končevati (9)

1. končeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) im Beendigen begriffen sein; k. se, enden, Jan.; — endigen, ausgehen, Jan., nk.; — 2) zugrunde richten.
2. dokončeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) in der Beendigung begriffen sein; — 2) Beschlüsse fassen, berathen: kaj dokončujete? BlKr.- M.
3. okončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad okončati; beendigen, Z.
4. pokončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad pokončati; vernichten, vertilgen, verheeren.
5. skončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad skončati; beendigen, Z.; — ausrichten, jvzhŠt.
6. ukončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad ukončati, Let.
7. klínast, adj. 1) keilförmig, Cig., Jan., Cig. (T.); klinasto pismo, die Keilschrift, Jan., Cig. (T.); klinasto se končevati, sich auskeilen ( min.), Cig. (T.); — 2) pflockartig, holznagelförmig.
8. okončávati, -am, vb. impf. = okončevati, beendigen; — o. se, auslauten, Cig.
9. pokončávati, -am, vb. impf. ad pokončati, = pokončevati; po polju naj se mej oranjem podjedi pobirajo in takoj pokončavajo, Levst. (Nauk).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani