Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

ko (9.768-9.867)

  1. 2. mẹ́niti, -im, vb. impf. 1) meinen, glauben, dafürhalten; menili so, da je mrtev, man hielt ihn für todt; kaj meniš? was meinst du? menim da! das möchte ich meinen! menim da, meine ich, = menda: iz tega zgleda je menim da zadosti očitno, Cv.; nanj menijo, er steht im Argwohn, Cig.; — 2) m. se, sich unterreden, discurieren; m. se s kom o čem; s teboj se ne menim, mit dir spreche ich nicht; — 3) m. se za koga, za kaj, sich um jemanden, etwas kümmern, sich kehren, beachten; kdo se za tebe meni! še menim se ne za to!
  2. mẹ́njati, -am, vb. pf. ( impf.) 1) wechseln; zlat denar m.; konje m.; — 2) m. s kom, mit jemand tauschen; ne menjam z nikomer; — 3) m. se, wechseln; vreme se menja; — m. se v čem s kom = vrstiti se, wechselweise, abwechselnd etwas thun, Cig.; — m. se = srečati se, an einander vorüber kommen, Gor.
  3. mənkı̑čək, -čka, m. der Kaulkopf (cottus gobio), Frey. (F.).
  4. mentováti, -ȗjem, vb. impf. befreien, ogr.- C., M.; m. koga pekla, ogr.- C.; berauben, kajk.- Valj. (Rad); m. koga življenja, jemanden des Lebens berauben, BlKr.- M.; — m. se česa, befreit werden, sich entledigen, kajk.- Valj. (Rad); — iz madž., Mik. (Et.).
  5. mę́ra, f. das Maß; Na mero ta ujec tvoj ima srebra, zum Messen (nicht zum Zählen), Preš.; pet vaganov dobre mere (gut gemessen); mere in uteži, Maße und Gewichte; mokra m., das Flüssigkeitsmaß, Z.; votla m., das Hohlmaß, Vrt., DZ.; dolgostna m., das Längenmaß, nk.; obodna m., das Spannmaß, DZ.; razalna m., das Streichmaß, DZ.; valjasta, skrinjasta, okvirasta, nečkasta m., das Cylinder-, Kasten-, Rahmen-, Kippmaß, DZ.; kotna m., das Winkelmaß, Cel. (Ar.); — skupna m., das gemeinschaftliche Maß, Cel. (Ar.); novčna m., der Münzfuß, Cig. (T.); goldinarska m., der Guldenfuß, Cel. (Ar.); desetinska m., das Decimalmaß, Jan. (H.); mero si vedeti, sich mäßigen, Cig., UčT.; otrok, kateri si ve mero pri jedi, Ravn.; ne ve si mere, er kann sich nicht mäßigen, Cig.; mero imeti, Maß halten, Cig.; črez mero, unmäßig, im Uebermaß; z mero, mit Maß, mäßig; v mero piti, mit Maß trinken, Z.; v mero, nach dem Maße, genau, Vrt.; srednjo mero, mittelmäßig, ziemlich; po nobeni meri, auf keine Weise, Cig.; po meri, nach Maßgabe, DZ.; — hudodelnik, hudobnež stare mere = ein großer Missethäter, ein Erzbösewicht, Levst. (Zb. sp.), jvzhŠt.; — v eno mero = v eno mer, in einemfort, Cig.; — das Metrum: daktilska, trohejska m., nk.
  6. merčı̑n, m. = merčun, der Messer, Cig.; cestni m., Cig.; — der Aichner, Cig.; — pos. der Weinmesser, Alas., M., Vrtov. (Vin.); vsaka vas na Ipavskem ima svojega merčina: "kadar pride vinski kupec v hišo in se je gospodar z njim pogodil za ceno, potem pokliče merčina, da toči in meri", Ip.- Erj. (Torb.); — der Feldmesser, der Geometer, Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Torb.), Tolm.- Levst. (M.), Štrek.; rudarstveni m., der Bergbauingenieur, DZ.; stavbinski m., der Bauingenieur, Cig.
  7. mę̑rək, -rka, m. die Fliege auf dem Gewehrlaufe, das Visierkorn, C., Z., Tolm.- Štrek. (Let.).
  8. mę́rica, f. dem. mera; ein kleines Maß; — ein Messgeschirr, Cig.: das Seitel, Ist.; — der Eimer, ogr.- M.; — der Scheffel, Jan., Dalm.- M., KrGora; — kolikor se v malinu vzame za zaslužek, die Mahlmetze; Boš Bogu odgovor dajal, Ker si velike mer'ce jemal, Npes.-K.
  9. mę́riti, * mę̑ri, vb. impf. 1) messen; zemljo, cesto, železnico m.; — m. koga po čem, beurtheilen, Cig.; s preveliko merico m., = aufschneiden, Cig.; — m. se s kom, sich mit jemandem vergleichen, messen; kaj se boš ti z nami meril! nihče se ne more z njim meriti; — 2) ein Maß haben, messen; koliko meri to v dolgost, koliko v širokost? Pet čevljev merim, palcev pet, Preš.; — 3) zielen; v glavo m.; — m. na kaj, auf etwas abzielen, hinzielen, berechnet sein; to na-te meri, es ist auf dich abgesehen; pravljica meri na mene, die Fabel spielt auf mich an, Cig.; na to merim, das ist mein Ziel, meine Tendenz, Cig.; m. zoper kaj, wider etwas gerichtet sein, DZ.; semkaj mereče določbe, diesfällige Bestimmungen, Levst. (Pril.); — visoko, daleč m., hoch hinaus wollen, Cig., Jan.
  10. merkucı̑n, m. = škrat, der Waldteufel, Valj. (Rad), (mirkucin) Mur.; — prim. merkovca.
  11. mę́rkvica, f. = merkovca, Meg.
  12. mę̑rnik, m. 1) ein Gefäß zum Messen des Getreides ( gew. = 1/2 Metzen), der Scheffel; pet mernikov pšenice; ima denarjev na mernike = er hat Geld in großer Menge; Bom priženil z ženo črno, Penezov na mernike, Preš.; — 2) der Messtag: tisti dan, kadar se na tehtnici meri mleko, ki ga posamičen kmet od svoje živine daje v skupno gospodarstvo, Erj. (Torb.).
  13. mę̑roma, adv. beiläufig, Cig.; kolika meroma je palica? Lašče- Levst. (Zb. sp.); tu m., beiläufig hier, Rib.- M.; tukaj-le meroma bi pa moral že biti, Str.; kako globoko m. leži pola blata? Levst. (Močv.); m. devet pedi visok, Z.
  14. mę̑rstvọ, n. 1) die Vermessungskunde, Cig., DZkr.; — die Geometrie, Cig. (T.), Žnid.; opisno, likopisno m., die darstellende Geometrie, DZ.; — 2) das Maßsystem, Cig. (T.).
  15. mesárski, adj. Fleischer-; m. pes, der Fleischerhund; mesarskega se učiti, das Fleischerhandwerk lernen; — mesarsko klanje, mörderisches Gemetzel, Preš.
  16. mẹ̑sec, -seca, -sca, m. 1) der Mond; mladi, stari m., der zunehmende, der abnehmende Mond; m. (v jajcu), der leere Raum am Ende eines hartgesottenen Eies, Z., Gor., Dol.; — 2) der Monat; meseca (mesca) maja, im Monat Mai; — mali m. ( t. j. čas od mlaja do mlaja), die Lunation, h. t.- Cig. (T.); — 3) morski m., der Mondfisch (orthagoriscus mola), Erj. (Z.); — 4) das Hirtentäschel (capsella bursa pastoris), Erj. (Torb.).
  17. mésən, -sna, m. = mecesen, Tolm., Erj. (Torb.).
  18. mesína, f. 1) trohice mesa, ki se še kože drže, kajk.- Valj. (Rad); — 2) das Kürbisfleisch, C.
  19. mẹ́siti, -im, vb. impf. 1) trockene Dinge mit nassen mischen; moko z vodo, z mlekom m., das Mehl einteigen; pos. kvas in moko premešavati, predno se začne testo gnesti, Kr.; kvas v testo m., den Teig säuern, Cig.; — 2) kneten: testo za kruh m., den Brotteig kneten; ilovico m., den Thon kneten; — z nogami m., mit den Füßen unruhig sein, Mur.
  20. mẹ̑soma, adv. = vmes, dazwischen, inzwischen, Guts., Kor.- M., Z., Bes.
  21. 3. mę́sti, mę́tem, vb. impf. 1) rühren; kadar se mleko mete, se iz njega maslo dela, Dalm.; S čim ste ga ( namr. mleko) meli? Npes. ( BlKr.)- Let.; méteno mleko, die Buttermilch, Cig., Dol.; — 2) verwirren: m. se, sich verwirren, sich filzen (vom Haar), Jan.; — nav. praes. mę́dem.
  22. mẹ́stọ, n. 1) die Stelle; na tem, na onem mestu; na mestih, stellenweise, Svet. (Rok.); pšenica je na mestih redka, Raič ( Glas.); = na mesta: na mesta skoro navpična reber, LjZv.; Krka je na mesta jako globoka, LjZv.; — der Platz; na svojem mestu ostati; prvo m., der erste Platz; der Vorsitz, Cig., Jan.; na visokem mestu biti, eine hohe Stellung einnehmen; — na mojem, njegovem mestu, an meiner, seiner Statt; na vseh mestu, Krelj; — mesto (mesta) dati čemu, stattgeben, Cig. (T.); obtožbi se daje mesto, der Anklage wird Folge gegeben, DZ.; mesto imeti, statthaft sein, DZ.; mesto najti, Eingang finden, V.-Cig.; — z mesta besediti, zapeti, extemporieren (beim Reden, Singen), Cig. (T.); — z mesta, sogleich: da se z mesta naredi pismo, Erj. (Izb. sp.); = na mestu, Cig.; — k mestu, ogr.- C.; — 2) die Stadt; glavno m., die Hauptstadt; stolno m., die Residenzstadt, Cig., Jan., nk.
  23. mẹ́šanje, n. 1) das Mischen; m. kapljevin, die Mischung der Flüssigkeiten, Sen. (Fiz.); — das Rühren; — 2) das Gewirre: m. oblakov, Glas.; — die Verwirrung, Cig.
  24. meščák, m. neki oreh, Erj. (Torb.); — prim. mehek.
  25. meščę́nəc, -nca, m. neki oreh, Erj. (Torb.); — prim. meščak.
  26. mešę́tar, -rja, m. der Unterhändler, der Mäkler, der Sensal; kolne kakor m., Levst. (Rok.); — prim. gr. μεσίτης, alb. mesit, Vermittler, Mik. (Et.); ben.-it. messeto, Cv.
  27. mẹ̑ški, adj. Stadt-, städtisch, Mur., Cig., Jan., Met.; malo belega meškega kolača založiti, Bes.; meški senjem, Z.
  28. mę̑šta, f. das Gemisch, M.; eine aus allerlei Ueberresten gemischte Speise, Levst. (Rok.); — die Maische, Cig.; — das Mus, Guts.; — der Sterz, Kor.- Jarn. (Rok.), Jan., M.; sirkova m., Npes.-Schein.; — die Polenta, Jan.; — der Kalkmörtel, M.; — prim. it. mestare, rühren, mischen, C.
  29. meštrı̑ja, f. 1) = mojstrstvo, Mur.; — 2) = rokodelstvo, ogr.- Valj. (Rad).
  30. mèt, mę́ta, m. 1) der Wurf, V.-Cig., Jan., Cig. (T.), Sen. (Fiz.); priti komu na met, in den Wurf kommen, Cig., Lašče- Levst. (M.), Svet. (Rok.), Vrt.; — na m. priti, aufs Tapet kommen, Levst. (Zb. sp.); — 2) das Ringen, die Rauferei, C., Z.; iti na met, Z.; — 3) die Gattung, die Art, C.; dobrega meta = dobrega plemena, C.
  31. 1. mę̑t, -ı̑, f. otrobi, slabo žito ali moka, sploh vse, kar se meša v oblojo, da je boljša, Jan., C., Ip.- Erj. (Torb.), ko>Celjska ok.ko>
  32. 2. mę̑ta, f. die Minze (mentha); poprova m., die Pfefferminze (mentha piperita), Cig., Jan., Tuš. (R.); konjska m., die Krauseminze (mentha crispa), Mur., Cig., Jan., Tuš. (R.), Gor.; — gozdna m., der Herzenstrost (mentha silvestris), Cig., Jan.; — drobna m., die Poleiminze (mentha pulegium), Guts., Mur., Cig.; — lepa, žlahtna m., die Balsamminze (mentha gentilis), Cig.; — črna m., die grüne Minze (m. viridis), Hlad.; tudi: der Andorn (marrubium peregrinum), Cig., Jan., Medv. (Rok.).
  33. metāl, m. kovina, das Metall, Cig. (T.).
  34. 1. metáłən, -łna, adj. Wurf-: metȃłnọ kopje, der Wurfspieß, Cig.; metalna mreža, das Wurfnetz, V.-Cig.
  35. 2. metālən, -lna, adj. = kovinski, metallisch, Cig. (T.).
  36. metálica, f. der Fuchsschwanz (alopecurus sp.), Erj. (Torb.).
  37. metalurgı̑ja, f. nauk o napravljanju kovin iz rud, die Metallurgie, Cig. (T.).
  38. métati, mę́čem, vb. impf. 1) werfen; kamenje, puščice m.; — s kamenjem koga m., steinigen, Vrt.; — ogenj m., Feuer speien; iz sebe m., sich erbrechen; kri m., Blut ausbrechen; — ausbrechen: ovca, konj meče zobe, Cig.; — božje ali božjast ga meče, er hat die Fallsucht, er hat einen epileptischen Anfall; tudi samo: meče ga; — m. komu kaj na oči, Vorwürfe machen, C.; = m. v oči, Cig.; — bob v steno m. = tauben Ohren predigen; pšenico k plevam m. = das Kind mit dem Bade ausgießen, Cig.; — m. se, sich gegenseitig zu Boden zu werfen suchen, ringen; — 2) m. se, sich ergießen: potok se meče iz preduha črez steno, Glas.; — 3) m. se, in Samen schießen, Aehren ansetzen, C.
  39. métavica, f. 1) = metelica, das Schneegestöber, Jan.; ko po zimi metavice nastopijo, burja sneg odnese, SlN.; — 2) die Brechsucht, C.
  40. metelčica, f. Metelkov črkopis, nk.
  41. meteljáti, -ȃm, vb. impf. sich drehen: oproščeni prasec pa dirja meteljaje in prekopicujoč se navzdol, LjZv.; = m. se: koza se je meteljala pri žlebu, Glas.; — nam. metiljati? prim. metljati in metilj 2).
  42. 3. mę́tenje, n. 1) das Rühren; — 2) das Gewirre: šviganje strel in metenje oblakov, Glas.
  43. 1. mę̑təv, -tve, f. neka mreža v ribjo lov, Erj. (Torb.).
  44. 1. mȇtež, m. das Schneegestöber, Jan., C., Lašče- Levst. (M.); — "bil je strašen metež in kadež", Ist.)- Erj. (Torb.).
  45. metìlj, -tílja, m. 1) = metulj, Jan., Danj.- Mik., Kor.- Jarn. (Rok.), Rož.- Kres; — 2) der Hirnblasenwurm der Schafe, der Egelwurm, Cig.
  46. métla, f. 1) der Besen; iz brezja metle vezati; — der Schweif eines Kometen, Cig., Jan.; — hudičeva m., die Windsbraut, Cig.; — 2) ein unbeständiger Mensch, Cig.; — 3) der Gänsefuß (chenopodium album), Jan., Tuš. (R.).
  47. metlı̑njak, m. die Besenhirse, die Moorhirse (sorghum), C.; — das Besenkraut (chenopodium [Kochia] scoparia), Mur.- Cig.
  48. metlják, m. die Moorhirse (sorghum vulgare), Erj. (Torb.).
  49. 2. metríka, f. = matprika, der Schlingbaum (viburnum lantana), vzhŠt.- C., Erj. (Torb.).
  50. metúda, f. die Buttermilch, die Rührmilch, Zilj.- Jarn. (Rok.), Jan., Kor.)- Mik., Erj. (Torb.); (matuda, Guts., M.); — prim. 3. mesti in it.-ben. battuda, furl. batùde (v istem pomenu), Štrek. (Arch.).
  51. metúlj, m. 1) der Schmetterling; — flatterhafter Mensch: visokorojen metulj brez imenja, Jurč.; — 2) pl. metulji, = metljaji, die Egelkrankheit, Cig., BlKr.; — metùlj, -úlja, Valj. (Rad).
  52. metuljáča, f. der Nachtfalter, kajk.- Valj. (Rad); — der Todtenkopfschwärmer, Št.- Jan. (H.).
  53. metúljav, adj. an der Egelkrankheit leidend: metuljava ovca, Levst. (Nauk), Erj. (Torb.), BlKr.; — betäubt: saj sem še ves kakor metuljav, Zv.; — prim. metljav.
  54. mevljáti, -ȃm, vb. impf. z ustnicami gibati, kakor bi žvečil, BlKr.
  55. mę̑vlje, -vəlj, f. pl. die Madenwürmer, Z.; die Wurmkolik der Pferde, Dol.- Cig.; konja so mevlje napele, das Pferd hat die Wurmkolik, Z.
  56. mę̑vža, f. ein feiger, zaghafter, wehleidiger Mensch; — ein Ignorant, ein nichtsnutziger Mensch, Tolm.)- Štrek. (Let.); — ein unreifes Geschöpf, C.
  57. 1. məzdà, -è, f. der Lohn, Guts., V.-Cig., Goriš.- Cig., Jan., Cig. (T.), Mik., C., Levst. (Nauk, Močv.), Erj. (Torb.); — planinsko gospodarstvo na Bolškem svetu osnovano je na mezdi, ki ima 80 liber (funtov) mleka; čim več liber mleka ima kdo v mezdi, tem več sira in skute mu pride v del; tisti, ki ima največ mleka v mezdi, imenuje se mezdar, a drugi menj imoviti pridenejo mu svoje mleko, da je mezda polna; kar je črez 80 liber, gre v "venalnico". Erj. (Torb. = Let. 1883, 213.).
  58. məzdár, -rja, m. tisti, ki ima največ mleka v mezdi, Erj. (Torb.); — prim. 1. mezda.
  59. mę̑zdra, f. 1) der innerste Theil der Haut, das Unterhautzellgewebe, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Mik., Erj. (Z., Som.); kravjo kožo očistiti mezdre, Vrtov. (Km. k.), Gor.; — die zarte Haut auf frischer Wunde, Mik.; — die Haut, die sich auf gekochter Milch oder anderen Speisen bildet, C.; — 2) das Leimleder, Mur., Cig., Mik., DZ.; — 3) die innere weiche Baumrinde, Cig.; — 4) kar je mehkega znotraj buče, Hal.- C., Dol.; tudi: mę́zdra.
  60. mę́zdrọ, n. 1) der innere Theil der Baumrinde, der Bast, Mur., Kor.- Cig., Mik.; vsako zimo se mezdro zelo utrdi, Jarn. (Sadj.); — 2) das Baummark, C.
  61. məzə̀k, -zkà, m. čep v piščali, ko>Savinska dol.ko>
  62. mə̀zg, -zgà, m. der Maulesel (od konja in oslice), (equus hinnus), Dict., Habd.- Mik., Erj. (Ž.).
  63. mẹzgetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. in Weichem herumtreten, Z., C.; m. po blatu, im Kothe herumspringen, Z.; — zappeln, Guts.
  64. mę̑zrati, -am, vb. impf. = mezdriti: kože m., die Felle ausfleischen, aasen, Cig., C.
  65. mę́žəlj, -žlja, (-žəljna), m. 1) der Prügel, Cig.; ni ga bil navajen drugače učiti, kakor le s palico ali s kakim mežljem, Bes.; — ein Stück Reif, das zwischen einen zu lockeren Reif geschlagen wird, der Philister, V.-Cig.; — 2) der Knoten ( z. B. an einer Wiede), Tolm., Štrek. (Let.); der Knoten am Faden, die Verwickelung im Garn, Cig.; — prim. nem. Miesel, kleine Holzstücke, Abfälle bei den Böttchern, kor.-nem. mus'l, ein Holzscheit, C. (?)
  66. məžeráti, -ȃm, vb. impf. 1) blinzeln, C.; — 2) m. se, glimmen: oglje se mežera, Gor.).
  67. məžı̑rka, f. mežirko igrati, blinde Kuh spielen, Cig.
  68. mẹ́žiti, * -im, vb. impf. 1) zur Zeit des Saftganges die Rinde von einem Zweig, Ast so ablösen, dass sie ganz bleibt, BlKr.- Mik.; — 2) Weiches niedertreten (Gras u. dgl.), SlGor.- C.; austreten: m. zelje v kadi, m. proso, C.; — 3) m. se, Saft bekommen, saften, Cig., Jan.; drevje se meži, Cig.
  69. mę́žnar, -rja, m. = cerkovnik, der Messner; — iz nem.
  70. mę́žnarica, f. cerkovnikova žena.
  71. mežnarı̑ja, f. cerkovnikova hiša ali služba.
  72. mežnáriti, -ȃrim, vb. impf. za cerkovnika biti.
  73. məžúrək, -rka, m. 1) megla pred očmi, ako človeka slabost prime: "m. se mi je naredil", Erj. (Torb.); — 2) = mežur, M.
  74. mìčinək, -nka, adj. kleinwinzig, mičinko, ganz wenig, ko>Celjska ok.ko>
  75. mìčkin, adj. sehr klein, Štrek., Erj. (Torb.); mičkino, sehr wenig, Cig.; — prim. it. miccino, miccichino, wenig, ein bisschen, Mik. (Et.).
  76. mígati, mı̑gam, vb. impf. 1) kleine Bewegungen machen: mit den Augen winken; z roko, s prstom m., winken; z ramami m., mit den Achseln zucken; z repom m., wedeln; osel miga z ušesi; — sich bewegen, mezinec na roki miga; ušesa mu migajo; — 2) funkeln, M.; — wimmeln, M.
  77. mı̑gljəc, -əca, m. neka reč, ki miga: = fegec: stroj, podoben klopotcu brez macljekov in blanje, kteri samo migeče (= fegeče), a ne ruži in ne ropoče, Raič ( Let.).
  78. migljìv, -íva, adj. beweglich: oko je migljivo, Cig. (T.); — stsl.
  79. mígniti, mı̑gnem, vb. pf. winken; — Janezu in Jakopu migneta pomagat, Ravn.; — kakor bi mignil, in einem Augenblick; predno mignil bi z očmi, Preš.
  80. mı̑kati, -kam, -čem, vb. impf. 1) zuckende Bewegungen machen, Cig.; m. z ramenoma, LjZv.; tudi: rame m., C.; mika me = kolca se mi, ich habe das Schluchzen, C.; — zupfen, Mur., Cig.; za lase m. = lasati, C.; m. se, sich balgen, Mur., C.; — beißen (o psih): pes rad miče, C.; — plagen, Kor.- Jarn. (Rok.); — 2) mit der Hechel reinigen, hecheln: predivo m.; — bilden, civilisieren, Jan., nk.; — 3) reizen; mika me, es reizt mich, ich habe Lust; Kar mat' je učila, Me mika zapet', Vod. (Pes.); — anziehen, interessieren, Cig., Jan., nk.
  81. mìkən, -kəna, adj. = micen, winzig, Kor.- M., Rož.- Kres.
  82. miketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. rütteln, zerren: neusmiljeno stresati in m. koga, Jurč.
  83. mı̑ł, míla, adj. 1) barmherzig, gnädig; mil biti do koga, Ravn.; mile sestre = usmiljene sestre, Gor.- Svet. (Rok.); mild: milo soditi; mili darovi, milde Gaben, nk.; — 2) Mitleid erregend: milo se jokati, bitterlich weinen; milo prositi, flehentlich bitten; — wehmüthig; milo pogledati koga; milo se ozirati po kom; mili glasovi; — milo se mi je storilo, ich bin von Wehmuth ergriffen worden; milo mi je zanj, es thut mir leid um ihn, Cig.; milo pogrešati koga, jemanden schwer vermissen, Levst. (M.); — rührend, Cig., Jan.; mila prigodba, C.; mil konec, ein trauriges Ende, Pohl. (Km.); — traurig: mila Jera, ein zum Weinen geneigter, trübseliger Mensch, Cig., LjZv.; držati se kakor mila Jera, jvzhŠt.; — 3) lieb; mila moja mati! mili Bog! pod milim Bogom nimam nikogar, auf der ganzen lieben Welt hab' ich niemanden; — hodi za milim Bogom! geh' in Gottes Namen! C.; pod milim nebom, unter freiem Himmel; — 4) = neslan, ko>Savinska dol.ko>
  84. míliti se, -im se, vb. impf. 1) dauern, leid sein: on se mi mili, er dauert mich, ta reč se mi mili, um diese Sache ist mir leid, Mur., Cig., C., M.; Men' se že žolnirje milijo, Npes.-Vraz; tudi: mili se mi koga, česa, Jan.; — 2) schmeicheln, Habd.- Mik., V.-Cig., Jan.; m. se komu, LjZv.; kokoš se mili (z glasom), Dol.
  85. miljáčina, f. = melina, mel, die Riese, Goriš.).
  86. miljȃva, f. = žerjavica (morda: muljava?), Erj. (Torb.).
  87. 1. milka, f. kozje ime, Erj. (Torb.).
  88. 2. mı̑łka, f. feiner Flusssand: milko rabijo zidarji, Ljub.
  89. mílost, f. 1) die Gnade; božja m., die Gnade Gottes; milosti prositi, um Gnade bitten; milost storiti komu, jemandem Gnade erweisen, Kast.- Levst. (Rok.); ena milost če pride, dve pa, če ne pride, jvzhŠt.; — Vaša milost! Euer Gnaden! Cig., nk.; — 2) božja m., das Gnadenkraut (gratiola officinalis), Cig.; — zel božje milosti, das Robertskraut (geranium Robertianum), C.; — moška m., die Feldmannstreu (eryngium), Cig.
  90. milováti, -ȗjem, vb. impf. 1) bemitleiden, bedauern, Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) m. se komu, jemandem schmeicheln, Polj.; — tudi mílovati, -vam, Ravn., Vrtov.
  91. mı̑mọ, * I. adv. vorüber, vorbei; m. iti, vorüber gehen; — II. praep. c. gen. 1) an — vorbei; mimo česa, koga iti; — 2) außer; vsi mimo tebe; mimo tega, außerdem, überdies; — 3) im Vergleich zu: on ni tacega trpljenja mimo druzih zaslužil, Dalm.; (za komparativom) als: moja hiša je lepša mimo tvoje; mimo vseh kupcev, vor allen Käufern, Rec.
  92. 1. mı̑nək, -nka, m. mlada žaba, der Kaulkopf, Tolm.- Erj. (Torb.).
  93. minẹ́vati, -am, vb. impf. schwinden, vergehen, Jan., nk.; tedni so minevali, kakor ure, Erj. (Izb. sp.).
  94. minīstər, -tra, m. eden izmed najvišjih uradnikov, vladarskih svetovalcev, der Minister.
  95. miníti, mínem, vb. pf. 1) vergehen, ein Ende nehmen; vse mine; usuši se morje, vse reke minejo, Ravn.; spomlad, zima mine; — aufgehen: strezi mu: kar več mine, ti bom nazaj grede plačal, Ravn.; mine veliko drv, Cig.; — mine mi kaj, es vergeht mir, es verlässt mich etwas; zakaj me žalost ne mine? M.; mine te tvoja bolečina, Npes.- Mik.; ves strah jo mine, Ravn.- Mik.; vse bo nas minilo, C.; le naj bodo ošabni, saj jih bo minilo, DSv.; dobra volja ga ni nikoli minila, LjZv.; — part. praet. tudi: minúł: minula je maša, Gor.; vergangen, verflossen: minuli teden, nk.; — 2) m. koga, an jemandem vorüber kommen, Raič (Slov.), jvzhŠt.; — = izgrešiti: m. koga, an jemandem vorübergehen, ohne ihn zu bemerken, zu sprechen, ogr.- C.; m. se = izgrešiti se, C.; — minę̑m, ogr.- Valj. (Rad).
  96. 1. mı̑r, mı̑ra, mirȗ, m. der Friede; nima mira, er kann nicht zur Ruhe kommen; nimam mira pred njim, er gibt mir keine Ruhe; plačaj, pa bo mir; v hiši sem jaz gospodar, pa mir besedi! und hiemit Punctum! na miru, pri miru pustiti, jemanden in Ruhe lassen; z mirom, ruhig, Dict., Dalm., Gor.; stojte z mirom! Trub.; z mirom pustiti, in der Ruhe lassen, Meg., Trub., Jsvkr., Preš.; ( prim. nem. jemanden "zufrieden" lassen); m. storiti, Frieden schließen: mir sta med sabo storila, Dalm.; s čistega mira, ohne Veranlassung, ohne Ursache, BlKr.; — mír, Valj. (Rad).
  97. 2. mı̑r, m. 1) die Mauer, Guts., Jan., Poh., Rož.- Kres, Erj. (Torb.); bes. die Mauer ohne Mörtel, z. B. zur Einfriedung, Rez., Goriš.- C.; — pl. mirovi, das Gemäuer, C.
  98. mirálica, f. eine Art Kreuzdorn (rhamnus rupestris), Ist.)- Erj. (Torb.).
  99. miríšče, n. das Gemäuer, die Ruinen, Jan., Erj. (Torb.); zelišča, ki rastejo na miriščih, Vrtov. (Km. k.).
  100. mı̑rnat, adj. gemauert, C.; mirnata miza, Kor.- C.; mirnata kajža, Npes.-Schein.

   9.268 9.368 9.468 9.568 9.668 9.768 9.868 9.968 10.068 10.168  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA