kr=vb. pf. (3.601-3.700)

3601. odpočíti, -čı̑jem, vb. pf. ausrasten, ausruhen, Mur., Gor.; = o. se, Cig., Jan., jvzhŠt.
3602. odpodíti, -ím, vb. pf. weg-, davon-, fortjagen, verscheuchen; o. jastreba.
3603. odpǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. 1) = s pokanjem odpraviti, Cig.; — 2) = pokajoč oditi, Cig.
3604. odpoklícati, -klı̑čem, vb. pf. abberufen, SlN.
3605. odpolovíti, -ím, vb. pf. (einen Theil) wegfangen, Mur., Z.
3606. odpomóči, -mǫ́rem, vb. pf. abhelfen, Cig.
3607. odporjati, -jam, -jem, vb. pf. = odparati, Cig., Jan.; — (die Rinde beim Pfropfen) ausschlitzen, M.; o. divjaku kožo, Pirc.
3608. odporočíti, -ím, vb. pf. zurück entbieten, erwidernd sagen lassen: o. komu kaj, Cig. (T.); — hs.
3609. odposláti, -pǫ́šljem, vb. pf. absenden, delegieren, expedieren, Mur., nk.; — detachieren, Jan. (H.).
3610. odpóstiti, -pǫ́stim, vb. pf. durch Fasten abbüßen, Cig.
3611. odpǫ́titi, -im, vb. pf. verweisen, entfernen: o. koga kam, C.; — abweisen, C.; — o. se, sich auf den Weg machen, abreisen, ogr.- C., Vrt.; sich aus dem Staube machen, C.; — o. se čemu, auf etwas verzichten: o. se zemeljski dobroti, Danj. (Posv. p.).
3612. odpotováti, -ȗjem, vb. pf. wegwandern, wegpilgern, Cig.; abreisen, C., nk.
3613. odpovẹ́dati, -povẹ́m, vb. pf. 1) aufsagen, aufkündigen; o. službo; o. gostovanje, premirje, Cig.; — 2) versagen, verweigern, Meg., Dict., Dalm.; o. prošnjo, Cig., C.; (o. prošnji, Kast.); nebo je roso odpovedalo, C.; otrokom o. oblačilo, Škrb.- Valj. (Rad); — noge, roke so mi odpovedale; zdravje mu odpove, Navr. (Kop. sp.); puška je odpovedala, Cig.; hruške so letos odpovedale = niso obrodile, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — 3) o. se, entsagen, verzichten, sich begeben; o. se zmoti, hudemu, igri, malikovanju; o. se službi, vladarstvu, Cig., Jan., nk.; rasti se o., nicht wachsen wollen, C.; — tudi: o. se česa; o. se pravice, sich eines Rechtes begeben, Cig., Jan., C.; — verleugnen, C.; sam sebe se o., sich selbst verleugnen, Krelj; — 4) = odgovoriti, Poh.
3614. odprȃskati, -am, vb. pf. durch Kratzen entfernen, wegkratzen.
3615. odprásniti, -prȃsnem, vb. pf. mit einem Zug wegkratzen, Z.
3616. odprašíti, -ím, vb. pf. 1) abstauben; — 2) Staub erregend sich entfernen, entstöbern, Cig.
3617. odpráti, -pérem, vb. pf. wegwaschen; deževje je odpralo napis.
3618. odprȃvdati, -am, vb. pf. durch Processieren abrechten, Cig.
3619. odpráviti, -prȃvim, vb. pf. 1) fortschaffen, expedieren: o. blago, pošto; wegschicken, detachieren, Cig., Jan.; — o. se, sich auf den Weg machen; o. se na božjo pot; — abfertigen; o. koga z grdo, z lepo; abthun, erledigen: o., kar je najbolj silno; o. sodbo, das Urtheil ausfertigen, DZ.; — dolg o., die Schuld abtragen; — 2) abweisen, Cig., Jan.; — 3) wegschaffen, beseitigen, Cig. (T.); bolezen, bradavice o.; o. zapreke; abschaffen, abstellen; o. postavo, navado; o. potepuhe; o. otroka, die Leibesfrucht abtreiben.
3620. odprę́či, -prę́žem, vb. pf. 1) losspannen; — 2) = odpeti, aufknöpfen, aufhefteln: oblačilo o., C.
3621. odprę́jiti, -im, vb. pf. aufschnallen: o. oblačilo, Rez.- C.
3622. odprẹ́miti, -im, vb. pf. = odpraviti, absenden, expedieren, abfertigen, C., jvzhŠt.
3623. odprę́sti, -prę́dem, vb. pf. abspinnen: dolg o., Cig.
3624. odprẹ́ti, -prèm, vb. pf. öffnen; vrata na stežaj o., die Thür angelweit öffnen; vrata so se odprla, die Thür ist aufgegangen; knjigo, usta o.; oči komu o., jemandem die Augen auswischen, öffnen, Cig.; mrliča o., einen Leichnam obducieren, Cig.; — odprt, offen; odprto morje, die offene See, Cig. (T.), Jes.; — odprt biti, Leibesöffnung haben, Cig.; — na odprto pogoditi se (mit offener Frist, mit einer Bedenkzeit), Svet. (Rok.); na odprto kupiti, auf Probe kaufen, Svet. (Rok.).
3625. odprhnẹ́ti, -ím, vb. pf. durch Morschwerden sich loslösen, abfaulen: mizi so noge odprhnele, jvzhŠt.
3626. odpŕhniti, -pȓhnem, vb. pf. entstürzen, Cig.
3627. odprídigati, -am, vb. pf. aufhören zu predigen.
3628. odprídigovati, -ujem, vb. pf. = odpridigati.
3629. odprisę́či se, -sę́žem se, vb. pf. sich losschwören, Svet. (Rok.); mit Eidschwur verleugnen; o. se komu: Peter se mu (Kristusu) je bil trikrat odprisegel, Ravn.
3630. odprodáti, -dam, vb. pf. (etwas vom Ganzen) wegverkaufen, Cig., M.
3631. odprostíti, -ím, vb. pf. = odpustiti, BlKr.- Svet. (Rok.); odprosti nam grehe, ogr.- C.
3632. odpŕtati, -am, vb. pf. = odprtiti, Cig., Polj.
3633. odpŕtiti, -pȓtim, vb. pf. (vom Rücken eine Last herabnehmen), C.; — entbürden, Cig.
3634. odpúhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) durch Hauchen entfernen, weghauchen, wegblasen, Z.; — 2) entstürzen, Cig.
3635. odpúhniti, -pȗhnem, vb. pf. 1) durch einen Hauch entfernen, weghauchen, wegblasen, Z.; — o. vrata, die Thüre aufreißen, Cig.; — 2) entstürzen, Cig.
3636. odpuhtẹ́ti, -ím, vb. pf. verdunstend sich entfernen, verdunsten, M.
3637. odpúkati, -kam, -čem, vb. pf. wegrupfen, abzupfen, Cig.
3638. odpúliti, -im, vb. pf. losraufen, wegzupfen.
3639. odpustíti, -ím, vb. pf. 1) weggehen lassen, entlassen, Cig.; rogatec odpusti pijane mušice, LjZv.; o. iz službe, DZ.; odpustili so ga s pohvalo iz cesarske vojske, Jurč.; — 2) beurlauben, Cig., nk.; — 3) nachlassen, nachsehen; dolg, kazen o.; verzeihen, vergeben; ne morem ti odpustiti, da si mi to storil; grehe o. komu; — 4) intr. nachgeben, nachlassen: vrv, veriga je odpustila, jvzhŠt.; mraz je odpustil, vzhŠt.- C.; led je odpustil, das Eis ist aufgethaut, C.
3640. odrábiti, -im, vb. pf. (einen Theil von einem Ganzen) verbrauchen, Tuš. (R.).
3641. odrabotáti, -ȃm, vb. pf. die schuldigen Frohndienste leisten, abfrohnen, (odrob-) Cig.
3642. odračúniti, -čȗnim, vb. pf. beim Rechnen abziehen, abrechnen; troške o.
3643. odragljáti, -ȃm, vb. pf. aufhören zu klappern: raglja je k večernicam odragljala, Erj. (Izb. sp.).
3644. odrájati, -am, vb. pf. aufhören zu tanzen, M.
3645. odrájtati, -am, vb. pf. abliefern, abführen, entrichten; davek o.; o. pismo; — o. koga, jemanden abfertigen, ihm geben, was ihm gebürt, Z., jvzhŠt.
3646. odrápati, -pam, -pljem, vb. pf. bekratzen, zerkratzen; ali te je mačka odrapala? jvzhŠt.; obtolčeni, odrapani, bosi nogi, Bes.; o. se, zerkratzt werden: ves sem se odrapal po grmovju, jvzhŠt.
3647. odrápniti, -drȃpnem, vb. pf. aufkratzen, ritzen, jvzhŠt.
3648. odrásti, -rástem, vb. pf. 1) entwachsen, Cig., Jan.; le tisti divjaki se v sklad cepijo, ki so drugemu cepljenju že odrasli, Pirc; šibi o., der Zuchtruthe entwachsen, Cig.; — 2) zur völligen Größe auswachsen, Mur., Cig., Jan.; — odrasel, erwachsen; odrasli mladenič, LjZv.; odrasel les, fähriges Holz, Cig.
3649. odrazíti, -ím, vb. pf. ( impf.?) 1) = zaleči (o jedilih), ausgeben: sočivje dobro odrazi, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) (po drugih slov. jezikih) vb. pf. reflectieren, Jan. (H.).
3650. odréči, -réčem, vb. pf. 1) versagen, abschlagen, verweigern; nič mu ne odreče; o. si kaj, sich Abbruch thun, Cig.; s sodbo komu kaj o., gerichtlich absprechen, Cig.; o. komu pokorščino, C., Škrb.- Valj. (Rad); — 2) widersprechen, leugnen, C.; v tem mu ni mogel odreči, Pohl. (Km.); Ko bosa bi v snegu za tabo pritekla, Besedo prvo bi zopet odrekla, Levst. (Zb. sp.); vsako odreče, er widerspricht allem, Z.; abschwören: s prisego kaj o., Cig.; — 3) antworten, erwidern, Cig., C.; v zobe odreči komu, Jap.- Valj. (Rad); Odreče mu besede te, Preš.; = o. se, erwidern: Ti se jim tako odreci, Npes.-Schein.; — 4) o. se česa, auf etwas verzichten, einer Sache entsagen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); o. se volitve, Levst. (Nauk); o. se vladarstva, službe, die Regierung, ein Amt niederlegen, Cig.; tudi: o. se čemu, Cig., Jan., nk.
3651. 1. odredíti, -ím, vb. pf. aufziehen, groß ziehen.
3652. 2. odredíti, -ím, vb. pf. 1) abtheilen, C.; — 2) bestimmen, verfügen, Dol.- Cig., C., Cig. (T.), nk.
3653. odrẹ́šiti, -im, vb. pf. 1) frei machen, losbinden: o. pse, Cig., Jan.; — o. se, frei werden ( phys.), Cig. (T.); — 2) erlösen; Gospod, odreši nas!
3654. odrẹ́ti, odérem, vb. pf. 1) die Haut abziehen, schinden, abschinden; o. vola; o. volu kožo; na meh o.; — kožo si o., sich die Haut aufritzen, aufschinden; o. se, sich die Haut aufschinden, aufritzen; — 2) o. koga, jemanden übervortheilen, eine zu große Zahlung leisten lassen, ausziehen; — 3) o. se, sich heiser schreien, Mur.; odreno grlo, rauhe Kehle, C.; odrt (odren) glas, rauhe Stimme, C.
3655. odrẹvenẹ́ti, -ím, vb. pf. starr, steif werden; od mraza o.; noga, roka mi je odrevenela, der Fuß, die Hand ist mir eingeschlafen; (vor Schrecken) starr werden, Cig.; vsa sem odrevenela, ko sem to slišala, jvzhŠt.; odrevenel, erstarrt; ( fig.) odrevenela Likurgova ustava, Zv.
3656. odrẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. 1) weg-, abschneiden; o. kos kruha; amputieren; nogo komu o.; — 2) o. se komu, kräftig erwidern, gut antworten; zna se o., er hat das Maul auf dem rechten Fleck, Cig.
3657. odrẹzljáti, -ȃm, vb. pf. abschnitzeln, Cig.
3658. odŕgati, -dȓgam, vb. pf. = odrgniti, Cig.
3659. odŕgniti, -dȓgnem, vb. pf. abwetzen, abreiben; odrgnjen rokav; — durch Reiben, Streifen verwunden, aufstreifen, Cig., Jan.; o. si prste s pranjem, Cig.; — o. se, = odrgniti si kožo, Cig., jvzhŠt.
3660. odríniti, -rı̑nem, vb. pf. 1) wegschieben; o. zapah; o. čoln od brega, den Kahn vom Ufer abstoßen, Cig.; Odrine barko proč, Npes.-Vraz; (brez objekta): Odrin' odrin' od kraja proč! Npes.-Vraz; wegdrängen: o. koga, Cig., Jan.; iz službe koga o., C.; dan dan odrine, leto pa leto, Npreg.- Jan. (Slovn.); dolg o., eine Schuld abstoßen, sich einer Schuld entledigen, Cig., C.; zurücklegen: toliko poti o., dolgost res odrinjene poti, DZ.; — ausgeben, erklecken, C.; to mi veliko odrine, Z.; zasadi vrte s tistim sadjem, katero pri družini in pri živini največ odrine, Pirc; — 2) absegeln, aufbrechen, abfahren, sich fortbegeben, ladje odrinejo; jutri odrinemo; (= o. se: brez obotave odrine se v Egipet, Ravn.); o. jo, sich davonmachen.
3661. odrjavẹ́ti, -ím, vb. pf. durch Verrostung sich ablösen, abrosten, Cig.
3662. odrjúti, -rjóvem, vb. pf. brüllend erwidern, Levst. (Zb. sp.).
3663. odrmástiti se, -ȃstim se, vb. pf. = odreti se, odreti si kožo, sich die Haut abschürfen, Trenta, Soča, Plužna- Erj. (Torb.).
3664. odrǫ́biti, -im, vb. pf. weghacken, abhauen, Dict., Cig., M., C.; glavo o., SlN.
3665. odrobtíniti, -ı̑nim, vb. pf. mit Brosamen bestreuen, Cig.
3666. odročíti, -ím, vb. pf. = izročiti, Mur., Cig.
3667. odrodíti, -ím, vb. pf. 1) aufhören Früchte zu tragen: drevesa so že odrodila, Pirc; — 2) o. se, entarten, abarten, Mur., Jan.; (po nem.).
3668. odrojíti, -ím, vb. pf. 1) schwärmend entfliegen, entschwärmen, Cig., Levst. (Beč.); — 2) aufhören zu schwärmen, ausschwärmen: odrojil je panj, Cig.
3669. odrǫ̑mati, -am, vb. pf. wegpilgern, sich auf die Pilgerschaft begeben.
3670. odropotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. 1) sich polternd entfernen, wegrumpeln; — 2) aufhören zu poltern.
3671. odrožljáti, -ȃm, vb. pf. 1) klirrend, rasselnd sich entfernen; — 2) aufhören zu klirren.
3672. odȓsati, -sam, vb. pf. abwetzen, Cig.
3673. odŕsniti, -dȓsnem, vb. pf. ritzen, Jan.; o. se, sich ritzen, Z.
3674. odrúšiti, -rȗšim, vb. pf. losbrechen: kamen o. od zidu, Bes.
3675. odrváti, -rújem, vb. pf. wegreißen, Levst. (Zb. sp.).
3676. odrvenẹ́ti, -ím, vb. pf. = odreveneti, Mur., BlKr.
3677. odŕzati, -dȓzam, -žem, vb. pf. 1) bekratzen, Cig., Jan.; o. kožo, Nov.; — 2) (die Wolle) kämmen, Jan.
3678. odsadíti, -ím, vb. pf. = odstaviti (otroka ali tele od sesca), Vas Krn- Erj. (Torb.).
3679. odsȃnkati se, -am se, vb. pf. = na saneh se odpeljati, Cig.
3680. odsę́biti, -im, vb. pf. trennen, Jan.; o. se, sich lostrennen, sich absondern, SlN.
3681. odsẹ́či, -sẹ́čem, vb. pf. 1) wegmähen, Cig.; — 2) odsečen, kurz angebunden, kratkih in ujedljivih besedi, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 3) = odsekati, Jsvkr.
3682. odsẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) durch Sitzen abbüßen, absitzen: kazen o., Cig., DZ.; ječo o., C.; — 2) aufhören zu brüten, Cig.
3683. odsedláti, -ȃm, vb. pf. absatteln: o. konja, Mur., Cig.
3684. odsəhníti, -sáhnem, vb. pf. abdorren.
3685. odsẹjáti, -sẹ̑jem, vb. pf. das Säen vollenden, M.
3686. odsẹ́kati, -sẹ̑kam, vb. pf. abhacken, abhauen; o. komu glavo; psu rep o.; vejo o.; kos železa o.; — o. se = odrezati se, frisch antworten, sich auszeichnen, Z.
3687. odséliti se, -sę́lim se, vb. pf. wegsiedeln, auswandern, C., Let.; ausziehen, Jan.
3688. odsẹ́nčiti, -sẹ̑nčim, vb. pf. nuancieren, Jan.; (po rus. ottênitь).
3689. odsənjmováti, -ȗjem, vb. pf. aufhören zu markten, ausmarkten, (odsejm-) Cig.
3690. odsəsáti, -ȃm, vb. pf. wegsaugen, Cig.
3691. odsẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. absitzen, absteigen, Cig., Jan., nk.
3692. odsíčati, -ím, vb. pf. sich zischend entfernen, Cig.
3693. odsijáti, -sı̑jem, vb. pf. zu widerstrahlen anfangen, reflectiert werden, Cig. (T.).
3694. odsíkniti, -sı̑knem, vb. pf. wegspritzen, Cig.
3695. odsípati, -sı̑pam, -pljem, vb. impf. ad odsuti; wegschütten (von trockenen Dingen), Mur., Cig.; ( vb. pf. = odsuti, Št.).
3696. odskákati, -kam, -čem, I. vb. pf. springend sich entfernen, davonspringen; — II. odskȃkati, -am, vb. impf. ad odskočiti, M.
3697. odskakljáti, -ȃm, vb. pf. hüpfend sich entfernen, davonhüpfen.
3698. odskǫ́bljiti, -im, vb. pf. weghobeln, Mur.
3699. odskóčiti, -skǫ̑čim, vb. pf. sich durch einen Sprung entfernen, wegspringen; o pravem času sem odskočil, da se ni voz na me zvrnil; udaril sem po kamenu, in velik kos je odskočil; — možje so bili uže odskočili od prvega pogovora, Jurč.; — zurückspringen, zurückfahren; zurückprallen, abprallen; žoga je visoko od tal odskočila.
3700. odskopáriti, -ȃrim, vb. pf. abkargen, Cig.

   3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani