ločitev (10)

1. ločı̑tev, -tve, f. die Scheidung, die Trennung, die Absonderung; — ura ločitve, die Abschiedsstunde, Cig.
2. določı̑təv, -tve, f. die Bestimmung, nk.
3. izločı̑təv, -tve, f. die Ausscheidung, die Ausschließung, Jan.
4. odločı̑təv, -tve, f. 1) die Absonderung, die Ausscheidung, Cig., Jan., C., DZ.; — 2) die Entscheidung, die Bestimmung, C.
5. razločı̑təv, -tve, f. die Trennung, die Scheidung, Jan., nk.; — die Unterscheidung, Jan., nk.
6. interpúnkcija, f. ločitev po ločilnih znamenjih, die Interpunction, Cig. (T.), nk.
7. izžę́ti, -žmèm, vb. pf. (her)ausdrücken, entpressen; vodo iz perila i., auswinden, Cig.; ločitev bo izžela marsikatero solzo, Cv.; — erpressen, Cig.; ausringen: perilo i., Cig., Jan.; — entsaften, Cig.
8. ločı̑tva, f. = ločitev.
9. ločı̑tvọ, n. = ločitev: čas tvojega ločitva, Trub. (Post.).
10. ràz, I. praep. c. acc. = z, s c. gen. von — herab, von — weg; Je pa rinčica padla Raz mizo na tla, Npes.-Schein.; raz brdo priti, vom Hügel herabkommen, raz vrh proso nositi, raz drevo pasti, raz mizo vzeti, raz konja pasti, stopiti, Mik.; dere se, ko bi jermene razenj rezali, er schreit, als ob man Riemen von ihm herabschnitte, Mik.; gre meso razenj, ko perje raz starega orla, Mik.; pastirci, tecite raz polje! Mik.; raz sebe = narazen, auseinander, Jarn. (Sadj.); brati raz bukve, Polj.; (napačno c. gen.; raz života, Ravn.; nam. raz tudi: z (s) c. acc.: padel je z mizo, z Belo, z Visoko priti [redkeje: z Visokega], Gor.- Mik. (V. Gr. IV. 441.)); — II. praef. znači 1) ločitev (v raznih obzirih), pos. taka, da se dejanje vrši v razne meri ali na raznih mestih: auseinander-, auf-, entzwei-, zer-; razvezati, razodeti, razkriti, razporočiti, razveljaviti; razgnati, raziti se, razdati, razbiti, raztrgati; — 2) razširitev, razmnožitev, okrepčanje: er-; razbliniti, razvaljati; razbeliti, razgreti, razveseliti, razsrditi; — 3) začetek dejanja: razjokati se; — (pred samostalniki: Ex-: razkralj, nk.).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani