ko (8.668-8.767)

8668. kę́pa, f. 1) der Klumpen: kepa zlata, ila, Cig.; noga v kepo zrastena, der Klumpfuß, Pot.- Cig.; s prstenimi kepami metati, Dalm.; ognjena k., die Feuerkugel, Cig.; v kepah, klumpenweise, Cig.; — die Ackerscholle, Mur., Cig., Jan., C.; kepe tleči, Schollen zerschlagen, Z.; — der Schneeball; kepo zagnati v koga; — k. dlak, der Haarballen, Cig.; — 2) svoje ime ovci, Erj. (Torb.).
8669. kę́past, adj. klumpicht, geballt, Mur., Cig.; kepasto je proso, kadar težko k tlom visi, Polj.
8670. kę́pati, kę̑pam, vb. impf. 1) mit Schneeballen bewerfen: k. koga; k. se, sich mit Schneeballen bewerfen; — 2) volno k., die Wolle krämpeln und in große Flocken verwandeln, C.
8671. kę̑pəc, -pca, m. 1) der Bürzel, der Hühnersteiß, C.; — 2) der Zwerg, Cig., Jan.; ( hs.); — 3) die Kolbenhirse, Cig.
8672. kepenjek, m. = plašč, C.; — prim. madž. kopenyeg.
8673. kę̑r, m. der Fels, Z., Gor.; eine felsige Erhöhung, ko>Savinska dol.ko>
8674. kəsȃn, -snà, adj. säumig, langsam; k. pri delu, C.; k. za delo, Dol.; kesna pokora, C.; k. plačnik, Cig.; otročja reja je najkesnejša, Jurč.; kesne glave biti, ungelehrig, ein langsamer Kopf sein, Cig., Nov.; po kesnem, langsam, Cig.; — spät, Mur., Cig., Jan.; kesni ste, ihr seid spät gekommen, jvzhŠt.; kesno je že, es ist schon spät; kesna seva, prazna škrinja, Z.; kesneje, später, C.; — kȃsni, compar. kášnji, kəsnẹ̑ji, kəsnẹ̑jši, Cv., C.; — tudi: kə̀sən.
8675. kəsnẹ́ti, -ím, vb. impf. säumen, säumig sein, Cig., Navr. (Kop. sp.), Rez.- Kl.; s svojim prihodom kesni, (kasni) Krelj.
8676. kəsnoúmən, -mna, adj. langsamen Verstandes, M.; k. biti, einen langsamen Kopf haben, Cig.
8677. kəšnjáti, -ȃm, vb. impf. = obotavljati se, počasno napravljati se (na kako delo), Goriš.)- Erj. (Torb.).
8678. kę̑ta, f. eine aus Flechtwerk und Lehm (Koth) gemachte Winzerhütte, Trst. (Let. 1874. 69.).
8679. kę̑tišati se, -am se, vb. impf. Umgang pflegen, C.
8680. kəzmáti, -am, vb. impf. zausen, Z., jvzhŠt.; — prim. kosmati.
8681. kì, pron. rel. indecl. v padežih, razen imenovalnika, z dotičnimi krajšimi oblikami osebnega zaimka 3. os.: ga, je, mu, ji, itd.; der, welcher; mož, ki nas je videl, žena, ki smo jo videli; predlog stoji pri zaimku 3. os.: prijatelji, ki smo pri njih bili, Levst. (Sl. Spr.); oči, ki nebeško veselje igra po njih, Ravn.- Mik.; — prim. ker, kir.
8682. kí, ka, ko, pron. = kateri, Krelj, na vzhodu; ki vrag! wer Teufel! Mur.; ki vrabec je to prel! Vrt.; ki ti je vran! jvzhŠt.; v ko selo prišla, na to kolo prela, Ist.- Jan. (Slovn.); s kem — s tem, je — desto, Mik. — prim. stsl. kyj.
8683. kìč, kíča, m. = kačka, čop, zatrep, der Dachwalm, Ravn.)- Cig.; — prim. 1. kika.
8684. kídati, kı̑dam, vb. impf. herauswerfen, aus dem Wege werfen, wegräumen; gnoj iz hleva, izpod živine k., ausmisten; pojdi kidat; sneg s ceste k., Schnee von der Straße wegschaufeln; — kopo k., einen Kohlenmeiler ausladen (ausstoßen), Cig.; — sveča (se) kida, die Kerze rinnt, Cig.
8685. kihȃłka, f. der Schnupfen, Erj. (Torb.).
8686. kı̑j, m. 1) ein großer Holzschlägel, Meg., Dict., Jarn., Cig., Jan., Gor., Št.; — die Keule, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) der Maiskolben, Gor.- Cig.
8687. kı̑jast, adj. schlägelartig, C.; — keulenförmig, kolbenförmig, Jan., Cig. (T.).
8688. kı̑jəc, -jca, m. dem. kij; 1) der Holzschlägel, Guts., Mur., Cig., Jan., Dol., jvzhŠt.; — der Knüttel, Cig.; — 2) der Zapfen am Nadelholze, Cig.; — entkernter Maiskolben, vzhŠt.- C.; — izreka se nav. kı̑c; (kijèc, vzhŠt.).
8689. kíkati, kı̑kam, -čem, vb. impf. 1) heiser sein, C., Z.; — 2) k. se, kichern: kaj se kičeš? Goriš.)- Erj. (Torb.).
8690. kílavəc, -vca, m. 1) der Bruchkranke, Mur., BlKr.; — ein noch nicht flügger Vogel, Štrek.; — 2) der Schwächling, Cig., BlKr.; — 3) ein unreifes, missgestaltetes Ding, Mur., BlKr.; — 4) der Pflaumenmisswachs (= rožič), Notr.)- Erj. (Torb.); — 5) kilavci, eine Art Doppelspeisegefäß für Hirten, Notr.; — 6) kilavec, der Odermennig (agrimonia eupatoria), Medv. (Rok.); — goli k., das kahle Bruchkraut (herniaria glabra), Medv. (Rok.).
8691. kíle, -eta, n. snet pri turščici, Tolm.)- Štrek. (Let.).
8692. kı̑łəc, -łca, m. 1) nackter Vogel, Cig.; — 2) = kembelj na tehtnici, Erj. (Torb.).
8693. kı̑m, m. das Nicken mit dem Kopfe, der Wink, Cig.; mig in kim, C.
8694. kimálọ, n. 1) der Kopfnicker, Cig.; — 2) der Balançier ( mech.), Cig. (T.).
8695. kímanje, n. das Nicken mit dem Kopfe.
8696. kímati, -mam, -mljem, vb. impf. nicken; k. komu, jemandem zunicken; od zaspanosti k.; z glavo k., mit dem Kopfe wackeln, den Kopf schütteln; — prim. kivati (kakor je tudi v drugih slovanskih jezikih).
8697. kímavəc, -vca, m. 1) der Kopfnicker; — der zu allem "ja" sagt, nk.; — ein schläfriger Mensch, Štrek.; — der Kopfnicker (ein Muskel), Erj. (Som.); — 2) der Monat September; ( nav. kimovec); — 3) das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), BlKr.
8698. kímavka, f. 1) die Kopfnickerin; — 2) die Küchenschelle (pulsatilla), Z.
8699. kı̑mljaj, m. nickende Kopfbewegung, Bes.
8700. kímniti, kı̑mnem, vb. pf. eine nickende Kopfbewegung machen, Mur., Cig., Jan., Mik.
8701. kı̑ncati, -am, vb. impf. nicken, Fr.- C.; glava mu je težko kincala, LjZv.; klanec je, konjiča kincata z glavami, Glas.; wackeln, C.; voz kinca, der Wagen wankt (auf holperigem Wege), Z.; vaga kinca, Z.; — nam. kimcati.
8702. kinīn, m. neko zdravilo, das Chinin, Cig. (T.).
8703. kíniti, kı̑nem, vb. pf. 1) eine nickende Kopfbewegung machen, Alas.; z glavo k., Dol.; — winken, Hal.- C.; — 2) tudi: impf. trava ne raste več, ampak kine, C.; ajda po mrazu kine, Z.; — k. k čemu, für etwas eingenommen sein, Cig.; — prim. stsl. kyti, nicken.
8704. kı̑nkalọ, n. der Kopfnicker, Cig., Jan.
8705. kı̑nkati, -am, vb. impf. nicken, Cig., Erj. (Torb.); dremaje k. z glavo, Cig., Jan.; (beim Gehen) wanken, schwanken, Mur., Cig., Jan.; — zweifeln, Cig.; — nam. kimkati, prim. kimati.
8706. kipẹ̑nje, n. das Aufwallen einer Flüssigkeit, die Wallung; das Ueberlaufen (beim Sieden); morsko k., die Meeresbrandung, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.; die Effervescenz ( chem.), Cig. (T.).
8707. kipẹ́ti, -ím, vb. impf. aufwallen, aufsprudeln; beim Sieden überlaufen: mleko kipi; — sveča kipi, die Kerze rinnt, C.; — branden (o morju); — aufgehen (o testu), Jan.; — aufschwellen, Cig.; mrliči začno k., Pohl. (Km.); — kvišku k., emporragen (o gorah), Jan., nk.; — jeza mu je kipela v srcu, der Zorn bestürmte sein Herz, Cig.; vse je kipelo v njem, er war in großer Aufregung, Cig.; duh ji kipi v nebo, erhebt sich, Ravn.; — in reichlichem Maße hervorkommen, nk.
8708. kı̑pnik, m. der Auflauf, der Koch, Cig., Jan.
8709. kı̑pnjenəc, -nca, m. der Auflauf, der Koch, Jan. (H.).
8710. kipobǫ̑rstvọ, n. die Bilderstürmerei, der Ikonoklasmus, Cig. (T.).
8711. kiposlǫ̑vəc, -vca, m. der Bildkenner, der Ikonolog, Jan. (H.).
8712. kiposlǫ̑vje, n. die Ikonologie, Jan.; — pogl. podoboznanstvo.
8713. kiraš, m. = korež, pretikač, der Fortstecknagel am Pfluge, Cig.
8714. kísavəc, -vca, m. 1) der Sauerampfer (rumex acetosa), Erj. (Torb.); — 2) der Essig, Notr.)- Levst. (Nauk).
8715. kíseł, -sela, nav. kísəł, -sla, adj. 1) sauer; kisela jabolka, kiselo vino, kiselo mleko; — 2) mürrisch, misslaunig: kiselo se držati, ein saures Gesicht machen; — kiselo vreme, unfreundliches Wetter, Cig.
8716. kiselíka, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
8717. kislína, f. = kiselina: 1) etwas Saures: Sauerkraut, saure Rüben, Z.; — saure Milch, C.; — 2) die Säure, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; kremikova k., die Kieselsäure, mravska k., die Ameisensäure, žolčna k., die Gallensäure, Erj. (Som.); žveplena k., die Schwefelsäure, solitarna k., die Salpetersäure, solna k., die Salzsäure, ocetna k., die Essigsäure, Sen. (Fiz.); ogljikova k., die Kohlensäure, Erj. (Min.); pruska k., die Blausäure, Vrtov., Cig., Strp.; — kíslina, Met.
8718. 1. kíta, f. 1) die Flechte, die Haarflechte, der Zopf; kite plesti, razpletati; die Strohflechte ( z. B. bei Strohdächern); — k. prediva, ein zusammengedrehtes Büschel Flachs; — pogovor se plete na vse kite, Jurč.; — 2) die Sehne, die Flechte; kito si pretegniti; vsaka mišica ima dve kiti, začetno in končno, Erj. (Som.); — 3) der Ast, Habd.- Mik.; zelena k., ogr.- C.; cvetna k., die Guirlande, Jan. (H.); — der Blumenstrauß, Jan., kajk.- Valj. (Rad), Npes.-Vraz; der Strauß (thyrsus, bot.), Cig. (T.), Tuš. (B.); — das Strahlenbüschel ( math.), Cig. (T.); — 4) ein langer Zug, der Flug, die Schar (o ptičih), Cig., Jan.; k. jerebic, Zora; k. rac, Svet. (Rok.).
8719. kítast, adj. 1) zopfähnlich; kitast motvoz (okoli klobuka), Jurč.; kitasta baroka, die Zopfperrücke, Cig.; — 2) voll Zöpfe, Mur.; — voll Striemen: k. hrbet domov prinesti, Jurč.; — 3) büschelartig, Cig.; — 4) sehnicht, sehnig, Mur., Cig., Jan.
8720. kívati, -am, vb. impf. = kimati, ogr.- Mik., C.; kivajo z glavami, ogr.- Valj. (Rad); winken: z roko komu k., ogr.- Valj. (Rad).
8721. kjẹ́, adv. I. interr. wo? kje si bil? ne vem, kje tiči otrok; — II. indef. kjẹ̀, irgendwo; išči si kje drugje službe; — irgend: kje kdo, kje kaj, kje kedaj, kje kam itd., (tudi: kjekdo, kjekaj, itd. pisano), Dict., Trub., Dalm., Kast. i. dr.; kje s kom rajtinge imeti, Kast.; bo že šel kje kod, Levst. (M.); kje kod, hie und da, Cig., Nov.; — etwa: kam kje le? wohin denn etwa? KrGora.
8722. kjẹ̀r, adv. rel. wo; Kjer te najdem, tam te bom, Npes.; kjer koli, wo immer; kjer (si) bodi, wo immer es sei.
8723. 2. kláč, m. = klatež, der Vagabund, C., DZ., Erj. (Torb.); (klać) Štrek.
8724. kláda, * f. 1) der Holzblock, der Klotz; klade z zagvozdo razbijati; — kos debla, ki se ima v deske razrezati, Notr.; len kakor klada, Z.; spati kakor klada; — 2) der Unterlagbalken, der Block einer Stampfe, Presse u. dgl., V.-Cig., C., Dol., Št.; kovaška klada, der Ambossstock, DZ.; — der Balken mit dem Zapfenlager der Mühlradwelle, Cig.; — 3) der Block als Fußfessel, der Stock, Dalm. (Reg.), Dict.; hlapca posadi v klado, Dalm.; jetnike iz klade odpeljati, Trub.; noge komu v klado stisniti, ogr.- Valj. (Rad); v klado koga dejati, Cig.; — pren. živino, katero najde poljak (poljski čuvaj) v škodi, žene v klado, iz katere jo mora gospodar potem rešiti, plativši po njej narejeno škodo, Erj. (Torb.); — 4) die Lage, die Schichte, Mur., C.; — 5) das Stockwerk: omahniti s tretje klade, C.
8725. kládivọ, n. der Hammer; veliko k., die Vorschlage, Cig.; zobato k., der Zahnhammer, Cig.; — das Hammerwerk, Cig.; = pl. kladiva, C., Z.
8726. kládnica, f. 1) große Holzaxt, V.-Cig., C., Hip. (Orb.), Dol.; goli razkoljejo s kladnico na polena, Ravn. (Abc.); — 2) eine Art Weinpresse, C.; — 3) das Futterschaff, C.
8727. klȃjarica, f. rjuha, v kateri nosijo klajo živini, Erj. (Torb.).
8728. klȃjən, -jna, adj. Futter-; klajni koš, der Futterkorb, Cig.
8729. klȃłnica, f. 1) das Schlachthaus, die Schlachtbank, Cig., Jan., C., DZ., nk.; — 2) die Spalthacke, Cig.; neka sekira, s katero se drva koljo, Dol.- Erj. (Torb.), Gor.
8730. klȃm, m. der Schlaf, C.; der Todesschlaf: šel je pod klam, C.
8731. klamáti, -ȃm, vb. impf. 1) wie betäubt einhergehen, taumeln, C., Kor.; nerodno hoditi, Lašče- Erj. (Torb.), Polj.; — 2) k. se = mešati se: tebi se klama = tebi se meša, ti si bedak, Gor.
8732. klamatíriti se, -ı̑rim se, vb. impf. hoditi kakor pijan človek, Erj. (Torb.); pogl. klamoteriti.
8733. klámiti, -im, vb. impf. 1) kakor klama se vesti: sich dumm, ungeschickt geberden, Z., C.; — 2) k. se, sich albern betragen, Cig.; — sich recken, Gor.; — taumelnd gehen, C.; pijanec gre in klami, Z.; — albern reden, Z.; phantasieren, C.; — 3) k. kaj iz koga, jemandem etwas abnarren, Cig.
8734. klamotę́riti, -ę̑rim, vb. impf. 1) taumelnd, wackelnd einhergehen (wie ein Trunkener oder Halbschlafender), Dict., Cig., C.; tako se grozno spotika, klamoteri (klamat-) ino pada, Krelj; — 2) herumschwärmen, herumstreichen, C., vzhŠt.; — 3) sich albern benehmen, Dict., Cig.; sich ungebürlich geberden, C.
8735. 2. klȃmpa, f. 1) ein ungeschickt einhergehender Mensch, Štrek., Erj. (Torb.); — 2) schlapper Hut, Štrek.
8736. klánəc, -nca, m. 1) der Hohlweg, Mik.; — die bergauf führende Straße; hud klanec; klanci = visoki poti med gorami, Dalm.; Gebirgswege, Dict.; po klancih se voziti, jvzhŠt.; — klanec ali strmec, Steigung oder Gefälle, Levst. (Cest.); — 2) die Dorfgasse, Erj. (Torb.); — 3) das Rinnsal eines Baches, Erj. (Torb.).
8737. 2. klaníca, f. 1) das Holzscheit, Štrek.; — 2) = kalanka, die vom Kerne gehende Pfirsich, Erj. (Torb.).
8738. klȃnjati se, -am se, vb. impf. Verbeugungen machen, Mur., Cig.; k. se komu, sich vor jemandem verbeugen, ihn dadurch ehren, Cig., C., nk.; — hs.
8739. klȃnje, n. 1) das Schlachten; die Metzelei, Cig., Jan.; (vname) se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje, Preš.; — 2) das Hadern, das Gehader, Cig.; — 3) die Kolik, das Bauchgrimmen, Cig., Jan., C., Strp.; na naglem jo klanje popade, Jsvkr.; — 4) das Spalten, Cig.
8740. klápast, adj. schlaff herabhängend, Cig.; klapasta ušesa, Cig., BlKr., M.; — klapasta svinja = klapouha svinja, Vrt.; — kaj se tako klapasto držiš? warum lässest du also den Kopf hängen? BlKr.- M.
8741. 1. klápati, -pam, -pljem, vb. impf. 1) schlaff herabhängen: ušesa mu klapajo, BlKr.; glava mu klaplje, Z.; zelena mu kapa do ušes klapa, Vrt.; — 2) die Ohren oder den Kopf hängen lassen, C.; — mit dem Kopfe nickend einhergehen, Mik. (Et.); tudi: klapáti, -ȃm: stisne rep med noge in klapa klavrno domov, Str.; (starikavi kapucini) so klapali v molilnico, DSv.
8742. klapoȗškati, -am, vb. impf. Ohrfeigen versetzen: k. koga, Mur., C.
8743. klapoúzniti, -ȗznem, vb. pf. eine Ohrfeige versetzen: k. koga, Mur.
8744. klȃriš, m. die Koralle, ogr.- C.; — iz madž.
8745. klȃs, klȃsa, klasȗ, m. die Aehre; pšenični, rženi k.; — koruzni k., der Maiskolben, BlKr., jvzhŠt.
8746. klāsik, m. zgleden pisatelj (posebno starih Grkov in Rimljanov), der Classiker, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
8747. klası̑nəc, -nca, m. der Aehrenkolben, C.; — der entkernte Maiskolben, C.
8748. klasníca, f. 1) bilka, ki ima klas, Tolm.- Štrek. (Let.); — 2) das wollige Honiggras (holcus lanatus), Erj. (Torb.).
8749. klasnjáča, f. die Aehrenkoralle (madrepora), Erj. (Z.).
8750. klasováti, * -ȗjem, vb. impf. = klasiti se, in Aehren schießen, Jan., C.; tudi: k. se, Gor.; bilo je ravno spomladi, ko se je začelo žito klasovati, Pjk. (Črt.).
8751. klásti, kládem, vb. impf. legen, Mur., Krelj- M., Trub.; testo v peč k., Erj. (Torb.); k. si grahovico pod vzglavje, Npreg.- Erj. (Torb.); živini k., dem Vieh Futter vorlegen, Cig., Jan., Erj. (Izb. sp.), Vrt., Gor.; Klast voličem hlapci šli, Npes.-K.; čebelam k., Por.; — v strah k., in Furcht versetzen, Ben.- Kl.
8752. klasȗnəc, -nca, m. = klasinec, der Maiskolben, BlKr.
8753. klat, m. = blato, Guts.; — prim. srvn. quât, Koth, C.
8754. klȃteški, adj. Vagabunden-: klateško življenje, SlN., Let.
8755. kláti, kǫ́ljem, vb. impf. 1) stechen: kolje me po trebuhu, po črevih, ich habe Bauchgrimmen, Cig., Jan.; — peinigen, quälen: skrbi me koljejo, Cig.; vest me kolje, Jan.; — 2) beißen: k. se, sich beißen: psi se koljejo; kämpfen, sich schlagen: na Turškem se koljejo; — hadern, Cig.; — 3) schlachten; svinje k.; danes koljemo, heute wird bei uns geschlachtet; — 4) spalten, Mur., Cig., Jan.; drva k., Cig., Dol.- Levst. (Rok.); orehe k., Nüsse knacken, Cig.; k. se, sich spalten, sich schiefern, Cig.; — 5) schlagen, vzhŠt.; toča je začela klati, Kres; ura je polnoči klala, ko>Mariborska ok.ko>
8756. klȃvəc, -vca, m. 1) der Schlächter, Mur., Cig., Jan.; — 2) ein Werkzeug der Korbflechter, Mik.
8757. klavzáti, -ȃm, vb. impf. = krevsati, einhertrotten: nemarno klavzajoč konj, Jurč.
8758. klę́cati, -cam, -čem, vb. impf. 1) mit den Füßen knicken, in die Knie sinken, Cig., C., Dol.- Mik.; konj kleca, Erj. (Torb.); konji klecajo pod težkim bremenom, Vrt.; — hinken, C.; knicken: kolena, noge mi klecajo, M., Erj. (Torb.); — wackeln: stol kleca, Notr.; miza kleče, C.; — zuschnappen (vom Schnappmesser): nož kleca, Z.; — 2) wackeln machen, schütteln, Šol., C.; stol k., BlKr.; — k. iz koga kaj, jemandem etwas zu entreißen suchen, C.; — k. se, wackeln: zob se mi kleca, BlKr., (kleče) Erj. (Torb.).
8759. klę̑č, m. 1) die Klippe, Cig. (T.), C.; — 2) die Sandbank, die seichte Stelle, (an der z. B. ein Floß stecken bleiben kann): klečev se ogibati, v kleče zaiti, C., C.
8760. kléče, -ę́ta, n. die Klippenbank, Burg.; die Sandbank, gen. kléča, Ravn.- Valj. (Rad).
8761. klečę̑t, f. = kleče, die Klippenbank, Jan., ZgD.; barko so povezali v strahu, da bi na klečet ne prišli, Jap.; Sava nasiplje peska in proda v široke klečeti, Erj. (Izb. sp.).
8762. klẹ̑j, klẹ̑ja, klẹjȃ, m. 1) das Erdharz, Mur., Jan., DZ., Mik. (Et.); — 2) der Leim, V.-Cig., Jan., Cig. (T.), C.; kostni k., der Knochenleim, Erj. (Som.); ribji k., die Hausenblase, Cig., C. (po rus.); — 3) die Pechnelke (lychnis viscaria), C.; (kleg, Tuš. [R.], Jan.); — 4) neka riba: der große Haberfisch, Jarn.
8763. klẹ́ja, f. neka riba v Krki, Erj. (Torb.).
8764. 2. klèk, kléka, m. v kletvicah (kakor: šent, vrag itd.): menda ne bo gozdarja več klek prinesel, bil je že klek, lejte kleka! i. dr., Jurč.; ti klek babji! BlKr.
8765. klę́ka, f. 1) ein elendes Pferd, die Schindmähre, Cig., Jan., Erj. (Torb.), Polj.; sedlo tako lepo stoji na koščenem hrbtišču njegove kleke, Jurč.; — 2) eine magere Kuh, C.; — 3) grčasta krivina na drevesu, Notr.
8766. klę́nka, f. neko jabolko, Erj. (Torb.).
8767. klèp, klépa, m. 1) = klepanje: če je moka po klepu, je kruh rad sipast, Polj.; — 2) kar pri klepanju kose odpada, Lašče- Erj. (Torb.); — der Staub, der bei der Schärfung der Mühlsteine abfällt, C.; — 3) das Dengelzeug, Valj. (Rad); tudi pl. klepi, klepovi, Jarn., Jan., C.; — 4) der Kettenring, Pohl., Jarn., Mur., Cig., Jan., Mik.; to je tisti kolobar, tista veriga, v kateri se vsi klepi ali členi drže, Vrtov. (Km. k.).