Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
ločen (62)
-
1. lǫ́čən, -čna, adj. 1) Bogen-: en lǫ̑čni streljaj daleč, Dalm.; ločna stopinja, der Bogengrad, Cel. (Geom.); — 2) geschmeidig, biegsam, Cig., Šol., C., M.; l. les, Cig.
-
2. lǫ́čən, -čna, adj. 1) Trennungs-: lǫ̑čni list, der Scheidebrief, Dict., Kast.; — 2) leicht zu trennen, Burg. (Rok.).
-
lǫ́čenəc, -nca, m. der Getrennte: der geschiedene Ehegatte, Cig.; — der Schismatiker, Cig.; zedinjenci in ločenci, die Unierten und Nichtunierten, Cv.
-
lǫ́čenje, n. das Scheiden, das Trennen.
-
lǫ́čenka, f. die geschiedene Ehegattin, Cig.; — die Schismatikerin, Cv.
-
dolǫ́čən, -čna, adj. 1) bestimmbar, Cig. (T.); — 2) bestimmt, präcise, Mur., Cig., Jan., nk.; določni naklon, der Indicativ, Jan.
-
določénost, f. die Bestimmtheit, Cig. (T.).
-
izlǫ́čən, -čna, adj. ausschließlich, Jan., Zv.
-
izlǫ́čenje, n. die Ausscheidung, Cig.; — der Bann, Cig.
-
klǫ́čenje, n. das Glucken; k. kokle, Str.
-
krvolǫ́čən, -čna, adj. blutdürstig, grausam, Cig., Jan., nk.
-
1. nedolǫ́čen, adj. nicht bestimmt, unbestimmt, Cig.; na nedoločen čas, auf unbestimmte Zeit, Cig.
-
2. nedolǫ́čən, -čna, adj. unbestimmbar, Jan. (H.); — unbestimmt, unentschieden, Jan., nk.; — nedoločni naklon, die unbestimmte Art, der Infinitiv, Jan. (Slovn.).
-
nedolǫ́čenost, f. die Unbestimmtheit, Cig.
-
nelǫ́čən, -čna, adj. unbiegsam, Cig.; — prim. 1. ločen.
-
neodlǫ́čen, adj. 1) unabgesondert; — 2) unbestimmt, Cig.
-
neodlǫ́čən, -čna, adj. unentschlossen, nk.
-
nerazlǫ́čən, -čna, adj. 1) unzertrennlich, untrennbar, Cig., M.; — 2) undeutlich, unklar; nerazločno govoriti.
-
oblǫ́čən, -čna, adj. 1) Bogen-: oblǫ̑čni zlog, der Bogenstil, Cig. (T.); — 2) bogenförmig, Jan., Cig. (T.); gewölbt, C.
-
odlǫ́čən, -čna, adj. 1) Entscheidungs-, entscheidend, kritisch, Cig., Jan.; odlǫ̑čna doba, die Krisis, Cig. (T.); na odločnem razpotju, Erj. (Izb. sp.); — 2) entschieden, entschlossen, resolut, Cig., Jan., nk.; — bestimmt: o. odgovor, eine positive, bestimmte Antwort, Cig.; odločno povelje, ein gemessener Befehl, Jan.; — 3) trennbar, Cig. (T.).
-
odlǫ́čenəc, -nca, m. der Abgesonderte, der Ausgeschiedene; der Excommunicierte, Cig., C.; — der Separatist, Jan.
-
odlǫ́čenost, f. die Abgeschiedenheit, Cig.; — der Separatismus, Jan.
-
razlǫ́čən, -čna, adj. 1) scheidbar, trennbar, Jan. (H.); — 2) unterscheidbar: deutlich; razločno govorjenje; razločno povedati, govoriti, učiti; — 3) = različen, ogr.; — 4) = odločilen, entscheidend, Cig.; — 5) razločno, einzeln, Krelj.
-
razločeník, m. der Ketzer, Krelj.
-
razlǫ́čenje, n. 1) die Trennung, (razločenjè) ogr.- Valj. (Rad); — 2) die Unterscheidung, kajk.- Valj. (Rad).
-
slǫ́čən, -čna, adj. bogenartig, Cig., Jan.
-
zaločę́nəc, -nca, m. der Ertappte, Bes.; der Gefangengenommene, Let.
-
četvę̑r, num. distr. 1) vier; pri substantivih, ki se ali sploh ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: četvere vilice, vier Gabeln; četvere rokavice, vier Paar Handschuhe; tudi substantivno v srednjem spolu: četvero vilic, četvero rokavic; — pri substantivih, pri katerih si kako pripadajoče mnoštvo mislimo: četveri snubci, ali: četvero snubcev (s svojimi spremljevavci); — 2) die vier; o določenih, skupaj spadajočih osebah ali rečeh: četveri možje; četvero poslednjih pripovedek; — 3) vier; ako hočemo povedati, da so šteti predmeti različni po spolu, starosti i. t. d.; nav. le substantivno: četvero ljudi (moški, ženske, otroci), četvero živinčet; — 4) viererlei: četvero vino, četvero sadje, četvero oblačilo; — 5) vier, vierfach (pri abstraktnih substantivih): četvero ubojstvo, vier Morde, vierfacher Mord; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: na četvero razdeliti, in vier Theile theilen; — 7) četvero = štirje, štiri: bilo nas je četvero, es waren unser vier: — prim. Mik. (V. Gr. IV. 59—67.).
-
določljìv, -íva, adj. = določen 1), Cig., Jan.
-
dvọ̑j, num. distr. 1) zwei; pri substantivih, ki se ali sploh, ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: dvoje vilice, zwei Gabeln; dvoje škornje si dati napraviti, zwei Paar Stiefel; tudi substantivno: dvoje; dvoje vilic; — pri substantivih, pri katerih si mislimo kako pripadajoče mnoštvo: dvoje snubce je imela (vsak snubec je imel svoje spremljevavce); — 2) die zwei; o določenih skupaj spadajočih osebah ali rečeh: pet hlebcev kruha sem prinesel, dvoje manjših daj otrokom, die zwei kleineren Laibe; dvoje volov, das Ochsenpaar, C.; — 3) zwei; ako hočemo povedati, da sta predmeta različna po spolu, starosti itd.: vzel je v ladjo vsake živali dvoje, von jeder Thiergattung ein Männchen und ein Weibchen; dvoje telet ( n. pr. teliček in telica); dvoje Judov (mož in žena, mož in otrok ali žena in otrok, toda: dva Juda, zwei jüdische Männer); — 4) zweierlei; dvoji otroci (od dveh očetov ali dveh mater); dvoje vino; — 5) zwei, zweifach, pri abstraktnih substantivih: dvojo krivico dela, er begeht ein zweifaches Unrecht; dvoja žalost, Dalm.; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: zwei Dinge, Theile u. dgl.; dvoje h krati loviti, nach zwei Dingen zugleich streben, Cig.; na dvoje razdeliti, in zwei Theile theilen; na dvoje iti, auseinander gehen, Z.; eno uro sva na dvoje, wir sind eine Stunde von einander entfernt, M.; bila sta uže dolgo na dvoje, sie hatten sich schon vor langer Zeit zertragen, Jurč.; — 7) dvoje = dva, dve; Se dvoje kit mu dol' obes', Npes.-K.; — prim. četver.
-
édən, (pred substantivi: èn, Mik., Levst. [Sl. Spr.]), éna, éno, gen. énega, éne, num. 1) einer, ein; eden izmed vas, vas eden, einer von euch; eden čita, drugi piše, tretji spi; dvoje škornje imam, pa le en klobuk; ene škarje, ene rokavice, eine Schere, ein Paar Handschuhe; šteje se: eden, dva, tri itd., ali: ena, dve, tri itd., eins, zwei, drei u. s. w.; po eden, je einer; eden za drugim, einer nach dem andern; oba eno godeta, beide sind von einem Schlage, Met.; ob enem, zugleich; v eno mer, in einemfort (tudi: v enomer); prim. ona ne spi vse v eno, Hip. (Orb.); — 2) pl. eni, einige, etliche; eni ter eni, hie und da einige; eni pravijo da, drugi da ne; ena dva, enih pet = kaka dva, kakih pet, etliche zwei, fünf; ene krate (krati), etlichemale; — 3) kot nedoločen členek (ein); en volovski voz, en duhovni, Cv.; (novejša književna slovenščina se ga ogiblje); — edna, edno, Mur., Jan. (Slovn.) in tu in tam v knjigah, starejših in novejših; poudarjeno tudi "eden" pred substantivi: pred Bogom je tisoče let kakor eden dan, Krelj; ena vera, eden krst, Schönl.; eden krivičen vinar deset pravičnih sne, Npreg.- Jan. (Slovn.); — prim. jeden.
-
edūkt, m. po kemični poti izločena tvarina, das Educt ( chem.), Cig. (T.).
-
fōrmula, f. za posebne slučaje določeno besedilo ali ( math.) s črkami izraženo računsko pravilo, die Formel, Cig. (T.).
-
jérmen, -ę́na, m. 1) = remen, der Riemen; brusilni j., der Streichriemen, Cig.; gonilni j., der Triebriemen, DZ.; stremenski j., der Steigriemen, Cig.; — 2) pl. jermeni, tist prostor v kozolcih, ki je za seno odločen, Dol., Notr.; — 3) povodni j., das Seegras, (zostera), Tuš. (B.).
-
kategōričən, -čna, adj. določen, kategorisch, Cig. (T.).
-
kolōn, m. "koloni niso lastniki zemljišč, ampak za to, da jih obdelujejo, imajo določen del pridelka", Prim.; — it. colono.
-
koštrȗn, m. 1) der geschnittene Schafbock (Hammel, Schöps); prim. it. castrone, der Schöps. — 2) usločena trta s čepi, jvzhŠt.
-
lúpljenica, f. repa, za lupljenje odločena, Polj.
-
nerazločljìv, -íva, adj. = nerazločen 1), Cig., Jan.
-
obǫ̑čən, -čna, adj., nam. obločen: obočna jama, die Gewölbehöhle ( geogr.), Cig. (T.).
-
òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
-
odēj, m. najbolj za glasbene zabave odločeno poslopje, das Odeum, Cig.
-
odločljìv, -íva, adj. 1) entscheidend: o. biti o čem, hinsichtlich einer Sache entscheidend sein, DZ.; — 2) = odločen 3), trennbar, separabel, Cig., Jan.
-
odvážən, -žna, adj. = pogumen, odločen, kühn, muthig, entschieden, Jan., C.; — (po drugih slov. jezikih).
-
1. òn, óna, onọ̑ (ónọ), pron. er, sie, es; on, der Mann, ona, das Eheweib (tako med prostim narodom drug o drugem govorita mož in žena); on, das Männchen, ona, das Weibchen bei Thieren ( bes. Vögeln); acc. n. sing. "je": storite je tretjič, Dalm.; vzemi le-to dete in je doji, Dalm.; brzdam svoje telo in je v hlapčevanje silim, Schönl.- Met.; tako tudi nk. (sicer nav. "ga"); — v nikalnih stavkih more genitiv tega zaimena spremljati samostalnik, katerega se tiče zanikavanje: ni ga jezika, ni je besede, Ravn.- Mik.; Ni ga lasu na glavi več, Preš.; nimam ga človeka, ki bi me v jezero dejal, Ravn.- Mik.; tako tudi pri akuzativu v vzklikih: da jo nevoščljivost! da ga napuh! Ravn.- Mik.; ( gen.: da je sestre! Met.- Mik.); — acc. f. sing. "jo" izraža nekak nedoločen objekt pri mnogih glagolih; potegniti jo kam, uganiti jo; Štirje jo godejo, Eden jo trobi, Npes.-K.; (menda po vplivu italijanščine; prim. capirla, Mik. (V. Gr. IV. 30.)); — stari acc. m. sing. "i(jъ)" se združuje z nekaterimi predlogi: predenj, nadenj, (= pred njega, nad njega) in: vanj, zanj, nanj, ponj (= v njega, za njega, na njega, po njega); (pomni: gre nad i, pade pred-i, Met.).
-
orkēstər, -stra, m. prostor v gledališču med odrom in pritličjem, odločen za godbo, godčevski zbor, das Orchester, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
-
poročíti, -ím, vb. pf. 1) anvertrauen, anheimstellen, empfehlen, Alas., Jan., M., C.; cerkovne službe komu p., Trub.; kje je čreda, katera je bila tebi poročena? Dalm.; s tem bodite Bogu poročeni! Dalm.; hinavce božji sodbi p., Dalm.; poroči nas svojemu sinovi! Kast.; bodi Bogu poročeno! C.; — p. komu kaj v oporoki, jemanden im Testamente bedenken, Cig.; — 2) mündlich auftragen, Mik.; befehlen, Meg., Mur.; vse, kar si mi poročil, hočem storiti, Dalm.; je li to od mojega Gospoda poročeno? Dalm.; — Nachricht geben, berichten, Dol.- Levst. (Zb. sp.); Snoč' sem ljubici poročil, Da bom drevi slovo jemal, Npes.-K.; Al' zdrav je, kar se ločil, Ni pisal ne poročil, Preš.; — den Bericht erstatten, rapportieren, Mur., Cig., nk.; o vsacem četrtletju p. okrajnemu oblastvu, Levst. (Nauk); — 3) trauen (ein Brautpaar); — p. se, sich trauen lassen, sich verheiraten; p. se z bogato nevesto; — 4) p. katero, sich ein Weib antrauen lassen, heiraten, Kr.; jaz sem ženo poročil, ich habe ein Weib genommen, Krelj; odločeno ženo p., ein geschiedenes Weib heiraten, Trub., Kast.
-
pozitīvən, -vna, adj. določen, gotov, positiv, Cig. (T.), Cel. (Ar.), nk.
-
preklı̑canəc, -nca, m. 1) der Verwiesene, der Geächtete, C.; ločen preklicancu enako je od vse človeške druščine, Ravn.; — 2) der Verrufene, der Berüchtigte, Mur.
-
pretèk, -tę́ka, m. 1) das Durchlaufen, der Durchlauf, Cig.; — 2) eine Untiefe im fließenden Wasser (prétek, -tę́ka), Notr.- Erj. (Torb.); — 3) der Ablauf, der Verlauf (o času), Cig., Jan.; po preteku določenega časa, nk.; — 4) der Umsatz (vom Geld), Cig. (T.).
-
prihajáč, m. 1) einer, der irgendwo Unterstand hat, Svet. (Rok.); der Quartiergast, C.; za prihajača je pri kom, kdor ne služi, ampak le prihaja na nedoločen čas in pomaga delati, kadar nima drugega opravka, Gor., jvzhŠt.; — 2) der Ankömmling, Cig., Jan., C.; der Fremde, C.; — 3) = prežar, C.
-
prilǫ́čiti, -im, vb. pf. zuordnen, beigesellen, Jan., C., Trub.; Matija je bil k apostolom priločen, Dalm.
-
razglę́dən, -dna, adj. 1) Recognoscierungs-: razglę̑dnọ poročilo, SlN.; — 2) eine weite Aussicht gewährend: razgledno mesto, Rib.- Svet. (Rok.); — 3) = razločen, augenscheinlich, klar, V.-Cig.
-
razločljìv, adj. 1) = razločen 1), zertrennbar, Jan. (H.); — 2) = razločen 2), unterscheidbar, Cig.
-
sẹ̑čnja, f. 1) das Holzfällen, C.; o sečnji, zur Holzschlagszeit, Cig.; s. drevja, Navr. (Let.); — 2) der Schlag (del gozda, odločen v sekanje), Goriš., Idrija- Erj. (Torb.), Ip.; — 3) sečnja (mesa), die Ausschrotung (des Fleisches), C.
-
sločı̑łnica, f. = naprava za sločenje ( n. pr. vil), C.
-
sločílọ, n. 1) = naprava za sločenje kake stvari ( n. pr. vil), C.; die Reifbeuge (der Böttcher), C.; — 2) die Krümmung ( z. B. der Reife), C.
-
socialīzəm, -zma, m. prizadevanje izboljšati razmere človeške družbe po določenih načelih, der Socialismus.
-
sonēt, m. neka vrsta liričnih pesni določene oblike, das Sonett.
-
v, I. praep. A) c. acc. 1) kaže na vprašanje: kam? pri glagolih, ki pomenjajo premikanje, in drugih, kam je dejanje namerjeno: in (nach, gegen); iti v cerkev; pasti v jamo; nima kaj va-se, er hat nichts zu essen, Dol., Gor.; gledati v knjigo; v tarčo streljati; kamen v koga vreči; v cesarja (= proti cesarju) se puntati, Burg.; iti v stran, seitwärts gehen; v kraj iti, spraviti, weggehen, wegschaffen; omahovati v dve plati, nach zwei Seiten hin schwanken, Ravn.; v leta iti, alt werden; v misel vzeti, erwähnen; — (kraj je izražen po dejanju): iti v mlat, v prejo, dreschen, spinnen gehen; — v gobe hoditi = hoditi gob brat, LjZv.; — (kraj je izražen po osebah): v svate iti, vabiti, zur Hochzeit gehen, laden; v kmete iti, aufs Land gehen, C.; v Lahe iti, in die Furlanei gehen, Goriš.; v Nemce iti, nach Deutschland gehen, C., nk.; — dati koga v krojače, jemanden das Schneiderhandwerk lernen lassen, Glas.; — na vprašanje: kje? biti v katero faro, zu einer Pfarre gehören, Cig., Dol.; v nekatere kraje, v nekatera, ena mesta, in einigen Gegenden, an einigen Stellen, Kr.; — 2) kaže dele, v katere se deli kaka reč: in; v štiri dele razdeliti; Zreže v koscev jo (popotnico) deset, Npes.-K.; — 3) kaže obleko, v katero se kdo oblači: in; oblačiti se v svilo, v volno; v škrlat oblečen; — 4) kaže pri glagolih: zadeti, udariti, raniti itd. prizadeti del: in, an; v nogo, v obraz udariti, raniti; v lice poljubiti; — 5) stoji v časnem pomenu na vprašanje: kedaj? an; v nedeljo, v ponedeljek, v petek in svetek; v praznike; v 5. dan avgusta meseca, nk.; ti boš mutast do tega dne, v kateri le-to storjeno bode, Krelj; v večer ali v jutro, Krelj; v stare čase je bilo dovoljeno, LjZv.; v prvo, v drugo, zum erstenmal, zweitenmal; v tretjič, zum drittenmal; v novič, neuerdings; — v jesen, im Herbste; v bratvo, zur Zeit der Weinlese, Danj. (Posv. p.); v prijazni čas popoludne, Levst. (Zb. sp.); — 6) kaže namen, nasledek: zu; v ta namen, zu diesem Zwecke; v dar dati, schenken, v dar dobiti, zum Geschenke bekommen; v dokaz biti, zum Beweise dienen, Cig., nk.; v to opravilo odločen, zu diesem Geschäfte bestimmt, Burg.; v strah prijeti koga, jemanden scharf zur Rede stellen; v zakon vzeti, zur Ehe nehmen; v najem, v zakup dati, vzeti, in Miethe, Pacht geben, nehmen; v posest vzeti, in Besitz nehmen, Cig., Levst. (Nauk), nk.; v last imeti, zueigen haben, Cig., nk.; = v svoje imeti, Cig.; v smeh obrniti, lächerlich machen; v hudo obrniti, missdeuten; v rop jim bodo naše žene (zum Raube), Ravn.- Mik.; — biti v kaj, zu etwas gereichen: v korist, v dobiček, v škodo, v nesrečo, v čast, v sramoto, v veselje, v žalost biti komu; v čast si šteti; v zlo, v greh šteti (anrechnen) komu kaj; v posmeh biti, zum Gelächter sein; v denar spraviti, zu Geld machen; v nič devati, herabwürdigen, mit Verachtung behandeln; v navado priti, zur Gewohnheit werden; — 7) kaže to, v kar se kaj izpremeni: in, zu; kačo izpremeniti v človeka; izpremeniti se v kačo; — kronati koga v cesarja, Vrtov.- Jan. (Slovn.); v kralja izbrati, Levst. (Rok.); v tajnika postaviti, Levst. ( LjZv.); — 8) kaže, v kar kdo veruje: an; v Boga verovati, an Gott glauben; — 9) kaže način: v dober kup, billig, wohlfeil, Jan., nk.; = v ceno, Cig., Gor.; v noben kup, um keinen Preis, auf keine Weise, durchaus nicht, Jan.; V dir (= dirjaje) je Ravbar tekel, Npes.- Mik.; V šatorje dirja v skok (im Galopp), Npes.-K.; jesti v slast (mit Appetit); v mehko, v trdo kuhana jajca, weich, hart gekochte Eier, Ravn. (Abc.); v dve nadstropji zidano poslopje, ein zweistöckig gebautes Haus, LjZv.; v dva cepa, nach zwei Seiten: zweideutig, Cig.; v tri pramene spletena kita; v živo opomniti, dringend mahnen, Burg.; v živo čutiti, lebhaft fühlen, Ravn., Mik.; v čisto (rein) pomesti; v čisto popiti, ganz austrinken, Gor.; — 10) kaže natančnejše določilo: in (an, von); v čelo tri pedi širok; v obraz je lepa, sie ist schön von Angesicht; v obče, im allgemeinen, Jan., nk.; — 11) nam. stsl. vъzъ: v hrib iti, bergauf gehen; v dol, bergab, Dict., C.; ( nav. navdol); — B) c. loc. 1) kaže na vprašanje kje? prostor, v katerem kaj je ali se godi: in; v cerkvi biti; v vasi stanovati; v Lahih, in der Furlanei, Goriš.; v Nemcih, in Deutschland, bei den Deutschen, C., Rec., Levst. (Nauk); v kmetih, auf dem Lande, C.; — v svilnati opravi, in seidenem Gewande; — molil je sam v sebi (bei sich selbst) le-tako, Krelj; sami v sebi so govorili, Krelj; v sanjah, im Traume; v strahu biti, živeti; v nesreči, v nadlogah in težavah; — v resnici, in der That, wirklich; — 2) v časnem pomenu: in; v pretekli noči; v starosti, v mladosti; v sili, in der Noth; v deževju, zur Regenzeit, v košnji, zur Zeit der Mahd, Levst. (Zb. sp.); — in, binnen; v dveh dneh, tednih, mesecih, letih; v tem, indessen; — 3) kaže način: in; v podobi belega goloba; v podobi kruha; govoriti v podobah, in Bildern sprechen; gredo v trumah (scharenweise); — v gotovem denarju izplačati; — 4) kaže to, glede na kar se o kom ali čem kaj pove: in; učen biti v čem; imeniten biti v čem; — II. praef. ein-, hinein-; vtekniti, hineinstecken, vrezati, einschneiden.
-
1. vẹ́gati, -am, vb. impf. 1) schwanken, nicht gerade stehen, nach einer Seite hin das Übergewicht haben, Z., Ip.- Mik., BlKr.; skleda vega, kadar ne stoji trdno, ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča, Lašče- Erj. (Torb.); vegati na dve strani, hin und her schwanken, Levst. (Zb. sp.); — tudi: v. se, C.; voz se vega po slabem potu, a tudi vinjen človek se vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran, Rihenberk- Erj. (Torb.); — ta stvar se še vega, t. j. ni še trdno določena, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) sich werfen (o deskah), Cig.
-
zaglǫ́titi, -im, vb. pf. = zamašiti: zagločen nos, Notr., Gor.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani