Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
lan (1.737-1.836)
-
prósiti, prǫ́sim, vb. impf. 1) bitten; milo p., flehentlich bitten; ponižno p., demüthig bitten; p. koga kake reči; tega prosim od vas, Npr.- Erj. (Torb.); p. daru božjega, Npes.- Mik.; odpusta p., um Urlaub bitten, Levst. ( LjZv.); kake službe p., Cig.; po svetu kruha p., betteln; tudi: p. za kaj, "um" etwas bitten (po nem.); odpuščenja, za odpuščenje (odpuščanje, Cig.) p., um Verzeihung bitten; = za zamero p. (to je: p., da bi ne zameril, Cig.); p., da bi kdo kaj storil; p. za koga, für jemanden eine Fürbitte einlegen; bodi prošen! sei gebeten! C.; kdor kak zadržek ve, nam ga je prošen razodeti (wird gebeten), Met.; — zur Arbeit bitten: pojdi delavcev, težakov prosit! — werben: Dajte, dajte, mati, hčerko, Ker možje jo prosijo, Npes.-K.; — Bitten, Wünsche für jemanden aussprechen: p. komu česa (kaj): smrti si p., BlKr.; Boste sreče nam prosili, Npes.-K.; nam vso dobroto prose in žele, Krelj; Lysias prosi Judom srečo, (entbietet den Juden seinen Gruß), Dalm.; začno mu prositi zdravje: bodi zdrav, ti judovski kralj! Trub.; dobro komu p. od Boga, C.; — 2) p. se, mittelst eines Gesuches bitten: p. se kam, proč, C.; p. se od vojaščine, um Befreiung vom Militärdienst bitten, Levst. (Nauk); tudi: p. si česa, Levst. (Podk.); — 3) verlangen: Bog bode račun prosil, C.; luknja (v strehi) krovca prosi, Jurč.
-
pròst, prósta, adj. 1) zwanglos, ungehindert, frei; prosti lasje, proste zastave, fliegende Haare, Fahnen, C.; s prostimi očmi, mit unbewaffneten Augen, ogr.- Valj. (Rad), nk.; pusti proste, katere si po krivici zvezal, Dalm.; p. hudičevih zvez, Trub.; iz prostih rok v zakup dati, freiwillig verpachten, Levst. (Pril.); prosta glava, freier Kopf, C.; prosto ležati, eine freie Lage haben, prosta hoja, freier Gang, Cig.; prosto zemljišče, die Freihufe, Cig.; prosta beseda, ungebundene Rede, Cig., Jan., Cig. (T.); — p. česa, frei von etwas: greha p., C.; plačaj, pa si od mene prost, Svet. (Rok.); poštnine p., Cig., Jan., nk.; — = svoboden, nk.; prosto! herein! Str.; — beziehlos, absolut: prosta težina, absolutes Gewicht, h. t.- Cig. (T.); — 2) = preprost, gewöhnlich, einfach, schlicht, gemein, Cig., Jan., nk.; prosta reja, C.; prosta obleka, Cig.; prosti kmet, der gemeine Landmann, Cig.; prosti govor, die Bauernsprache, Cig.; prostemu ljudstvu umeriti, ubrati, popularisieren, Cig. (T.); — einfältig, Mur.; — aufrichtig, C.; — tudi: prǫ̑st, prǫ́sta.
-
protíca, f. die Ruthe, C.; pri starem možu potica, pri mladem protica, Ig (Dol.); die Angelruthe, Cig., Jan.; eine lange, dünne Stange, C., BlKr.
-
protína, f. eine lange Bank, Cig., Jan.; bes. eine lange, übertragbare Bank auf vier Füßen ohne Lehne, BlKr.
-
prvíčən, -čna, 1) adj. Erstlings-, Trub., Dalm.; prvı̑čni kruh, Dalm.; — 2) pȓvičən, ursprünglich: Iz tame se sklanja V svoj prvični stan, Vod. (Pes.).
-
pȓvnik, m. 1) prvi sir, narejen v planini, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 2) der Monat Jänner, Guts.; — 3) = prvenec, der Erstling, Mur.
-
pšenı̑čnica, f. 1) das Weizenstroh; — 2) neka hruška, Ponikve, Šebrelje (Goriš.), v Brkinih- Erj. (Torb.); — neko jabolko, ki s pšenico dozoreva, C., Notr.; — eine Art kleine Frühpflaume, C.; — eine Art Schwamm, C.; — das Honiggras (holcus lanatus), Rodik (Kras)- Erj. (Torb.).
-
púkati, -kam, -čem, vb. impf. ausraufen; repo p., Dol.; sv. Luka repo puka, Lašče- Levst. (M.); travo, lase p., C.; lan p., den Flachs raufen, Cig.; klasovje p., Trub.; rupfen, Jan., C.; — zupfend herausziehen ( z. B. die Fäden aus einem Gewebe), Cig., Jan.; niti iz platna p., Polj.; p. nogavico, den Strumpf auftrennen, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); pukana svila, die Zupfseide, Cig.; — p. se, sich in Fäden absondern, sich fädeln, Cig.; — p. se, sich raufen, C.; — púkati, pȗkam, -čem, Valj. (Rad).
-
pȗmpava, f. = popava, kompava, die Eberwurz (carlina acaulis), Jan.; Kjer sva lani rajala, Že raste letos pumpava, Npes.-Schein.
-
pȗst, pústa, adj. wüst, öde, leer; p. kraj, pusta senožet, eine Bergwiese, die nicht mehr gemäht wird, pusta njiva, ein Acker, der nicht mehr bebaut wird, Levst. (Rok.); ein ausgemergelter, magerer Acker, Cig.; pusta paša, magere Weide, Cig.; pust panj, ein Bienenstock ohne Weisel, Levst. (Rok.); — geschmacklos: pusta jed; saftlos: pusto meso, pusto sadje, unedles Obst, Pirc; — pusta pesem, ein mageres Gedicht, Cig.; puste besede, hohle Worte, Cig. (T.); v pusto ceno prodajati (spottwohlfeil), LjZv.; pust človek, ein unfreundlicher, langweiliger, fader Mensch; pusto vreme, ein langweiliges, schlechtes Wetter; stara glava pusta glava (ker se ničesar ne domisli), Levst. (Zb. sp.).
-
pȗstež, m. = pust človek, ein langweiliger Mensch, ein trockener Patron.
-
pustína, f. 1) unangebautes Land, das Heideland, Cig., Jan., Levst. (Rok.); — die Steppe, Jes.; — die Einöde, ogr., kajk.- Valj. (Rad); — 2) panj brez matice, Svet. (Rok.), Levst. (Beč.); — 3) = pust človek: o ti pustina ti! Jurč.
-
pustíti, -ím, vb. pf. lassen: p. koga, jemanden irgendwohin gehen lassen; pusti nas na vrt! nas ne pusti nikamor iz hiše; pusti muho na dlan: ona zleti v brado = wenn man ihm einen Finger gibt, will er gleich die ganze Hand haben, Cig.; = pusti mačka na polico: kmalu bo pod polico, Cig.; p. se, sich begeben: p. se v beg, Trub.; h Kristusu se je pustila in rinila, Krelj; — fahren lassen: p. kaj iz rok; dušo p., die Seele aushauchen, Cig., Dalm.; vodo p., harnen, Cig.; kri p., Blut lassen, Cig.; kokoš v jesen pusti perje = misi se, ogr.- Valj. (Rad); iz službe p. koga, aus dem Dienste entlassen, Jan.; barvo p., abfärben, Cig.; — nicht hindern; p. koga, da kaj stori, p. koga ali kako reč, da se z njim ali z njo kaj zgodi; p., da se povre, durch Kochen eindicken lassen; p. vodo, da se ogreje, ali: p., da se voda ogreje; p., da voda odteče; pusti ga, naj dela, kar hoče! brado p. rasti, den Bart wachsen lassen, Cig.; leteti p. čoln, Preš.; — zulassen: ne bom pustil, da bi prišlo do tega; ich werde es nicht dazu kommen lassen; — in dem Zustande lassen, in welchem sich jemand, etwas befindet; pusti me! lass mich! na cedilu p. koga, jemanden im Stich lassen; p. koga v stiski, einen zappeln lassen, Cig.; otroke same doma p.; p. kaj, kakor je; duri odprte p., die Thür offen lassen; obleko na sebi p., das Kleid anbehalten; vzadi p. koga, jemanden überholen; p. njivo v ledino, za pašo, den Acker als Lehde liegen lassen, Cig.; p. polje v puščo, das Feld veröden lassen, Cig.; v nemar p. kaj, etwas unbeachtet lassen, vernachlässigen; pri miru (z mirom) p., in Ruhe lassen; mrzlica ga je pustila, das Fieber hat aufgehört; — p. komu kaj; tako po ceni ti ne morem p. takega blaga; p. komu življenje, jemanden am Leben lassen, Cig.; p. komu na voljo, jemandem freistellen; — = dati, erlauben: ne puste vam v druščino hudobnih ljudi ( namr. iti), Ravn.- Valj. (Rad); — übrig lassen: p. komu same kosti, nič mi ni pustil, vse je sam pojedel; — von etwas ablassen, etwas aufgeben; pustimo to! p. pijančevanje; p. delo, službo; svoje misli ne p., von seiner Meinung nicht abgehen.
-
pústoš, f. wüstes Land, Cig., C., kajk.- Valj. (Rad); — hs.
-
pustóta, f. 1) die Verödung, die Öde: vinograd v pustoti leži, Jsvkr.; zemlja mi pústoto (sliši se nav. "pústota") leži, das Feld liegt brach, ist unbebaut, Brdo ( Gor.)- Svet. (Rok.); vinograd pustoto leži, LjZv.; povsod je p., alles ist verheert, Cig.; — 2) ein wüster Acker, ein wüster Ort, Cig., Jan., C.; "pustote so imenovali neobdelana zemljišča, ki neso bila razdeljena med občinarje, nego so po fevdalnem pravu spadala deželnemu knezu", Rut. (Zg. Tolm. 78.); ein verlassenes Bauerngut, Cig.; — ein verlassenes Gebäude, Z.; — ein Nothstall für die Schafe auf Weideplätzen, Cig.; pastirska p., das Hirtenlager, die Nachthütte, Cig.; — das Hauswesen des Auszüglers: na pustoti živim, ich bin ein Auszügler, Svet. (Rok.); — 3) die Schalheit, die Unschmackhaftigkeit, Cig.; — 4) = nadstavek, naklad na panju, Gol.; pustoto narediti = izrojenka, ki je pri plemenjenju matico izgubil, na močnega prvca ali drugca navezniti, Por.
-
pustotína, f. wüstes Land, Jan. (H.).
-
púšča, f. 1) ein wüstes, unbebautes Land; ein verlassenes, verödetes Bauerngut, Mur., Cig., C.; samo puščo bo našla nevesta, Gor.; pustiti v puščo, brach liegen lassen, C.; — 2) ein verlassener Bienenstock, Svet. (Rok.); — 3) die Hube, (puša) Glas., vzhŠt.
-
puščíca, f. 1) der Pfeil, Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) die Lanze, Dict., Hip. (Orb.); — 3) das Epigramm, Cig., Jan.
-
puščína, f. die Einöde, C.; unbebautes Land, Jan.
-
puščóbən, -bna, adj. öde, wüst, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; — langweilig, fade, widrig, Cig., M.
-
rabọ́tovina, f. = dobrovita, der Schlingbaum (viburnum lantana), Postojna- Erj. (Torb.).
-
rȃjba, f. eine lange, dünne Stange, Kr.- Valj. (Rad), Notr.
-
rȃjda, f. 1) die Krümmung: cesta je v rajde delana, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Reihe; rajda ptičev, ein Zug von Vögeln; rajda gora, eine Kette von Bergen, Cig., Jan.; r. skal, eine Felsenkette, Cig.; = r. skalovja, Ravn.- M.; — der Streifen: Gorjanke, gorjanke, 'Majo rajdaste janke, 'Majo rajde drobne, Npes.- Kres; — prim. rida.
-
rȃjdati, -am, vb. impf. wenden, drehen, lenken: voz r., einen (mit einem langen Stamm beladenen) Wagen mit einer hinten angebrachten Stange lenken, Levst. (Rok.); — prim. ridati.
-
rȃjdnik, m. der Wagennagel, der das Vordertheil des Wagens mit der Langwiede verbindet, Dol.- Cig., Lašče- Levst. (Rok.).
-
rájica, f. dem. raja; eine dünne, lange Holzstange, SlGor.- C.; der Stecken (für Fisolen, Erbsen), die Querstange im Strohdach, C., vzhŠt.; — rajíca, Mur.
-
rȃjnik, m. der verstorbene —: rajnik brat, der verstorbene Bruder, Erj. (Torb.), Štrek.; gospod Primož Truber rajnik, Predgovor k Trub. (Post.); (sklanja se dalje v narodnem govoru kakor adj.: rajn(i)kega, rajn(i)cega itd., in tudi adj. rajnki, -a, se rabi).
-
ràk, ráka, m. 1) der Krebs; rdeč kakor kuhan rak; pojdi rakom žvižgat in žabam (ribam) gost! = schau, dass du weiter kommst! geh zum Henker! iti rakom žvižgat, verloren o. zugrunde gehen; vse je šlo rakom žvižgat; raka v vodo vreči, = den Bock zum Gärtner setzen, Cig.; raka jezditi = langsam gehen, C.; ni v vsaki luknji raka = man findet nicht überall sein Glück, Z.; — 2) der Krebs (eine Krankheit); r. na človeškem telesu; — r. na drevju, Vrtov.- M.; = rjave, črne hraste po deblu ali po vejah, (v)rapave bunke ali trohljive jamice, Pirc.
-
rȃł, -ı̑, f. 1) das Ackern, das Pflügen, Dict., Mur., Cig., Jan., Met., Rihenberk- Erj. (Torb.); z rali priti, vom Ackern kommen, Pjk. (Črt.); zdaj je dobra ral, Št.; = čas, kadar se orje, Valj. (Rad), BlKr.; ne vem, če ostanem do rali, Rihenberk- Erj. (Torb.); — bela njiva, črna ral, moder mož jo je oral (= pismo), Ip.- Erj. (Torb.); — 2) = izorana zemlja, das Baufeld, das Pflügeland, Cig., Jan.; kar je med dvema plantama rali, vrsto imenujemo, Vrtov. (Vin.); imeti preveč rali, Vrtov. (Km. k.); — 3) das Joch, der Morgen, Cig., Jan., Cig. (T.), kajk.- Valj. (Rad).
-
ráłən, -łna, adj. ackerbar, Jan.; rȃłni svet, das Pflügeland, Cig.
-
rȃnta, f. ein langes Querholz: die Querstange am Zaune; rante, das Gestänge, das Geländer; die Harpfenlatte, Mur., C.; — (o dolgem človeku), Cig., M.; — prim. bav. rante, Stange, Mik. (Et.).
-
rȃs, m. härener Zeug, Cig.; — grobes Haustuch aus Schafwolle, vzhŠt.; žensko volneno krilo domačega dela, Bolc- Erj. (Torb.), Zilj.- SlN.; — = raš: ras je iz lanenih in volnenih niti stkano domače blago, DSv.; — prim. aras, raš.
-
rȃst, -ı̑, f. 1) das Wachsen, das Wachsthum, die Vegetation; — 2) der Wuchs; človek lepe rasti; — 3) živa r., die Thierpflanze, Cig.; — 4) der Jahresring, Z., Svet. (Rok.), Notr.; — 5) ein scheinbarer Bruch im Glase, V.-Cig.; — 6) pl. rasti, männliche Zeugungstheile, Cig.
-
rastíka, f. das Gewächs, die Pflanze, V.-Cig., Jan., Cig. (T.), C.; — der Zweig, Danj.- M.; — jezik (die Sprache) se je razcepil na dve rastiki, Navr. (Kop. sp.).
-
rȃstje, n. 1) das Wachsthum: debelca so v najlepšem rastju, Jarn. (Sadj.); — 2) das Gewächs, die Pflanze, Cig., Jan., DZ.; — coll. die Vegetabilien, das Pflanzenreich, Cig., Jan.
-
rastlíca, f. die Pflanze, C.
-
rastlíka, f. das Gewächs, die Pflanze, Z.; — der Ast, der Zweig, vzhŠt.
-
rastlína, f. das Gewächs, die Pflanze.
-
rastlı̑nar, -rja, m. der Pflanzensammler, Cig.; — der Pflanzenforscher, Cig.
-
rastlináriti, -ȃrim, vb. impf. sich mit Pflanzen (mit der Botanik) abgeben, Cig., Jan.
-
rastlínast, adj. pflanzenartig, Cig.
-
rastlı̑nje, n. coll. die Gewächse, die Pflanzen, die Flora, Mur., Cig., Jan., Jes., nk.
-
rastlinojẹ̑dəc, -dca, m. der Pflanzenesser, Cig., Jan.
-
rastlinojẹ́dən, -dna, adj. pflanzenessend, Cig.
-
rastlinojẹ̑dka, f. die Pflanzenesserin, Cig.; ein pflanzenfressendes Thier, Cig., Jan.
-
rastlinopìs, -písa, m. die Pflanzenbeschreibung, Jan.
-
rastlinopı̑səc, -sca, m. der Pflanzenbeschreiber, Cig., Jan.
-
rastlinopísən, -sna, adj. pflanzenbeschreibend, Cig.
-
rastlinopı̑sje, n. die Pflanzenbeschreibung, Cig., Jan.
-
rastlinoslǫ̑vəc, -vca, m. der Pflanzenforscher, der Botaniker, Jan.
-
rastlinoslǫ̑vje, n. die Pflanzenkunde, Jan.
-
rastlinoznȃnəc, -nca, m. der Pflanzenkenner, der Botaniker, Cig., Jan., Cig. (T.).
-
rastlinoznȃnstvọ, n. die Pflanzenkunde, die Botanik, Cig., Jan., nk.
-
rastlı̑nski, adj. Pflanzen-.
-
rastlı̑nstvọ, n. das Pflanzenreich, Cig., Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.), nk.
-
ratíšče, n. der Lanzenstiel, der Lanzenschaft, Meg., Dict., Mur., Cig., Jan., Hip. (Orb.), Dalm.; — der Sensenstiel, Z., vzhŠt.; — der Axtstiel, BlKr.- M.; — prim. rantišče in ranta, Mik. (Et.).
-
ravninomę̑rstvọ, n. die Planimetrie, Cel. (Geom.).
-
ravníti, -ím, vb. impf. = ravnati, ebnen, planieren, Cig., Jan., Cig. (T.).
-
ravnoizbǫ̑čen, adj. planconvex, Sen. (Fiz.), DZ.
-
ravnojámast, adj. planconcav, Sen. (Fiz.).
-
ravnovísən, -sna, adj. horizontal schwebend: ravnovı̑sni drog, die Balancierstange, Cig.
-
ravnovı̑sje, n. die Balance, Cig., Jan.; — das Gleichgewicht, C., Nov.
-
ráza, f. 1) die Ritze, die Spalte, Nov., Rihenberk, Vreme- Erj. (Torb.), Štrek.; Rolandova r., der Rolandspalt, Silvijeva r., der Sylvische Spalt, Erj. (Som.); — 2) der Strich ( min.), Cig. (T.), Erj. (Min.); — raze v obličju, die Züge im Gesichte, V.-Cig.; moške raze, Glas.; — 3) neka riba: der Engelroche, Cig.
-
razbọ̑ra, f. die Langwiede, Mur.; die doppelte Langwiede beim Wagen, ( nam. razvora) Mik.
-
razcvı̑rati, -am, vb. impf. ad razcvreti; zerlassen ( n. pr. r. slanino), Mur., Cig.
-
razcvrẹ́ti, -cvrèm, vb. pf. zerlassen ( n. pr. r. slanino), Mur., Cig.
-
razdẹ́lati, -dẹ̑lam, vb. pf. zerarbeiten, Cig.; r. koga kakor jastreb s svojimi kremplji, Jap. (Prid.); — testo r. = razbliniti, Polj.; — razdelan, müde, C.
-
razdẹlı̑təv, -tve, f. die Theilung, die Eintheilung, die Vertheilung; r. na troje, die Dreitheilung, Cig. (T.); r. na stopnje, die Gradeintheilung, Cig. (T.); davčna r., die Steuerumlage, Cig., Jan., Levst. (Pril.); davčne razdelitve na vso deželo, die Landesumlagen, Levst. (Pril.).
-
razdółžən, -žna, adj. 1) Tilgungs-, DZ.; razdȏłžni črtež, der Amortisationsplan, DZ.; razdolžni zalog, der Tilgungsfond, Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) Entlastungs-, Cig.; r. svedok, der Entlastungszeuge, Cig.
-
razdołžíłən, -łna, adj. Tilgungs-, Amortisations-, DZ.; razdołžı̑łni črtež, der Amortisationsplan, DZ.
-
razglȃsje, n. der Missklang, die Dissonanz, die Disharmonie, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; — die Misshelligkeit, Cig., Jan.
-
razgrínjati, -am, vb. impf. ad razgrniti; 1) auseinanderbreiten; lan r., Dol., Pjk. (Črt.); — glas se razgrinja = se razlega, Notr.; — 2) enthüllen.
-
razgŕniti, -nem, vb. pf. 1) ausbreiten; plahte po tleh r.; lan r., Dol.; aufschlagen: bukve r., Jap. (Sv. p.); r. imenike, die Listen auflegen, DZ.; — 2) der Hülle, der Decke berauben, enthüllen: posteljo r.
-
razhọ̑dnik, m. grenkosladki r., bittersüßer Nachtschatten (solanum dulcamara), Erj. (Rok.); ("razhudnik"), Cig., Tuš. (R.).
-
razpásti, -pásem, vb. pf. 1) eig. auf der Weide sich zerstreuen lassen: Sveta Margareta kače razpase, = um Margarethen kommen die Schlangen hervor, Npes.-K.; r. se, sich auf der Weide zerstreuen: živina se je bila že daleč razpasla, DSv.; — 2) r. se, sich ausbreiten, überhandnehmen: megla se razpase, Gor.; bolezni, pregrehe se razpasejo, Nov., ZgD.; bolezni se po krvi razpasejo, Vrtov. (Km. k.); — 3) r. se nad kom, sein Müthchen an jemandem kühlen, SlN., GBrda.
-
razplòd, -plǫ́da, m. 1) die Fortpflanzung: v rastlinskem življenju je razplod najzanimivejši, Zv.; — 2) die Nachkommenschaft, (rázplod) Valj. (Rad).
-
razplǫ́dən, -dna, adj. Fortpflanzungs-: razplǫ̑dni organi, Erj. (Izb. sp.).
-
razplodı̑təv, -tve, f. die Fortpflanzung, die Vermehrung, nk.
-
razplodíti, -ím, vb. pf. durch Fortpflanzung vermehren, fortpflanzen, Cig., Jan., nk.; r. se, sich durch Fortpflanzung vermehren, Cig., Jan., nk.
-
razprę́zati se, -am se, vb. pf. aufspringen, sich öffnen (von Samenkapseln), Cig.; lan se je razprezal, Polj.; — razprezan, voll Sprünge: razprezana zemlja, Vrt.; razprezan kamen, ein durchwitterter Stein, Cig.; razprezani črevlji, aufgetrennte Stiefel, Zora.
-
razsadíti, -ím, vb. pf. 1) auseinanderpflanzen, Jan. (H.); — 2) entstielen: r. sekiro, Cig., Dol.; r. se, vom Stiele gehen: vile so se razsadile, Jan. (H.); — 3) zerstören: vinograde r., Levst. (Nauk); — 4) aufbringen, erzürnen, Cig., C.; — r. se, ergrimmen, C.
-
razsẹ́kati, -sẹ̑kam, vb. pf. zerhacken; r. kaj na drobne kosce; r. zaklano živinče.
-
razstláti, -stę́ljem, vb. pf. auseinanderstreuen, ausstreuen, Notr.; po sobi razstlana slama, Let.; redko razstlane oblačice so mrlele po obzorju, LjZv.
-
razškatláti, -ȃm, vb. pf. zerrütten, Dol.; razškatlan most, Nov.
-
razvọ̑ra, f. 1) = svora, der Langbaum am Rüstwagen, die Langwiede, Mur., V. ( Dol.)- Cig., (rázvora) Jan.; — 2) rázvora, der Kammbaum (in den Sägemühlen), Jan.
-
razvọ̑rnik, m. der Langwiedennagel, (rázvornik) Jan. (H.).
-
razvotláti, -ȃm, vb. pf. zerhöhlen, zerklüften: ves razvotlan jez, Erj. (Izb. sp.).
-
rdečíti, -ím, vb. impf. röthen; solnce je planine rdečilo z zadnjimi žarki, Erj. (Izb. sp.); — r. se, roth werden, sich röthen.
-
rébrce, n. dem. rebro; 1) das Rippchen; — rę́brca, auf dem Rost gebratene Rippenstückchen (cotelletes); — rebrca, die Blattrippen, C.; — 2) kozja rebrca, der Spitzwegerich (plantago lanceolata), Poh.- C.
-
repàt, -áta, adj. mit einem Schwanze versehen, Mur., Cig., Jan.; repata zvezda, der Komet, Mur., Cig., Jan.; — langschweifig, Cig.
-
rẹzávati, -am, vb. impf. zu schneiden pflegen; lani je po Gorenjskem svinje rezaval, Svet. (Rok.).
-
rifkáti, -ȃm, vb. impf. riffeln: r. lan, debeljačo, BlKr.
-
rifljáti, -ȃm, vb. impf. riffeln, Cig.; lan, debeljačo r., BlKr.
-
rifnáti, -ȃm, vb. impf. = rifljati, riffeln: lan r., Notr.
-
rihljȃnčən, -čna, adj. = ohlančen: rihljančno platno, mittelfeine Hausleinwand, jvzhŠt.
-
rı̑tina, f. = debelejši konec posekanega debla ali snopa, Cig., Jan., Z., Kr.; — der untere Theil einer Pflanze, C., Z.
-
rı̑tinje, n. coll. die unteren Theile von Bäumen und anderen Pflanzen, C.
-
rítovje, n. das untere, breitere Ende der Garben, C., Lašče- Levst. (Rok.); klasovje obračajo v sredo, po ritovju pretepajo možje, Jurč.; — der untere, dickere Theil der Pflanzen, Vod. (Izb. sp.); pos. spodnji deli lanu, konopelj (odpadki pri trenju), Št.
-
robníca, f. 1) = robilnica, Cig.; — 2) = rovnica, eine schmale Erdhaue, Cig.; — 3) die Kimmplanke (am Schiff), Cig.
-
rǫ́ča, f. 1) die Handhabe, der Henkel, Mur., Cig., Met., Mik., BlKr.; cehta z dvema ročama, Dict.; der Griff: sabljo za ročo prijeti, Jurč.; — der Arm des Leuchters, Jan.; — 2) die Handlehne, Cig., Jan.; lekat svoj na ročo njenega stola naslanjaje, Jurč.; — das Geländer, Cig., Jan.; ( z. B. vor dem Presbyterium), Rib.; die Barrière, Levst. (Cest.); — 3) die Pflugwiede, Dol.; — 4) das Tragband, Z.; — roče, die Hosenträger, Z.
1.237 1.337 1.437 1.537 1.637 1.737 1.837 1.937 2.037 2.137
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani