zora; die Plünderung: v vsakem slučaju grabeža, DZ.; — die geraubte Beute, Jan.; — 3) das Rechen, das Streurechen: v tem gozdu imam g., Svet. (Rok.); — was zusammengerecht wird: z. B. dürres Laub, Jan.; zusammengerechtes Heu, Fr.- C.
granẹ́ti, -ím, vb. impf. leuchten: solnce grani, Mik. (V. Gr. I. 321.); luč skozi špranje grani, Mik. (Et.).
iz, * I. praep. c. gen. kaže 1) reč, iz katere je premikanje ven namerjeno: aus; kdor iz kake reči pride, je bil v njej; iz hiše priti; iz luže v mlako = aus dem Regen in die Traufe, Cig.; odkod si? iz Zagreba; iz Rima priti, von Rom kommen; iz Lah priti, aus der Furlanei kommen, Goriš.; iz ojnic stopiti, über die Schnur hauen, Cig.; — iz uma je, er ist von Sinnen, Cig., Npes.-K.; — 2) tvarino, iz katere je kaj narejeno: aus, von; kadilnice so bile iz samočistega zlata, waren von reinem Golde, Ravn.- Mik.; kruh iz bele moke, weißbackenes Brot; iz ribje kosti, fischbeinern; — iz cela, aus einem Stück, Mik., C.; nav. iz celega; — človek je iz duše in telesa; — 3) začetek v času in čas, v katerem se kaj godi: iz leta v leto, von Jahr zu Jahr, V.-Cig.; iz mlada, von Jugend an, Mik.; iz početka, im Anfange, Cig.; iz nova ( Cig., Jan., Mik.), iz novega, neuerdings; iz prva ( Cig., Jan., Mik.), iz prvega, anfangs; — 4) nagib kakega dejanja: aus; iz jeze kaj storiti, aus Zorn etwas thun; iz hudobije, aus Bosheit; iz gole lakomnosti, aus purer Habsucht; — 5) način, kako se kaj godi: iz dobre volje, freiwillig; iz rade volje, gerne, Ravn.- Mik.; iz šale, im Scherz, Cig. (T.); iz srca rad, von Herzen gern; iz nevesti, unvermuthet, Met.- Cig.; iz nenada ( nav. iznenada), unverhofft, Cig., Jan., Vrt., Mik.; iz ravna, gerade, C.; iz težka, -kega, schwerlich, kaum, C.; iz tiha, im Stillen, leise, gemach, C.; iz večega, größtentheils, C., Vest.; iz cela, ganz, vollkommen, vzhŠt., ogr.- C.; iz čista, ganz, durchaus, vzhŠt., C.; iz dobra, iz huda, im Guten, im Schlimmen, ogr.- C.; iz lahka, leicht, C.; iz lepa, im Guten, gutwillig, C.; iz nagla, plötzlich, ogr.- C.; — II. praef. pomenja: 1) premikanje, od znotraj ven namerjeno: heraus-, aus-; izbiti, heraus schlagen; izliti, ausgießen, izteči, herausfließen, izbrati, auswählen; — 2) dokončanje, zvršitev: iznoreti, austoben, izpiti se, sich durch Trinken zugrunde richten, izpeti se, sich müde singen, iztesati, etwas fertig zimmern; izčistiti, fertig reinigen; — 3) dosego namena: izprositi, izmoliti si kaj, sich etwas erbitten, durch Beten erlangen; — sploh iz nedovršnih glagolov dela dovršne: izvršiti; — (v mnogih slučajih je iz težko ločiti od s ( z), ker narod navadno oboje enako izgovarja; naj se torej besede, ki niso pod iz-, iščejo pod s- ali z-); — 4) pogostoma z glagoli, ki so že z drugimi predponami zloženi, ne da bi se jim pomen bistveno izpremenil: izpregovoriti, izpodvezati; — III. sestavlja se z drugimi predlogi tako, da vsak del svoj pomen ohrani; prim. izmed, iznad, izpred, itd.; — prim. Mik. (V. Gr. IV. 211., 251., 529.).
izímən, -mna, adj. exceptiv, ausnahmsweise, Ausnahms-, Jan., Cig. (T.); izimni slučaji, Levst. (Pril.), SlN.
kȃmenje, n. coll. 1) Steine, das Gestein; k. lučati; k. lomiti; k. je padalo, es regnete Steine, Cig.; plovoče k., der Traß, DZ.; — 2) eine Bergstaudenfrucht, Rez.- C.; — tudi: kamenjè, Valj. (Rad), in kamę̑nje, na vzhodu.
kazuīstika, f. znanstvo, ki uči pomirjevati vest v težavnih slučajih, die Casuistik, Cig. (T.).
kljúč, m. 1) der Haken: der Widerhaken, damit Stroh oder Heu aus einem Haufen zu raufen, Aeste an sich zu ziehen u. dgl.; požarni k., der Feuerhaken, DZkr.; — 2) etwas Hakensartiges; die Schlüsselrebe: trtna mladika tako odrezana, da se je še košček stare rozge, iz katere je zrasla, drži; tudi sploh: der Rebensetzling; — der Zuganker ( mont.), V.-Cig.; — der Rahmen beim Pfluge, V.-Cig.; die Stuhlsäule am Dachgerüste, Krn- Erj. (Torb.); — = cestni ovinek, Kras- Štrek. (Let.); ključi, Serpentinen, Notr., Rihenberk- Erj. (Torb.); cesta čez Ljubelj gre v ključe, Z.; — ključi, vezi pri košu na vozu, Sv. Peter- Erj. (Torb.); — ključ žerjavov, ein Zug Kraniche, Cig.; — 3) der Schlüssel; pod k. dejati, einsperren; pod ključem imeti, unter Schloss verwahren; k. od vrat, od veže, der Thürschlüssel, der Hausthorschlüssel, Levst. (Zb. sp.); meni luč, tebi ključ, ali: v roko luč, iz roke ključ (= po smrti prehaja posest v druge roke), Npreg.; — das Schränkeisen zum Schränken der Säge, Cig.; — der Schraubenschlüssel; — der Reiber oder Wirbel (pri pipi), DZ.; — das Orgelregister, C.; — der Stempel oder Kolben der Handspritze, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — ključi, die Schlusssteine bei Wölbungen und Kalköfen, Cig., Notr.; — sv. Petra ključ, neko ozvezdje, Pjk. (Črt. 259.); — "rimskega ključa iskati" = neka pastirska igra, Vest. I. 126.; — der Molo, Vrt.; — 4) die Schlüsselblume (primula), C.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — sv. Petra k., der Erdrauch (fumaria), C., Tuš. (B.), Strp.; die Himmelskerze (verbascum thapsus), C.
kljȗčnik, m. die Kuckuckslichtnelke (lychnis flos cuculi), Soška dol.- Erj. (Torb.); — (= lučnik [verbascum], Hal.- C.).
kovár, -rja, m. = kovač, C.; — der Anstifter: slučaj, ta zlobni kovar, LjZv.
kŕgati, -am, vb. impf. 1) aufklecksen, Cig.; — 2) intr. sich absondern, herausdringen: maslo iz deže, smola iz drevesa krga, Z.; — 3) k. se, klecken, Cig.; luč se krga, das Licht fließt, Cig.; oči se krgajo, die Augen triefen, Cig., Jan.
kriljáti, -ȃm, vb. impf. fliegen, flattern: skrjanček jel je kriljati nad idilnim svojim domom, Zv.; veša okoli luči krilja, M.; žuželke kriljajo, Zora; — herumstreifen, Jan.; prasec tod okoli krilja, M.; — (mit den Händen) herumschlagen, gesticulieren, fuchteln, Cig., Jan.; z rokami k., BlKr.
križljáti, -ȃm, vb. impf. 1) kreuz und quer fliegen: lastavice križljajo, C.; — 2) flackern: z lučjo k., C.
mədlẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) sich abhärmen, siechen, Cig.; — schmachten, Cig., Jan.; od lakote in žeje m., vor Hunger und Durst schmachten, Cig.; od ljubezni, od žalosti m., Škrinj.- Valj. (Rad); m. po kom, čem, nach jemand schmachten, sich heftig sehnen, Cig. (T.), Savinska dol.; — 2) medli mi, es ist mir übel, Cig., M.; — 3) magern, abmagern, Jarn., Cig., Jan., M., Gor.; vaša živina vsak dan huje medli, Z.; — 4) sich matt, schwach zeigen; drevje medli (kadar jeseni neha rasti), Pirc; luč medli, das Licht brennt schwach, Z.; schwach scheinen: solnce je medlelo na zapadu, Erj. (Izb. sp.); schwach glänzen: ljuba materska ljubezen jim iz očesa medli, Ravn.
mẹhúrəc, -rca, m. dem. mehur, das Bläschen; plučni m., das Lungenbläschen, Erj. (Som.); tolščni m., das Fettbläschen, Erj. (Som.); vodeni m., die Wasserblase, Cig., Jan.
mę̑mọ, adv., praep. = mimo, Mur., Jan., Gor.; luč je boljša memo teme, Škrinj.
mrčę́zati, -am, vb. impf. schlecht brennen: luč mrčeza, C.; — prim. 1. mrčati.
nažgáti, -žgèm, vb. pf. 1) anbrennen; n. papir; n. svečo; — anzünden; luč n.; — 2) abprügeln.
oblízniti, -lı̑znem, vb. pf. mit einmaligem Ausstrecken der Zunge ablecken; — luč se oblizne, das Licht flackert auf, Zora; ogenj se je obliznil, das Feuer loderte auf und erlosch, Z.; obliznilo se je = zablisnilo se je, Zora.
oblizováti, -ȗjem, vb. impf. ad oblizati, oblizniti; belecken, ablecken; kdor z rokami med meša, prste oblizuje, Cig.; — luč se oblizuje, das Licht flackert, Zora.
odtŕniti, -nem, vb. pf. = utrniti: luč o., Z.; ( pogl. otrniti); — weg-, ausspritzen, Jan.
ogasíti, -ím, vb. pf. auslöschen, Cig.; o. luč, Mur.; — löschen, o. žejo, Jsvkr., Vrt.
otrínjati, -am, vb. impf. ad otrniti; 1) luč o., das Licht putzen, BlKr.- M.; — 2) prügeln, Cig.
otŕniti, -nem, vb. pf. 1) o. luč, das Licht putzen oder schneuzen; — 2) (mit einem Stock oder einer Ruthe) schlagen, Cig., Notr.; otrni vola! Vreme- Erj. (Torb.); — ausschlagen (o konju), Polj.
plamenẹ́ti, -ím, vb. impf. mit Flammen brennen, flammen; plameneč ogenj, plameneča luč; — plameneč pogled; ein Flammenblick, Cig.
pojẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. 1) athmen, Mur.; sapo p., Luft schöpfen, Athem holen, C., Dalm.; komaj sapo pojemljem, ich athme kaum, Z.; — dušo p., in den letzten Zügen liegen, Dalm.; = pojemati, Cig., C., Kast.; verenden: ne daleč od njega pojemlje krvaveč zajec, LjZv.; p. kakor ribica na suhem, Str.; — schluchzen, Mur., Cig.; — 2) abnehmen (an Menge, Größe, Intensität, Kraft u. dgl.); vino pojema = že po malem iz soda teče, C.; mesec, ogenj, luč pojema, Cig.; zima, spomlad pojema, C., Zora; glas pojema, die Stimme verhallt, Cig.; draginja pojemlje, Dict.; — pojemajoča brzina, abnehmende Geschwindigkeit, Cig. (T.); — an Gesundheit abnehmen, C.; pojema, es geht mit ihm zuende, Cig.; od lakote p., C.
polovník, m. = pol mernika; der vierte Theil des österreichischen Metzens, Mur., V.-Cig.; — der Scheffel, Trub.- Mik.; luč postaviti pod p., Slom.; luč svoje modrosti staviti pod p., LjZv.
prì, I. praep. c. loc. kaže 1) bližavo: bei: pri vratih stati; pri korenini odrezati drevesce; pri ognju se greti; ostati pri materi; služiti pri županu; pri nas ni te navade; pridigar pri Sv. Jakobu, Prediger an der St. Jakobskirche; pri nunah; pri sebi imeti kaj; pri koncu biti, am Ende oder zuende sein; kako ti je pri srcu? wie ist dir zumuthe? — pri luči, pri solncu, pri mesečini; — vse pri čislu in pri vagi dati, alles zählen und wägen, Dalm.; pri meri, nach dem Maße, Trub.; pri čislih, genau, Cig., C.; — 2) čas: bei; pri tej priči, in diesem Augenblicke, auf der Stelle; pri belem dnevu, bei hellichtem Tage; pri godu (prigodi), früh, Jan., Guts. (Res.), Rož.- Kres, Npes.-Schein.; pri času, frühzeitig, C.; — 3) dejanje, katerega se kdo udeležuje, ali stanje, v katerem kdo je, ali okoliščine: bei; pri delu; pri jedi; pri maši; gibčen pri plesu; pri miru biti, ruhig sein; pri miru pustiti, in Ruhe lassen; pri zdravi pameti biti, bei Vernunft (Trost) sein; ne biti sam pri sebi, seiner selbst nicht mächtig sein, Cig.; pri volji biti, gewillt, bereit sein; ne vem, pri čem sem, ich weiß nicht, woran ich bin; pri tem takem, bei so bewandten Umständen, Cig.; kmetje pri tem trpe; pri vsem tem, bei alledem; — 4) predmet, pri katerem se prisega: bei; pri moji veri! pri moji duši! pri moji kokoši! (po nem.); — II. adv. ( praef.) (pri adjektivih) znači zmanjševanje: pribel, pričrn, prisladek, weißlich, schwärzlich, süßlich, Habd.- Mik.; — III. praef. znači: 1) bližavo, bližanje ali, da se doseže, kar se je nameravalo pri kakem dejanju: herbei-, hinzu-; privaliti kamen, prignati, prisesti, priti; prileteti; prižvižgati, pfeifend herbeikommen; prijeti, ergreifen; — 2) pridobivanje s kakim dejanjem: er-; priberačiti, erbetteln; privolariti, prigospodariti, priženiti, primožiti, priigrati, beim Ochsenhandel, bei der Wirtschaft, durch Heirat, beim Spiel erwerben; — 3) zmanjševanje: prigristi, anbeißen; prirezati vrhe drevesom, den Bäumen die Wipfel abstutzen; prismoditi si lase, sich die Haare ansengen; pripreti vrata, eig. die Thüre ein wenig zumachen, anlehnen.
pricvŕkniti, -cvȓknem, vb. pf. ansengen: p. si lase, Z.; lasje so se pricvrknili na luči, BlKr.; slana pricvrkne rastline, Cig., Lašče- Levst. (Rok.); pricvrknjen klas, Ravn.; jed se pricvrkne (= se prismodi), BlKr.; — = udariti, BlKr., Lašče- Levst. (Rok.); — pricvrknjen = prismojen, angebrannt, verrückt: p. človek, Cig., Jan.; pricvrknjeno srce, LjZv.
prikríti, -krı̑jem, vb. pf. ein wenig verdecken; luči so se svetile tu in tam iz oken, ako niso bila prikrita očem s sadnim drevjem, Jurč.; jame p., die Gräben blenden, Cig.; divjačino z vejami p., Cig.; s šemo p., vermummen, Cig.; — povedati komu kaj prikrito ali odkrito, LjZv.; — verbergen: skrivala ga je tri mesce: ni ga mogla dalje p., Ravn.; — verhehlen, verheimlichen, vertuschen; p. komu kaj.
pripráviti, -prȃvim, vb. pf. 1) bereiten, vorbereiten; p. komu svečo, da si prižge luč, nož, da more kaj rezati; vse p., kar je treba; — p. se, sich vorbereiten; za izpoved se p.; sich gefasst machen: le se pripravi, danes bo huda! — zurichten, zubereiten; kosilo p.; präparieren: vino p., Cig.; aufbereiten ( v. Erzen), Cig. (T.); — 2) beischaffen, Cig., Jan.; p. komu kaj, jemandem etwas verschaffen, Cig.; p. si kaj, sich verschaffen, erwerben, C., jvzhŠt.; kakor pripravljeno, tako zapravljeno, Cig.; — 3) dazubringen, zu etwas bewegen: ni ga moči p., da bi šel domov; p. koga k smehu, k lepemu vedenju, Cig.; — p. se, sich anschicken, sich unterstehen, C.; pripravljen, bereit: p. kaj storiti; — 4) in einen Zustand versetzen, bringen: v strah, žalost, sramoto p.; na druge misli p., Cig.; v nered p., in Unordnung bringen, Cig.; na beraško palico p., Cig.; pod sebe p., unter seine Gewalt bringen, Dalm.; — 5) vb. impf. sich schicken, C.; — pripravi se mu delati = delo mu gre od rok, Podkrnci- Erj. (Torb.).
prisvẹ́titi, -im, vb. pf. leuchtend herbeikommen: z lučjo p. v temno sobo; scheinend hervorkommen, mesec je prisvetil; mit den Strahlen erreichen: p. do česa; — p. komu eno, jemandem einen Schlag versetzen, C.
prižgáti, -žgèm, vb. pf. anzünden: svečo, luč p.
1. ráčiti, rȃčim, vb. impf. 1) wollen, geruhen, Jan.; da mi on rači dati odpustek vseh mojih grehov, rok. iz 15. stol.; ohranjenje sv. križa rači z menoj ino z vami ostati! rok. iz 15. stol.; rači nas darovati, wolle uns beschenken! Krelj- M.; večna luč rači vse temnice iz njegove cerkve vzdigniti, Krelj; — 2) r. se, belieben: rači se mi, es beliebt mir, ich habe Lust, Jan., Mik., vzhŠt., BlKr.; naj se Vam rači! belieben Sie! Mik.
rokomèt, -mę́ta, m. = lučaj, die Wurfweite, Jan. (H.).
rokǫ̑vnik, m. 1) der Muff, Vrt.; — 2) = rokovnjač, C., M., Zora, DSv. (III. 52.); o rokovnikih se pravi, da so otrokom roke odsekovali, ki so jim potem v temi svetile kakor luči; od tega morda imajo ime; prim. Levst. (Zb. sp. III. 302.); tudi rokovník, Jurč.
samosvọ́j, -svója, adj. 1) selbständig; samosvoj gospod, Mur.; samosvoji politični okraji, samosvoje področje občinsko, Levst. (Nauk); še nimajo samosvojega okusa, Levst. (Zb. sp.); — 2) Eigen-, Cig.; samosvoja hvala, das Eigenlob, Cig. (T.); — 3) eigen, eigenthümlich: rudnina, ki nema samosvoje barve, ampak je le po slučajni primesi obarvana, Erj. (Min.); starec, čisto samosvoje, nenavadne postave, Jurč.; s. človek, ein Sonderling, Tolm.; — 4) eigensinnig, Dol., Šl.
samosvojọ̑st, f. = samosvojnost, C.; vrtoglavcu samosvojost in pa slepcu luč v roke dati, Slom.
sẹ̑nčnik, m. 1) = solnčnik, der Sonnenschirm, Cig., Jan., DZ., nk.; — 2) = senčilo, der Lichtschirm, Cig., Jan., C.; postaviti luč za s., Glas.
sestríti se, -ím se, vb. impf. schwestern, sich verschwistern, verschwistert sein, Cig., C.; senca se z lučjo sestri, Levst. (Zb. sp.).
síłən, -łna, adj. 1) gewaltthätig, ungestüm, heftig; — zudringlich, aufdringlich; ne bodi tako silen! — inständig, angelegentlich; silne prošnje, Cig.; — dringend, pressant; silno delo; silen slučaj, dringender Fall, DZ.; silna potreba, dringende Noth, Cig.; silna nevarnost, Cig.; zwingend: silen in prepričalen dokaz, LjZv.; — 2) gewaltig; močan in silen človek, Levst. (Zb. sp.); črez silno morjiče, od silnega morja, Npes.-Schein.; — silno, gewaltig, ungemein; silno velik; silno bogat; silno rad, für sein Leben gern, Cig.; — 3) kräftig, drastisch, Cig., Jan., Cig. (T.); — 4) geil, fett: silna jed, eine geile Speise, Polj.; silna prst, Jan.
slẹpíłən, -łna, adj. blendend: slepilna luč, Cig.; — bethörend, gaukelhaft, Jan.; illusorisch, Cig., Jan., Cig. (T.).
slẹpnjáti, -ȃm, vb. impf. = pri slabi luči kaj delati, Vas Krn- Erj. (Torb.).
1. stŕniti, -nem, vb. pf. 1) zu einem Ganzen verbinden, vereinen, Mur., Cig., Jan., C.; z oblokom s., zusammenwölben, Cig.; predeli se strnejo drug z drugim (werden räumlich miteinander verbunden), DZ.; roke s., die Hände schließen, C.; — s. se, sich vereinigen, sich verbinden: s. se zoper koga, sich gegen jemanden verbünden, Vod. (Izb. sp.); obilo lučic se strne v eno samo luč, LjZv.; strnili sta se drevesi, die zwei Bäume sind aneinander gewachsen, Cig.; — trenotje, ko se strne človeku čas in večnost, Str.; — s. se, zusammenrücken, zusammentreten, Poh.- C.; ministranta se strneta, kadar se na sredi spodnje stopnice pred oltarjem priklonita vkupe, Lašče- Erj. (Torb.); vsi se v eno postat strnite! C.; barke se strnejo (laufen zusammen), Hip. (Orb.); s. se s kom, einem in den Wurf kommen, V.-Cig.; sich zu einer Schar vereinigen, sich rotten, sich scharen, Cig.; Judje so se strnili, Jap. (Sv. p.); — strne se boj, man wird handgemein, Cig., Ravn.; — 2) s. se, übereintreffen, übereinstimmen, Cig.; kako lepo se oboje božje bukve strnejo, natura in evangelij! Ravn.
svẹtárən, -rna, m. = čelešnjak za luč, Tolm.- Levst. (M.).
svẹtnják, m. 1) ein Weltlicher, Cig.; — 2) svẹ̑tnjak, der Leuchter, Meg.; luč se postavi na svetnjak, Krelj.

1 101

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA